Franja

frente moški spol čelo utrdbe; fronta; pročelje, fasada

a(l) frente nasproti
¡de frente! (voj) naprej marš!
estar al frente (de) biti na čelu

frfrú -ja m (fr. frou-frou) ženska frizura sa kratkom na čelo opuštenom kosom

fronteau [-to] masculin trak čez čelo, dragulj na čelu; jermen čez čelo

frontō -ōnis, m (frōns2) kdor ima veliko, široko čelo, čelák, širokočelnik: Ci., Arn.

fruncido gubajoč čelo

fruncido m guba
ceño fruncido mrk obraz

gable [géibl] samostalnik
hišno čelo, zatrep

gable window podstrešno okno, okno v hišnem čelu

gable, gâble [gabl] masculin hišno čélo, zatrep

gabled [géibld] pridevnik
ki tvori zatrep, ki ima hišno čelo

gegiebelt Baukunst, Architektur ki ima strešno čelo/zatrep

Gesprenge, das, Baukunst, Architektur beim Altar: okrasno čelo

Giebelspitze, die, slemensko čelo

Gletschertor, das, Geographie ledeniška vrata, ledeniško čelo

head³ [hed]

1. prehodni glagol
voditi, biti na čelu, priti na čelo; zapovedovati; prekositi, prekašati; obiti (reko) pri izviru; dati naslov, glavo (pismu itd.); obrezati, odsekati vrh (stebla, krošnjo drevesa); upreti se, nasprotovati, postaviti se po robu; obrniti proti
šport udariti žogo z glavo

2. neprehodni glagol
biti obrnjen z glavo, pročeljem proti; iti, gibati se proti (for)
pluti proti (for)
razvijati se
ameriško izvirati (reka)

to head for war siliti v vojno

marmotte [-mɔt] féminin, zoologie svizec, marmótica; (nekoč) čez čelo prevezana ženska naglavna ruta; (= marmotte de voyage) dvodelen kovček

marmotte de commis voyageur kovček trgovskega potnika z vzorci
dormir comme une marmotte spati ko polh

off-face [ɔ́:fféis] pridevnik
ki ni potisnjen na čelo (klobuk)

pediment [pédimənt] samostalnik
arhitektura timpanon, slemensko čelo

phalanx (kasneje falanx) -angis, acc. sg. -a in -em, acc. pl. -as in -ēs, f (tuj. φάλαγξ)

1. bojna vrsta, bojna četa, bojni red, falánga (po Hom.: Τρώων ῥῆξε φάλαγγα): Tuscorum V., Agamemnoniae phalanges V., Argivae phalanges V. grška vojska.

2. atensko in spartansko hoplitsko čelo (udarni del vojske, ki so ga tvorili težkooboroženci), falánga: Chabrias phalangem loco vetuit cedere N.

3. poseb. makedonska falánga, makedonska, v podolgovatem štirikotniku s stisnjenimi vrstami v bojni red postavljena težko oborožena pehota, ki je bila sestavljena iz 12—16 vrst, v vsaki pa je bilo 50 mož; v raznih obdobjih je štela od 8 do 16.000 mož: L., Cu., Lamp., phalanx Macedonum N. = makedonska težko oborožena pehota; od tod

4. metaf. galska bojna vrsta, germanska bojna vrsta štirikotna galska in germanska bojna vrsta, v kateri so bojevniki tesno združili ščite: hostium phalangem perfringere C., Helvetii phalange factā successerunt C. v stisnjenih vrstah.

5. pren. gosta tolpa, gosta množica: terrigenae phalanges culparum Prud.

pignon [pinjɔ̃] masculin

1. hišno čelo, zatrèp

2. gonilno kolo, zobato kolo

3. pin(i)jola

pignon libre prosti tek (pri biciklu)
avoir pignon sur rue imeti svojo hišo; biti premožen

piñón moški spol gonilo, zobčasto kolo; hišno čelo

piñón libre prosti tek (pri biciklu)

praefectiō -ōnis, f (praeficere) postavljanje na čelo: utrumque ostendit a praefectione praeficam dictam Varr.