Franja

v.

1. geogr. (vzhod) E, est

2. lingv. (verbum) verbo

3. (vrsta) riga

4. lit. (verz) v., verso

5. tisk. (verte) volta

6. nem. (von) v., von

7. tisk. (vide) v., V., vedi

vèndar (ven) pril.
1. ta: povej vendar, kaj se je zgodilo
ta kaži što se dogodilo
2. e, kamo: če bi vendar spregovoril
e da je progovorio, kamo da je progovorio

ездок m jezdec; popotnik; e.
на велосипеде kolesar;
я туда не е. tja se ne maram peljati

Aetna -ae, f, redko Aetnē -ēs, f (Αἴτνη) Etna,

1. vulkanska gora na Siciliji, ki jo je baje vrgel Jupiter na Giganta Enkelada (ali Tifeja, Tifona): Ci., H., O. idr.; od tod preg.: onus Aetnā gravius Ci.; imeli so jo za Vulkanovo delavnico: Ci., V.; pl. apel. = vulkanske gore: Aetnae omnes Luc. ap. Gell. — Od tod adj. Aetnaeus 3 (Αἰτναῖος) na Etni, etenski: ignes Ci., fratres (= Cyclopes) V., pastor (= Polyphemus) O., deus (= Vulcanus) Val. Fl.; met. sicilski: tellus (= Sicilia) O., triumphi Sil.; pren.: Aetnaei ignes V. silni ogenj, silni plameni (Himerini); pl. subst. Aetnaeī -ōrum, m etenski podgorci: Iust.

2. mesto na vznožju te gore (prej Innesa, zdaj S. Maria di Licodia ali Nicolosi): Ci. Od tod adj. Aetnēnsis -e iz Etne, etenski: ager Ci.; pl. subst. Aetnēnsēs -ium, m Etnjani, preb. mesta Etne: Ci., Plin.

3. neka sicilska Nimfa: Serv.

affīnis (adfīnis) -e

1. mejen, soseden: cui fundo erat adfinis M. Tullius Ci., gens affinis Mauris L.; subst. affīnēs -ium, m mejaši: Paul. (Dig.), P. F.

2. pren.
a) zapleten v kaj, vedoč za kaj, sokriv česa, udeležen pri čem; z dat.: adfinis negotiis Pl., qui huic adfines sceleri fuerunt Ci., corpus his vitiis adfine Lucr., adfinis ei noxae L.; z ad: adfines ad causandum Pac. ap. Non.; kot subst. z gen. = udeleženec: Ter., homines, huius adfines suspicionis Ci., adf. rei capitalis Ci., socius adfinis conductionis L.
b) po svaštvu soroden, v svaštvu si: quod alter mihi adfinis erat Ci., vincula affinia O. sorodstvene vezi, caelo affinis virgo Sil.; večinoma subst. affīnis (adfīnis) -is, abl. -ī in -e, m ali f kdor je v svaštvu = svak, svakinja, tast, zet, sorodnik sploh: N., T. idr., et gener et adfines placent Ter. zet in svaštvo (njegova rodbina), Megadorus meus adfinis Pl. moj zet, Vettius, tuus adfinis, cuius sororem habes in matrimonio Ci., cognati atque adfines deprecati sunt Ci. krvno sorodstvo in svaštvo, militiae contubernales, post adfines Ci., tu adfinem tuam, filiam meam, a genibus tuis reppulisti Ci.; iron.: hi autem quidam erant adfines Ci. so mu bili tako rekoč v svaštvu (ker se je pečal z njihovimi ženami).

Agōnālia -ium in -ōrum, n (agere) agonalije, Agonijev praznik, po odredbi Nume Pompilija obhajan dne 9. I., 20. V. in 10. XII. na čast Janu Agoniju (Agōnius = nadzornik človeških del in opravil): Macr., P. F. Od tod adj. Agōnālis -e,

1. agonalijski: dies (pl.) Varr., dies (sg.) ali lux O., Circus Don. Cezar Aleksander ga je zgradil na mestu, kjer se je prej ob agonalijah žrtvovalo.

2. ki spada k tekmovalnemu boju: coronae Serv.

agroživílstvo (-a) n settore alimentare; produzione e industria alimentare

Agyrium -iī, n (Ἀγύριον) Agirij, mesto sredi Sicilije, jugozahodno od Etne: Ci. Od tod adj.

1. Agyrīnus 3 agirijski, iz Agirija: Sil.; subst. Agyrīnī -ōrum, m Agirijani, preb. Agirija: Plin.

2. Agyrinēnsis -e, agirijski: ager, civitas, populus Ci.; subst. Agyrinēnsēs -ium, m Agirijani: Ci.

Alabanda -ae, f: Plin. in Alabanda -ōrum, n: L., Iuv. (ἡ Ἀλάβανδα in τα Ἀλάβανδα) Alabanda (gen. -e) ali Alabande (gen. Alaband), trgovsko mesto v Kariji, vzhodno od Mileta; njegov po božje čaščeni heros eponymos Alabandus -ī, m Alaband, sin Evipa in Kaliroje: Ci. Od tod subst. Alabande͡us -eos, m (Ἀλαβανδεύς) Alabanjan = rojen v Alabandah: Ci., Vitr.; nom. pl. Alabandīs (Ἀλαβανδεῖς), acc. -eas, Alabanjani, preb. Alaband: Ci., Vitr.; adj. Alabandēnsis -e alabandski, iz Alaband: Ci.; subst. pl. Alabandēnsēs -ium, m Alabanjani, preb. Alaband: Ci., L.

alacer -cris -e, redko alacris -e (: Enn. fr., Ter., V.; alacer kot f: Ap.), adv. alacriter

1. razburjen, vzburjen, razvnet: quid tu es tristis? quidve es alacris? Ter., multos alacres exspectare, quid statuatur Ci. radovedno pričakujejo.

2. živahen, živ, ognjevit, isker, vnet, z veseljem pripravljen kaj storiti: impetus Pl., clamor L., Cu., alacrior clamor T., equum alacrem laetus aspexit Ci., alacris (Dares)... Aeneae stetit ante pedes V.; ad bella suscipienda Gallorum alacer et promptus est animus C., alacrior ad rem gerendam N.; alacres saltu (sup.) S. fr.; alacriter viridis Plin.

2. veder, čil, dobre volje, vesel (naspr. tristis, maestus, humilis, perterritus): Catilina alacer atque laetus Ci., ex alacri atque laeto erat humilis atque demissus C., postquam omnium animos alacrīs videt S., an timebant, ne... alacres perterritum superare non possent? Ci., alacri et prompto ore atque vultu... intueri Ci., (Anchises) alacris palmas utrasque tetendit V.; alacres animo sumus Ci. ep.; alacer gaudio Cu., Ph. od veselja razvnet, alacer odio Stat., laetus et alacer velut optimis rebus Sen. ph. izredno vesel in dobre volje; alacriter in certamen consurgere Amm., alacrius certamen repetere Iust. Enalaga: alacris voluptas V. vedra slast, enses alacres Cl. čvrsti za mah na mah.

Alba -ae

I. masc. Alba, rim. nom. propr.:

1. kralj v Albi Longi: O.

2. zaupnik Gaja Vera (C. Verres): Ci.

— II. fem. (albus) Alba Alba, ime več italskih mest, poseb.

1. Alba Longa (pri Ci. enkrat Longa Alba) Alba Longa, Dolga Alba, najstarejše lat. mesto, po mitu ga je ustanovil Askanij na ozkem, dolgem (od tod Longa) slemenu hriba ob Albanskem jezeru, materinsko mesto Rima, razrušil ga je Tul Hostilij: Ci., L., V. idr. Od tod adj. Albānus 3 albanski, iz Albe: ager Ci., exercitus, pubes L., pax L. z Albanci, mons Albanus Varr., Ci., L., Plin. Albanska gora (zdaj Monte Cavo), zahodni, najvišji vrh Latinskega (zdaj Albanskega) gorovja, jugovzhodno od Rima s svetiščem Lacijskega Jupitra (Iuppiter Latiaris): tam so bili Albani tumuli atque luci Ci. in nemus Albanum L., tam je rodila trta izvrstno sladko vino, vinum Albanum H., Plin., tam se je lomil lapis Albanus Plin. albanskogorski groh (od tod columnae Albanae Ci. ap. Q., Suet., lapicidinae Albanae Vitr. albanskogorski kamnolomi), tam se je opravljala tudi comissatio Albana Mart. (gl. comissātiō); na njegovem zahodnem vznožju slikoviti, globoki ognjeniški lacus Albānus Ci., Val. Max. Albansko jezero (zdaj Lago di Albano), katerega vodo (aqua Albana Ci.) so Rimljani, ko so oblegali Veje, speljali po rovu, skopanem skozi lavnato obalo, ter tako znižali jezersko gladino: Ci., L. Subst. Albānī -ōrum, m Albanci, preb. Albe Longe: Varr., L., Plin. Albānum -ī, n (sc. praedium) Albansko (posestvo), sprva velike vile Gneja Pompeja in drugih bogatih Rimljanov, zlasti cesarjev Nerona in Domicijana ob Albanski gori proti Apijski cesti: Ci., Suet. (Domicijanov Albanum se je imenoval tudi Albana arx T., Iuv. in Albanus secessus Suet.), pozneje municipij (Municipium Albanum, zdaj mesto Albano).

2. Alba Alba, stoječa na visoki skali ob Fucinskem jezeru v Samniji, sprva marzovsko mesto, potem rim. naselbina, močna trdnjava in rim. državna ječa (še zdaj Alba): Ci., C., L., Vell., pri Plin. Albensium Alba, pri Char. Alba Fūcentis Fucinska Alba. — Od tod adj. Albēnsis -e albanski: ager L., rus, nuces Plin.; subst. Albēnsēs -ium, m Albanci, preb. samnijske Albe: Varr., Corn., Plin.

— III. masc.

1. Alba (mōns) (gorovje) Alba: Vop.

2. Alba Alba,
a) reka v Tarakonski Hispaniji (zdaj Ter): Plin.
b) = reka Laba (Albis): Vop.

albicērātus (albicērus) 3: Plin. ali albicēris -e: Ca., Varr. (albus in cera) voščeno bel = belkasto rumen.

āles -itis (āla in it od glag. ire; ales torej = „krilohodec“)

I. kot adj.

1. krilat: ales avis Ci. (Arat.) o ozvezdju, angues alites Pac. ap. Ci., illo Pacuviano invehens alitum anguium curru Ci., ales serpens H., al. currus Sen. tr. voz, ki ga vlečejo krilati zmaji, deus ales (= Mercurius) O., Stat., al. Auster (kot bog vetra) V., al. Aëllo O., al. Pegasus H. = equus ales O., puer ales H. krilati deček = Amor, Fama ales Ci.

2. pesn. pren. hiter, uren, bežen: passu volat alite virgo O., alite plantā Sil., ales plumbum Sil., al. imago Sil. bežna sanjska podoba, arundo (puščica) Prud., velocitas Amm. zelo velika, silna.

II. kot subst. āles -itis, f, le pri pesnikih tudi m

1. (velika) ptica, ptič (ponavadi le pesn. in v poklas. prozi): Varr., Lucr., Mart., Iovis ales V., O. orel, al. Iunonia O. pav, Palladis al. O. sova, nec Tityi iecur relinquit ales H. jastreb, Phoebēius al. O. krokar, Daulias al. O. slavec, al. sacer V. = ἱέραξ, kragulj (preroška ptica), Chaonis al. O. ali al. exterrita V. ali al. Cythereïa Sil. golob, Phasidis al. Stat. fazan, al. imitatrix O. papiga, cristatus al. ali lucis praenuntius ales O. petelin, vasta al. Cl. noj, Caystrius al. O. ali canorus albus al. H. labod pevec, prim.: album mutor in alitem H., od tod pren.: Varius Maeonii carminis ales H. pevec s Homerjevim poletom; alites matutinae Pr., alites villaticae Plin. prihišna perjad, cuculus ales temporaria Plin. ptica selivka.

2. (v avgurskem jeziku) preroška ptica (alites so naznanjale prihodnost z letom, oscines s svojim petjem): L. idr., huc tum illuc volent alites, tum a dextra tum a sinistra parte canant oscines Ci., aves quaedam et alites et oscines, ut nostri augures appellant, rerum augurandarum causā esse natas putamus Ci.; od tod

3. met. (preroško) znamenje, predznamenje: bonā ali secundā alite H., Cat., malā ali lugubri alite H., potiore alite H.

4. (o krilatih božanstvih in drugih mitoloških bitjih) krilatec: Tegeaticus al. ali impiger al. Stat. ali Cyllenius al. Cl. = Mercurius, aureus al. Stat. = Perseus.

Opomba: Abl. sg. adj. -e, pesn. -ī, abl. sg. subst. -e, gen. pl. alitum, pesn. v raztegnjeni, po u-jevski sklanjatvi narejeni obliki ālituum: V., Lucr., Stat.; neutr. pl. ni.

algidus 3 (algēre) mrzel (naspr. calidus): nix Cat., saxa Prud.; subst. algidum -ī, n mraz, hlad: Praenestinum alg. Symm. Od tod

I. subst. (nom. propr.)

1. Algidus -ī, m (sc. mons) Algid, mrzlo, gozdnato gorovje z obilnimi pašniki pri Tuskulu v Laciju, prastari kraj Dianinega bogočastja: Ci., L., H. idr.; od tod pesn. adj. Algidus 3 algidski: Algida terra O. svet okrog Algida, secessus Mart. (o naseljih na Algidu).

2. Algidum -ī, n Algid, ekvovska gorska trdnjavica na Algidu: L., Fl.

— II. adj. Algidēnsis -e, algidski, na Algidu rastoč: genus raphani Plin.

Āllia, pravilneje Ālia, -ae, f Alija, levi pritok reke Tibere; tu so dne 18. VII. 390 Galci porazili Rimljane: L., V., O. idr. Od tod adj. Āl(l)iēnsis -e alijski, ob Aliji: pugna Ci. ep., clades L., T., dies Varr., L., Suet. 18. dan julija, v koledarju zaznamovan kot nesrečen dan (dies nefastus).

alluvions [-vjɔ̃] féminin pluriel naplavina, -e

alluvions des fleuves naplavina rek

Alsium -iī, n (subst. adj. alsius) Alzij, prastaro primorsko mesto v južni Etruriji vzhodno od Vejev, priljubljeno letovišče: Ci. ep., L., Vell. idr. — Od tod adj.

1. Alsiēnsis -e alzijski, pri Alziju: populus L., villa (Pompejeva): Ci., (Plinijeve tašče): Plin. iun.; subst. Alsiēnse -is, n (sc. praedium) (Pompejevo) vaško posestvo pri Alziju: Ci.

2. Alsius 3 alzijski: litus Sil.

Ambracia -ae, f (Ἀμβρακία) Ambrakija, mesto in pokrajina severno od Ambracijskega zaliva, ki loči Epir od Akarnanije: Ci., C., L. idr. — Od tod Ambraciōta (Ambraciōtēs) -ae, m (Ἀμβρακιώτης) Ambrakijec: epigramma in Ambraciotam Cleombrotum Ci., Ambraciotes ille (= Cleombrotus) Lact., laudavit... Ambracioten (vinum) Plin. Adj. Ambracius 3 (Ἀμβράκιος) ambrakijski: Ambracius sinus L., Mel., Plin. in pesn. pl. Ambracii sinūs Sil. Ambrakijski zaliv, v katerem je Oktavijan l. 31 premagal Antonija v pomorski bitki pri Akciju; od tod Ambraciae frondes Stat. lovorovi venci zmagovalcev v akcijskih igrah, ki jih je obnovil Avgust v spomin na svojo zmago. Ambraciēnsis -e, ambrakijski, iz Ambrakije: legati L.; subst. Ambraciēnsēs -ium, m Ambrakijci, preb. Ambrakije: L.

Amerikánec, -nka Américain moški spol , -e ženski spol

amphitheātrum -ī, n (gr. ἀμφιϑέατρον) polkrožno gledališče, amfiteater, elipsasto rim. gledališče, sprva leseno, pozneje umetelno zgrajeno iz kamenja, v sredi jajčast prostor (arēna) za boje gladiatorjev in zveri; ta prostor je obdajalo trdno zidovje z obokanimi votlinami (cavernae) za zveri, na zidovju je bil oder (podium), nad njim v krogih v tri do štiri rede ali pode se dvigajoči sedeži za gledalce in čisto na vrhu odprta galerija. Pred dežjem in pripeko so gledalce branile plahte (vella), razpete čez vse gledališče: Mart., Plin. iun., Isid. Najimenitnejši je bil v Rimu Flavijev amfiteater (zdaj imenovan il Coliseo, Colosseum), ki ga je l. 72 po Kr. začel zidati Flavij Vespazijan in ga je po petih letih dozidal njegov sin Tit. To med Velijo, Eskvilinom in Celijem stoječe gledališče je imelo sedeže za 87000 gledalcev in poleg tega še za 20000 gledalcev prostora na odprti galeriji: Plin., T., Suet. Zidovi drugih amfiteatrov so se ohranili še v Veroni, Piacenzi, Pulju, Salernu in drugod. — Od tod adj.

1. amphitheātrālis -e amfiteatrski: Plin., Mart., Prud., Cl.

2. amphitheātricus 3 amfiteatrski: charta Plin. slabša vrsta papirja, ki so jo sprva izdelovali v aleksandrijskem amfiteatru ali okrog njega.