Franja

želódec estomac moški spol

nadevani želodec (kulinarika) estomac farci
nojev želodec (figurativno) estomac d'autruche
povešen želodec descente ženski spol d'estomac, ptose ali ptôse ženski spol de l'estomac, gastroptose ženski spol
imeti dober želodec avoir bon estomac, digérer facilement
pokvariti si želodec se donner une indigestion, se gâter (ali se déranger, familiarno se détraquer) l'estomac
imeti prazen želodec avoir l'estomac creux (ali vide, familiarno dans les talons)
želodec mi kruli (od lakote) j'ai grand-faim, familiarno mon estomac crie famine
želodec me boli j'ai mal à l'estomac
želodec se mi obrača j'ai des nausées
napolniti, nabasati si želodec se remplir l'estomac, (se) goinfrer, familiarno s'empiffrer, bâfrer
tega človeka imam v želodcu cet homme est mon cauchemar (ali familiarno ma bête noire), familiarno je ne peux digérer (ali popularno blairer) cet homme

želódec estómago m ; (ptičji) buche m

nojev želodec estómago del avestruz
nadevani želodec embuchado m de carne de (cabeza de) cerdo y de corteza de tocino
povešen želodec gastroptosis f
imeti koga v želodcu (fig) no poder tragar a alg, tener a alg sentado en la boca del estómago
imeti dober želodec tener buen estómago
imeti pokvarjen želodec tener una indigestión
imeti prazen želodec tener el estómago vacío, estar en ayunas
pokvariti (si) želodec arruinar(se) el estómago
želodec me boli me duele el estómago
želodec mi kruli (od lakote) me ladra el estómago
želodec se mi obrača ob tem eso me revuelve el estómago

ἀγαθο-ειδής 2 (εἶδος) na videz dober.

ᾰ̓γᾰθός 3 [adv. εὖ – comp. ἀμείνων, βελτίων, κρείσσων, λωίων, λῴων; ep. poet. ἀρείων, βέλτερος, λωίτερος, φέρτερος – sup. ἄριστος, βέλτιστος, λώιστος, λῷστος; poet. βέλτατος, φέρτατος, φέριστος] 1. o osebah: dober, vrl, hraber, pošten, plemenit, pripraven, zmožen (τέχνην, εἰς, πρός, κατά τι, ἔν τινι); βοήν: vrl vikač ali klicar; v nagovoru: ὠγαθέ dragi moj; οἱ ἀγαθοί plemenitaši, aristokrati; καλός κἀγαθός korenjak in poštenjak, vzor moža. 2. o stvareh: dober, koristen, τινός za kaj, proti čemu, srečen (βίος), rodoviten (χώρα), ugoden (ὄναρ); ἀγαθὰ πράγματα ugoden položaj, sreča, dragocenosti. 3. subst. τὸ ἀγαθόν dobro, korist, dobrota, sreča; pl. dobrine, vrline; zaloga, (bojni) živež, plen; sladčice; ἀγαθὰ φρονέων dobrohoten, dobro misleč, εἰς ἀγαθόν, ἐπ'ἀγαθῷ v blagor (korist, prid), v dobrem namenu; εἰς ἀγαθὰ πείθεσθαι dober svet poslušati, ἀγαθὰ εὑρίσκομαι najdem milost.

ἄξιος 3 [Et. iz ἄγ-τιος, kor. ag', tehtati; lat. ago, exāmen (iz exagmen) jeziček na tehtnici, izpit] enake teže (vrednosti), enakotežen 1. abs. dragocen, lep, dostojen δῶρα, ἄποινα, vrl ἀνήρ, ἄξιος ἀνὴρ γίγνομαι izkazujem se vrednega, proslavljam se; dostojen, primeren χάρις, zaslužen δίκη. 2. z gen.: vreden πολλοῦ, οὐδενός, ὀλίγου, Ἕκτορος, σοὶ δ' ἄξιον ἔσται ἀμοιβῆς prineslo ti bo dar enake vrednosti; παντὸς ἄξιόν ἐστι presega vse, ἦμαρ πάντων ἄξιον dan, ki daje nadomestilo za vse, kar sem pretrpel. 3. z dat. πολλοῦ ἄξιος βασιλεῖ pridobil si je mnogo zaslug za kralja. 4. z inf. a) ἄξιός εἰμι zaslužim; b) ἄξιόν (ἐστι) vredno je, prav je, izplača se, primerno je, spodobi se, pravično je; τί δ' ἄξιόν μοι τῆσδε τυγχάνειν φυγῆς s čim sem zaslužil to pregnanstvo, zakaj naj bežim ? 5. vreden, dober kup.

ἀξιό-χρεως 2, ion. ἀξιόχρεος 2, n. pl. -χρεα ki zadostuje potrebi; tako velik (dober, važen) kakor je potreba; zadosten, primeren, vreden, sposoben, vrl, polnoveljaven, tehten, utemeljen πρόφασις, verodostojen μάρτυς; πόλις, δύναμις znamenit, znaten, precejšen.

διδακτικός 3 ki dobro uči, dober učitelj NT, poučen.

δίκαιος 3 in 2 (δίκη) pravičen 1. o osebah: pošten, pravičen, vesten, plemenit, omikan, vljuden, dober, pobožen, sposoben, pravi, pripraven λογιστής, izvežban. 2. o stvareh: a) pravi, zakonit, pravično pridobljen πλοῦτος, pristojen, primeren χάρις, zaslužen, prikladen; rabljiv, pripraven ἅρμα; b) o polju: rodoviten, ploden; c) pri števnikih: ravno ὀργυιαὶ ἑκατόν ravno 100. 3. a) δίκαιός εἰμι imam pravico, upravičen sem, zaslužim po pravici, dolžnost mi je, moram, prav je, spodobi se da z inf.; b) δίκαιον ἦν prav, pravično bi bilo. 4. subst. τὸ δίκαιον in pl. pravičnost, pravica, pravni vzrok; ἐκ τοῦ δικαίου pravično, παρὰ τὸ δίκαιον proti pravici, krivično, δίκαια λέγω govorim (resnico), kar je prav, imam prav, δίκαια πράττω ravnam prav, λαμβάνω dobim, kar mi pristoja, δίκαια ἀποτελέω plačam, kar je prav. – adv. δικαίως prav, kakor se spodobi, pravično, zares, po pravici.

δόξα, ἡ (δοκέω) 1. mišljenje, mnenje, predstava, nauk, domnevanje, dozdevek, pričakovanje, misel, ἡ τῶν πολλῶν δόξα javno mnenje; παρὰ δόξαν, ἀπὸ δόξης proti pričakovanju, κατὰ δόξαν, δόξῃ po (mojem) mnenju, kakor sem pričakoval; δόξαν λέγω povem samo svojo misel; δόξαν παρέχω vzbujam mnenje. 2. sklep, namen, načrt. 3. sodba, ki jo imajo drugi o meni; dober ali slab glas, slava, sloves, ugled; οὐ πρὸς τῆς δόξης ni mu v čast; ἐν δόξαις ὄντες ki uživajo velik ugled; δόξαν ἔχω z inf. sem na glasu, da; pravijo o meni, da. 4. NT slava, blesk, veličastvo, čast.

ἐσθλός 3 ep. poet.; dor. ἐσλός [Et. es + dhlo-s; es = gl. ἐύ-ς iz ἐσ-υ-ς] dober, plemenit, blag, vrl, pošten, hraber, dragocen, ugoden, srečen, zvest; subst. τὸ ἐσθλόν sreča; ἐσθλόν (ἐστιν) z inf. pomaga, koristi; τὰ ἐσθλά dobro, imetje; οἱ ἐσθλοί odlični, plemeniti ljudje.

εὔ-αγρος 2 (ἄγρα) poet. srečen (na lovu), λόχος ki daje (obeta) dober uspeh.

εὐδοξία, ἡ 1. dober glas, ugled, čast, slava. 2. pohvala, priznanje.

εὐ-εργός, εὔ-εργος 2 (ἔργον) 1. ep. act. kdor prav (dobro) dela, dober, pošten, pravičen. 2. ion. pass. kar se lahko obdeluje.

εὐθημοσύνη, ἡ dober, lep red, dobra uredba, redoljubnost.

εὔ-ιππος 1. ki ima dobre konje, dober konjenik, τάξις. 2. poet. bogat na konjih, δῶρον dar lepih konj.

εὔκλεια, ἡ, ep. ἐυκλεΐη, at. tudi εὐκλεία dober glas, slava, sloves.

εὐνομία, ἡ, ion. -ίη 1. izpolnjevanje zakonov, zakonitost, pravičnost. 2. dobra uprava, dobri zakoni, dober, zakonit red.

εὔ-πνοος 2, skrč. εὔ-πνους (πνέω) 1. lepo dišeč. 2. a) dobro prepihan, zračen; b) dober za dihanje, τὸ εὔπνουν τοῦ τόπου prost prepih, zračnost. 3. ki lahko diha.

εὔ-πομπος 2 (πέμπω) poet. dobro spremljajoč, dober spremljevalec, srečen voznik.

ἐύς, ἐύ, ep. in ion. tudi ἠύς, ἠύ [gen. ἐῆος, acc. ἐύν, ἠύν, gen. pl. ἐάων] dober, vrl, blag, plemenit; subst. τὰ ἐά dobro, imetek θεοὶ δωτῆρες ἐάων.