Franja

orientieren orientirati (sich se), (informieren) informirati (über o) (sich se); orientieren auf usmeriti na; sich orientieren auf usmerjati se na, biti usmerjen na; sich orientieren an (sich richten nach) ravnati se po; orientieren nach obrniti proti; orientiert nach obrnjen proti

orientira|ti (-m) orientieren (se sich)
tipaje se orientirati sich tasten ( herumtasten, weitertasten)
gradbeništvo, arhitektura orientirati po vzhodu osten
orientirati po severu norden, einnorden

orientírati (-am)

A) perf., imperf.

1. orientare, orizzontare

2. avviare, indirizzare

B) orientírati se (-am se) perf., imperf. refl.

1. orientarsi, orizzontarsi:
orientirati se s kompasom in zemljevidom orientarsi con la bussola e la carta geografica
orientirati se po zvezdah orientarsi secondo le stelle

2. (zgledovati se) orientarsi, regolarsi

3. indirizzarsi (verso), puntare (su):
orientirati se na izvoz puntare sull'esportazione

orīganon ali origanum -ī, n in orīganus -ī, f (gr. ὀρείγανον, ὀρίγανον, ὀρείγανος, ὀρίγανος) bot. dobra misel, starejše dobromislika: Col., Plin. — Od tod orīganītes vinum (gr. ὀριγανίτης οἶνος) z dobro mislijo začinjeno (oslajeno) vino: Ca. (po nekaterih izdajah gen. vini origaniti).

origen (množina: orígenes) moški spol izvor, začetek, nastanek; poreklo; vzrok

tener (traer) su origen biti po rodu iz

Ōrigenēs -is, m (Ὠριγένης) Orígen, grški cerkveni pisatelj, rojen najbrž v Aleksandriji okrog l. 185 po Kr., umrl v Tiru okrog l. 254 po Kr.: Eccl. — Od tod ōrigenistēs -ae, m origeníst, orígenovec, Orígenov privrženec: Hier.

origine [ɔrižin] féminin izvor, začetek; rod, poreklo

à l'origine, dans l'origine prvotno, v začetku
dès l'origine od (vsega) početka
d'origine po rodu, doma iz
pays masculin d'origine domovina
certificat masculin d'origine domovnica
être d'origine paysanne, bourgeoise biti kmečkega, meščanskega porekla
tirer son origine de, avoir son origine dans biti po rodu, poreklu iz

Ōrīōn¹ -ōnis, acc. -ōnem in -ōna, m (Ὠρίων) Oríon, lovec iz Hirije v Bojotiji, ki ga je Diana usmrtila, ker jo je hotel posiliti; po svoji smrti je bil postavljen na nebo kot ozvezdje, ki prinaša ob vzhodu (ob poletnem kresu) in zahodu (ob zimskem kresu) vihre in dež: O., V., H., Hyg., Lact. idr.

Opomba: Pesniki poljubno skrajšujejo dolžine v tej besedi, tako da se bere tudi Ŏrīōn, Ŏrīōnis, Ŏrīŏnis, Ōrĭŏnis.

orma f sled, stopinja (tudi pren.):
fiutare le orme lovstvo iskati, vohati sled
mettersi sulle orme di qcn. iti po sledi (nekoga)

ormai avv. pa; že:
ancora un po' e siamo ormai arrivati še malo, pa smo na cilju
è ormai un mese che aspetto že mesec dni čakam

Ornytus -ī, m (Ὄρνυτος) Órnit

1. oče nekega Kalaja: Thurini Calais filius Ornyti H.

2. oče enega od kalidonskih lovcev, ki se po njem imenuje (patron.) Ornitidēs -ae, m Ornitíd: O.

Orontēs -is ali -ī ali (po Prisc.) -ae, acc. tudi -ēn, m (Ὀρόντης) Orónt

1. glavna sirska reka, ki teče skozi Antiohijo (zdaj Nahr el Assi): O., Iuv., Pr., Lucan., Mel., Plin. — Od tod adj. Orontēus 3 (Ὀρόντειος) oróntski, pesn. = sírski: murra Pr.

2. Trojanec, vojskovodja Likijcev, Enejev spremljevalec: V.

Orontobatēs -is, m (Ὀροντοβάτης) Orontóbat, soregent in zet karijskega satrapa Piksodara, po njegovi smrti l. 334 upravitelj satrapije, branilec Halikarnasa pred Aleksandrom Velikim l. 334, poveljnik perzijskih čet pri Gavgameli (Gavgamelah): Cu.

Orōsius -iī, m Orózij, s celim imenom Paulus Orosius Pavel Orozij, Hispanec, lat. zgodovinopisec in krščanski duhovnik v začetku 5. stoletja po Kr., sodobnik in častilec sv. Avguština: Eccl.

orožj|e¹ [ó] srednji spol (-a …) vojska

1. (oborožitev) Waffen množina, die Bewaffnung, die Rüstung; (bojna oprema) das Kriegsgerät; (bojno sredstvo) kemično: der Kampfstoff

2. die Waffe (avtomatsko Maschinenwaffe, daljinsko Langstreckenwaffe, jedrsko Kernwaffe, Atomwaffe, maščevalno Vergeltungswaffe, metalno Wurfwaffe, ofenzivno Angriffswaffe, kratkega dometa Kurzstreckenwaffe, srednjega dometa Mittelstreckenwaffe, za bodenje Hiebwaffe, za množično uničevanje Massenausrottungswaffen množina, protipodmorniško U-Jagd-Waffe, protitankovsko Panzerabwehrwaffe, raketno Raketenwaffe, ramensko strelno Schulterfeuerwaffe, razdiralno Zerstörungswaffe, ročno protitankovsko Panzerabwehrhandwaffe, ročno strelno Handfeuerwaffe, Handwaffe, Faustfeuerwaffe, samokresno Selbstladewaffe, strelno Feuerwaffe, Schießwaffe, [Schußwaffe] Schusswaffe, tajno Geheimwaffe, taktično taktische Waffe, teledirigirano Fernlenkwaffe uničevalno Vernichtungswaffe, uplenjeno Beutewaffen množina, vbodno Stichwaffe, Stoßwaffe, letalstvo vgrajeno Bordwaffe, zastraševalno Abschreckungswaffe)
dobava orožja die Waffenlieferung
izvoz orožja der Rüstungsexport
nakup/nakupovanje orožja der Rüstungskauf
posedovanje orožja der Waffenbesitz
uporaba orožja der Waffengebrauch
uporaba strelnega orožja der [Schußwaffengebrauch] Schusswaffengebrauch
zbirka orožja die Waffensammlung
ples z orožjem der Waffentanz
figurativno rožljanje z orožjem das Säbelrasseln, Säbelgerassel
trgovec z orožjem der Waffenhändler
trgovina z orožjem der Waffenhandel
z orožjem komu kaj vzeti ipd.: mit Waffengewalt
z lastnim orožjem mit seinen eigenen Waffen (tudi figurativno)
odpoved orožju der Waffenverzicht
zakonodaja o orožju das Waffenrecht
položiti orožje die Waffen strecken/niederlegen
pustiti, da naj spregovori orožje die Waffen sprechen lassen
orožje molči die Waffen ruhen
brez orožja waffenlos, unbewaffnet, ozemlje: waffenfrei
seči po orožju zu den Waffen greifen

Ōrphe͡us -eī in -eos, acc. -eum in -ea, m (Ὀρφεύς) Órfej,

1. sin Apolona in Kaliope, Evridikin soprog, mitološki pevec: Ci., Iust., O., V., H., Pr., Sen. ph. idr. Pesniki sklanjajo to ime po gr. sklanjatvi: gen. Orpheos, dat. Orphei ali Orphī (V.), acc. Orphea, voc. Orphe͡u (O., V.); poleg tega v prozi po analogiji: Orphĕus -ĕī -ĕō -ĕum -ĕō. Od tod adj. Orphēus 3 (Ὀρφεῖος) Órfejev, órfejski: vox O., lyra Pr. = Orphicus 3 (Ὀρφικός) carmen Ci. = Orphëicus 3: versūs Macr.; subst. Orphaicī -ōrum, m (Ὀρφαϊκοί) órfejevci, Órfejevi privrženci, órfiki: Macr.

2. Ciceronov suženj: Ci. ep.

3. Hortenzijev suženj: Varr.

orsinus -ī, m bot. órsin, neka rastl.: Plin. (domnevno napačno povzeto po Teofrastu = ὀρεινός).

orthopȳgium -iī, n (gr. ὀρϑοπύγιον) kvišku štrleča zadnjica, kvišku štrleča (ptičja) mrda: macrae anatis Mart. (po nekaterih izdajah orropōgium z enakim pomenom).

ortus -ūs, m (orīrī)

1. vzhod, vzhajanje (naspr. occasus, obitus): solis et lunae reliquorumque siderum ortus, obitus, motus Ci., stellarum ortus atque obitus Cat., ortus primi solis V., ortus quartus lunae V. četrti dan po mlaju, ortus brumalis Ap. zimska vzhodna stran, o. Favonii Plin. vstajanje, dvigovanje; meton. vzhod, jutrovo: L., sol ab ortu ad occasum commeans Ci.

2. metaf.
a) nastanek, izvor, (iz)vir: amicitiae, tribuniciae potestatis Ci., iuris ortum a fronte repetere Ci.
b) rojstvo, rod, izvir, izvor: Stat., primo ortu Ci. takoj po rojstvu, ante ortum … post mortem Ci., ab Elide ducimus (izvajamo) ortum O., Cato ortu Tusculanus Ci.
c) rast rastlin: Lucr.

os (pravilneje oss, torej z dolžino po stavi, kakor se je tudi izgovarjalo), ossis, pl. ossa -ium, n (z *ost; prim. skr. ásthi = gr. ὀστέον (ὀστ-οῦν) kost)

1. kost, v pl. kosti, okostje, ogrodje, in sicer
a) v živem (človeškem in živalskem) telesu: Ca. ap. Prisc., Pl., O., Lucr., Ap., Cels. idr., quid dicam de ossibus ad omnem corporis actionem aptis? Ci., magna ossa lacertosque exuit V., ossa beluae Plin., lacertarum et serpentium Vitr.
b) kosti sežganih mrtvecev, poseb. v zvezi s cinis: ossa legere V., Sen. ph. zbirati kosti (po sežganem truplu), pa tudi = iztrebljati (zdrobljene) kosti (iz poškodovanega telesa): Sen. ph., Q. idr., ossa condere terrae V., ossa peregrinā condita ripā O., cineri atque ossibus filii solacium reportare Ci.; pren.: reliquias Troiae cineris atque ossa peremptae V.; tudi o govorniku: imitari non ossa (okostje) solum, sed etiam sanguinem Ci.; in o neizrazitem jeziku: ossa nudare Ci. meso strgati s kosti, „kosti kazati“.

2. metaf.
a) notranjost, notrina, osrčje (človeškega telesa): gelidus per dura (ima) cucurrit ossa tremor V. je spreletel „mozeg in kosti“, exarsit iuveni dolor ossibus ingens V. „v srcu“, calor ossa reliquit V. toplota je zapustila „srce“ = odrevenel (otrpnil) je.
b) sredica, srž, stržen dreves, kost, koščica, pečka, peška sadja: arborum Plin., olearum ac palmularum Suet.

3. meton. koščeno pisalce: ceram ossibus scribere (popisati) Isid.

Opomba: Soobl.

1. ossum -ī, n: Gell. ap. Prisc., Acc. ap. Prisc., Pac. ap. Prisc., Ap., Prisc.

2. ossū: Prisc., Plin. fr., gen. pl. ossum: Pac., Prud., Tert.