-
orīganon ali origanum -ī, n in orīganus -ī, f (gr. ὀρείγανον, ὀρίγανον, ὀρείγανος, ὀρίγανος) bot. dobra misel, starejše dobromislika: Col., Plin. — Od tod orīganītes vinum (gr. ὀριγανίτης οἶνος) z dobro mislijo začinjeno (oslajeno) vino: Ca. (po nekaterih izdajah gen. vini origaniti).
-
origen (množina: orígenes) moški spol izvor, začetek, nastanek; poreklo; vzrok
tener (traer) su origen biti po rodu iz
-
Ōrigenēs -is, m (Ὠριγένης) Orígen, grški cerkveni pisatelj, rojen najbrž v Aleksandriji okrog l. 185 po Kr., umrl v Tiru okrog l. 254 po Kr.: Eccl. — Od tod ōrigenistēs -ae, m origeníst, orígenovec, Orígenov privrženec: Hier.
-
origine [ɔrižin] féminin izvor, začetek; rod, poreklo
à l'origine, dans l'origine prvotno, v začetku
dès l'origine od (vsega) početka
d'origine po rodu, doma iz
pays masculin d'origine domovina
certificat masculin d'origine domovnica
être d'origine paysanne, bourgeoise biti kmečkega, meščanskega porekla
tirer son origine de, avoir son origine dans biti po rodu, poreklu iz
-
Ōrīōn1 -ōnis, acc. -ōnem in -ōna, m (Ὠρίων) Oríon, lovec iz Hirije v Bojotiji, ki ga je Diana usmrtila, ker jo je hotel posiliti; po svoji smrti je bil postavljen na nebo kot ozvezdje, ki prinaša ob vzhodu (ob poletnem kresu) in zahodu (ob zimskem kresu) vihre in dež: O., V., H., Hyg., Lact. idr.
Opomba: Pesniki poljubno skrajšujejo dolžine v tej besedi, tako da se bere tudi Ŏrīōn, Ŏrīōnis, Ŏrīŏnis, Ōrĭŏnis.
-
orma f sled, stopinja (tudi pren.):
fiutare le orme lovstvo iskati, vohati sled
mettersi sulle orme di qcn. iti po sledi (nekoga)
-
ormai avv. pa; že:
ancora un po' e siamo ormai arrivati še malo, pa smo na cilju
è ormai un mese che aspetto že mesec dni čakam
-
Ornytus -ī, m (Ὄρνυτος) Órnit
1. oče nekega Kalaja: Thurini Calais filius Ornyti H.
2. oče enega od kalidonskih lovcev, ki se po njem imenuje (patron.) Ornitidēs -ae, m Ornitíd: O.
-
Orontēs -is ali -ī ali (po Prisc.) -ae, acc. tudi -ēn, m (Ὀρόντης) Orónt
1. glavna sirska reka, ki teče skozi Antiohijo (zdaj Nahr el Assi): O., Iuv., Pr., Lucan., Mel., Plin. — Od tod adj. Orontēus 3 (Ὀρόντειος) oróntski, pesn. = sírski: murra Pr.
2. Trojanec, vojskovodja Likijcev, Enejev spremljevalec: V.
-
Orontobatēs -is, m (Ὀροντοβάτης) Orontóbat, soregent in zet karijskega satrapa Piksodara, po njegovi smrti l. 334 upravitelj satrapije, branilec Halikarnasa pred Aleksandrom Velikim l. 334, poveljnik perzijskih čet pri Gavgameli (Gavgamelah): Cu.
-
Orōsius -iī, m Orózij, s celim imenom Paulus Orosius Pavel Orozij, Hispanec, lat. zgodovinopisec in krščanski duhovnik v začetku 5. stoletja po Kr., sodobnik in častilec sv. Avguština: Eccl.
-
orožj|e1 [ó] srednji spol (-a …) vojska
1. (oborožitev) Waffen množina, die Bewaffnung, die Rüstung; (bojna oprema) das Kriegsgerät; (bojno sredstvo) kemično: der Kampfstoff
2. die Waffe (avtomatsko Maschinenwaffe, daljinsko Langstreckenwaffe, jedrsko Kernwaffe, Atomwaffe, maščevalno Vergeltungswaffe, metalno Wurfwaffe, ofenzivno Angriffswaffe, kratkega dometa Kurzstreckenwaffe, srednjega dometa Mittelstreckenwaffe, za bodenje Hiebwaffe, za množično uničevanje Massenausrottungswaffen množina, protipodmorniško U-Jagd-Waffe, protitankovsko Panzerabwehrwaffe, raketno Raketenwaffe, ramensko strelno Schulterfeuerwaffe, razdiralno Zerstörungswaffe, ročno protitankovsko Panzerabwehrhandwaffe, ročno strelno Handfeuerwaffe, Handwaffe, Faustfeuerwaffe, samokresno Selbstladewaffe, strelno Feuerwaffe, Schießwaffe, [Schußwaffe] Schusswaffe, tajno Geheimwaffe, taktično taktische Waffe, teledirigirano Fernlenkwaffe uničevalno Vernichtungswaffe, uplenjeno Beutewaffen množina, vbodno Stichwaffe, Stoßwaffe, letalstvo vgrajeno Bordwaffe, zastraševalno Abschreckungswaffe)
dobava orožja die Waffenlieferung
izvoz orožja der Rüstungsexport
nakup/nakupovanje orožja der Rüstungskauf
posedovanje orožja der Waffenbesitz
uporaba orožja der Waffengebrauch
uporaba strelnega orožja der [Schußwaffengebrauch] Schusswaffengebrauch
zbirka orožja die Waffensammlung
ples z orožjem der Waffentanz
figurativno rožljanje z orožjem das Säbelrasseln, Säbelgerassel
trgovec z orožjem der Waffenhändler
trgovina z orožjem der Waffenhandel
z orožjem komu kaj vzeti ipd.: mit Waffengewalt
z lastnim orožjem mit seinen eigenen Waffen (tudi figurativno)
odpoved orožju der Waffenverzicht
zakonodaja o orožju das Waffenrecht
položiti orožje die Waffen strecken/niederlegen
pustiti, da naj spregovori orožje die Waffen sprechen lassen
orožje molči die Waffen ruhen
brez orožja waffenlos, unbewaffnet, ozemlje: waffenfrei
seči po orožju zu den Waffen greifen
-
Ōrphe͡us -eī in -eos, acc. -eum in -ea, m (Ὀρφεύς) Órfej,
1. sin Apolona in Kaliope, Evridikin soprog, mitološki pevec: Ci., Iust., O., V., H., Pr., Sen. ph. idr. Pesniki sklanjajo to ime po gr. sklanjatvi: gen. Orpheos, dat. Orphei ali Orphī (V.), acc. Orphea, voc. Orphe͡u (O., V.); poleg tega v prozi po analogiji: Orphĕus -ĕī -ĕō -ĕum -ĕō. Od tod adj. Orphēus 3 (Ὀρφεῖος) Órfejev, órfejski: vox O., lyra Pr. = Orphicus 3 (Ὀρφικός) carmen Ci. = Orphëicus 3: versūs Macr.; subst. Orphaicī -ōrum, m (Ὀρφαϊκοί) órfejevci, Órfejevi privrženci, órfiki: Macr.
2. Ciceronov suženj: Ci. ep.
3. Hortenzijev suženj: Varr.
-
orsinus -ī, m bot. órsin, neka rastl.: Plin. (domnevno napačno povzeto po Teofrastu = ὀρεινός).
-
orthopȳgium -iī, n (gr. ὀρϑοπύγιον) kvišku štrleča zadnjica, kvišku štrleča (ptičja) mrda: macrae anatis Mart. (po nekaterih izdajah orropōgium z enakim pomenom).
-
ortus -ūs, m (orīrī)
1. vzhod, vzhajanje (naspr. occasus, obitus): solis et lunae reliquorumque siderum ortus, obitus, motus Ci., stellarum ortus atque obitus Cat., ortus primi solis V., ortus quartus lunae V. četrti dan po mlaju, ortus brumalis Ap. zimska vzhodna stran, o. Favonii Plin. vstajanje, dvigovanje; meton. vzhod, jutrovo: L., sol ab ortu ad occasum commeans Ci.
2. metaf.
a) nastanek, izvor, (iz)vir: amicitiae, tribuniciae potestatis Ci., iuris ortum a fronte repetere Ci.
b) rojstvo, rod, izvir, izvor: Stat., primo ortu Ci. takoj po rojstvu, ante ortum … post mortem Ci., ab Elide ducimus (izvajamo) ortum O., Cato ortu Tusculanus Ci.
c) rast rastlin: Lucr.
-
os (pravilneje oss, torej z dolžino po stavi, kakor se je tudi izgovarjalo), ossis, pl. ossa -ium, n (z *ost; prim. skr. ásthi = gr. ὀστέον (ὀστ-οῦν) kost)
1. kost, v pl. kosti, okostje, ogrodje, in sicer
a) v živem (človeškem in živalskem) telesu: Ca. ap. Prisc., Pl., O., Lucr., Ap., Cels. idr., quid dicam de ossibus ad omnem corporis actionem aptis? Ci., magna ossa lacertosque exuit V., ossa beluae Plin., lacertarum et serpentium Vitr.
b) kosti sežganih mrtvecev, poseb. v zvezi s cinis: ossa legere V., Sen. ph. zbirati kosti (po sežganem truplu), pa tudi = iztrebljati (zdrobljene) kosti (iz poškodovanega telesa): Sen. ph., Q. idr., ossa condere terrae V., ossa peregrinā condita ripā O., cineri atque ossibus filii solacium reportare Ci.; pren.: reliquias Troiae cineris atque ossa peremptae V.; tudi o govorniku: imitari non ossa (okostje) solum, sed etiam sanguinem Ci.; in o neizrazitem jeziku: ossa nudare Ci. meso strgati s kosti, „kosti kazati“.
2. metaf.
a) notranjost, notrina, osrčje (človeškega telesa): gelidus per dura (ima) cucurrit ossa tremor V. je spreletel „mozeg in kosti“, exarsit iuveni dolor ossibus ingens V. „v srcu“, calor ossa reliquit V. toplota je zapustila „srce“ = odrevenel (otrpnil) je.
b) sredica, srž, stržen dreves, kost, koščica, pečka, peška sadja: arborum Plin., olearum ac palmularum Suet.
3. meton. koščeno pisalce: ceram ossibus scribere (popisati) Isid.
Opomba: Soobl.
1. ossum -ī, n: Gell. ap. Prisc., Acc. ap. Prisc., Pac. ap. Prisc., Ap., Prisc.
2. ossū: Prisc., Plin. fr., gen. pl. ossum: Pac., Prud., Tert.
-
ōs, ōris, n (indoev. *ōu̯s- >*ōu̯st-, *əu̯st; prim. skr. āsyám usta, jon. παρήϊον = at. παρηιά = lezboško παραύα lice (= „kar je pri (ob) ustih“), lat. ōrā, cōram, ōreae (aureae), ōscēdo, ōscitō, ōscillum, ōstium, lit. uostà, úostas ustje reke, zaliv, let. uosts, uõsta pristanišče, zaliv, sl. usta, ustje, ustnica, hr. ústa)
I.
1. usta, gobec: Enn. ap. Non., Ca., Lucr., Sen. ph. idr., nihil ex ore eius exit N., animalia cibum oris hiatu capessant Ci.; occ. žrelo, kljun: Plin. idr., ora canum O., ora cornicis O.; od tod ora navium rostrata H. ladijski nosovi (kljuni, rilci). Poseb. usta kot govorilo, govorilni organ: linguae centum oraque centum V., ora mille linguaeque totidem Ap., aperire ora fatis futuris V., uno ore v en glas, soglasno, npr.: consentiunt uno ore omnes Ci., uno ore fremebant V., uno ore omnes omnia bona dicunt Ter., poscebatur ore volgi T. glas ljudstva. Rekla: in ore (sc. hominum) esse Ci., L. ali omnibus in ore esse Ci. ali in ore volgi esse Ci., T. ali in ore hominum agere T. ali ire per ora Sil. ali volitare per ora virum Enn. ap. Ci. biti (vsem) ljudem (vsemu ljudstvu) med zobmi (v zobeh), alicui semper (valde) in ore esse Ci. biti komu vedno (zelo) na jeziku, in ora hominum venire H. ali abire L. ali pervenire in ora vulgi Cat. priti ljudem v zobe (na jezike), veliko se govoriti o kom, aliquem semper in ore habere Ci. na jeziku (v ustih) imeti, in ore atque in linguā habere verba haec Gell. na jeziku in ustih imeti; pren.: ex totius belli ore ac faucibus Ci. iz odprtega žrela cele vojne.
2. metaf.
a) ustje, odprtina, luknja, vhod: Pl., Iuv., Col., Q., Sen. tr. idr., in aditu atque ore portūs Ci., o. ulceris V., o. specūs L., Cu., T., fornacis Plin. ustje, lato dedit ore fenestram V. široko odprto luknjo; o rekah izliv, ustje: in ore Tiberis Ostia condita est L.; pesn. (iz)vir, žrelo: Cl., fons Timavi per ora novem it V.
b) ora leonis Col. poet. bot. odolin.
3. meton.
a) jezik, govor(jenje), izreka, izgovor, izgovarjanje, glas, grlo: tanta erat commendatio oris atque orationis N. glasu in govora, faciam uno ore Latinos V. govoriti en (isti) jezik, ora sono discordia V. tuje zveneč jezik, os promptum Q. dober (gladko tekoč, okreten) jezik, os planum, confusum Plin. iun., os (lajava usta, nesramno jezikalo) habeat, linguam (dolg, prešeren, „podmazan“ jezik) Pl.
b) govorica, narečje: os Latinum Plin. iun., Hispanum Gell.
c) jezik kot sredstvo poučevanja: philosophorum ingenia Socratico ore defluentia Vell. zgovornosti; pren.: os Pindari Vell. pesniški jezik, petje, ruit profundo Pindarus ore H. globokoumen jezik. —
II.
1. sinekdoha lice, obličje, obraz: Pl., O., Q., Sen. ph. idr., nihilne te horum ora vultusque moverunt? Ci., in os adversum C. naravnost v obraz, os humerosque deo similis V., ora oculosque in aliquem convertere Ci., alicui os praebere Ter. dati se (pustiti se) komu biti v obraz, os praebere ad contumeliam L. dati se (pustiti se) v obraz zasramovati, aliquem coram in os laudare Ter. v obraz (v oči), tot sese vertit in ora V. v toliko podob; tudi o živalih: O., insignis ore (sc. rex apium) V., ore rubicundo (sc. gallina) Plin.; occ. lice = oči = prisotnost, navzočnost, priča (v zvezah vpričo z gen.): Ter., incedunt per ora vestra magnifici S. pred vašimi očmi, vpričo vas = in ore vestro S. fr., per ora cedere H., ante oculos et ora parentium V., in ore parentum filios iugulare Sen. ph. ali in ore eius iugulari T. ali in ore omnium versari Ci. očitno (javno) se (po)kazati, med ljudmi živeti, quae in ore atque in oculis provinciae gesta sunt Ci. pred obrazom in očmi.
2. metaf. lice = sprednja stran glave, krinka, maska: Gorgonis os pulcherrimum … revellit atque abstulit Ci., truncis arborum antefixa ora T., ora corticibus sumunt horrenda cavatis V.
3. meton. lice glede na značaj, (pre)drznost, nesramnost: Pl., Ter., L., Sen. ph., Suet. idr., duri puer oris O. nesramen in drzen, os hominis insignemque impudentiam cognoscite Ci., si Apii os haberem Ci., os Academiae Ci., quod habent os! Ci. kako so predrzni! Ci.
Opomba: Gen. pl. ōrium redek in poznolat., dat. in abl. pl. ōribus Varr., V. in poznolat.
-
osamosvojitev samostalnik1. (o statusu države) ▸
önállóság, önállóvá válás, függetlenségobletnica osamosvojitve ▸ önállóság évfordulója, függetlenség évfordulója
razglasitev osamosvojitve ▸ önállósága kikiáltása, függetlenség kikiáltása
osamosvojitev države ▸ ország önállóvá válása
referendum o osamosvojitvi ▸ az önállóságról szóló népszavazás, az önálló országért tartott népszavazás, kontrastivno zanimivo függetlenségi népszavazás
vojna za osamosvojitev ▸ az önállóságért folytatott harc
To je bila četrta zlata kolajna in hkrati prva ženska za Slovenijo na olimpijskih igrah po osamosvojitvi. ▸ Szlovéniának ez volt a negyedik aranyérme, és az első női olimpiai érem az ország önállóvá válása óta.
2. (o neodvisnosti od drugih) ▸
függetlenség, függetlenedésdenarna osamosvojitev ▸ monetáris függetlenség
ekonomska osamosvojitev ▸ gazdasági függetlenség
8. oktobra 1991 je Slovenija razglasila denarno osamosvojitev in uvedla tolar kot slovenski denar. ▸ 1991. október 8-án Szlovénia kikiáltotta monetáris függetlenségét és szlovén valutaként bevezette a tollárt.
3. (o živem bitju) ▸
önállósulás, függetlenné válásK njegovi osamosvojitvi so prispevali tudi starši, ki so mu pustili prosto pot pri odločitvah. ▸ Az önállósulásához a szülei is hozzájárultak, akik szabad utat adtak neki a döntéshozatalban.
-
os-cillō -āre (etim. nedognana beseda) gugati se, zibati se, nihati: oscillum Santra dici ait, quod oscillant (po nekaterih izdajah oscellant), id est inclinent, praecipitesque afferantur Santra ap. Fest., oscillantes, ait Cornificius, ab eo quod os celare sint soliti personis propter verecundiam, qui eo genere lusus utebantur Fest.