Franja

indemne [ɛ̃dɛmn] adjectif nepoškodovan, brez škode; neranjen

sortir indemne d'une collision de voitures ostati nepoškodovan pri trčenju avtomobilov, odnesti zdravo in celo kožo

in-demnis -e (in [priv.], damnum) brez škode, neoškodovan, brez izgube: Ci. (?), Sen. ph., Icti.

in-dēstrictus 3 (in [priv.], dēstringere) neodrgnjen, brez rane, neranjen: O.

in-dīcēns -entis (in [priv.], dīcere) = me indicente „ne da bi jaz rekel“, brez mojega ukaza (povelja): consules ind. me omnia faciant L., non me indicente haec fiunt Ter.

in-dictus¹ 3 (in [priv.], dīcere)

1. še ne povedan, nepovedan, nerečen, neizgovorjen: Ter., Gell., quae tum cecinerit, ea se revocare non posse, ut indicta sint L., carminibus nostris indictus V. neopevan, ne imenovan v … ; od tod

2. neizréčen, neizrekljiv, neizrečén, nedopoveden, nedopovedljiv: deus indictus, innominabilis Ap.

3. occ. (kot jur. t. t.) v zvezi: indictā causā brez zagovora, nezaslišan, brez zaslišanja: dictator quem vult civium indictā causā impune potest occidere Ci., indictā capitis condemnare civem Romanum Ci., i. c. aliquem trucidare Cu.

indifféremment [ɛ̃diferamɑ̃] adverbe brez razlike, na enak način

in-differēns -entis (in [priv.], differre) v klas. lat. le kot prevod stoiškega strokovnega izraza ἀδιάφορον = (po kakovosti) nerazločen, neodločen, nedoločen = brez slabe ali dobre kakovosti, ne dober ne slab, srednji (nevtralen, povprečen, „(zlata) sredina“), indiferenten: quod illi ἀδιάφορον dicunt … indifferens dico Ci.; v poznejši lat. sploh: brez razločka (razlike), indiferenten, vseeno in sicer

1. o stvareh: sed cludent etiam breves (syllabae), quamvis habeatur indifferens ultima Q., rhythmo indifferens est, utrum … an … Q.

2. o osebah: komur je vseeno, neizbirčen: i. circa victum Suet. ki ni izbirčen pri hrani; adv. indifferenter

1. brez razlike (razločka): interrogare vel percontari … utroque utimur indifferenter Q.

2. (o osebah): brezbrižno, malomarno, vnemarno, hladno(krvno): occisum eum populus indifferenter, miles gravissime tulit, … senatus … laetatus est Suet.

3. brez odloga (odlašanja): Aug.

indifferentemente avv. ravnodušno, indiferentno; brez razlike; nevažno

in-difficulter, adv. (in [priv.], difficilis) brez težave, lahko: incunctanter atque indiff. efficere Aug.

indigent, e [-žɑ̃, t] adjectif reven, siromašen, brez sredstev, potreben; masculin revež, siromak

in-dīgestus 3 (in [priv.], dīgerere)

1. nerazstavljen, neločen, neurejen: Plin., Amm., rudis indigestaque moles O.; adv. indīgestē neurejeno, brez določenega reda: Macr.

2. neprebavljen: Macr.; subst. pl. indīgestī -ōrum, m bolniki, ki bolehajo zaradi slabe prebave.

in-disciplīnātus 3 (in [priv.], dīsciplīna) neurejen, brez reda, zanikrn, razbrzdan: Eccl.

in-discrētus 3 (in [priv.], discernere)

1. (konkr.) neločen, neločljiv: Varr., Q., Plin., Cels., Amm., indiscretis vocibus T. vse križem kričeč; occ.: suum cuique sanguinem (meso in kri) indiscretum esse T. neločljiv.

2. (abstr.) nerazločen, nerazločljiv, ki ga ni moč razlikovati: simillima proles, indiscreta suis (svojcem) V.

3. brez razločka (razlike): Sen. ph., Eutr., indiscreti inibunt (locos) T. ne glede na stan, hinc vel illinc adpellere indiscretum est T. je vseeno; v tem pomenu tudi adv. indiscrētē: Plin., Amm., Iul. Val.

indiscriminatamente avv. brez razlike, nediskriminirano

indiscriminate [indiskríminit] pridevnik (indiscriminately prislov)
brez razločkov, brez zapostavljanja; neločen, nekritičen

in-discrīminātim, adv. brez razločka (razlike): ind. et promiscue Varr. ap. Non. (127, 21).

in-dispositus 3, adv. -ē (in [priv.], dispōnere)

1. neurejen, brez reda (pravila), v neredu, zmešan: apud Vitellium omnia (erant) indisposita T.

2. o osebah: nerazpoložen, nepripravljen: me valde indispositum invenit (tractoria) Aug. (ep. 59 in.). — Adv. indispositē neredno, neurejeno, brez reda, brez pravila: muta animalia perturbate et ind. moventur Sen. ph.

in-distanter, adv. (in, distāre)

1. brez prestanka, brez premolka: Prisc.

2. brez razločka (razlike), brez izjeme: Amm.

indistinctement [-ktəmɑ̃] adverbe nejasno, netočno, nerazločno; brez razlike

indistinctive [indistíŋktiv] pridevnik (indistinctively prislov)
ki se ne razlikuje od drugih, brez posebnosti, nerazločen, nejasen

indistinctive features brezizrazne poteze