Franja

Hectōr -oris (-ōris: Enn.), acc. -orem in -ora, m (Ἕκτωρ) Héktor,

1. sin Priama in Hekube, Andromahin soprog, najhrabrejši izmed trojanskih junakov; življenje je izgubil v dvoboju z Ahilom: Enn., Ci., V., H., O., Sen. tr. Od tod adj. Hectoreus 3 Hektorjev: coniux V., hasta, flamma O., Hectoreo concurrere Marti (= Hectori pugnanti) O., Hectoreae pugnae Amm.; pesn. meton.
a) = trojanski: gens, amnes V.
b) = rimski (ker so se Rimljani imeli za potomce Trojancev): gens Sil.

2. Parmenionov sin: Cu.

Helena -ae, f (Ἑλένη) Hélena,

1. hči Jupitra (po drugih Tindareja) in Lede, sestra Kastorja in Poluksa, najlepša ženska svoje dobe, žena špartanskega kralja Menelaja; sin trojanskega kralja Priama Paris (Paris) jo je odvedel v Trojo, kar je povzročilo trojansko vojno. Po vojni se je Helena vrnila k Menelaju: Ci., V., H. idr., pri H., O., Mart. in Stat. tudi v gr. obl. Helenē -ēs. Apel. Helena = zapeljana žena (soproga): iuvenemque secuta relicto coniuge Penelope venit, abît Helene Mart.; v pl.: Helenae sequuntur Alexandros: Hier. Metaf. Helena (če sta se v nevihti ob ladji prikazala dva plamenčka (= ugodna dvojna luč Dioskurov), so ju mornarji imenovali Kastorja in Poluksa, če pa le en (neugoden) plamenček, so ga imenovali Heleno): Plin.

2. mati cesarja Konstantina Velikega: Aur., Eutr.

3. otok v Egejskem morju: Mel., Plin.

4. drugo ime mesta Illiberis (zdaj Elne) v Narbonski Galiji: Eutr.

Opomba: Stara obl. Belena po Q. in Prisc.

Helēnōr -oris, m (Ἑλήνωρ) Helénor, Trojanec, sin meonijskega kralja Helenorja in sužnje Likimnije: V.

Helenus -ī, m (Ἕλενος) Hélen, sin kralja Priama, sloveč vedež: Ci., V., O.

Helicāōn -onis, m (Ἑλικάων) Helikáon, sin Antenorja, ustanovitelja mesta Patavija (zdaj Padova): Helicaonis orae Mart. patavijsko. Od tod adj. Helicāonius 3 Helikaonov, pesn. = patavijski: regio Mart.

Hellēn -ēnis, m (Ἕλλην) Hélen, Devkalionov sin, kralj v Tesaliji, začetnik Grkov: Plin.; pl. Hellēnēs = Grki: Plin.

Hērāclītus -ī, m (Ἡράκλειτος) Heraklít

1. sloviti grški filozof iz Efeza okrog l. 500, pripadnik jonske filozofske šole s priimkom Σκοτεινός Temni: Ci., Lucr., Ap.

2. Heraclitus Tyrius Heraklit iz Tira, grški akademski filozof: Ci.

3. član odposlanstva, ki ga je makedonski kralj Filip poslal k Hanibalu: L.

4. Agatoklov sin: Iust.

Hēraclīus -iī, m Heraklíj,

1. Sirakužan, Hieronov sin: Ci.

2. neki Kenturipčan: Ci.

3. neki Amestratčan: Ci.

Herculēs -is, redko -ī, m (iz gr. Ἡρακλῆς je v italskih narečjih po izpahu samoglasnika „a“ nastala obl. Hercles ali po drugi sklanjatvi Herclus, odkoder voc. Hercle; v lat. se je med c in l vrinil „u“) Hêrkul, v grški mitologiji sin Jupitra in Alkmene, rojen v bojotskih Tebah, soprog Dejanejre, najslavnejši grški junak, poseb. bojotski narodni heroj, vzor moške kreposti. Za svoje sodobnike si je pridobil največje zasluge s tem, da je uničeval divje zveri in roparje. Mikenski kralj Evristej mu je naložil 12 zelo težkih del (Herculis athla, gl. athlon), ki jih je vsa srečno opravil. Bojeval se je baje tudi na Zahodu in Vzhodu ter prišel celo v Indijo. Zaradi njegovih junaških del ga je Jupiter vzel v nebo, uvrstil med bogove in oženil z boginjo Hebo. Tirski in libijski Herkul je istoveten s feniškim Melkartom. Tacit ga enači z germanskimi, drugi pisci z egipčanskimi bogovi. Imeli so ga tudi za delitelja bogastva (gr. πλουτοδότης) in mu zato darovali desetino pridobljenega imetja. Bil je tudi spremljevalec in voditelj Muz (gr. μουσαγέτης): Pl., Varr., Ci., Lucr., H., Cu., Sen. tr. idr. Herculis uxor O., Herculis columnae, gl. columna, Herculis silva (v Nemčiji na vzhodu od Vezere) T., Hercules Musarum Suet. Pogosto voc. kot rotilna beseda = za Herkula, pri Herkulu, za boga, pri bogu, bogme, (za)res, resnično v obl.
a) hercules (Hercules): licet hercules undique omnes terrores impendeant Ci., valde hercules nobis laborandum est Ci., et hercules … nunc oneratum vestris fortunis hostem abire sinitis L., at hercules, munia militae … inpigre toleratis Cu.
b) hercule: at hercule aliquot annos … populus Romanus … maxima parte … imperii caruit Ci., neque ego, hercule, fur, ubi vasa praetereo sapiens argentea H., dignus, hercule, qui nunc quoque tantum … continentiae ferat fructum Cu.
c) hercle: perii hercle Ter., unde isti versus? dicam hercle Ci., absolutus sum novo hercle more Ci., per hercle rem mirandam Gell.; včasih v zvezi z drugimi zagotavljajočimi besedami: certe hercle Pl., Ter., hercle certo Pl., hercle sane ali sane hercle Corn., Ci.
č) meherculēs, mehercule, mehercle (v teh obl. je „me“ morda star. voc. pron. meus ali pa je mehercules, meherc(u)le elipt. izraz za „ita me, Hercules (Hercule, Hercle), iuves“): lubentius dixerim … mehercule quam mehercules Ci., ego mehercules hac sum suspicione percussus Ci., verum mehercule hoc, iudices, dicam Ci., servi mehercule mei si me isto pacto metuerent Ci., exercitus … mehercule magis strenuus quam felix S., pulcre mehercle Ter. — Pl. nom. Herculēs: Varr. fr., Verr. fr., Arn., Aug., gen. Herculum: Tert., dat. ali abl. Herculibus Varr. — Od tod adj.

1. Herculāneus (-ius) 3 herkulski: pars Pl. desetina, ki so jo odmerjali Herkulu, urtica, formicae Plin. največja (največje), nodus Sen. ph., ki ga je zelo težko razvozlati, mater (= nymphaea) Ap. h.; subst. Herculānia -ae, f, bot. = sidērītis: Ap. h.

2. Herculānus 3 herkulski = dolg, velik: pes Gell.

3. Herculeus 3 Herkulov, herkulski: labor H., hospes (= Kroton, ki je Herkula gostoljubno sprejel) O.; od tod urbs hospitis Herculei (= mesto Kroton) O., Herculea urbs O. = kampan(ij)ski Herkulaneum, Trachin O. ki ga je ustanovil Herkul, hostis (= Telephus, Herkulov sin) O., arcus, artus, vires, numen O., gens O., penates Sil., arbor V. (Herkulu posvečen) beli topol, clava Pr., litora Pr. ob kampan(ij)skem Herkulaneu, Oete Lucan., lacerti, tela, sagittae Val. Fl., fragor Val. Fl. veliko, silno, opes Val. Fl. pomoč, auxilia Val. Fl., natus in Herculeo Fabius lare Iuv., arces Mart., astrum Mart. ozvezdje Lev, audacia Iust., sacra Aur. Herkulovo bogoslužje.

4. Herculīnus 3 herkulski: Prisc.

Herm-aphrodītus -ī, m (Ἑρμαφρόδιτος iz Ἑρμῆς in Ἀφροδίτη) Hermafrodít, v grški mitologiji Hermesov in Afroditin sin. Kot deček se je v Kariji kopal v studencu, imenovanem Salmakida (Σαλμακίς). Ko ga je istoimenska studenčna vila zastonj prosila ljubezni, je bogove prosila, naj jo na veke združijo z njim. Uslišali so jo in njuni telesi tako spojili, da je nastalo dvojno bitje, mož-žena, na pol mož, na pol žena: Hermaphroditus ait: nato date munera vestro, et pater et genitrix, amborum nomen habenti O. Od tod (tudi v pisavi hermaphroditus, hermafroditus) sploh dvospolnik = bitje z moškimi in ženskimi spolnimi organi, hermafrodit: Tit. fr., Mart., hermaphroditi utriusque sexus Plin., gignuntur et utriusque sexus, quos Hermaphroditos vocamus, olim androgynos vocatos Plin.; Kot adj. = dvospolen: hermaphroditae equae Plin.

Hesperus (-os) -ī, m (gr. ἕσπερος, sc. ἀστήρ, prim. lat. vesper) Hésper, zvezda večernica (lat. stella Veneris), v grški mitologiji sin Kefala in Avrore: Col., stella Lucifer (danica) interdiu, noctu Hesperus Varr. (prim.: stella Veneris, quae Φωσφόρος Graece, Lucifer Latine dicitur, cum antegreditur solem, cum subsequitur autem Ἕσπερος Ci.), tibi deserit Hesperus Oetam V., illam non … Aurora … cessantem vidit, non Hesperus O., Hesperos … fusco roscidus ibat equo O., dux noctis Hesperus Sen. tr. — Od tod adj.

1. Hesperius 3 (gr. ἑσπέριος) večeren = proti večeru ležeč, zahoden, osojen: axis (nebo) O., fretum O. zahodno morje, amnes O., Lucan., orbis O., Val. Fl., rex (= Hesperus ali Atlas) O.; v grškem pomenu (ker leži Italija Grkom na zahodu) je pogosto = italski: Hesperia terra V. = Italija, Hesperium Latium, litus V., fluctus Hesperii H. = Tirensko morje; v rimskem pomenu pa = zahodnoafriški: Aethiopes Plin., promunturium Hesp. Plin. (zdaj rt Bojador). Tako tudi subst. Hesperia -ae, f (sc. terra) Hesperija, Zahodna dežela, v grškem pomenu = Italija: est locus, Hesperiam Grai cognomine dicunt V., Vesevi Hesperiae letalis apex Val. Fl.; v rimskem pomenu = Hispanija ali Zahodna Afrika: qui nunc Hesperiā sospes ab ultimā (redit) H., Hesperia je tudi mesto v kirenski pokrajini: Mel.

2. Hesperis -idis, f (Ἑσπερίς) večerna, zahodna: aquae V. = italsko vodovje; kot subst. = bot. rastlina nočníca (ki zvečer močneje diši kot podnevi): Plin.; pl. Hesperidēs -um, acc. -idas, f (Ἑσπερίδες sc. νύμφαι) Hesperide, hčere Hespera ali Ereba in boginje Noči (Nox), po drugih Atlanta in Hesperide (Hesperis), po številu 3, 4 ali celo 7; bivale so na otoku v Okeanu onstran Atlanta ob skrajnem zahodnem zemeljskem robu; tam so v krasnem vrtu skupaj z nikdar spečim stoglavim zmajem Ladonom čuvale drevo z zlatimi jabolki (= pomarančami): Ci., O., Serv., Hesperidum draco Varr., Hesperidum māla V. ali poma Hesperidum Stat., sacerdos, Hesperidum templi custos V., Hesperidum hortus Lucan., Hesperidum insulae Mel., Plin.

hibrida (ibrida) in hybrida -ae, m f (iz gr. ὕβρις) mešanec, mešanka, križanec, križanka; o živalih, poseb. domače svinje in vepra: Plin., lovskega in pastirskega psa: Porph.; o ljudeh, če je oče Rimljan ali svoboden, mati pa tujka ali sužnja: Auct. b. Afr., Plin., Isid. hybrida … Persius H. (kot sin Rimljana in tujke, po drugih Grka in rimske matere), hybridarum grex Mart., ex gente Parthina ibridae Suet. — Kot rimski priimek Hybrida -ae, m Híbrida, npr. C. (L.(?)) Antonius Hybrida, Ciceronov sotovariš v konzulatu (gl. Antōnius).

Hicetāōn -ōnis, m (Ἱκετάων) Hiketáon, sin trojanskega kralja Laomedonta: Ap. Od tod adj. Hicetāonius 3 (Ἱκεταόνιος) Hiketaonov: Hicetaonius Thymoetes V. Hiketaonov sin.

hiel ženski spol žolč; grenkoba; jeza

echar (sudar) la hiel silovito se truditi (napenjati)
no tener hiel biti mirne čudi
no hay miel sin hiel ni rože brez trna
hieles pl neprijetnosti
hieles de ironía grenka ironija
saber a hieles grenak biti; mučen biti

Hiempsal -alis, m Hiémpsal,

1. sin numidijskega kralja Mikipse: S., Suet., Fl.

2. Hiempsal II., po Jugurtovi smrti numidijski kralj: Ci., S.

Hierō(n) -ōnis, m (Ἱέρων) Hiêron,

1. Hieron I. je v Sirakuzah vladal v letih 477—467; na njegovem dvoru so nekoliko časa bivali grški pesniki Pindar, Simonid, Bakhilid, Epiharmos in Ajshil: Ci.

2. Hieron II., Hieroklov sin, je v Sirakuzah vladal v letih 269—215. V prvi punski vojni je bil sprva zaveznik Kartažanov, potem pa Rimljanov: Pl., Varr., Ci., L., Sil., Fl., Iust. — Od tod adj. Hierōnicus 3 Hieronov = Hierona II.: lex Ci.

Hierōnymus -ī, m (Ἱερώνυμος) Hierónim,

1. Gelonov sin, vnuk Hierona II., po čigar smrti (l. 215) je postal sirakuški vladar: L., Val. Max.

2. Hieronim z Rodosa, sodobnik Ptolemaja Filadelfa, peripatetik: Ci.

3. znani cerkveni učitelj (340—420 po Kr.).

hilo moški spol nit, sukanec; tenka žica, kabel; rezilo noža; tenek curek tekočine; vrsta, zaporednost

hilo de bordar prejica za vezenje
hilo esmaltado pološčena žica
hilo de camello velblodja dlaka
hilo conductor prevodna žica
hilo de coser sukanec za šivanje
hilo de estambre kamgarn, grebenasta tkanina
hilo de perlas niz biserov
hilo torcido sukanec
el hilo de la vida nit življenja
hilo de zapatero čevljarska dreta
artículos de hilo platneni izdelki
traje de hilo platnena obleka
a hilo nepretrgano
hilo a hilo polagoma
hilo a hilo como natančno (tako) kot
al hilo de istosmeren z
al hilo de mediodia natančno opoldne
de hilo v ravni vrsti
vivir con el alma en un hilo smrten strah prestati
hilos de araña babje leto
telegrafía sin hilos brezžična telegrafija
por el hilo se saca el ovillo rahla sled često bistvo razkrije

Hipparchus -ī, m (Ἵππαρχος) Hipárh,

1. grški matematik in zvezdoslovec iz Niceje okrog l. 160 pred Kr.: Ci. ep., Col., Mel., Plin.

2. starejši sin samodržca Pejzistrata; l. 514 sta ga Harmodij in Aristogejton umorila: Plin., Gell.

Hipparīnus -ī, m (Ἱππαρῖνος) Hiparín,

1. Dionov oče: N.

2. sin Dionizija starejšega in Aristomahe, Dionove sestre: N.