Franja

rush² [rʌš]

1. neprehodni glagol
navaliti (na), naskočiti, napasti, pognati se, vreči se, zagnati se, planiti, zakaditi se, (slepo) (z)drveti; (o vetru) besneti, šumeti; (o vodi) valiti se
figurativno leteti, hiteti
ekonomija živahno se razvijati
šport spurtati

to rush into certain death drveti v gotovo smrt
to rush into extremes pasti v skrajnost
to rush on (upon) s.o. planiti na koga
to rush at the enemy planiti na sovražnika
the blood rushed to her face kri ji je planila v obraz
to rush into an affair prenagljeno, brez premisleka se lotiti neke zadeve
to rush to the station drveti na postajo
fools rush in where angels fear to tread figurativno norci si več upajo kot junaki

2. prehodni glagol
pehati, goniti, hitro gnati (voditi, peljati, poslati, transportirati), priganjati, pritiskati (na), siliti
avtomobilizem hitro voziti, drveti z; prenagliti, prenaglo (brez premisleka) izvesti ali izvršiti (posel)
vojska navaliti na (barikade), zavzeti, osvojiti v jurišu, jurišati na
pogovorno preveč zaračunati, opehariti (out of za)
izmamiti, izvabiti, izžicati (iz koga) (for s.th. kaj)

to rush an examination ameriško z veliko lahkoto napraviti izpit
do not rush me ne priganjaj me preveč, pusti me, da pridem do sape (da premislim)
to be rushed for time pogovorno imeti zelo malo časa
to rush one's car to Maribor drveti z avtom v Maribor
to rush s.o. into danger spraviti koga v nevarnost
to rush one's fences figurativno biti nestrpen, neučakan
the guide rushed us through the Tower vodnik nas je hitro vodil (gnal) skozi Tower
to rush s.o. sleng preveč komu zaračunati
to rush s.o. to the hospital hitro koga prepeljati v bolnico
to rush an obstacle z vso hitrostjo, v skoku premagati zapreko
to rush an order (through) in a few days naglo izvršiti naročilo v nekaj dneh
to refuse to be rushed ne se pustiti siliti (k naglici)
to rush a task hiteti s poslom, naganjati k hitri izvršitvi naloge ali posla
to rush a train navaliti na vlak

rush [rœš] masculin, sport končni sprint, napenjanje svojih moči na koncu (teka); naval

pendant les vacances, c'est le rush des citadins vers la mer et la montagne v počitnicah meščani navalé na morje in v planine

rush-bearing [rʌ́šbɛəriŋ] samostalnik
(cerkven) praznik, na katerega se cerkev okrasi z ločjem

rush hours [rʌ́šauəz] samostalnik
množina ure največjega prometa na ulicah

rȕsli rûslā m mn. (n. Russel) rusi, na ruski način soljena in preparirana riba, sardela

ruspante agg.

1. domač, ki se pase na dvorišču (piščanec)

2. ekst. naraven, pristen

rūsticānus 3 (rūsticus) poljedelski, kmečki, kmetski, selski, vaški, vaščanski, na podeželju (deželi, kmetih) potekajoč (se odvijajoč), na podeželju (deželi, kmetih) živeč, poljedelce (kmete, kmetovalce, vaščane, (po)dežel(j)ane) zadevajoč, rurálen, rustikálen: Ap. idr., vita Ci. življenje na kmetih (rustica vita = življenje kmetov), rusticanus vir Ci. na kmetih zrasel (vzgojen), si plane fuerit rusticanum Ci., homines rusticani ex municipiis Ci. poljedelci, kmetje, rustica municipia Ci. podeželska mesta, podeželski municipiji, rusticum tugurium Hier. kmetska koča; subst. rūsticānus -ī, m kmet, poljedelec, kmetovalec, vaščan, dežel(j)an, podežel(j)an: Aug.; pl. rūsticānī -ōrum, m kmetje, poljedelci, kmetovalci, vaščani, dežel(j)ani, podežel(j)ani: Eutr.

rusticar [c/qu] živeti na deželi

rusticate [rʌ́stikeit] neprehodni glagol & prehodni glagol
iti, umakniti se na deželo, na kmete; živeti, bivati na kmetih, v provinci; pokmetiti se; poslati (koga) na kmete, na deželo, v provinco; napraviti (koga) za kmeta, pokmetiti
figurativno (začasno) odstraniti (koga) z univerze

rūsticātiō -ōnis, f (rūsticārī)

1. bivanje na deželi (na podeželju, na kmetih, na selskem (podeželjskem) posestvu), podeželsko (kmečko, selsko) življenje: rusticatio autem nostra mea πολιτεία Fr.; v pl.: peregrinationes rusticationesque communes Ci.

2. kmetijstvo, kmetovalstvo, kmetovanje, kmetstvo: Ci. fr. ap. Col., Col.

rustication [rʌstikéišən] samostalnik
izlet ali potovanje na deželo; bivanje na kmetih; kmečko, vaško življenje, pokmetenje
figurativno začasna odstranitev z univerze

rusticity [rʌstísiti] samostalnik
(podeželska, kmečka) preprostost; kmečko vedenje, neuglajenost, neotesanost; rusticiteta; življenje na kmetih

rūsticor -ārī (rūsticus)

1. bivati, živeti (muditi se) na podeželju (na kmetih, na deželi), bivati (muditi se) na podeželskem (selskem) posestvu: si qui dies ad rusticandum dati sunt Ci., liceat modo rusticari Ci., cum is diceret socerum suum Laelium semper fere cum Scipione solitum rusticari Ci., haec studia … delectant domi, non impediunt foris, pernoctant nobiscum, peregrinantur, rusticantur Ci.

2. kmetovati, obdelovati zemljo, ukvarjati se s poljedelstvom: Fest., idem Ischomachus negabat quemquam rusticari nescire Col., siquidem vel rusticari vel navigare vel etiam genere alio negotiari necesse erat Col., eos, qui foris rusticari debebunt Col.; subst. pt. pr. rūsticāntes -ium, m kmetujoči del prebivalstva, družbeni razred poljedelcev: agraribus plane ac rusticantibus, quod ab eo genere ortus altusque erat, satis utilis ac militiae custos ad veterum instituta severissimus Aur.

3. meton. govoriti kot kak podeželan (kmet), izgovarjati po podeželsko (po kmečko) = nebogljeno, nerodno, robato, štorasto, surovo: Varrones, Terentius Sid.

rūsticulus 3 (demin. k rūsticus)

1. na podeželju (kmetih, vasi) se nahajajoč, podeželski, kmečki (kmetski), selski, vaški; subst.
a) rūsticulus -ī, m preprost kmet (kmetovalec), dežel(j)an, podežel(j)an: non incautus Ci., rusticulus quidam Arn.
b) rūsticula -ae, f (sc. gallina) = gallina rustica léščarka, gozdni jereb, rdeča ali gozdna jerebica: Plin., Mart.

2. meton. nekoliko (rahlo = precej) okoren, neroden: libellus Mart., nomen Aus.

sabaudo agg. savojski, ki se nanaša na savojsko hišo

sabbatarian [sæbətɛ́əriən]

1. pridevnik
cerkev sabatarijanski; ki se nanaša na sabat ali na tiste, ki se strogo drže sabata

2. samostalnik
cerkev strog spoštovalec sabata, sabatarijanec; kdor praznuje soboto kot dan počitka; član krščanske sekte, ki smatra, da se sedmi dan v tednu mora praznovati kot dan počitka; sabatist

sabbatic(al) [səbǽtik(əl)]

1. pridevnik (sabbatic(al)ally prislov)
sabatski; ki se nanaša na dan počitka; ki prinaša počitek

sabbatic(al) year pri Židih vsako sedmo leto; ameriško vsako sedmo leto kot enoletni (študijski) dopust vseučiliških profesorjev
sabbatic(al) leave redno se ponavljajoč dopust (tudi študijski dopust)

2. samostalnik ➞ sabbatical year

sabbatum -ī, n in sabbata -ōrum, n (hebr. beseda, gr. σάββατον ali σάββατα) sábat, sobóta, judovski dan počitka, tedenski praznik, ki so ga pozneje obhajali tudi Rimljani; v sg.: ECCL., VULG.; v pl. AUGUSTUS AP. SUET., PLIN., IUST., hodie tricesima sabbata H. (Sat. 1, 9, 69) morda prvi dan šotorskega praznika („podlopne obletnice“ = 5. dan oktobra), ki so ga Judje prav posebej obhajali, po drugih veliki molitveni ali spravni dan (= 10. dan meseca tišrija (oktobra)), imenovan veliki sabat. Nekateri slovaropisci (npr. Stowasser) navajajo citat hodie tricesima, sabbata mlaj in sabat, torej dvojni praznik; nekateri pa menijo, da si je H. ta praznik izmislil, da bi se porogal židovskemu praznoverju in hkrati tistim Rimljanom, ki so zlahka podlegali vplivom raznoraznih tujih verstev; metaf. praznik nasploh: PERS., SEN. PH., IUV., peregrina sabbata O. – Od tod

1. adj. sabbatārius 3
a) k sábatu (sobóti) sodeč, sábatski, sobóten, obsobóten: luxus SID.;
b) (o osebah) ob sábatu (sobóti) delaven, na sábat (sobóto) dejaven: non plane sabbatarius aut dominicarius, sed cotidianus est ille tentator AUG.; subst. sabbatāriī -ōrum, m (ali po drugih sabbatāriae -ārum, f) praznovalci (praznovalke) sábata (sobóte) = Judje (Judinje): MART.

2. subst. sabbatismus -ī, m (gr. σαββατισμός) obhajanje (praznovanje) sábata, sábatni (sobótni) praznik: AUG., HIER.

3. glag. sabbatizō -āre (gr. σαββατίζω) praznovati (obhajati) sábat (sobóto): HIER., TERT., VULG.

Säbelbeine, pl, noge na O, Medizin oksaste noge

Sabīnī -ōrum, m Sabín(c)i, staroitalsko pleme v srednji Italiji ob Naru in Aternu, severovzhodno od Rima; njihova mesta so bila Amiternum, Corfinium, Cures, Reate: CA. AP. SERV., VARR., CI., L., O., H.; meton. Sabínsko, Sabínska dežela: ex Sabinis VARR., L., V., in Sabinos VARR., ardui Sabini H.; occ. posestvo na Sabínskem, Horacijeva podeželska pristava na Sabinskem ob Digenciji, severovzhodno od Tiburja: satis beatus unicis Sabinis H.; sg.

1. Sabīnus -ī, m Sabínec: L.; tudi Sabín, eponimni heroj sabinskega ljudstva.

2. Sabīna -ae, f Sabínka: IUV., STAT.; v pl.: O., PR., MART. Od tod
a) adj. Sabīnus 3 sabínski: COL., STAT. idr., lingua VARR., ager VARR., CI., H., proelium CI., castra, exercitus, mater, mulier L., gens, patres O., baca IUV. oliva, faex MART. sabinsko olje (ki je močno dišalo), herba Sabina CA., V. (Culex), O., PR., COL., PLIN., AP. H. (Iuniperus Sabina LINN.) sabinski brin (sabinska brin(j)a), ki so jo uporabljali za kadilo, ille rex (= Numa) LACT.
b) subst. Sabīnum -ī, n (sc. vinum) sabínec, sabínsko vino: vile potabis ... Sabinum H. – Adv. Sabīnē po sabinsko = v sabinskem jeziku: VARR.