Franja

ἀκμή, ἡ (ἀκίς) 1. ost, ostrina, konec; ἐπὶ ξυροῦ ἀκμῆς na ostrini britve v odločilnem trenutku; ποδῶν ἀκμαί prsti nog, noge; ἀμφιδέξιοι ἀκμαί prsti obeh rok, obe roki. 2. najlepši cvet, cvet, vrhunec, vrhunec razvitka, cvetoča doba ἥβης; πρὶν τὸν σῖτον ἐν ἀκμῇ εἶναι preden je žito dozorelo; θέρους najtoplejši čas leta, χειμῶνος najhujša zima; πληρώματος cvet, jedro, ἀκμὴν ἔχω, ἐν ἀκμῇ εἰμί sem v cvetu, na vrhuncu razvitka, dosežem višek. 3. ugoden, primeren čas za (ἔργων, ἕδρας, λόγων, γάμων, μάχης), ἐπ' αὐτὴν τὴν ἀκμὴν ἥκει prišlo je do odločilnega trenutka.

ἄκρος 3 (ἀκίς) I. adj. 1. skrajni, vnanji, vrhnji, najvišji, rtast, šiljast; ἄκρῳ Ὀλύμπῳ na najvišjem vrhu Olimpa; ἐπ' ἄκρων ὁδοιπορέω stopam po prstih, šopirim se, ὕδωρ površje vode; ἐπ' ἄκρῳ ῥυμῷ na koncu ojes, ἄκρη πόλις gorenji del mesta, μυελός osrčje; χείρ, πόδες, δάκτυλοι konec roke, prsti; sup. ἀκρότατος prav na vrhu. 2. pozen, νύξ; opolnoči ἄκρας νυκτός. 3. vzvišen, odličen, izvrsten, vrl (μάντις, τοξότης itd.), τὰ πολέμια vrl vojak, ψυχὴν οὐκ ἄκρος ne posebno hraber; ἄκρος γίγνομαι odlikujem se, hrabro se držim. II. subst. τὸ ἄκρον vrh, vršec, glava, rob, površje, nos, rt, breg; skrajno krilo bojnega reda; NT ἀπ' ἄκρου γῆς ἕως ἄκρου οὐρανοῦ od kraja do kraja sveta. – adv. ἄκρον, ἄκρα zgoraj, ἀκρότατον zelo visoko.

ἀκρο-τελεύτιον, τό (τελευτή) konec, zadnje besede μαντείου, konec stiha (verza).

ἀκρωνῠχία, ἡ nohtov konec, pren. τοῦ ὄρους vrh gore.

ἀνα-θεωρέω iznova ali natančno opazujem, ogledujem, τὴν ἔκβασιν oziram se na konec NT.

ἄνυσις, εως, ἡ (ἀνύω) iz-, dopolnitev, uspeh, konec; ἄνυσις οὐκ δ' ἔσσεται αὐτῶν njih načrti se ne bodo izpolnili; οὐκ ἄνυσιν δήομεν nobenega uspeha ne bomo imeli.

ἀρχή, ἡ (ἄρχω) 1. začetek, početek, rojstvo, izvir, povod, vzrok; konec πεισμάτων; ἐξ ἀρχῆς s početka, od kraja, od nekdaj, prvotno, iznova; (τὴν) ἀρχήν = κατ' ἀρχάς glede na začetek, v začetku, izprva, nalašč, najprej; ἀρχὴν οὐ sploh ne, nikakor ne. 2. gospostvo, vlada, oblast; αἱ ἀρχαί gosposka, ἀρχὴν ἄρχω opravljam (državno) službo, ἡ τοῦ παντὸς ἀρχή vrhovno poveljstvo. 3. vladavina, država, ozemlje.

βαλβῑ́ς, ῖδος, ἡ 1. ograja, pregraja dirkališča; ἄκραι zobčasti nadzidek, vrh zidu. 2. βίου konec.

γλωχίς, ῖνος, ἡ (γλῶσσα) ep. poet. konica 1. konec igle. 2. konec puščice.

διά-λῠσις, εως, ἡ (δια-λύω) 1. razveza, razhod, ločitev; razrušitev, podiranje τῆς γεφύρας; razpust, τῆς ἀγορῆς čas, ko se ljudje razidejo s trga, δήμου odprava, uničenje ljudovlade. 2. konec, dovršitev πολέμου, sprava πρός τινα, mirna poravnava, εἰς διαλύσεις ἄγω hočem stvar dovesti do mirne poravnave.

διαπολέμησις, εως, ἡ dovršitev (konec) vojske.

δι-όλλῡμι [gl. ὄλλυμι] 1. act. a) popolnoma pokončam, pokvarim, uničim, razrušim; b) popolnoma pozabim, uide mi iz spomina ταῦτα καλῶς εἰδὼς διώλεσ'. 2. med. [Sof. El. 679 διόλλυται je prez. hist.; pf. 2. διόλωλα] popolnoma poginem, vzamem konec; pf. izgubljen sem, po meni je, sem proč; s pt. ne morem prenašati τὸν κίνδυνον ὑφορώμενοι.

ἐξόδιον, τό izid, konec (drame).

ἔξ-οδος, ἡ izhod 1. a) kraj za izhod, vrata, izliv, ustje; b) odhod, odhajanje, pohod (vojske), odsotnost Ἡράκλειος, ἐπ' ἐξόδῳ da odide, ὡς ἐπ' ἐξόδῳ misleč na odhod, ἕρπω ἐξόδους κενάς odidem brez pravega vzroka; c) slovesni izprevod, obhod. 2. dovršitev, konec (drame); NT konec življenja, smrt; λόγων izid, uspeh preiskave. 3. stroški, izdatki.

ἔσχ-ατος 3 [Et. od ἐσκο- iz eg'hs-qo-; prim. ἐξ] 1. kraj. skrajni, (naj)zadnji, najbolj oddaljen ἔσχατοι ἀνδρῶν, τὰ ἔσχατα meja, vrh, τοῦ ἄστεως skrajni del, rob mesta, ἐξ ἐσχάτων ἐς ἔσχατα od enega konca do drugega, od konca do kraja, ἐπ' ἐσχάτου na koncu NT, ἔσχατα γαίης konec sveta; ἔσχατοι τῆς ἀρχῆς ἦσαν stanovali so na skrajni meji države, ἐσχάτη πυρά vrh grmade, ἔσχαται σάρκες ki je popolnoma notri, meso v sredini. 2. čas. soslednji, zadnji, ἡ ἐσχάτη ἡμέρα poslednji (sodnji) dan (dies novissima) NT, (τὸ) ἔσχατον poslednjič, naposled, ἐς τὸ ἔσχατον (διακαρτερῶ) do zadnjega. 3. pren. skrajni, najvišji, najhujši: pos. neutr. pl. τὰ ἔσχατα (ἐσχατώτατα) πάσχω pretrpim (utrpim) najhujše (smrt), ἔσχατ' ἐσχάτων κακά najhujše sramotitve ali psovke, τὰ ἔσχατ' αἰκίζομαι zelo grdo ravnam s kom, zelo pestim koga, τὰ ἔσχατα λέγω zelo grdo zmerjam, ὑπὲρ τῶν ἐσχάτων ἀγών borba za obstanek, boj na življenje in smrt, ἐς τὸ ἔσχατον v najvišji meri; ἐς τὸ ἔσχατον ἀφῖγμαι sem v skrajni sili ἐπ' ἔσχατα, ἐπ' ἔσχατον βαίνω grem do skrajne meje, τινός česa, ἐπὶ τὸ ἔσχατον τοῦ ἀγῶνος ἔρχομαι storim vse, kar je mogoče, napnem vse žile. – adv. ἐσχάτως do skrajnosti, silno, zelo NT, ἐσχάτως ἔχω umiram, sem v zadnjih dihljajih NT.

καινός 3 [Et. iz κανjός, qn̥njo-s, kor., qen-, lat. recens (re-cen-t), slov. za-čn-em, -čę́ti (iz qn̥n-), kon-ec (iz qon-)] 1. nov, na novo opran, še nerabljen πέπλωμα, οὐδὲν καινότερον εἰσέφερε τῶν ἄλλων on ni ravnotako nič novejšega vpeljaval kakor drugi; ἐκ καινῆς iznova, καινὰ πράγματα novotarije, prevrat, revolucija (lat. res novae). 2. izreden, čuden, nenavaden, nepričakovan, τὸ καινὸν τοῦ πολέμου kar je v tej vojni nepričakovano.

καρτερέω (καρτερός) sem močen, čvrst, pogumen, vztrajen, vztrajam pri čem, prebijem, prenašam kaj stanovitno, sem stanoviten, vzdržim ἔν τινι, ἐπί τινι, πρός τι, τὰ δείν' ἐκαρτέρουν bil sem strašno trd, trdega srca; z izpuščenim objektom Evr. Med. καρτερεῖν δ'(sc. ἔργοισιν) βούλεται a v srcu pritrjuje, je zadovoljen s tem; s sledečim ὥστε dosti močen sem, da; v zvezi s pt. stanovitno, vztrajno: ἐκαρτέρουν λακτίζοντες vztrajno so se borili; pass. κεκαρτέρηται τἀμά mojega vztrajanja je konec, prestal sem.

κατα-λήγω popolnoma se končam, preneham, τὰ καταλήγοντα konec, meja.

κατάλυσις, εως, ἡ (κατα-λύω) 1. a) razrušenje, razpad, uničenje, prevrat (ustave), odstava, izgon, τῶν τυράννων ἐκ τῆς Ἑλλάδος izgon tiranov iz Grecije:; b) τοῦ πολέμου konec vojske, κατάλυσιν τοῦ πολέμου ποιοῦμαι končam vojsko; c) odpust, razpust στρατιάς. 2. prenočišče, postaja, gostilnica.

καταστροφή, ἡ (κατα-στρέφω) 1. obrat, prevrat, izid, konec, smrt, uničenje, poguba, pogubljenje NT. 2. podjarmljenje, καταστροφὴν ποιοῦμαι podjarmljam si.