Franja

ἐκροή, ἡ ἔκ-ρους (-ροος) ου, ὁ ion. iztok, izliv, ustje, ἔχω ἔκρουν ἐς θάλασσαν izlivam se v morje.

ἕλκω [Et. kor. selq, lat. sulcus; sor. kor. welq, slov. vleči, vlekel. – fut. ἕλξω, aor. εἵλκυσα, pf. εἵλκῠκα, -υσμαι, aor. pass. εἱλκύσθην; ep. praes. inf. ἑλκέμεν(αι), impf. ἕλκε, ion. pf. pass. ἕλκυσμαι, ep. praes. ἑλκέω, fut. ἑλκήσω, aor. ἥλκησα] I. act. 1. trans. a) potegnem, izderem ξίφος NT, vlečem, vlačim τί, τινά, νεκρὸν ποδός mrtveca za nogo; βίᾳ delam silo, trpinčim, mučim; b) vlečem za seboj ali k sebi, srkam; c) napenjam νευράς, τόξα; privabim, pričaram, ἴυγγα ἐπί τινι pričaram k sebi ljubimca; pren. vabim, mikam ἐπί τι; d) potegnem proč (doli), odganjam, νῆας εἰς ἅλα potegnem ladje v morje, τινὰ ἀπὸ τοῦ βήματος pahnem z govorniškega odra; e) potegnem kvišku, ἱστία razpenjam, τάλαντα potegnem tehtnico kvišku = tehtam, tudi intr. z acc. teže τρίτον ἡμιτάλαντον; f) pulim (lase), rujem, (raz)trgam; g) πλίνθους delam opeko, προφάσεις zvijam se, izgovarjam se. 2. intr. zavlačujem se, σύστασις boj se vleče. II. med. 1. vlačim svoje, ξίφος potegnem si (svoj) meč, τόξον napenjam si lok, χαίτας pulim si lase. 2. vlečem k sebi, grabim si, δίφρον πυρὸς ἀσσοτέρω potegnem svoj stol bliže k ognju.

Ἑλλήσ-ποντος, ὁ (morje Hele) Helespont, (Dardanelska ožina); adi. Ἑλλησποντιακός 3 ob Helespontu ležeč, helespontski; preb. οἱ Ἑλλησπόντιοι.

ἐν-ίημι [aor. ep. ἐνέηκα] 1. trans. a) pošiljam, spuščam, podim v kaj; pahnem v kaj, πόνοις v nadloge ali težave; ἀγηνορίῃσι napravljam ošabnega, pripravim do ošabnih misli, ὁμοφροσύνῃσιν napravljam složnega, (z)edinim; b) priganjam, nagovarjam, podpihujem ῥήτορας; c) o stvareh: mečem, devljem na kaj νηυσὶ πῦρ; vdihujem, vzbujam μένος, θάρσος. 2. navidez intrans.: (νῆα) πόντῳ spuščam ladjo v morje = odjadram, odplovem; (ἐμαυτόν) vdiram, priderem.

ἐντός [Et. lat. intus] 1. adv. notri, znotraj, v sredi, ἐέργω oklepam, zaklepam, τὰ ἐντός notranji deli, drob, ἐντὸς ποιῶ spravim noter v sredo, ἐντὸς ποιοῦμαί τινα πλαισίου vzamem, spravim koga v sredo četverokota, ἐντὸς γίγνομαι pridem noter, ἐκ τοῦ ἐντός na (od) znotraj, ἡ ἐντὸς θάλαττα Sredozemsko morje. 2. praep. z gen. a) kraj. znotraj, v, med, ἐντὸς βελῶν za streljaj, ἐντὸς τοῦ ποταμοῦ tostran reke, ἐντὸς λογισμῶν εἰμι pri pameti sem, ἐντὸς ἐμαυτοῦ (εἰμί) sem pri (zdravi) pameti, ἐντὸς ἐμαυτοῦ γίγνομαι spametujem se, umirim se, οὐδ' ἐντὸς πολλοῦ niti od daleč ne, niti izdaleka; b) čas. za, v, ἐντὸς εἴκοσιν pod dvajset, tekom dvajsetih dni, v dvajsetih dneh, ἐντὸς ὀλίγων ἡμερῶν črez malo dni.

ἐξ-ανάγω 1. act. poet. (iz)peljem iz česa na kaj. 2. pass. iz-, odpeljem se na, odplovem, odrinem; popeljem se odkod na širno morje.

ἔξω [Et. ἐξ + ō, "proti"; prim. ἄν-ω, πρόσ-ω iz προτjω] 1. adv. a) na vprašanje kje: zunaj, na planem, izvun hiše, mesta ali dežele, v tujini, οἱ ἔξω ki so zunaj, v tujini, izgnanci, begunci, ἔξω εἰμί, γίγνομαι sem odsoten, odšel sem na vojno, bivam v tujini, ἔξω ἔχω τὰ ὅπλα imam hoplite na strani, ki je od reke zavarovana, ἡ ἔξω θάλασσα zunanje (odprto) morje, ocean; b) na vprašanje kam: vun iz hiše, na plano, v tujino (pri glagolih premikanja), ἔξω χώρει poberi se; c) izvzemši, razen, izvun, mimo ἤξω ἤ. 2. praep. z gen. zunaj, preko česa βήματος, izvun, mimo, ἔξω αἰτίας prost krivde, θεσμῶν črez zakonite meje, ἔξω βελῶν izvun streljaja, τὰ ἔξω τῆς τέχνης kar ne spada k umetnosti, ἔξω τῶν ἀδίκων brez krivice, ἔξω τῶν κακῶν daleč od, brez, οἱ ἔξω τοῦ γένους ki niso v rodu, ἔξω τούτων razen tega, ἔξω τοῦ φυτεύσαντος drugače nego oče = nedostojno očeta, ἔξω λόγου τίθεμαι ne vštevam, izvzemam; o času: ἔξω μέσου ἡμέρας ko je poldne že minilo.

ἐπ-ανάγω I. act. 1. trans. a) peljem gori, peljem, spravim ladje na široko morje, dražim, razburjam srce (žolč); b) peljem nazaj; pren. λόγον napeljem govor na kaj ἐπί τι. 2. intr. a) odrinem, odplovem od brega; b) vračam se, umikam se. II. pass. odplovem, peljem se nasproti, veter me zanese ali vrže (na obal) ἔς τι.

ἐπ-αναπλέω, ion. -πλώω odplovem, odjadram na široko morje, odjadram proti komu ἐπί τινα, ἐπί τι radi česa, na kaj, τινὶ ἔπεα κακά vro, prihajajo (iz ust) proti komu.

ἐπι-φέρω [aor. ἐπήνεγκα, ion. ἐπένεικα] ἐπι-φορέω I. act. 1. do-, prinašam, dovajam komu kaj γῆν, τὸ ἐναντίον τινί, σουδάρια ἐπί τινα pokladam na NT, ψῆφον glasujem za; pos. prinašam (bogovom ali umrlim) darila, daritve, στέφανον τῷ νεκρῷ polagam na. 2. nosim na koga ali proti komu, αἰτίαν zvračam na koga krivdo, očitam krivdo NT, τὴν ὀργήν jezim se NT, κρίσιν izrečem sodbo NT, χεῖράς τινι položim roko na, grdo ravnam, napadem, Ἄρηα, πόλεμόν τινι vzdignem se z vojsko nad koga, začnem vojno s kom, ὅπλα τινί zgrabim za orožje proti komu, napadem z orožjem, ὑπερβολήν pomnožujem, δουλείαν, ἐλευθερίαν prinašam komu sužnost, svobodo. 3. očitam, pripisujem komu kaj τί τινι, μωρίην, μανίην τινί smatram za neumnega, ὀργάς τινι izkazujem svojo naklonjenost, ustrezam komu, ψόγον karam, grajam. II. med. prinašam s seboj. III. pass. 1. a) drevim, pridrevim, navalim, planem nad τινί, θάλαττα morje se visoko dviga; b) pren. napadem z besedami, sramotim, zmerjam τινί. 2. pridem pozneje, sledim, τὰ ἐπιφερόμενα bodočnost, preteča nevarnost.

ἐρυθρός 3 rdeč, Ἐρυθρὴ θάλασσα ἡ Rdeče morje, Indijsko morje s perzijskim in arabskim zalivom.

ἐρύω, εἰρύω ep. ion. poet. [Et. iz ϝερύω, ῥυμός, ῥυτήρ. – Obl. fut. ἐρύσω, ep. ἐρύσσω in ἐρύω, aor. εἴρυσ(σ)α, cj. 1 pl. ἐρύσσομεν, imp. εἴρυσον; aor. med. εἰρυσ(σ)άμην in ἐρυσ(σ)άμην; pf. pass. in med. εἴρυμαι, 3 pl. εἰρύαται, plpf. 3 sg. εἴρυτο, 3 pl. εἰρύατο in εἴρυντο]. I. act. 1. a) vlečem, vlačim, rinem, trgam, ἔγχος potegnem, izderem, νευρήν, τόξον napnem, ἐκ κεφαλῆς potegnem črez glavo, πλίνθους delam opeko, νῆα εἰς ἅλα δῖαν, ἅλαδε potisnem ladjo v morje, ἤπειρόνδε, ἐπ' ἠπείροιο potegnem na suho, νῆες ὁδὸν εἰρύαται potegnili so ladje na pot; b) potegnem iz česa τὶ ἔκ τινος, ὑπό τι potegnem doli pod kaj, ἀνά τι potegnem kvišku ob čem. 2. a) potegnem proč (s silo), odtrgam, potegnem k sebi, iztrgam, νεκρούς (mrtvece, da jih ne bi sovražniki oropali ali sovražne padle vojake, da jih oplenim); b) vlačim (semtertja), potegnem, τινὰ χλαίνης za plašč, ποδός za nogo, περὶ σῆμα vlačim okrog gomile; trgam (o pticah in psih). II. med. 1. potegnem, izderem zase (svojo stvar), ξίφος, ἄορ, μάχαιραν, φάσγανον, δόρυ ἐξ ὠτειλῆς, snamem z ražnjev πάντα, τόξον napnem svoj lok, νῆας potegnem v morje (da se odpeljem). 2. potegnem k sebi, rešim, iztrgam (sovražnikom) νέκυν, νεκρόν. 3. odtehtam, χρυσῷ z zlatom.

εὐνή, ἡ [Et. morebiti lat. ind-uo, ex-uo; gen. ep. εὐνῆφι] 1. a) ležišče, tabor, šator, spalnica; brlog, gnezdo; b) postelja, podzglavje; c) zakonska postelja; met. zakon, ženitev, možitev, žena. 2. grob, zadnje človekovo ležišče. 3. pl. sidra (kamni, ki so jih s sprednjega krna po vrvi v morje spuščali, da so držali ladjo kot sidra).

εὐ-νώμας, ου, ὁ (νωμάω) poet. χρόνος (čas, ki hiti, teče v morje preteklosti), hiteč, potekajoč.

εὔ-ξε(ι)νος 2 gostoljuben; πόντος Črno morje, prej imenovano ἄξενος(negostoljubno), ko pa so Milečani ustanovili na njegovi obali mnogo naselbin, je dobilo ime εὔξεινος.

ἠοῖος, ἠόιος 3 (ἠώς) ep. ion. jutranji, vzhoden, ἠοίη θάλασσα Meotida (Azovsko morje).

θάλαμος, ὁ (gl. θόλος) 1. ležišče, skrivališče, spalnica, soba, stanovanje; pren. ὁ παγκοίτης (= Had) spalnica za nevesto; Ἀμφιτρίτης θάλαμος (Sredozemsko) morje. 2. ženska soba. 3. majhna soba, zakladnica, shramba za orožje; θάλαμόνδε v sobo.

θάλασσα, ἡ, at. -ττα 1. morje, καὶ κατὰ γῆν καὶ κατὰ θάλασσαν na suhem in na morju, τὰ κατὰ θάλασσαν pomorska vojna; ἡ ἐντός (ἡ παρ' ἡμῖν, ἥδε ἡ) θάλασσα Sredozemsko morje, ἡ ἔξω θάλασσα Okean. 2. takozvano erehtejsko morje v Erehtejevem svetišču v Atenah, studenec s slano vodo.

θαλάσσιος 3 in 2, poet. θαλασσαῖος 3 1. ki se tiče morja, na, ob morju, (po)morski; ἔργα opravki na morju, brodarstvo, ribarstvo; θαλάσσιον ἐκρίπτω τινά vržem koga v morje. 2. ἀνήρ ki se bavi z mornarstvom, mornar, pomorščak.

θαλασσοκρατέω, at. θαλαττοκρατέω (θαλασσο-κρατής) obvladam morje, gospodujem nad morjem, imam gospodarstvo na morju.