Franja

lūctus -ūs, m (lūgēre)

1. žalovanje, žalost (ki se kaže na zunaj, po zunanjih znakih), tuga (naspr. gaudium): Lucr., V., H. idr., senatus luctum suum vestis mutatione declarandum censuit Ci., quis enim in luctu domestico cenavit cum toga pulla? Ci., filius luctu perditus Ci. ves pogreznjen v žalost, luctu atque caede omnia complentur S., totam urbem opplevit luctus L., quocumque aspiceres, luctus gemitusque sonabant O.; v pl. = pojavi žalosti, posamezni primeri žalosti, žalost: exsilia, luctus, orbitates Ci., in luctibus maximis esse, in maximos luctos incīdere Ci., feminarum praecipue et gaudia insignia erant et luctūs L., dare animum in luctus O. utopiti (utapljati) srce v žalosti, utopiti (utapljati) se v žalosti, pogrezniti (pogrezati) se v žalost; z gen. (za kom): l. Memnonis amissi O., luctu mariti Ap.

2. meton.
a) žalna obleka, žalna oprava: erat in luctu senatus, squalebat civitas, publico consilio mutatā veste Ci.; z objektnim gen. (za kom): luctum amissae sororis … laeto cultu mutavit T.
b) žalosten dogodek: eum luctum quoniam satis visus est eluxisse Gell.
c) vzrok (povod) žalosti: tu … luctus eras levior O.

3. pooseb. Lūctus -ūs, m Lúktus = „Žalostin“, bog žalosti: V. (Aen. 6, 274), Sil., Stat.

lūculentus 3 (lūcēre, lūx)

1. poln svetlobe, prav, zelo svetel, presvetel, žaren, žareč, bleščeč: vestibulum Pl., caminus Ci. ep., dies Min.

2. metaf.
a) (po zunanjosti) brhek, lep, postaven, vznesen, krasen, izbran: femina Pl., forma Ter., Attis Mart., corpus, facies, signum perfecte l. Ap., vasa Hier. bleščeče.
b) (po obsegu, jedru, pomenu, pomembnosti) znaten, velik, prav, povsem dober, izboren, izvrsten, tehten: hereditas Pl., patrimonium Ci., familia Pl., navigia Ci. ep., legio Plancus in Ci. ep., facinus Pl., factum Ci. ep., plaga Ci. hud udarec, versus Ci. tehten, di immortales, mi hunc diem dedistis luculentum Pl. ta srečni dan.
c) (po vsebini) sijajen, krasen: Tullius consul … orationem habuit luculentam S., verbis luculentioribus … rem eandem comprehendere Ci., erudita et luculenta materia Plin. iun., sermo luculentissimus Hier.
d) (po uglednosti) imeniten, znamenit, verodostojen, prepričljiv: lucrum homines luculentos reddit Pl., l. auctor Ci. ep., scriptor Ci. — Adv.

1. luculentē
a) prav (zelo) dobro, izborno, izvrstno, lepo, ravno prav: vendere Pl., texere opus Ci. ep., aliquem calefacere Ci. ep. prav fino komu podkuriti (iron.), hoc quidem satis luculente Ci. to je prav dobro, to je nekaj, liber l. scriptus Gell.
b) zelo primerno, (priložnosti) ustrezno: dicere, scribere Ci.

2. luculenter = luculentē: cum Graece, ut videor, l. sciam Ci.; včasih inačica za luculente.

Lucumō (ali Lucmō, Lucmōn) -ōnis, m (etr. tuj. Lauchme, lauχme (lauχume)) lukumón, lukmón, Luk(u)món, častni naslov etrurskih velikašev ali glavarjev, ki so bili obenem svečeniki; zveza držav (v njej je bilo 12 držav) je izmed njih vsako leto volila svoje voditelje: Serv., Sid.; Rimljani so to besedo napačno šteli za nom. propr.: Aur., Macr., Anco regnante Lucumo vir inpiger ac divitiis potens, Romam commigravit L., nomina his (sc. filiis Tarquinii Prisci) Lucumo atque Arruns fuerunt L. metaf.

1. = glavar, načelnik, voditelj, vodja: Lucumo (sc. philosophorum) Samius Aus. (o Pitagori).

2. = Etrúr(ij)ec, Etruščán: Aur., galeritus Lucmon Pr. (po drugih Lygmon, nom. propr.).

3. v pl. = od božanstva navdušeni svečeniki, navdušenci, obsedenci: Lucumones (Lucomones) quidam homines ob insaniam dicti, quod loca, ad quae venissent, infesta fecerent P. F.

lúč (-í) f

1. luce:
luč brli, gori, migota, sveti, ugasne la luce arde fioca, arde, tremola, splende, si spegne
pogasiti, ugasniti, upihniti luč spegnere la luce
prižgati, zastreti luč accendere, schermare la luce
neonske, plinske luči luci al neon, a gas
signalne luči luci segnaletiche
avt. dolge, kratke, parkirne luči luci abbaglianti, di profondità, di posizione
stikalo za luč interruttore della luce
rel. večna luč naj mu sveti e splenda a lui la luce perpetua

2. (priprava, svetilka) luce, lampada:
namizna, stoječa, stropna luč lampada da tavolo, a stelo, da soffitto (plafoniera)

3. pog. (električna napeljava) luce (elettrica), corrente

4. (svetloba) luce:
dnevna, jutranja luč luce mattutina, da giorno
sončna luč luce solare, del sole
bleda, močna luč luce fioca, forte
mehka (topla), ostra, slepeča luč luce calda, aspra, abbagliante

5. pren. redko lume:
on ni kaka posebna luč non è proprio un lume

6. pren. (poudarja pomen samostalnika) luce; fiaccola:
luč resnice la luce della libertà
luč omike, razuma la luce della civiltà, della ragione

7. pren.
predstaviti se v najboljši luči fare un figurone
pokazati se v pravi luči mostrarsi nella vera luce
metati slabo, nelepo luč na koga gettare una luce cattiva su qcn.
gledati, videti v lepi, rožnati luči vedere tutto roseo
prikazovati koga v črni luči dipingere a tinte fosche
ne bo dolgo, ko mu bodo luč držali è moribondo
iti z luči togliersi dalla luce
človek, ki ga je treba z lučjo (pri belem dnevu) iskati uno da cercare col lanternino
star. rel. zvoniti večno luč suonare l'avemaria
prižgati zeleno luč za dare via libera a (un'iniziativa)
zagledati luč sveta venire alla luce
prinesti nekaj luči v problem fare un po' di luce
plesati okoli ženske kot vešče okrog luči girare attorno a una ragazza come falene
filoz. naravna luč luce naturale
rel. večna luč lampada perpetua
navt. navigacijske luči segnalazioni luminose
gled. odrske luči luci della ribalta
avt. zavorne luči luci d'arresto
zelena, rdeča luč luce verde, rossa
utripajoča luč luce intermittente

lūdificō -āre -āvī -ātum (lūdus in facere) koga za bebca (norca) imeti, trapati, za nos voditi, dražiti, nagajati komu, (po)norčevati se iz koga, šegav biti s kom, do koga, pošaliti se s kom, (pre)varati koga; klas. redko: erum qui ludificas dietis delirantibus Pl., belli modo modo pacis mora consulem ludificare (po drugih ludificari) S.; abs.: si latitare ac diutius ludificare videatur Ci.; šalj.: quoius ego hodie ludificabo (po drugih ludificabor) corium … probe Pl. ki mu bom danes kožo dodobra prestrojil, ki ga bom danes pošteno nabil (prebunkal); v pass.: quoniam me ibi video ludificarier (= ludificari) Pl., ut ludificatust Pl., ut puerorum aetas inprovida ludificetur Lucr., ludificati incerto proelio S. — Pogosto dep. ludificor -ārī -ātus sum: hostem omnibus artibus belli l. L., irritum fessumque Romanum impune l. T., aliena mala l. Plin. iun.; abs.: aperte ludificari et calumniari sciens Ci., occ.

1. (devico) iz objestnosti nadlegovati, (o)skruniti, posiliti: actumst, siquidem tu me hic etiam, nebulo, ludificabere Ter.

2. z zvijačami in spletkami obrezuspešiti, preprečiti (preprečevati), spodnesti (spodnašati): qui ludificati priorem locationem erant L., l. ea, quae hostes agerent L., vim Hannibalis cunctationibus pugnae l. Val. Max., rostra fugā l. Fl. izogniti se (sovražni) ladji z obratom.

lūdius -iī, m (lūdus glediška igra)

1. = lūdiō: Pl., Tert. Arn., Prud., ipse ille maxime ludius, non solum spectator, sed actor Ci., si ludius constitit Ci. (to je veljalo za razžalitev svetih iger, ki so jih morali potem obnoviti), quia ister Tusco verbo ludius vocabatur, nomen histrionibus inditum L.

2. gladiator, bor(il)ec: comitata est Eppia ludium Iuv. (po drugih ludum). — Kot nom. propr. Lūdius -iī, m Lúdij, ime dveh slikarjev: Plin.

Luftweg, der, auf dem Luftweg z letali, po zraku

Lugdūnum -ī, n Lugdún, kelt. mesto, poseb. glavno mesto Ambarov ob sotočju rek Arar in Rodan (zdaj Lyon): Plin., T., Suet. idr. Od tod adj. Lugdūnēnsis -e lugdúnski: provincia Plin., Suet., colonia Sen. ph., T., Gallia T., ara Iuv. posvečen Avgustu kot božanstvu v Lugdunu (po nekaterih izdajah acc. Lugudunensem aram). — Soobl. Lugdūnus -ī, m: Amm., Sid.

lügen (log, gelogen) lagati; wie gedruckt lügen lagati kot po žnorž'ci; lügen [daß] dass sich die Balken biegen lagati kot pes teče; er lügt, wenn er den Mund auftut samo da usta odpre, že laže

Luk|a moški spol (-e …) Lukas
evangelij po Luki das Lukasevangelium

lumaca f

1. zool. polž (Limax agrestis)

2. kulin.
lumache alla genovese polži po genoveško

3. pren. počasne:
camminare a passo di lumaca po polžje se premikati, hoditi

4. mat.
lumaca di Pascal Pascalova polževka

5.
lumache pl. kulin. polžki (testenine)

Luna samostalnik
tudi z malo začetnico (Zemljin satelit) ▸ HoldFalcon je kmalu po vzletu vstopil v orbito lune. ▸ A Falcon röviddel a felszállás után Hold körüli pályára állt.
Luna kroži okoli Zemlje in se vrti okoli svoje osi. ▸ A Hold a Föld körül kering és a tengelye körül forog.
Ker Luna kroži okoli Zemlje, se njena osvetljenost spreminja. ▸ Mivel a Hold a Föld körül kering, változik a rá eső fény.

lūna¹ -ae, f (iz *lou̯qs-nā ali iz *leu̯qs-nā, kar je nastalo iz subst. adj. *lou̯qs-no-, ki je ohranjen še v avestijskem raoxšna- sijoč, bleščeč: lūcēre, lūx; prim. sl. luna in hr. lúna)

1. luna, mesec, mesečina: l. nova Varr., C. idr. mlada luna, mlaj, l. plena C. polna luna, ščip, quarta l. Ci. četrti dan po mlaju, novissimā primāve lunā Plin. ob mlaju ali prvi dan po njem, l. crescens Varr., Ci. idr. rastoča luna, naspr. l. decrescens Col. ali senescens Varr., Ci. idr. ali minor H. ali minuens Pall. pojemajoča luna (prim. l. minuit Plin. luna pojema, se manjša), plena luna deficit Ci. mrkne, doživlja mrk, lunae defectus Ci. ali defectio Q. = lunae labores V. mesečev mrk, luna deficiens Plin. ali laborans Iuv. lunin mrk, mesečev mrk, ortus aut obitus lunae Ci., habitari Xenophanes ait in luna Ci. da je Luna obljudena (prim.: habitatores lunae Macr.), solis lunaeque est ortus et occasus L., lunae cursus L., Cu., per (ad) lunam V. v mesečini, evanescunt cornua lunae O., l. surgens T., noctivaga Stat., lunae annus Macr. Lunino leto; tudi v pl.: lunae celeres, novae H., duas lunas visas L.; meton.: lunae sequentes ordine V. lunine mene.

2. pooseb. Lūna -ae, f Lúna, boginja meseca, hči Hiperiona in Teje (Thea), sestra sončnega boga Sola; posvečen ji je bil ponedeljek (lunae dies). Luno in Sola so pozneje poistovetili z Diano in Apolonom. Luni je Servij Tulij na Aventinu zgradil svetišče, ki je zgorelo za časa Neronove vladavine: L., T., Aus., cum luna laboret Ci. če je Luna v stiski = če luna mrkne, choros ducit Venus imminente Lunā H., cum … niveos Luna levarit equos O.

3. meton.
a) mesec = 1/12 leta: centesima l. Plin.
b) (mesečna) noč: roscida l. V., saepe illa inmeritae causata est omina lunae Pr.
c) polmesec = lik v podobi črke C, o polmesečnih slonokoščenih ščitkih, ki so jih patricijski senatorji nosili na svojih čevljih: nobilis et generosus adpositam nigrae lunam subtexit alutae Iuv., patricia l. Stat.
d) v pl. polmesečni žrelni (grlni, goltni) hrustanci = hrustanci v obliki polmeseca, ki tvorijo grlo, žrelo: nigro sub gutture lunas frangere Sid. poet.

Opomba: Star. gen. sg. lunai: Lucr.

Lūna² -ae, f Lúna, mesto na meji med Etrurijo in Ligurijo; ime je dobilo po polmesečnem pristanišču (Lunae portus, danes vojaško pristanišče Spezzia); v bližini nahajališče marmorja (zdaj kararski kamnolom marmorja): L., Mel., Plin., Pers. (z gen. Lunai), Sil. Od tod adj. Lūnēnsis -e lúnski: ager, legati L., marmor Plin. lunski (današnji kararski) marmor, ara Iuv., Suet. iz lunskega marmorja, caseus Mart.; subst. Lūnēnsēs -ium, m Lúnci, preb. Lune: Plin.

lungo

A) agg. (m pl. -ghi)

1. dolg:
lungo disteso kot je dolg in širok
fare il passo più lungo della gamba pren. stopiti dlje, kot zmore noga; pretiravati
abito lungo dolga večerna obleka
fare il muso lungo pren. kujati se, čemeriti se
avere le mani lunghe pren. imeti dolge prste
avere la lingua lunga pren. biti klepetav, opravljiv
avere la vista lunga pren. daleč videti
saperla lunga pog. biti premeten, prebrisan

2. dolg, visok:
essere più largo che lungo biti širši kot daljši

3. (časovno) dolg:
lungo viaggio dolgo potovanje
a lungo andare sčasoma
a lungo dolgo, dolgotrajno
mandare qcs. per le lunghe kaj odlašati
farla lunga kaj po nepotrebnem podaljševati
a lunga scadenza dolgoročen

4. (lento) počasen:
essere lungo nel(lo), a fare qcs. kaj počasi delati

5. redek, pog. dolg:
caffè lungo dolga kava

6. jezik dolg
PREGOVORI: le cose lunghe diventano serpi preg. kar je preveč, še s kruhom ni dobro

B) avv. daleč, predaleč

C) prep.

1. vzdolž, ob:
lungo il fiume vzdolž reke

2. (s časovno vrednostjo) v, na, med:
lungo i secoli v stoletjih

Č) m dolžina, oddaljenost:
misurare qcs. per il lungo kaj meriti po dolžini
per il lungo e il largo po dolgem in počez

luō¹ -ere (z izpahnjenim a iz lavō -are; gr. λούω = lavō -āre in -ere) umivati, oblivati: Graecia … Ionio luitur … profundo (po drugih lavitur) Sil., amnis Ana … gurgite moenia pulcra luit (po drugih lavat) Prud.; metaf. očistiti (očiščevati): Celaeneus insontes errore luit Val. Fl. Sicer le v sestavljenkah, npr. ab-luo, al-luō, dī-luō, ē-luō idr.

luō² -ere, luī, luitūrus (iz *luu̯ō ali *lui̯ō, indoev. kor. *lēu-, *ləu-, *lu- rezati, odrez(ov)ati, (raz)rešiti; prim. skr. lunáti, lunóti reže, odrezuje, lavitram srp, gr. λύω (raz)rešujem, λύα razpust(itev), ločitev, λύσις (raz)rešitev, λύτρον odkupnina, lat. luēs, re-luere, solvere [iz *se-luere], got. lun odkupnina (acc. sg.), got. lausjan = stvnem. lōsen, lōsōn = nem. lösen, got. fra-liusan = stvnem. far-liosan = nem. ver-lieren, got. fra-lusts = stvnem. for-lust = nem. Ver-lust, got. laus = stvnem. lōs = nem. los)

1. plač(ev)ati kaj s čim (z glavo, življenjem), pokoriti se za kaj, plántati za kaj: l. stuprum morte Ci., si in me aliquid offendistis, cur non id meo capite potius luitur quam Milonis? Ci., sanguis istius supplicio luendus Ci., l. sponsionem L., temeritatem morte ali aliā temeritate L., cladem piaculo L., proelia tristia damnis L., qui (sc. obsides) capite luerent, si pacto non staretur L., ne sanguine liberorum suorum culpa defectionis lueretur L., l. peccata L., V., l. delicta maiorum H., culpam maiorum posteri luēre Cu., nec facta luisses impia funeribus O., huc caede luatur, quidquid Romani meruerunt pendere mores Lucan., petulantiam patroni litigator luit Q., nosterque luat cur foedera sanguis? Sil.

2. s pokoro ali kaznijo kaj odvrniti (odvračati), odbi(ja)ti: pericula publica L., ut … raptā luat responsa pharetrā Val. Fl. da bi razveljavil (po nekaterih izdajah ludat).

3. (po)plačati, (iz)plačati, poravna(va)ti, (iz)brisati: noxam pecuniā l. L., aes alienum l. Cu., debitum l. Cod. Th.; od tod tudi odkupiti kako stvar s poravnavo dolga, ki se je drži: pignus ali praedium a creditore ali fundum a testatore obligatum Icti.

4. globo, denarno kazen plačati za kaj: cautumque est XII tabulis, ut, qui iniuriā cecidisset alienas (sc. arbores), lueret in singulas aeris XXV Plin.; od tod poenam (poenas) luere, pravzaprav plačati kazen (ποινή), potem = kazen (pre)trpeti, pokoro delati, pokoriti se za kaj: illi … impii … etiam ad inferos poenas parricidii luent Ci., poenam pro caede l. O., Latiaris, ut rettuli, praecipuus olim circumveniendi Titii Sabini et tunc luendae poenae primus fuit T., constet licet, Domitianum cupiditatis ac saevitiae poenas luisse Suet., poenas temere inlati belli genti innoxiae luit Iust.; tako tudi: l. supplicia Iust. ali supplicium Cod. Th., l. supplicia crucibus Iust. smrt na križu (pre)trpeti, na križu umreti, augurium malis l. Plin. utrpeti nesrečo, ki jo je naznanil avgurij.

Opomba: Pt. fut. luitūrus le: Cl. in Cod. Th.

Lupercus -ī, m (lupus in arcēre; prim. gr. λυκοῦργος „odvračalec volkov“)

1. Lupérk, pastirski bog, ki so ga istovetili z gr. likejonskim (licejskim) Panom: Iust. — Od tod subst. Lupercal -ālis, abl. -ālī, n
a) Luperkál, bogu Luperku (Panu) posvečena votlina ob vznožju Palatina: Ci. ep., V.
b) s pristavkom ludicrum: L. ali pl. Lupercālia -ium in -iōrum, n: Ci., Val. Max., Suet., Aur. luperkálije, Lupérkovo, Luperkov praznik, ki so ga obhajali 15. februarja. Na ta dan so k žrtvam (kozličkom) pripeljali dva mladeniča in se dotikali njunih čel s krvavim žrtvenim nožem (verjetno kot spomin na človeške žrtve v preteklosti); po žrtvovanju so Luperkovi svečeniki tekali po mestu z jermeni, rezanimi iz kož zaklanih žrtev, ter z njimi švrkali po mimoidočih. Take švrke so šteli za blagonosne, zlasti za nerodovitne žene. Adj. Lupercālis -e Lupérkov, luperkálski: sacrum Lupercale (= Lupercal; gl. Lupercal b)) Suet.

2. Lupercus (lupercus) lupérk, Luperkov svečenik, v sg.: Ci., Iuv., v pl.: V., O., Suet.

Lupicīnus -ī, m Lupicín, rim. moško ime. Poseb.

1. Flavius Lupicīnus, konz. l. 367 po Kr., magister militum za Galijo 359—360 po Kr. (za časa cesarja Julijana), se je vojskoval proti Alamanom, Skotom in Piktom, l. 363 magister militum za Orient (pod cesarjem Jovijanom): Amm. (17, 2; 18, 2; 20, 1; 20, 4; 20, 9; 26, 5; 26, 8).

2. Lupicīnus, l. 376 comes rei militaris per Thracias: Amm. (31, 4).

lupus -ī, m (iz *lúqu̯os, indoev. *u̯l̥ku̯uo- [po drugi razlagi iz indoev. kor. *u̯el-, razširjenega v *u̯lēq- vleči, (raz)trgati, torej volk (*u̯l̥-qu̯-) divja zver, ki trga; gl. lacer, vellō in voltur]; prim. gr. λύκος [iz *Ƒλύκος] = sab. lupus = sl. volk = hr. vûk = let. vìlks = got. wulfs = stvnem. wolf = nem. Wolf)

1. volk, Marsu posvečena žival: Martius l. V., Martiales lupi H., lupi barba H. (pesn. = volčji gobec) = lupi rostrum Plin., lupi raptores V. ali rapaces H., Lact., simulacra luporum L. kipi volkulje z njenimi mladiči, lupi habitus Ambr. volčja podoba, lupus femina (lupa) Enn. fr., Varr. volkulja; pren.: adiciens numquam defuturos raptores Italicae libertatis lupos nisi silva in quam refugere solerent esset excisa Vell. Po Plin. so starodavniki menili, da je škodljivo in pogubno videti volka (enako kot pri nas praznoverneži trdijo o zajcih, mačkah in starkah) ter da človek onemi, če ga volk prej vidi kot on volka; od tod: vox quoque Moerim iam fugit ipsa; lupi Moerim videre priore V. (Ecl. 9, 51). Preg.
a) lupus in fabula Ter., Ci. ep., Serv. volk pride, če se govori o njem = mi o volku, volk na vrata (o človeku, ki se pojavi, kadar govorimo o njem; prim: eccum tibi lupum in sermone Pl.).
b) lupum auribus tenere Ter., Suet. (prim. gr. λύκον τῶν ὤτων ἔχειν) volka za ušesa držati = v veliki zadregi biti, ne vedeti ne naprej ne nazaj, ne vedeti ne kod ne kam.
c) hac urget lupus, hac canis H. = v kleščah, med kladivom in nakovalom biti.
d) ovem lupo committere Ter., Ci. ovco zaupati volku = dati kozliče volku pasti, kozla (kravo) v zelnik spustiti (prim.: o praeclarum custodem ovium, ut aiunt, lupum Ci. in gr. λύκος ποιμήν).
e) cautus metuit foveam lupus H. = kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi (prim.: gr. οὐκ αὖϑις ἀλώπηξ ἁλώσεται).
f) lupus non curat numerum (sc. ovium) V. volk požre ovce, tudi če so preštete.
g) lupus ultro fugiat oves V. volk naj se svojevoljno izogne ovcam = nemogoče naj bo mogoče.
h) lupo agnum eripere Pl. volku iztrgati ovco (o zelo težki stvari).
i) lupus est homo homini Pl. človek je človeku volk = ne zaupaj tistemu, ki ga ne poznaš. — Starodavniki so poznali tudi zgodbo o volkodlaku: ambiguus lupus O. človek, ki se lahko spremeni v volka.

2. metaf.
a) šalj. kot m. k subst. lupa (blodnica) blodnik, hotnik, razuzdanec, razvratnež, pohotnež, vlačugar: Nov. fr.
b) (zaradi požrešnosti) α) požrešna morska riba luben, brancin: Lab. fr., Varr. ap. Plin., Col., Mart., Macr., l. Tiberinus H. β) nek mehkužec, „volčji pajek“: Plin. (11, 80).

3. meton.
a) volčje žvale, volčja brzda (= lupata frena; gl. lupātus 3): Stat. (Achill. 1, 281), equus … duros accipit ore lupos O.
b) grebljica, maček = sidro, kljuka, vlečni kavelj, kavelj „zagrabnik“: lupi ferrei L.
c) ročna pilica (žagica): Pall.
d) bot. hmelj (Humulus lupulus Linn.): Plin. (21, 86). — Lupus -ī, m Lúpus = Volk, priimek več rimskih rodov (prim. srbsko ime Vuk).