Franja

marītus 3 (mas; prim. gr. μεῖραξ deček, deklica, μειράκιον deček, lit. martì nevesta, devica)

I. adj.

1. oženjen, omožen, zakonski: vagabatur per maritas domos L. po hišah zakoncev, fratre marita soror O. omožena, Venus O. zakonska ljubezen, torus O. zakonska postelja, foedus O., caedes O. umor lastnega moža, lex H. (= lex Iulia de maritandis ordinibus) zakonsko (od Avgusta izdano) določilo ali zakon, ki je prepovedoval neoženjenost in kaznoval tiste, ki niso imeli otrok, z izgubami dednopravnih pravic; l. 9 po Kr. so ta zakon obnovili kot lex Iulia et Papia Poppaea; šalj.: A. Pulchra edepol dos pecunia est. P. Quae quidem, pol non marita est Pl. res da, pa le, če se ga ne drži žena.

2. metaf. privezan, spojen (prim. marītō): arbores Ca., clivetum Col., ulmus Cat., Q. —

II. subst.

1. marītus -ī, m
a) zakonski mož, zakonski drug, soprog (naspr. caelebs): Ci., V., Q. idr., gaudens mulier marito H., novus maritus Pl., Varr. idr. ali recens maritus Plin. iun. novi zakonec, mariti Ap., Icti. zakonca, zakonci.
b) ženin, ljubimec, snubec: Pr., Tib., aegram nulli quondam flexēre mariti V.
c) metaf. o živalih: Ci., V., Col., olentis uxores mariti (= capri) H.

2. marīta -ae, f zakonska žena, zakonska družica, soproga: castas duce se iubet esse maritas O., marita onusta bacis H.

Marius 3 Márij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb. znani so

1. C. Marius Gaj Marij, roj. l. 156 v Cereatah pri Arpinu, l. 119 tr. pl., sedemkrat (prvič l. 107) konz., zmagovalec nad Jugurto l. 106, l. 102. nad Tevtoni pri Sekstijevih Toplicah (Aquae Sextiae, zdaj Aix en Provence pri Marseillu), l. 101 nad Kimbri; nasprotnik Sule, s katerim se je spopadal v državljanski vojni (l. 90—80), zastopnik ljudske stranke v Rimu, umrl 13. januarja l. 86: Ci., S., Val. Max., Vell.; pl.: Caesari multos Marios inesse Suet. možje, kakršen je bil Marij. Kot adj. Marius 3 Márijev: lex Ci. — Od tod adj. Mariānus 3 Márijev: consulatus Ci., bella Fl.

2. istoimen(sk)i posinovljenec prejšnjega, nav. imenovan Marij mlajši, roj. l. 109, konz. l. 82, po posvojiteljevi smrti vodja ljudske stranke, umrl na begu pred Sulo l. 82: Fl., Vell.

3. M. Marius Gratidiānus Mark Marij Gratidijan, Arpinec, posinovljenec brata Marija starejšega, izvrsten govornik; na Sulovo povelje ga je Katilina kruto usmrtil l. 82: Ci., Pl., Fl.

marljiv pridevnik
1. (o delavnosti) ▸ szorgalmas, szorgos, serényČeprav je bil izjemen garač in marljiv delavec, ni od tega nikoli imel tudi gmotnih koristi. ▸ Habár kőkeményen és serényen dolgozott, ebből sosem származott anyagi előnye.Med, ta sladki naravni pridelek marljivih čebel, je vsestransko blagodejen za zdravje. ▸ A méz, a szorgalmas méhek édes, természetes terméke számos jótékony hatással bír az egészségre. Marljive roke vsakega delavca v tobačni tovarni zvijejo tudi preko 100 cigar na dan. ▸ A dohánygyári munkások szorgos kezei alól akár száznál is több szivar kerül ki naponta.
2. (o dejanjih) ▸ szorgalmas, szorgos, serényŽe lani smo dobre rezultate dosegli s trdim in marljivim delom, ki je letos še bolj profesionalno. ▸ Már tavaly is jó eredményeket értünk el kemény és szorgalmas munkával, idén pedig még inkább professzionális módon dolgozunk.Oče ga je priganjal k marljivejšemu učenju, vendar ni bil tak čudežni otrok, ki gre pri enajstih letih že študirat. ▸ Apja serényebb tanulásra ösztökélte, de nem tartozott azok közé a csodagyerekek közé, akik 11 évesen már egyetemre mennek.Za trud in marljivo vadbo je bil nagrajen, da si je kot mladinec leta 1953 ogledal v Rimu svetovno prvenstvo v orodni telovadbi. ▸ Erőfeszítéseiért és szorgalmas edzésmunkájáért jutalmul még juniorként megnézhette az 1953-as római szertornász-világbajnokságot.

Marmarica -ae, f (Μαρμαρική) Marmárika, pokrajina v Afriki med Egiptom in Sirtama (zdaj Barka): Plin. — Od tod adj. Marmaricus 3 marmáriški, pesn. = afriški: Plin., Lucan.; subst. Marmaridēs -ae, m (Μαρμαρίδης) Marmaríd, Marmaričán = po rodu (doma) iz Marmárike: fixa est cuspide Marmaridae Corynthi O.; pl. Marmaridae -ārum in (pesn.) -ûm, m Marmaričáni = preb. Marmárike: Plin., Sil.

marmorō -āre (-āvī) -ātum (marmor) z marmorjem prevleči, narediti (delati) prevleko iz marmorja, (pre)marmorirati: genūs marmorandi Lamp., marmoratae porticūs Petr. marmornata, ingenti plaga marmorata dorso Stat. z marmorjem tlakovana; (za razliko od tega pt. pf. gl. adj. marmorātus 3; gl. marmorātus 3).

Marō -ōnis, m Máron

1. rodbinsko ime pesnika Publija Vergilija: Iuv., Mart., Lact.; pl. Marones apel. = veliki pesniki: Mart. — Od tod adj. Marōnēus 3 Marónov = Vergílijev: Stat. = Marōniānus 3: Stat.

2. (Μάρων) Bakhov spremljevalec in vzgojitelj: Enn., Fulg.; kot podoba na nekem vodometu: Pr.

3. gora na vzhodu Sicilije pri reki Himeri: Plin.

4. delator za časa Tiberija: Sen. ph.

Marōnēa (Marōnīa) -ae, f (Μαρώνεια) Maronéja (Maroníja),

1. mesto v Samniju (zdaj Marano): L.

2. mesto v Trakiji ob Shojneju, sloveče po vinogradništvu (zdaj Marogna): L., Mel. — Od tod subst. Marōnītēs -ae, m (Μαρωνείτης) Maronít, Maronéjec: Varr., L., Plin.; adj. Marōnēus 3 maronéjski: vinum Plin., Maroneo victus Baccho Tib. (pesn. = Maroneo victus vino).

Marpēssus (Marpēsus) -ī, Marpés (Marpéz)

1. m (Μάρπεσσα) gora na otoku Paros, kjer so bila največja nahajališča belega marmorja: Plin., Serv. — Od tod adj. Marpēs(s)ius 3 (Μαρπήσσιος) marpéški, sinekdoha = paroški: rupes Arn., cautes V.

2. f (Μαρπησσός = Μαρμησσός ali Μερμησσός, Marmēssus, Mermēssus Marmés, Mermés) trg v Frigiji ob Idi, bivališče eritrejske Sibile: Varr. ap. Lact. — Od tod adj. Marpēssius 3 marpéški: Herophile Tib. marpeška Sibila (po novejših izdajah Mermēssius 3).

Marrūcīnī (Marūcīnī) -ōrum, m Marukíni, ljudstvo ob jadranski obali ob reki Atern z glavnim mestom Teate (Teāte, zdaj Chieti): Ca., Ci., C., Plin. — Od tod adj. Marrūcīnus 3 marukínski: Plin., Sil., Stat., ager L.; adv. Marrūcīnē (po) marukínsko, pren. = zvesto (ker so bili Marukini znani kot zvesto ljudstvo): Tert.

Marruvium (Marrubium) -iī, n Marúvij (Marúbij), staro glavno mesto Marsov ob Fucinskem jezeru (zdaj S. Benedetto): Sil. — Od tod adj. Marruvius 3 marúvijski, mársovski: gens V. marsovski narod, Marsi; subst. Marruviī -ōrum, m Marúvijci, preb. mesta Maruvija: Plin.

Mārs, Mārtis, m (star. in pesn. soobl. Māvors, Māvortius, osk. Māmers)

I. Mars, Jupitrov in Junonin sin, sprva božanstvo narave, ki je varovalo polja in črede, eden izmed bogov, imenovanih dii consentes, ki obvladujejo elemente in uravnavajo letne čase (zato se je staro rimsko leto po razdelitvi Marsovega sina Romula začenjalo z marcem [Mārtius], bogu Marsu posvečenim mesecem. Kot staroitalskega boga kmetijstva so ga častili fratres arvales. Mars je tudi zavetnik v vojni, bog vojne in kot Romulov oče praoče Rimljanov. Ko so se ti seznanili z grško mitologijo, so poistovetili Marsa z Aresom; od tedaj v rimskem verstvu prevladuje bojevita moč Marsovega bitja. Tako je lahko C. (Bell. Gall. 6, 17) istovetil galskega boga vojne Heza (Hesus) z latinskim Marsom. Marsu je bilo posvečenih več živali: bik (kot bogu čred), konj (kot bogu vojne), poleg njiju pa še volk in črna žolna; posvečen mu je bil tudi hrast, žrtvovali pa so mu konje in bike: Pl., Ci., L., O., V., H., Macr., P. F. idr. Kot boga poljedelstva in boga čred so ga častili z vzdevkom Mars Silvanus ali M. pater: Ca., kot boga vojne pa z vzdevki M. Gradīvus: L., tudi pater ali rex Gradivus: V. in M. Ultor: Suet. (gl. naštete besede). —

II. meton.

1. vojni (bojni) metež, boj, bitka, spopad: Enn., Hectoreus O. s Hektorjem, parentalis O. bojna igra na čast mrtvemu roditelju, apertus O. boj na planem, Actiacus Plin. pri Akciju, invadere Martem V. začeti boj, Martem accendere cantu V. na boj zanetiti, podnetiti, k boju spodbuditi (spodbujati), razvne(ma)ti, eos (sc. cives) Martis vis perculit, non ira victoriae Ci., suo Marte cadunt O. v boju drug z drugim, v medsebojnem boju (spopadu), femineo Marte cadere O. v boju z žensko; metaf.: Mars forensis O. prepir pred sodiščem, pravda(nje), tožarjenje, veča.

2. način (vrsta) boja ali bojevanja: verecundiae erat equitem suo alienoque Marte pugnare L. = kot konjenik in pešec. Od tod preg.: eam partem explebimus nullis adminiculis (brez tuje pomoči), sed ut dicitur Marte nostro Ci. na svojo roko, sami, brez pomoči, samótež (samotéž), suo Marte res suas recuperavit Ci.

3. bojna sreča, izid boja (bitke, spopada): anceps L., dubius Vell., aequo Marte C., pari Marte Hirt., L., aequato Marte L., incerto Marte T., vario Marte Q., communis belli Mars utramque aciem prostravit L., omnis belli Mars communis Ci. ep.

4. vojna besnost, vojno besnenje: terribili Marte ululare Plin.

5. bojevitost, pogum v boju, hrabrost: si patrii quid Martis habes V., cedant Marti Dorica castra meo O., nec sunt mihi Marte secundi O. in njih hrabrost se ne umakne moji, ni manjša od moje. —

III. metaf. planet (premičnica) Márs: stella Martis Ci., Plin., Hyg., sidus Martis Plin. — Od tod adj. Mārtius 3

1. Mársov, Mársu posvečen: Ap., legio Ci., lupus V., L., proles O. Romul in Rem, miles O. rimski (ker je bil Mars praoče Rimljanov), anguis O. Marsov sin (vse nakaze so po rim. mnenju božjega izvora), Martius mensis (tudi samo Martius) Plin. Marsov mesec, marec, sušec (kot začetek leta posvečen praočetu Marsu), Calendae, Nonae, Idus Martiae Ci. idr., campus Martius Ci., L., Plin. Marsovo polje med severnim Rimom in Tibero, kjer so potekale volitve in je telovadila mladina; pesn.: gramine Martio H. na Marsovem polju.

2. meton. bojevit, vojen, bojevnikov, vojakov, krvav: Penthesilea V., Martius aeris rauci canor V., (h)arena O., Mart. prostor v cirkusu, kjer so se borili gladiatorji, Thebe O. kjer se je veliko bojevalo, Roma O. Marsov ali pa bojeviti, Martio exemplo Plin. po bojevitem zgledu, vulnera V., certamen, bella H. krvav(e), gens ad pulveres Martios erudita Amm. izurjen za vse vojne težave.

3. metaf. Mársov = planeta Marsa: fulgor, quem Martium dicitis Ci. Mārtiālis -e (= Mārtius 1) Mársov: campus O. = campus Martius (toda pri Fest. = plan na griču Celiju), lupi H. Marsu posvečeni, flamen Varr., Val. Max., v pl. samo Martiales Ci. Marsovi svečeniki, ludi Suet. na čast Marsu Ultorju, ki mu je Avgust postavil svetišče.

2. Mársovi legiji pripadajoč: milites Ci. vojaki Marsove legije. Mārtiacus 3 marsovski, vojen, vojaški: stipendia Prisc.

Mārsī -ōrum, m Mársi

1. (= *Mārtiī, prim. Mārs) sabelsko pleme ob Fucinskem jezeru z glavnim mestom Marruvium; gl. Maruvium), odločni nasprotniki Rimljanov do l. 304, ko so z njimi sklenili zavezo. Toda l. 91 so se postavili na čelo rim. italskih zaveznikov, ki so se dvignili zoper Rimljane, ker so jim odrekali rim. državljanstvo, in jim več let delali velike preglavice (od tod Marsicum bellum = bellum sociale). Marsi so bili zelo pogumni, sloveli pa so tudi kot poznavalci zdravilnih zelišč, čarovniki in krotilci (zagovarjalci) kač: C., L., Plin., Fl. Sg. Marsus -ī, m Márs: Ca. (kolekt.), kot praznoveren avgur: Ci. Kot nom. prop. Domitius Mārsus Domicij Mars, priljubljen pesnik za časa Avgusta, Vergilijev, Horacijev in Tibulov prijatelj: O., Mart., Suet. — Od tod adj.
a) Marsicus 3 mársovski: bellum Ci., vinum Mart., pubes Sil., ficus Macr.
b) Marsus 3 mársovski: centuriones Marsi duo C., augur Ci., duellum H., nenia ali voces H. zagovor, čarodejne besede.

2. germansko pleme v severozahodni Germaniji med rekama Lipa (Lippe) in Rura (Ruhr), ki ga je uničil Germanik: T.

martyr -yris, m, f (gr. μάρτυρ) pričevalec, priča, izpovedovalec; od tod „kdor umre kot izpričevalec (izpričevalka) resničnosti krščanske vere“, mučenec (mučenik), mučenka (mučenica): Eccl.

martyrium -iī, n (gr. μαρτύριον)

1. (iz)pričevanje, pričanje, izpoved(ovanje) resničnosti krščanske vere s svojo krvjo, mučeništvo: Eccl.

2. metaf.
a) mučenčev ali mučenkin grob: Tert., Cod. I. Ob takih grobovih so radi gradili cerkve, od tod
b) cerkev: Hier.

Massilia -ae, f (Μασσαλία) Masílija (zdaj Marseille), naselbina jonskega mesta Fokaje (v Mali Aziji), staro, slavno trgovsko središče v Narbonski Galiji, glavno mesto galske province, ki ni bilo podložno rimskemu namestniku, ampak samoupravno, dokler mu ni Cezar po osvojitvi l. 49 vzel teh predpravic; s tem se je začel propad mesta: C., L., Ci., Lucan., T., Plin., Sil., Iust. — Od tod adj. Massiliēnsis -e masíl(ij)ski: mores Pl. razkošne, sil Plin. divja kumina; subst. pl. Massiliēnsēs -ium, m Masíl(ij)ci, preb. Masilije: C., Ci. Massiliōticus 3 masíl(ij)ski: os Rhodani Plin. Massilitānus 3 masíl(ij)ski: (v tmezi) Massili portant iuvenes ad litora tanas Enn.; subst. Massilitānum -ī, n (sc. vinum) masíl(ij)sko vino: Mart.; pl. Massilitānī -ōrum, m Masíl(ij)ci: Vitr.

Massōlī -ōrum in (pesn.) -ûm, m (Μασσυλεῖς, Μασσύλιοι) Masíli, nomadsko ljudstvo v vzhodni Numidiji: V., Plin., Sil., Prud. (iste imenuje L. tudi Maesūliī -ōrum, m Mesúlijci). — Od tod adj. Massōlus 3 masílski, pesn. = numídijski, áfriški: equites V., virga Mart., serpens Mart. zmaj, ki je čuval vrt Hesperid. Massōlius 3 masílski: virga Lucan., signa Sil.

mast ženski spol (-i …) das Fett, das Schmalz (gosja Gänseschmalz, Gänsefett, kostna Knochenfett, z ocvirki Griebenfett, rastlinska Pflanzenfett, svinjska Schweinefett)
lonec za mast der Schmalztopf
gore masti Fettmassen množina
brez masti fettlos
kar cediti se od masti fetttriefend sein
podoben masti fettartig
mazanje z mastjo die Fettschmierung

mastrūca (mastrūga) -ae, f (po Q. sardinska beseda) ovčji ali volčji kožuh, kosmata ovčina ali volčina: Ci., Arn., Prud.; kot psovka: Pl. — Od tod adj. mastrūcātus 3 v kosmato ovčino ali volčino oblečen: Ci.

masturbor -ārī -ātus sum (najbrž iz *man(u)-stupro „z roko samega sebe skruniti“,„z roko se zadovoljevati“, po ljud. etim. predelano po glag. turbāre; ali pa iz manu in turbare, oz. soobl. sturbare, prim. gr. στυρβάζω poleg τυρβάζω = turbo) samega sebe (z roko) (o)skruniti (oskrunjati), samozadovoljevati se, onanirati: Mart.; od tod subst. pt. pf. masturbātus -ī, m = masturbator: Mart.

Masurius (-iī) Sabīnus -ī, m Mazúrij Sabín, pravnik za časa cesarja Tiberija: Pers., Gell. — Od tod adj. Masuriānus 3 mazúrijski, mazurijánski: deliramenta Marcus Aurelius ap. Fr. vsakdanje, obrabljene.