Franja

in-cōgitātus 3 (in [priv.], cōgitāre)

1. pass.
a) nepreudarjen, nepremišljen, neproučen: opus, alacritas Sen. ph.; subst. n. pl.: incogitata dicere Ap. brez priprave govoriti.
b) česar se ni moč misliti, misli nedosegljiv: supplicia Sen. tr.

2. act. ki ne premisli, nepremišljen, nepreudaren, lahkomiseln: animus Pl.

in-cōgnitus 3

1. ne spoznan za svoje, ne pripoznan: biduum ad recognoscendas res datum dominis; tertio incognita vēniēre L.

2. neznan, nepoznan: Vell., Suet., Cels., ceterae partes a gentibus incognitis tenentur Ci., i. serpens O., i. insulae T., gramen V., i. felicitas Fl. ne(za)slišana; pesn.: i. sagitta V. neopažena; z dat.: animus meus vobis non incognitus Ci. vam dobro znan, (Styx) … oculis incognita nostris O., ea erant Gallis incognita C.

3. (jur. t. t.) nepreiskan: S., Cu., cum de incognita re iudicare voluisset Ci., causā incognitā condemnari Ci. brez preiskave.

incognizable [inkɔ́gnizəbl] pridevnik
ki se ga ne da spoznati

in-colōrātē, adv. neolepšano = ne da bi se navedel kak vzrok: Ulp. (Dig.).

in-commīscibilis -e ki se ne da (z)mešati: Tert.

in-commūnis -e

1. ne skupen: Tert.

2. nedoločen, dvoumen: verba Gell.

incomparable [inkɔ́mpərəbl] pridevnik (incomparably prislov)
brezprimeren, edinstven; ki se ne da primerjati (with, to s, z)

in-compassibilis -e (in [priv.], compatī) ne sotrpeč: Eccl.

in-compositus 3, adv. -ē

1. nesestavljen, enostaven, enote(re)n: Ambr.

2. ne lepo in prav sestavljen in urejen, neurejen, nereden, nepravilen, ki ni (se ne vrši) po pravilu ali redu, neumerjen, neroden: Val. Max., Plin. iun., incompositi motūs V. neumetelno gibanje (pri plesu); od tod: inordinatum et incompositum agmen L. neurejena in ne tesno strnjena četa, i. hostes L. brez reda (neurejeno) korakajoč, hostis incomposite veniens L., incomposite fugere Cu. v zmedenem begu; o borilcu: armis incompositus T. (Dial.) ne pravilno držeč; o slogu: Q., Aug., i. versus L.; prim. enalaga: incomposito pede currunt versus Lucili H. tečejo s spotikajočo se nogo = nepravilno, negladko; podobno: horride et incomposite efferre (v govoru) Q. nerodno; o značaju: insipientes, incompositi Vulg. razbrzdani.

incomprehending [inkɔmprihéndiŋ] pridevnik (incomprehendingly prislov)
neuvideven, ne razumevajoč, ki ne razume

inconfundible ki se ne da zbegati ali zamenjati

in-cōnfūsibilis -e (in [priv.], cōnfundere) nepremotljiv, nepremóten, ki se ne da (pusti) (z)motiti, ki ne pride iz ravnotežja: operarius Vulg.; adv. incōnfūsibiliter brez zmede, brez zadrege: Cass.

incongru, e [ɛ̃kɔ̃grü] adjectif neprimeren, nespodoben, nedostojen; ne na mestu

in-congruēns -entis ne soglašajoč, ne ujemajoč se, nesoglasen, neskladen, neprikladen, neprimeren, nedosleden: Eccl., sententia Plin. iun.; z dat.: Stoica disciplina pleraque est et sibi et nobis incongruens Gell.; incongruens est z inf.: Lact.; z ut in cj.: Lact.

incongruous [inkɔ́ŋgruəs] pridevnik (incongruously prislov)
neskladen, nesorazmeren, ki se ne ujema (with s, z)
ki se ne poda (to komu, čemu)
nesmiseln
matematika inkongruenten

in-congruus 3, adv. incongruē ne ujemajoč (strinjajoč, skladajoč, zlagajoč) se, nesoglasen, neskladen, neprikladen, neprimeren, nepristojen: Faust. ap. Aug., Macr., Aug. ap. Hier.

in-coniugus 3 (in [priv.], coniūngere) ki se ne da vezati z vsemi osebami: verba Prisc. (naspr. coniuga personis pronomina).

in-connīvēns in incōnīvēns -entis (in [priv.], connīvēre)

1. trans. ne zapirajoč oči, ne da bi zaprl oči, z odprtimi očmi: Gell.

2. intr. (o očeh, ki se nikdar ne zapro) vedno odprt: Amm.

in-connīvus in incōnīvus 3 (in [priv.], connīvēre)

1. trans. ne zapirajoč oči: vigilia Ap.

2. intr. (o očeh, ki se nikdar ne zapro) vedno odprt: Ap., Amm.

inconsciemment [ɛ̃kɔ̃sjamɑ̃] adverbe nevedé; nezavestno; ne da bi slutili