Franja

tolerance [tɔ́lərəns] samostalnik
toleranca; strpnost, prenašanje, obzirnost (of do)
medicina odpornost (proti strupu ipd.); (redko) prenašanje (vročine itd.); dopusten, zakonit odstop od predpisane teže, mere

in tolerance of dopuščajoč, dovoljujoč
tolerance test medicina tolerančni test
to gain tolerance biti toleriran

tolleranza f

1. odpornost, toleranca:
tolleranza per una medicina toleranca za zdravilo
casa di tolleranza javna hiša, bordel

2. strpnost; prizanesljivost:
tolleranza civile, politica, religiosa civilna, politična, verska strpnost
manifestare tolleranza per i difetti altrui biti prizanesljiv do tujih napak

3. toleranca; zakonit odstopek; največja dopustna, možna razlika:
tolleranza di calo, di quantità trgov. toleranca v kalu, v količini

férié, e [ferje] adjectif prazničen, praznovan

jour masculin légalement férié zakonit praznik

ley ženski spol zakon, postava; pravoznanstvo; zapoved; vdanost; čistina (kovancev)

la ley antigua Mojzesova postava
ley civil civilno pravo
ley del embudo zakon samovolje
ley del encaje samovoljen sodniški izrek
ley escrita, ley de Dios deset božjih zapovedi
ley de imprenta tiskovni zakon
ley de Lynch linčanje
ley marcial nagla sodba
ley penal kazenski zakon
ley social zakon o društvih
la ley vigente veljavno pravo
bafo de ley nepolnotežen (kovanec)
chiste de baja ley nizkotna (podla) šala
contravenir a (infrigir, transgredir) la ley (pre)kršiti zakon
cumplir la ley ravnati se po zakonu
estar enamorado con todas las de la ley do ušes zaljubljen biti
eludir la ley zakon obiti
guardar ley a alg. komu zvest ostati
hacer ley veljati kot norma
poner la ley imeti velik vpliv
no le tiene ley ne drži z njim, ni mu preveč vdan
a la ley dolžno, pristojno
a ley de caballero na častno besedo
a toda ley vsekakor
de ley zakonit(o)
leyes pl študij prava, zbirka zakonov
estudiar leyes pravo študirati
hombre de leyes pravnik
hecha la ley, hecha la trampa vsak zakon ima svoja vratca
la necesidad carece de ley sila kola lomi

nummus (slabše nūmus) -ī, m (sor. z numerus [gl. numerus] in z gr. νόμιμος zakonit, običajen; prim. gr. νοῦμμος srebrni novec, ki je bil v obtoku pri Dorcih v Italiji)

1. novec, denar, pénez, v pl. novci, denarci, denar: n. argenteus Varr. fr., Suet., Vulg., nummus in Gallia nullus Ci., n. asper Pers., Sen. ph., Suet. neobrabljen denar, plumbei nummi Pl. svinčen, tj. slab denar, nummi aurei Ci. zlati novci, zlatniki, zlati, nummi adulterini Ci., Fr. ponarejeni, utuntur omnes uno genere nummorum Ci., habere in nummis Ci. v gotovini, in suis nummis multis esse ali in nummis versari Ci. imeti svoj denar, bogat (premožen, petičen) biti, nummi, id ab Siculis Varr., pedisequi cum nummis secuti sunt N., virtus post nummos H., mercedem aut nummos undeunde extricat H. glavnico, nummo locare Plin. iun. ali nummis colere Dig. za denar.

2. sinekdoha
a) srebrni denar, najobičajnejši rim. denar v obtoku, nav. imenovan sēstertius, sestercij: n. sestertius Ci., L., Col., duobus milibus nummûm emere Ci., fiet eritque tuus nummorum milibus octo H., bis dena super sestertia nummûm H. nummo uno venire G. (Inst.).
b) kot grški novec = drahma, ponekod tudi = didrahma: emere, vēnīre nummo Pl.

3. metaf. v izraz malosti = belič, bor, cemper, krajcar, počen groš: si quid nummo sarciri potest Pl. za belič = za nekaj malega, nummus nullus cuiquam deductus est Ci., ad nummum convēnit Ci. ep. ujemalo se je do beliča, nummo sestertio alicui addici Ci.

Opomba: Gen. pl. nummorum in nummûm; pri Ci. nummorum = denarjev (denarja), nummûm = sestercijev.

possesseur [pɔsɛsœr] masculin posestnik; imetnik, lastnik

possesseur (il)légitime (ne)zakonit lastnik
possesseur de voiture lastnik avtomobila

very¹ [véri] pridevnik (verily prislov)
pravi

a very knave pravi lopov
he is the veriest vagabund on je pravi pravcati vagabund; lasten, sam, celó
my very son moj lastni sin, sam moj sin
his very brother did not know him njegov lastni brat ga ni spoznal; (izza the, this, that ali svojilnega zaimka) ta (oni itd.) isti, prav
the very day I arrived prav na dan, ko sem prispel
the very thing baš tisto pravo
that very day prav (še) istega dne
in this very room prav v tej sobi
at this very place prav na tem mestu
at the very end prav na koncu
from very egoism iz samega (čistega) egoizma
in the very heart of Europe prav v srcu Evrope
this is the very thing I want prav to potrebujem
it is the very last thing to do to je prav zadnja stvar, ki jo je treba narediti; čisti, pravi, točen
the very opposite čisto(pravo) nasprotje
on the very same day točno istega dne; (redko) legitimen, zakonit

δίκαιος 3 in 2 (δίκη) pravičen 1. o osebah: pošten, pravičen, vesten, plemenit, omikan, vljuden, dober, pobožen, sposoben, pravi, pripraven λογιστής, izvežban. 2. o stvareh: a) pravi, zakonit, pravično pridobljen πλοῦτος, pristojen, primeren χάρις, zaslužen, prikladen; rabljiv, pripraven ἅρμα; b) o polju: rodoviten, ploden; c) pri števnikih: ravno ὀργυιαὶ ἑκατόν ravno 100. 3. a) δίκαιός εἰμι imam pravico, upravičen sem, zaslužim po pravici, dolžnost mi je, moram, prav je, spodobi se da z inf.; b) δίκαιον ἦν prav, pravično bi bilo. 4. subst. τὸ δίκαιον in pl. pravičnost, pravica, pravni vzrok; ἐκ τοῦ δικαίου pravično, παρὰ τὸ δίκαιον proti pravici, krivično, δίκαια λέγω govorim (resnico), kar je prav, imam prav, δίκαια πράττω ravnam prav, λαμβάνω dobim, kar mi pristoja, δίκαια ἀποτελέω plačam, kar je prav. – adv. δικαίως prav, kakor se spodobi, pravično, zares, po pravici.

ἔν-νομος 2 (νόμος) zakonit, pravičen, postaven, ἔννομα πάσχω trpim pravično (zasluženo) kazen.

εὐνομία, ἡ, ion. -ίη 1. izpolnjevanje zakonov, zakonitost, pravičnost. 2. dobra uprava, dobri zakoni, dober, zakonit red.

θεμιστεύω (θεμιστός) 1. a) ep. sodim, sem sodnik τινί, vladam τινός; b) poet. ὄργια slavim, obhajam na zakonit način. 2. prorokujem.

θεμι(σ)τός 3 (θέμις) zakonit, postaven, pravičen, dopuščen.

θέσμιος 3 in 2 (θεσμός) ion. poet. zakonit, postaven, običajen, τὰ θέσμια (stare) pravice (postave, običaji).

νομικός 3 (νόμος) 1. ki se tiče zakonov, zakonit, postaven, μάχαι prepiri glede postav NT. 2. izveden v zakonih; subst. ὁ pismouk NT.

νόμιμος 3 (νόμος) 1. običajen, navaden, zakonit, postaven. 2. pravičen, pravicoljuben, pošten, vrl ἄνθρωποι. – subst. τὸ νόμιμον in τὰ νόμιμα običaj, navada, zakoni, zakonite odredbe, dolžnosti, načela.