Franja

Cleuās -ae, m Kleva, vojskovodja mak. kralja Perzeja: L.

Clītus -ī, m (Κλεῖτος) Klit, vojskovodja FilipaII., umoril ga je Aleksander Vel.: Ci., Cu., Vell., Sen. ph.

comandánt -ţi m poveljnik, komandant
□ comandant de oşti vojskovodja

Conōn -ōnis, m (Κόνων) Konon

1. atenski vojskovodja in admiral od l. 413. do 393.: Ci., N., Iust.

2. sloviti astrolog in matematik z otoka Samosa ok. l. 230: V., Cat., Sen. ph., Serv.

Cornēlius 3 Kornelij(ev), ime enega najznamenitejših rimskih rodov, ki mu pripadajo številne rodbine: patricijske (Cethegi, Dolabellae, Lentuli, Maluginenses, Rufi, Scipiones, Sullae) in plebejske (Balbi, Cinnae, Mammulae, Merulae idr.). Najbolj znani so:

1. P. Cornelius Scipio Publij Kornelij Scipion, konzul l. 218, premagan od Hanibala ob Ticinu, padel l. 212 v Hispaniji: L.

2. njegov sin P. Corn. Scipio Africanus maior Scipion Afričan (Afriški) starejši, v znanostih izobražen mož in nadarjen govornik, konzul l. 205, izvrsten vojskovodja, ki je premagal Kartažane v Hispaniji in l. 202 Hanibala pri Zami v Afriki (od tod častni vzdevek Africanus); pozneje legat svojemu bratu Luciju Korn. Scipionu, umrl l. 183: Ci., L. idr. Apel. Āfricānī možje, kakršen je bil Korn. Scipion Afričan starejši: Ci.

3. njegov brat L. Corn. Scipio Asiaticus Lucij Korn. Scipio Aziatik (Azijski) je l. 190 premagal Antioha pri Magneziji v Aziji (od tod častni vzdevek Asiaticus): Ci., L.

4. P. Corn. Scipio Aemilianus Africanus minor Numantīnus P. Korn. Scipion Emilijan Afričan mlajši Numantijski, roj. l. 185 kot drugi sin Lucija Emilija Pavla, posinovljen od Scipiona Afričana starejšega, eden najbolj blagih in tako v znanostih kakor v umetnostih izvedenih mož v času rimske demokracije, hraber vojak in izvrsten vojskovodja; 17 let star se je l. 168 junaško bojeval pri Pidni na strani svojega očeta, l. 146 je osvojil Kartagino in l. 133 Numancijo (zato Africanus in Numantinus). Dasi je bil v svaštvu z Grakhoma, je vendarle nasprotoval njunim nameram in ko je l. 129 nenadoma umrl, so imeli voditelje ljudske stranke (poseb. Papirija Karbona) za njegove morilce: Ci. idr.

5. P. Corn. Scipio Nasīca P. Korn. Scipion Nazika je l. 204 pripeljal v Rim kip „velike matere“ (Magna mater); l. 193 se je bojeval v Hispaniji; konzul l. 191: L.

6. P. Corn. Scipio Nasīca Corculum (gl. corculum) P. Korn. Scip. Naz. Korkul (Razboriti), zet starejšega Scipiona Afričana, se je l. 168 boril pri Pidni in kot konzul l. 155 podjarmil Dalmatince: L. epit., Aur.

7. P. Corn. Scipio Nasīca Serāpiō(n) (gl. Serāpiō[n]) P. Korn. Scip. Naz. Serapion, konzul l. 138, kot nasprotnik Grakhov je vodil ljudstvo zoper Tiberija Grakha, ki je pri tem padel: Ci. ep., L. epit., Val. Max.

8. Cornelia Kornelija,
a) najmlajša hči Scipiona Afričana starejšega, poročena s Tiberijem Sempronijem Grakhom, mati Grakhov: Ci, Q.
b) hči starejšega Lucija Kornelija Cine, Cezarjeva žena in Julijina mati, umrla l. 68: Suet.

9. L. Corn. Sulla, Faustus Corn. sulla in P. Corn. Sulla, gl. Sulla.

10. Corn. Nepōs, gl. nepōs. — Pl. Scipiones Scipioni: Ci. — Kot adj. Cornēlius 3 Kornelijev: leges Ci. idr. Kornelijevi zakoni (v obilnem številu sproženi od raznih Kornelijev, poseb. od Lucija Kornelija Sule), Forum Cornelium ali Cornelii Ci., Plin., gl. forum. — Od tod adj. Cornēliānus 3 Kornelijev: Castra Cornēliāna ali Cornēlia, gl. castrum; kot subst. Cornēliāna -ae (sc. oratio), f govor za Kornelija, ki ga je imel Ci. za nekega Gaja Kornelija ter ga je pozneje obdelal in izdal v dveh govorih: nostra in Corneliana, in Corneliana secunda Ci., in Corneliana prima M.

Correus -ī, m Korej, belovaški vojskovodja: Hirt.

Coruncānius 3 Korunkanij(ev), ime rimskega plebejskega rodu; poseb. znan je Tib. Coruncanius Tiberij Korunkanij iz Kamerije, konz. l. 280, prvi plebejski pontifex maximus, izvoljen l. 253, izvrsten vojskovodja, državnik in pravnik: Ci., L. epit., Sen. ph., T.; pl. Coruncāniī Sen. rh. možje, kakršen je bil Korunkanij.

crassus 3, adv. -ē

1. (o osebah) debel, tolst, masten, zavaljen, rejen: homo crispus, crassus, caesius Ter., crassus pinguis est Isid.

2. pren. (o stvareh)
a) debel, grob, raskav: restis, compedes Pl., filum Ci., fila O., toga, quae defendere frigus quamvis crassa queat H. groba, ager Ca., Varr., Ci. mastno polje (prim. sl.: debela, mastna zemlja), (pesn.) crassaque terga (agrorum) V.; crassum aurum Lucan., crassior arbor Plin., crassus pulvis Stat.
b) debel = gost: caligo inferûm Enn. ap. Ci., Thebis crassum caelum Ci., aër Ci., Boeotum in crasso iurares aëre natum H., crassoque sub aëre nasci Iuv., crassior caliginis aër Lucr., aër crassissimus Ci., crassa terra, crassissima regio mundi Ci., crassae tenebrae Ci. gosta, neprodorna, umbra Sil., nubis caligine crassā Lucr., ruit (ignis) atram ad caelum picea crassus caligine nubem V. z gosto, sajasto črno soparo, cruor V. zgoščena, strjena kri, sanguis crassior Plin., crassae paludes V. mlakužnata, aquae O. gosto, blatno vodovje, toda: crassae imber aquae Mart. v debelih kapljah lijoč; unguentum H., venenum Sil., medicamentum crassius Sen. ph., vitrum crassiore visu Plin. manj prozorno, crasse picare vasa, crasse illinere māla Col., crassius nitent gemmae Plin. bolj zamolklo, manj prozorno; kot subst. neutr.: nocturnā, si quid crassi (in vinis) est, tenuabitur aurā H.
c) vulg. (v označbo obsega) debel: nucleus crassus sex digitos Plin., arbores crassiores digitis quinque Ca., pollex crassior digitis ceteris Plin.

3. pren. debel = na debelo ustvarjen, debele (preproste, naravne) pameti, grob, zarobljen, neizobražen; (o osebah): senes Varr. ap. Non. topi, rusticus, abnormis sapiens crassāque Minervā H. debele pameti, crassiore Musā Q. bolj debele pameti, turba crassa Mart. neotesana; (o stvareh): infortunium Pl. debele, hude batine, neglegentia Dig. topa, crassiora nomina Mart. bolj prostaška, poëma crasse compositum H. neduhovito, crasse intellegere aliquid Sen. ph. le v grobem. — Od tod Crassus -ī, m Kras, Debeli, priimek Licinijevega rodu. Poseb.

1. P. Licinius Crassus Dives Publij Licinij Kras Divit (Bogati), pontifex maximus l. 212, slovel je po svojem pravoznanstvu, edil l. 211, cenzor l. 210, potem pretor, konzul l. 205, l. 204 se je kot prokonzul srečno bojeval s Hanibalom pri Krotonu, umrl l. 183: Ci., L.

2. P. Licinius Crassus, konzul l. 171, premagan pri Larisi od Perzeja: L., Iust.

3. C. Licinius Crassus Gaj Licinij Kras, brat in legat prejšnjega, bojeval se je v nesrečni bitki pri Larisi, konzul l. 168: L.

4. C. Licinius Crassus, tr. pl. l. 145: Varr., Ci.

5. P. Licinius Crassus Dives Muciānus Publij Licinij Kras Divit Mucijan, sin Publija Mucija Scevole, posinovljen od Publija Licinija Krasa Divita, pristaš Tiberija Grakha, izvrsten pravoznanec in govornik, popolnoma vešč grščine, konzul l. 131, poveljnik v vojni zoper Aristonika v Aziji, a premagan pri Levkah je padel na begu l. 130: Ci., L. idr.

6. L. Licinius Crassus Lucij Licinij Kras, izvrsten, izobražen, duhovit, a miren govornik, konzul l. 95, odvzel je rimsko državljanstvo vsem zaveznikom, ki se niso mogli popolnoma dokazati, potem je upravljal Cisalpinsko Galijo; kot cenzor l. 92 je s svojim tovarišem Gnejem Domicijem Ahenobarbom izdal sloviti edikt zoper šole latinskih retorjev, umrl l. 91 v starosti 49 let: Ci. (ki mu je v svojem spisu De oratore pripisal najpomembnejšo vlogo), Plin., Q.

7. P. Licinius Crassus Dives Publij Licinij Kras Divit, oče triumvira Krasa, konzul l. 97, l. 87 je po Marijevih proskripcijah naredil samomor, da ne bi prišel v roke svojim sovražnikom: Ci.

8. M. Licinius Crassus Dives Mark Licinij Kras Divit, poveljnik v vojni zoper sužnje pod Spartakom, katerega je porazil in ubil l. 71; konzul l. 70 in 55, cenzor l. 65, triumvir s Cezarjem in Pompejem, poveljnik v vojni zoper Parte, ki so ga 8. VI. 53 pri Karah (Carrhae) premagali in ubili. Bil je na slabem glasu kot lakomnik, ki si je svoje premoženje (pozneje pregovorno) nagrabil z ne povsem poštenimi sredstvi: Ci., C., T. idr.

9.
a) njegov starejši sin M. Licinius Crassus Dives je bil najprej Cezarjev kvestor v Galiji, pozneje pa je upravljal Cisalpinsko Galijo: C.
b) mlajši sin P. Licinius Crassus Dives je bil Cezarjev legat v Galiji in izvrsten vojskovodja, ki se je izkazal tudi v partski vojni, v kateri je l. 54 padel; prijateljeval je s Ciceronom, ki hvali njegovo znanje, zgovornost in vrlino: Ci., C.

10. M. Licinius Crassus Muciānus Mark Licinij Kras Mucijan (prim. Crassus 5.) iz Mucijevega rodu, posinovljen od nekega Licinija Krasa, cesarski namestnik v Siriji od dobe Klavdija do Galbove smrti, Vespazijanov pristaš, pisatelj, poseb. geograf in naravoslovec: Plin., T., Suet. — Od tod adj. Crassiānus 3 Krasov (= triumvira Krasa): Crassiani exercitus clades Vell., Crassiana clades Plin., Fl.

Craterus -ī, m (Κρατερός = Močni) Krater,

1. Amfoterov brat, Antipatrov zet, imenitni vojskovodja Aleksandra Velikega, po Aleksandrovi smrti se je bojeval zoper Perdiko in Evmena ter padel v Aziji v boju z Evmenom: N., Cu., Plin.

2. sloviti grški zdravnik v Rimu v času Cicerona in Avgusta: Ci. ep.; apel. Craterus Krater = velik (imeniten) zdravnik: non est cardiacus — Craterum dixisse putato — hic aeger H., quid opus Cratero magnos promittere montīs? Pers.

Critolāus -ī, m (Κριτόλαος) Kritolaj,

1. peripatetik, l. 155 atenski poslanec v Rimu skupaj s peripatetikom Karneadom in stoikom Diogenom: Ci., Gell., Tert.

2. vojskovodja ahajske zveze l. 147: Ci., L. epit., Fl.

3. neki Sicilec iz Hene: Ci.

Cupāvō -ōnis, m Kupavon, Kiknov (Cycnus) sin, ligurski vojskovodja: V.

Dātis -tidis, acc. -tim, m (Δᾶτις) Datid, Medec, vojskovodja Dareja Histaspida, z Artafernom so ga na Maratonskem polju l. 490 premagali Atenci: N.

Dēmosthenēs -is in -ī, acc. -em in -ēn, m (Δημοσϑένης) Demosten,

1. atenski vojskovodja v peloponeški vojni, z Nikio (Nicia[s], Νικίας) vodja vojnega pohoda na Sicilijo; oba so Sirakužani ujeli in l. 413 usmrtili: Ci.

2. Demostenov sin, slavni atenski državnik in govornik iz občine Pajanije (Παιανία), roj. l. 384, umrl l. 322: Ci., N. idr. Od tod adj. Dēmosthenicus 3 Demostenov, demostenski: Aus. Adv. Dēmosthenicē demostensko: Prisc.

Diaeus -ī, m (Διαῖος) Diaj, korintski vojskovodja zoper L. Mumija: L. epit., Fl., Aur.

Dīvicō -ōnis, m Divikon, helvečanski vojskovodja zoper Cezarja: C.

Domitius 3 Domicij(ev),

A. ime rimskega plebejskega rodu z glavnima rodbinama Ahenobarbov in Kalvinov. Najznamenitejši so:

I. A(h)ēnobarbī = Rdečebradci.

1. Cn. Domitius A(h)enobarbus Gnej Domicij Aenobarb; kot praetor urbanus l. 194 je Favnu posvetil tempelj in se zmagovito bojeval z Bojci: L.

2. njegov istoimenski sin je bil l. 167 med odposlanci, ki so z L. Emilijem Pavlom uredili Makedonijo, potem ko jo je kralj Perzej po porazu v bitki pri Pidni (l. 168) zapustil: Val. Max.

3. Cn. Dom. A(h)en. Allobrogicus Gnej Domicij Aenobarb Alobroški, sin prejšnjega, kot konzul l. 122 je premagal Alobroge in Arvernce ter na alobroškem ozemlju zgradil cesto, po njem imenovano via Domitia; l. 115 je kot cenzor iz senata izključil več ničvrednežev: Ci., Val. Max., Vell., Fl.

4. prejšnjega istoimenski sin je l. 104 kot tr. pl. sprožil zakon o svečeništvu (lex de sacerdotiis), ki je odpravil kooptacijo v svečeniških združbah in odrejal, da izpraznjena svečeniška mesta namešča ljudstvo iz 17 izžrebanih trib; konzul l. 96; kot cenzor l. 92 je izdal razglas proti novim govorniškim šolam: Ci., Val. Max., Vell., T., Suet., Gell.

5. L. Dom. A(h)en. Lucij Domicij Aenobarb, brat prejšnjega, l. 100 je izpodbijal tribuna Saturnina; konzul l. 94; kot Sulovega privrženca ga je na Marijevo povelje usmrtil pretor Damasip v Hostilijevi kuriji: Val. Max., Fl.

6. Cn. Dom. A(h)en., sin prejšnjega, Cinov zet, kot Marijevega privrženca ga je l. 82 Sula preklical; junaško padel v bitki pri Utiki, premagan od Pompeja: Val. Max.

7. L. Dom. A(h)en., sin pod 4. omenjenega Gneja Domicija Aenobarba, Ciceronov prijatelj, mož Porcije, sestre Katona mlajšega, oster Cezarjev nasprotnik; Cezar ga je dal ujeti, a ga je z vojno blagajno vred velikodušno izpustil. V bitki pri Farzalu je stal na desnem krilu nasproti Antoniju. Med begom po Cezarjevi zmagi so ga Antonijevi konjeniki ubili: Ci., C. Iz njegovega imena adj. Domitiānus 3 Domicijev: milites C.

8. njegov sin Cn. Dom. A(h)en. se je ob očetu bojeval pri Korfiniju in Farzalu zoper Cezarja, ki mu je po zmagi dovolil vrnitev v Italijo. Tu se je l. 44 zapletel v zaroto, spremljal Bruta in Kasija v Makedonijo, pozneje prestopil k Antoniju in zatem k Oktavijanu: Ci., Suet.

9. njegov sin L. Dom. A(h)en., konzul l. 16, mož starejše hčere triumvira Antonija; ob Avgustu je v Germaniji prodrl dlje od vseh prejšnjih rimskih vojskovodij; oblasten in surov mož, ki je z nečloveško okrutnostjo prirejal gladiatorske tekme: T., Suet.

10. njegov sin Cn. Dom. A(h)en., mož Germanikove hčere Agripine, Neronov oče, prokonzul na Siciliji: Vell., Q., Suet. — Med ženskami te rodbine sta poseb. znani:

1. Domitia Domicija, žena Krispa Pasiena, sestra pod 10. omenjenega L. Dom. Ahen., torej Neronova teta, ki jo je dal kot starko zastrupiti, da bi se polastil njenega premoženja: Q., T., Suet.

2. njena sestra Domitia Lepida Domicija Lepida, Mesalinina mati, usmrčena po Agripinini zaroti: T., Suet. —

II. Calvīnī = Plešci.

1. Cn. Domitius Calvinus Maximus Gnej Domicij Kalvin Maksim, konzul l. 283; s sokonzulom Dolabelo je popolnoma porazil združeno vojsko Senoncev, Bojcev in Etruščanov; pozneje diktator in prvi cenzor plebejske krvi: L., Plin., Eutr., Fl.

2. Cn. Dom. Calv., konzul l. 53, kot Cezarjev pristaš in legat je v bitki pri Farzalu poveljeval sredini vojske; pozneje se je kot namestnik v Aziji neuspešno bojeval zoper Mitridatovega sina Farnaka in bil premagan pri Nikopoli; triumfiral po zmagi nad upornimi Ceretanci v Hispaniji: Ci., Auct. b. Alx. — Kot adj. = Domicijev: via Domitia Ci. (gl. zgoraj pri I., 3.), familia Vell., gens Suet. — Temu rodu ne pripadajo:

1. Domitius Āfer Domicij Afer iz Nemavza v Narbonski Galiji, pretor l. 25 po Kr.; ker je l. 26 po Kr. obtožil Klavdijo Pulhro, Agripinino sorodnico, ga je cesar Kaligula preganjal, a pozneje spoznal za nedolžnega; konzul l. 39, umrl l. 59. Slovel kot izvrsten govornik: Q. (pri njem je ohranjenih nekaj odlomkov njegovih govorov in spisov), T.

2. L. Dom. Aurelianus, gl. Aurēliānus.

3. Cn. Dom. Corbulō Gnej Domicij Korbulon, Cezonijin brat in Kaligulov svak, izvrsten vojskovodja in govornik, izdal zapiske o svojih doživetjih v Aziji; l. 67 ga je Neron obsodil na samomor: Iuv., T.

4. Dom. Marsus Domicij Marz, imenitni pesnik avgustejskega obdobja, Vergilijev in Tibulov prijatelj; ohranjena je Vita Tibulli z dvema distihoma: O., Q., Mart. — B. Domitius -iī, m (domūs) Domicij, bog zaščitnik mladoporočencev na domu: Aug.

dūcō (st.lat. doucō) -ere, dūxī, ductum (prvotno *deucō; prim. lat. dux, nem. ziehen vleči, Zeuge, zeugen)

I.

1. vleči: d. sacra pilentis per urbem V., pondus aratri O., navem per adversas undas (proti vodi) O., difficile iter, vix quā singuli carri ducerentur C. koder so se … mogli peljati, d. capellam V. za seboj vleči, sidera crinem ducunt V. vlečejo za seboj, d. retia ducentia pisces O., subtemen ductum inter stamina O., d. ferrum per alicuius viscera Sil. meč v telo poriniti; d. os Ci. ali vultum ad fastidia, ad suspiria O. zategniti; sibi quisque ducere trahere rapere S. (gl. traho II., 2.); occ. s proleptičnim obj. (vlekoč) narediti, delati, napraviti, tvoriti, ustvariti,
a) = presti: fila, lanas O., stamina O., Tib., pensa manu Iuv.; pren.: forte epos ducit H. plete junaško pesnitev, d. carmina, versūs O. pesniti; d. lineam Cels., Plin., Q. povleči, potegniti, litteram in pulvere O. narisati, orbem Sen. ph., Q., flamma apicem per aëra duxit O. (gl. apex), colaphum alicui d. Q. klofuto pripeljati komu, klofniti, gravem, sibi alapam duxit Ph. močno se je klofnil.
b) iz kovine, marmorja idr. (iz)oblikovati, izdel(ov)ati, ustvariti (ustvarjati): alii thoraces aēnos aut lēvīs ocreas lento ducunt argento V., vivos ducunt de marmore vultus V., d. lateres Vitr., aliquem ex aere Plin.
c) stavbe idr. (z)graditi, postaviti (postavljati), spelj(ev)ati: parietem Ci., murum L., muros H., vallum C. nasuti, fossam C., Plin. iun. izkopati, vallum fossamque L., viam L., arcum O.

2. = producere iztegniti (iztezati), raztegniti (raztezati): ut muliercula mihi digitulos ducat Sen. ph., pren. na dolgo vleči, na dolgo raztegniti (raztezati): longas voces in fletum V., amores (svoje hrepenenje) in longum V.; od tod d. tempus Ci., N. odlašati, zavlačevati, bellum Ci., N. idr. vojno zavlačevati, vitam longius V., O. podaljš(ev)ati, vitam per extrema V. ali animam L. životariti, horas flendo V. ure prejokati, noctem ludo V. preigrati, aetatem H. ali aetatem in litteris Ci. preživeti, cum res diu ducta esset N. se je bila zavlekla, diem ex die d. C. odlašati iz dneva v dan.

3. nase vleči, k sebi vleči (potegniti): minutum ferrum (železni koščki), quod similes (magnetae) lapides similiter ducunt Varr., magnes ducit ferrum Pr., d. frena manu O. nategniti, remos O. veslati, bracchia (arcūs) V. nape(nja)ti, alterna bracchia O. pri plavanju krčiti in iztezati = plavati; occ. nase vzeti, nase jemati, dobi(va)ti: formam O., pallorem ducunt rami O. bledijo, ducit uva colorem O. se barva, dobiva barvo, rimam duxerat paries O. je bila počila, cānentem plumā d. senectam V. osiveti in postarati se, d. cicatricem L.; pren.
a) k sebi privabiti (privabljati), mikati, zanimati, zabavati, razveseljevati: nescio quā natale solum dulcedine captos ducit O., (Orpheus) dum carmine silvas et saxa ducit O., pocula ducentia somnos H., O., ducit uterque color Pr., quos ipsa pericula ducent Lucan., ducite ab urbe domum, mea carmina, ducite Daphnin V.; v pass.: fabellarum auditione ducuntur Ci.
b) koga prevze(ma)ti, zavajati: errore duci Ci.

4. iz česa vleči, potegniti, izdreti (izdirati): sortes d. Ci. žrebati, ea, quae aequatis sortibus ducuntur Ci., stat ductis sortibus urna V., sacerdos sorte ductus V. izžreban, tako tudi: sorte ducti e primoribus T., sorte iudex in reum ductus Suet.; vaginā d. ferrum (meč) O., auxilium ducto mucrone petebat V.; pren.: d. anhelitūs O. sopsti, gemitūs de (ab) imo pectore V. globoko vzdihovati, alto suspiria pectore O., fletum Pr. stokati, verba longā morā Pr. izjecljati; pren.
a) zaje(ma)ti, povze(ma)ti, izvesti (izvajati), (rod) nadaljevati: ingressionem non ex oratoriis disputationibus d. Ci., unde haec omnis causa ducitur Ci., unde hoc mendacium ductum est? Ci. od kod se je … vzela? d. genus Olympo V., originem ab aliquo H., ortūs ab Elide O., generis primordia ab aliis O., a sanguine Teucri d. principium O.; tua sectus orbis nomina ducet H. bo dobil tvoje ime, qui duxit ab oppressa meritum Carthagine nomen (= Scipio Africanus minor) H.; poseb. etimološko izvesti (izvajati), izpelj(ev)ati: ab eundo nomen (Iani) est ductum Ci., di Penates sive a penu ducto nomine … , sive ab eo, quod penitus insident Ci., quod (nomen) utrumque a Graeco est ductum Q.
b) duci = izhajati, zače(nja)ti, izvirati: ab eodem verbo ducitur saepius oratio Ci.

5. vase vleči,
a) z dihanjem vase vleči, vdiha(va)ti: spiritum (auram bonam floris Min.) naribus Varr., spiritum Ci., Corn., Cu., Sen. ph. dihati, portūs, quibus vitam et spiritum ducitis Ci., ab aëre eo, quem spiritu ducimus Ci., quae (anima) ducta est spiritu Ci., neque habet quas ducat spiritus auras O. nima zraka, ki bi ga mogel dihati, frigus ab umbra d. O. hladni zrak v senci dihati, naribus d. tura H.; pesn.: somnos d. V. dremati, spati.
b) piti, (v)srkati, vsrkavati, srebati: nectaris sucos, pocula Lesbii, Liberum H., situlas duas plenas mero Vop.; pren.: d. sollicitae iucunda oblivia vitae H. prijetno pozabljati … življenja (prim.: longae ducentem oblivia poenae Val. Fl.); z metonimičnim obj.: puer ducens (ubera) O. sesajoč.

II.

1.
a) peljati, voditi: loro equum N., loris equos L., principes obsidum loco C., aliquem ante currum L., vinctum ante se Thuynem agebat, ut si feram bestiam captam duceret N., d. aliquem per omnia V., ducente deo V. ob božjem vodstvu, nullo ducente O. brez vodnika, illum … non equus impiger curru ducet Achaico victorem H., quem ducit priva navis H.; poseb. se ducere pobrati se, zmuzniti se, popihati (jo): Kom., Ci. ep.; pren.: duci ventre levem H. trebuhu rad streči. Kam? se ad regem Pl., se duxit foras Ter., d. aliquem intro ad aliquem Ter., qui hospites ad ea, quae visenda sunt, ducunt Ci., manu d. aliquem ad limina in tecta V.; occ. α) drž.pr. in jur. koga za kazen kam odpeljati, odvesti: d. aliquem in carcerem, in vincula Ci., L. idr., ad mortem Ci., N. idr., ad necem Ci., ad supplicium Ci., Suet., in ius (pred sodišče) L., tudi samo ducere, duci (sc. ad supplicium) Sen. ph., Plin. iun., Suet., ducite nos quo lubet tamquam quidem addictos Pl., ducite, ubi ponderosas crassas capiat compedes Pl., addictus Hermippo et ab hoc ductus est Ci., nos iube duci Cu., toto itinere non ducitur, sed trahitur Sen. rh. β) medic. odvajati: sanguinem Plin., alvum Cels. trebuh sčistiti, drisko imeti.
b) koga odpeljati, odvesti; od kod? eum hinc domum Ci., quadrupedes praesepibus (abl.) O., se a Gadibus Asin. Poll. in Ci. ep.
c) pren. α) napelj(ev)ati: aquam non longe a villa Ci., aquam per fundum alicuius Varr., Ci. ep., aquam in urbem L. β) kam peljati, držati (o cestah, poteh): quā te ducit via, dirige gressum V., Brundisium Minuci melius via ducat an Appi H., duxit via in leniter editum collem L., monstro viam, quae ducat ad undas O., via … ducit ad infernas sedes O., iter, … Stygiam qua ducat ad urbem, ignorant O. γ) koga k čemu gnati, nagniti (nagibati), usmeriti (usmerjati), napotiti: quo quemque ducebat voluntas Ci., ali spes Cu., ita me ad credendum tua ducit oratio Ci.; v pass.: litteris eorum et urbanitate Chrysogonus ducitur, ut … Ci., cives laude et gloria ducuntur Ci., rerum ordine ducor O. hočem se pustiti voditi. Pogosto pt. pf. (ki se ne prevaja): studio philosophiae ductus N. iz nagnjenja do … , amore ductus N. ali caritate patriae ductus N. iz ljubezni, suspicione ducti N. zaradi suma.
č) koga za nos voditi, vleči, potegniti, za norca imeti, varati: repperi, qui senem ducerem Pl., etiam nunc me ducere istis dictis postulas? Ter., ut phaleratis dictis ducas me Ter., calamo salientes ducere pisces O., promissis ducere amantem Pr.

2. occ.
a) privesti, pripeljati: duc nigras pecudes V., equum duci iubet V.; pren.: (Lucifer) ducit diem V., (sidera) ducunt noctem V., ducere soporem Tib.
b) kam s seboj vzeti (jemati): suas mulierculas secum in castra Ci., in provinciam poëtas Ci., Ennium in Aetoliam Ci. poet., uxorem in convivium N., in Hispaniam secum duxit filium N., iube dona (me) ducere V. daj (mi), da vzamem s seboj, quos Mincius ducebat in aequora pinu V. ki jih je Mincij s seboj ven … peljal, mihi ducendus est comes H., vellem, me duxisses O. da bi me bil s seboj vzel, duxit sua praemia victor O. je s seboj vzel = je dobil.
c) žensko (kot nevesto, ženo) na svoj dom peljati, žensko v zakon vzeti, za ženo vzeti, poročiti, z žensko poročiti se, (o)ženiti se: qui … ducit uxorem domum Pl., quis east, quam vis ducere uxorem? Pl., hodie uxorem ducis? Ter., duxit uxorem … optumi et calamitosissumi viri filiam Ci., Orgetorigis filiam in matrimonium duxerat C., una (uxor), … quam domo secum duxerat (= in matrimonium duxerat) C., ducere ex plebe L. plebejko poročiti, coniuges, quas iuvenes duximus Cu., coniuges ducunt Iust. ženijo se; v pass.: tibi ducitur uxor V., datur ducenda (za ženo) Lavinia Teucris V.; abs.: si tu negaris ducere, ibi culpam in te transferet Ter., dic te ducturum Ter., qui ducit O. ženin; sramotilno: scortum (scorta) ducere Pl.; redko o ženski = omožiti se: Cod. I.
č) (sprevod idr.) voditi, prirediti (prirejati), pripraviti (pripravljati): pompam, materno cineri pompam O., pompas ad delubra V., alicui funus Ci., tristia funera d. V., exsequias Cu., Plin., choros H. rajati, plesati, quae (Naïdes) … festas duxere choreas O.

3. voj.
a) čete peljati, voditi, veleti korakati (marširati): in Galliam mutilatum ducit exercitum Ci., vestros nautas contra Carthaginem Scipio duxit Ci., d. exercitum Uticam, ali in Bellovacos, ali in fines Suessionum, ali ab Allobrogibus in Segusiavos, d. reliquas copias contra Labienum, cohortes ad eam partem munitionum C., Epaminondas exercitum duxit in Peloponnesum adversus Lacedaemonios N., naves ex Syria in Asiam ducere iussus erat N., recto itinere d. exercitum ad eos, quos … L., iussus partem legionum ipse aut per filium in Armeniam ducere T.; pass. (o vojakih): quam in partem aut quo consilio ducerentur C.
b) abs. (o vojskovodji) marširati, naprej pomakniti (pomikati) se, naprej iti, napredovati: (Mettius) ducit quam proxume ad hostem potest L., Tullus … contra hostes ducit L., profectus ex hibernis in Etruriam ducit L., castra in viam deferunt, qua Hannibal ducturus erat L.
c) voditi = na čelu iti (korakati, marširati), veleti komu na čelu korakati: pars equitum ducebant T., agmen d. Cu. biti sprednja četa, legiones expeditas d. C.
č) poveljevati, velevati, zapovedovati komu: qua in legatione (Murena) duxit exercitum Ci., L. Catilina ducit exercitum hostium Ci., cum (Eumenes) … imperator (kot vojskovodja) exercitum duxisset N., qui primum pilum ad Caesarem duxerat C. ki je bil pri Cezarju (= v Cezarjevi vojski) poveljeval prvemu manipulu (triarijev), ordinem d. C. centuriji poveljevati, biti stotnik, cum adhuc ordines duceret Suet., d. aciem, turmas, Rutulos V.; pren. prvi biti, glavar biti, načelnik biti, načelovati (v čem, čemu): d. ordines, familiam Ci., toros O., classem (discipulorum) Q.

III.

1. meniti, imeti za kaj, šteti za kaj, smatrati za kaj (gr. ἡγεῖσϑαι): sic equidem ducebam animo rebarque futurum V.; v act. z dvojnim acc.: malum quom amici tuom ducis malum Pl., repulsam tuam duxerunt triumphum suum Ci., omnia pericula levia duxerunt Ci., ista nimis antiqua ac stulta ducimus Ci., aliquem victorem d. N., nil rectum nisi quod placuit sibi ducunt H., id optimum d. Cu.; v pass. z dvojnim nom.: poenā ille dignus ducitur N.; z ACI: qui se regem esse ducebat Ci., ut omnia tua in te posita esse ducas Ci., si vectigalia nervos esse rei publicae semper duximus Ci., qui ei quoque rei fructum suo iudicio tribuendum esse duxerunt Ci., quod nefas esse duceret N., nihil eum efficere non posse ducebant N. menili so, da more vse storiti, quae mox usui fore ducebat S., equidem ego fabulam fictamque rem esse ducebam L.; s predikatnim gen.: (id) continentis debet duci N. (to) se mora šteti za vzdržnost, tutelae deinde nostrae duximus L., tamen officii duxit Suet.; z gen. pretii: d. aliquid parvi, d. aliquid pluris Ci. kaj malo, više ceniti; s finalnim dat.: vos eritis iudices, laudin' an vitio duci id factum oporteat Ter., si quis despicatui ducitur Ci. če koga zaničujejo, aliquid laudi d. N. v slavo šteti, honori ducitur S. šteje se v čast (prim.: id mihi honori est Ci.); s prepozicionalnimi izrazi ali samim abl.: d. aliquid in malis Ci. med zla šteti, aliquem in hostium numero C. med sovražnike (za sovražnika) šteti, deorum numero eos solos ducunt, quos cernunt C. med bogove štejejo le tiste, d. in gloria Plin. v slavo šteti, za slavno imeti, tu ausus es pro nihilo … tot res sanctissimas ducere? Ci., supra ea veluti ficta pro falsis ducit S., d. aliquem pro hoste Lact., vos adfinium loco ducerem S.

2. occ.
a) ceniti, računati, v račun vzeti (jemati), preračuna(va)ti: ut peraeque ducerent Varr., nonaginta medimnûm milia duximus Ci., fenus quaternis centesimis d. Ci., dico me centesimas ducturum Ci. ep., centesimis sexennii ductis Ci. ep., non duco in hac ratione eos (oratores), quibus … Ci. ne jemljem v račun, ne vštevam, sicuti fit, cum ter terna ducuntur Gell.
b) rationem alicuius rei ducere kaj v poštev vzeti (jemati), upoštevati kaj, ozirati se, gledati na kaj: facultatis ad agendum ducta ratio est Ci., qui dicerent, … officii rationem in omni vita, non commodi esse ducendam Ci., d. rationem salutis meae Ci. ep., d. suam quoque rationem Ci. tudi svojo korist upoštevati, duxi meam rationem Ci. ep.

Opomba: Star. imp. duce: Pl.; inf. pr. pass. ducier: Ter. Sinkop. pf. duxti (= duxisti): Varr., Cat., Pr.; inf. pf. act. duxe (= duxisse): Varr.

Džingiskan samostalnik
zgodovina (mongolski vojskovodja) ▸ Dzsingisz kán [mongol hadezér]

Egnātius -iī, m Egnacij, rimsko, prvotno samničansko lastno ime. Poseb. znani so:

1. Egnatius Mecennius (Maetennius) Egnacij Mecenij, ki je v Romulovem času ubil svojo ženo, ker je proti zakonu pila vino; Romul ga je kazni oprostil: Val. Max., Plin.

2. Gellius Egnatius Gelij Egnacij, l. 296 samničanski vojskovodja: L.

3. L. Egnatius Rufus Lucij Egnacij Ruf, rimski vitez in Ciceronov prijatelj: Ci.

4. M. Egnatius Rufus Mark Egnacij Ruf, l. 21 zelo priljubljen edil; pozneje kot zarotnik zoper Oktavijana s svojimi sokrivci usmrčen: Vell., Suet.

5. P. Egnatius Celer Publij Egnacij Celer, stoik v Neronovem času, ovadil je svojega učitelja Barejo Sorana: T., Iuv. (III, 116); pl.: Egnatii Sen. ph., T. možje, kakršen je bil Egnacij.

6. Egnatia Maximilla Egnacija Maksimila, s svojim možem je prostovoljno odšla v pregnanstvo na otok Andros: T.

Epamīnōndās -ae, m (Ἐπαμεινώνδας, tebansko Ἐπαμεινωνίδης) Epaminonda, Polimnidov sin, roj. ok. l. 418, tebanski vojskovodja, ki je dvakrat premagal Špartance: l. 371 pri Levktrah in l. 362 pri Mantineji, kjer je padel: Ci., N., L., Iust. idr.