Franja

Amantia -ae, f (Ἀμαντία) Amantija mesto in pokrajina v gr. Iliriji nedaleč od Akroceravenskega predgorja: Ci., C. Od tod preb.: Amantīnī -ōrum, m: C. (drugi berejo Amantiānī -ōrum, m), Plin., tudi Amantēs -um, m: Plin. Amantijci.

Amāzōn -onis, acc. -onem in -ona, f (Ἀμαζών) Amazonka, nav. pl. Amāzonēs (pesn. -ĕs) -um, acc. -onas, f (Ἀμαζόνες) Amazonke, po mitu bojevit ženski rod, ki med seboj ni trpel moških in se je preselil s Kavkaza ter nastanil ob Termodontu v Pontu, na temiskirskih poljanah, na otokih Lesbu in Samotraki, celo v Grčiji (Beociji, Atenah): S. fr., V., O., Cu. idr.; pren.: quicumque meo superarit Amazona ferro O. junakinjo v ljubezenskih bojih. — Pozna soobl. Amāzōna -ae, f: Hyg., Tert. — Od tod adj.

1. Amāzonius 3 (Ἀμαζόνιος) amazonski: pharetra V., securis H., O., vir Amaz. O. = Hippolytus kot sin Tezeja in neke Amazonke, Amazonius mons Plin. Amazonska gora, del Taverskega pogorja v amazonski pokrajini ob Termodontu; blizu njega Amāzonium -iī, n Amazonij, amazonsko taborišče, pozneje mesto nedaleč od Temiskire: Mel., Plin.

2. Amāzonicus 3 (Ἀμαζονικός) amazonski: parma, pelta Plin., secures Suet., montes Amazonici Mel. ali Taurus Amazonicus Plin. Amazonsko gorovje, Amazonski Taver = mons Amazonius (gl. pod 1.) Subst. Amāzonis -idis, f (Ἀμαζονίς) Amazonka, nav. pl. Amazōnides -um, f (pesn. soobl. = Amāzones) Amazonke: V., Pr., Val. Fl.; sg. kot naslov nekega Marzovega (Marsus) pesmotvora: Mart.

ambāgēs -is, f, v sg. le abl. ambāge, sicer le pl. ambagēs -um, f (ambi in agere)

1. obhod, obtek, hoja, hod, tek, bloditev: hos potius populos in dotem ambage remissā accipe O., multiformi haec (luna) ambage torsit ingenia contemplantium Plin. opazovalci so si belili glave zaradi njenega nepravilnega hoda, ibi complurium iumentorum multivii circuitus intorquebant molas ambage varia Ap., hordeum meum... ambagibus colonis proximis venditabat Ap.

2. konkr. ovinek, stranpot, spotje: Daedalus ipse dolos tecti ambagesque resolvit V. ali (Daedalus) limina flexum ducit in errorem variarum ambage viarum O. (o labirintu), quae (pars labyrinthi) itinerum ambages... continet Plin.

3. pren.
a) okoliš(enje), ovinkarjenje, prikrivanje, dolgoveznost, razblinjenost: quid opus me multas agere ambages? Pl. kaj bi okolišil (po ovinkih pripovedoval)? ambages mitte Pl., missis ambagibus H. brez okolišenja, cum mittere ambages dictator iuberet L., ne te longis ambagibus... morer H., non hic te... per ambages et longa exorsa tenebo V., praebuimus longis ambagibus aures O.
b) occ. α) dvoumnost, nejasnost, skrivnostnost, zagonetnost, nedoumljive besede, skrivnostni izreki (namigi, pomeni): horrendas canit ambages (Sybilla) V., obscurum verborum ambage novorum ter noviens carmen magico demurmurat ore (Circe) O., praecipitata iacebat (Sphinx), immemor ambagum vates obscura suarum O. svoje uganke, verum ambage remotā abdidit et dubio terruit ore virum O., Appio inter obscuras verborum ambages fata cecinit (Pythia) Val. Max., multa tegens ambage canebat Lucan., Sexto ubi quid vellet parens quidve praeciperet tacitis ambagibus, patuit L. s skrivnostnimi, prispodobnimi namigi, Tarquinius Superbus... illud responsum hac facti ambage reddidit Plin., ferebatur Germanico per ambages, ut mos oraculis, maturum exitium cecinisse T. v skrivnostnih namigih, redditum oraculum: quaererent sedem caecorum terris adversum: eā ambage Chalcedonii monstrabantur T., nec quisquam id (malum) prior imperatore ipso sensit, magna civitatis ambage Plin. mestu v veliko uganko, aureum baculum... tulisse donum Apollini dicitur, per ambages effigiem ingenii sui L. tako rekoč. β) zvijače, prazni izgovori, pretveze: si... falsi positis ambagibus oris vera loqui sinitis O. brez ovinkov lažnih ust, na vsa usta, ambages fallendae fidei exquirere L., cum adversus id quoque misceri ambages cerneret L.

anăs¹ -ătis, gen. pl. nav. anatum (pa tudi anatium Varr.), f raca, utva: Varr., Ci. idr., fugit... veluti... accipitrem fluvialis anas O. divja raca. — Soobl. v pl. anitēs -um: Pl., anitum (po drugih anatum) ova Ci.

anguipēs -pedis (anguis in pēs) kačjenog; subst. anguipedēs -um, m kačjenožci = Giganti: O.

anterior -ōris (ante)

1. krajevno = prednji: anteriores pedes Amm.; subst. anteriōra -um, n svet (zemljišče) spredaj: Amm.

2. pren.
a) časovno = prejšnji: Eccl.; adv. anterius prej: Iuvenc., Sid.
b) (po vrstnem redu) prejšnji: Cassian., numerus Boet.

Āonēs -um, acc. -as, m (Ἄονες) Aon(c)i, beotijski staroselci, imenovani po starem heroju Aonu (Ἄων): M., Serv.; atrib. = beotijski: montes V. Od tod

1. adj. Āonius 3 (Ἀόνιος) aonski = beotijski: vir O. Tebanec Herkul, deus O. Jupitrov in Semelin sin Bakh, iuvenis (= Hippomenes) O., humus O., vertex V. Helikon, fons ali aquae O. helikonski vrelec Aganipa (pri V. v gr. obl. Āoniē Aganippe), arma Stat. tebansko, Aoniae sorores O. = Āonidēs -um, f O., Iuv. aonske (beotijske) sestre, Aonke = Muze, ker prebivajo na (beotijskem) Helikonu ob (beotijski) Aganipi, vates O., Ap., lyra Pr., plectrum Sil.

2. subst. Āonia -ae, f (Ἀονία) Aonija, mitološko ime stare Beotije: Gell., Serv.; patronim Āonidēs -ae, m Aonid, Aonec (t. j. Beotijec) = Tebanec Eteoklej: Stat.; pl. Āonidae -um, m Aonidi, aonci = Tebanci: Aonidum legio Stat.

Apollōnia -ae, f (Ἀπολλωνία) Apolonija, Apolonovo (mesto), krajevno, zlasti mestno ime. Poseb.:

1. mesto v Iliriji severno od Akrokeravenskega predgorja: Ci., C., L. idr.

2. mesto v mak. Migdoniji jugozahodno od Amfipole: L., Plin.

3. miletska naselbina v Trakiji ob Pontu z dvema pristaniščema: Mel., Plin., Iust. idr.

4. mesto na severni obali Sicilije: Ci.

5. trdnjava v Ozolskih Lokrih pri Navpaktu: L.

6. mesto na mak. Halkidiki: Plin.

7. mesto v Kirenajki: Mel., Plin.

8. mesto v Palestini med Cezarejo in Jopo: Plin.

9. mesto v maloazijski Trojadi, prej imenovano Assos: Plin.

10. mesto v Miziji: Plin.

11. mesto na Kreti pri Knososu: Plin.

12. otok z mestom ob bitinijski obali Ponta z vzdevkom Thynias, da se loči od istoimenskega (gl. pod 3.) kraja na evropski strani: Plin. — Od tod
a) etnikon Apollōniātēs -ae, m (Ἀπολλωνιάτης) Apolonijec (= iz kretske Apolonije): Diogenes Apoll. Ci. Nav. pl. Apollōniātae -ārum, m in Apolloniātēs -ium ali -um, m Apolonijci, preb. (poseb. ilirske) Apolonije: Ci., L., Plin.
b) adj. Apollōniēnsis -e apolonijski: civitas Ci. (= sicilske Apolonije); subst. Apollōniēnsēs -ium, m Apolonijci (= preb. traške Apolonije; gl. pod 3.): Iust.; Apollōniāticus 3 apolonijski (= iz ilirske Apolonije): bitumen Plin.

Arcas -adis, (-ados O.), acc. -ada (V.), m (Ἀρκάς)

1. Arkad, heros eponymos dežele Arkadije, sin Jupitra in Kaliste (Callisto), po smrti uvrščen med zvezde kot Arctophylax: O., Hyg.

2. Arkadec, preb. Arkadije; v sg. le
a) apel.: Arcas α) Mercurius, baje rojen na arkadski gori Kileni: Lucan., Stat., Mart. β) Parthenopaeus, sin Arkadke Atalante: Stat. γ) Arcas tyrannus = Lycaon, arkadski kralj, Arkadov ded: O. δ) Arcas bipennifer, arkadski sekironosec = Ancaeus: O.
b) atrib. arkadski: iuvenem Arcada, Arcadas equites V., rex Arcas (= Euander) V., Arcas mater Sil., Arcades arae, metae Stat., Arcas aper Mart. Nav. pl. Arcadēs (pesn. -ĕs) -um (-ōn Varr.), acc. -as, m Arkadci, preb. Arkadije, ki so se imeli za najstarejše zemljane, a njihova razumnost in omika pri Grkih nista bili na najboljšem glasu: Ci., L., V., O. idr. Od tod adj. Arcadicus 3 (Ἀρκαδικός) arkadski: asini Pl., Varr., Plin., urbs L., iuvenis (= tepec) Iuv., Arcadicum ac Midinum sapere M. bebasto in oslovsko; Arcadius 3 (Ἀρκάδιος) arkadski: magister, tyrannus V., dea (= Carmenta, ki je v Italijo prišla iz Arkadije) O., virgo (= Arethusa) O., deus (= Pan) Pr., sus Lucr., aper (erimantski veper, ki ga je ubil Herkul) Mart., sidus Sen. tr. ali astrum Val. Fl. (ozvezdje Veliki voz), virga (Merkurjeva palica) Stat., galerus (Merkurjev klobuk) Stat.; subst. Arcadia -ae, f (sc. terra; Ἀρκαδία) Arkadija, pokrajina sredi Peloponeza: Ci., N., L. idr., Arcadiae pecuaria (= osli) Pers.; met.: Arcadiā iudice V. pred Arkadci kot sodniki.

archōn -ontis, m (gr. ἄρχων vladar) arhont; pl. archontēs -um, m arhonti, najvišje atensko oblastništvo po odpravi kraljestva: Ci., Vell.; v pozni lat.: višji oblastnik: Tert.

argyraspidēs -um, acc. -as, m (gr.ἀργυ-ράσπιδες) „srebroščitniki“, mak. izbrana četa s srebrnimi ščiti: Cu., Iust., regia cohors (= kraljeva telesna straža) erat: argyraspides a genere armorum appellabantur L. — Soobl. argyroaspidēs -um, acc. -as, m podobna četa ces. Aleksandra Severa: Lamp.

Arna -ae, f Arna, umbrijsko mesto (zdaj Civitella d'Arno): Sil. Od tod subst. pl. Arnātēs -um, m Arnčani, preb. Arne: Plin.

Astur² -uris in Astyr -yris asturski = ki se tiče asturskega naroda ali asturske dežele (v tarakonski Hispaniji), iz Asturije: exercitus Sil., equus Mart. (= Asturcō); pogosteje subst. Astur -uris in Astyr -yris, m (večinoma kolekt.) Asturec, preb. Asturije: Mart., Cl., inpiger Astur Lucan., avarus, belliger Astur Sil.; pl. Asturēs -um, m (Ἄστυρες) Asturci: Mel., Fl., M., Asturum regio Plin. — Od tod

1. subst.
a) Asturia -ae, f Asturija, dežela v tarakonski Hispaniji (današnji Asturija, Leon in Valladolid de Duero): Plin.
b) Asturcō -ōnis, m asturski konj, ki se odlikuje po lepem gibanju nog, asturski prusec, potem sploh prusec enakih lastnosti: Corn., Sen. ph., Plin. idr., Ast. Macedonicus Petr.

2. adj. Asturicus 3 asturski: gens Plin., Sil.; od tod subst. Asturica -ae, f Asturika, glav. mesto Asturije (zdaj Astorga): Plin.; Asturicus -ī, m Asturski, kot priimek: Iuv.

Atlās, rok. tudi Atlāns, -antis, acc. v prozi večinoma -antem, pesn. včasih tudi -anta, voc. Atlā, m (Ἄτλας) Atlas, Atlant, Titan, sin Titana Japeta in Klimene (ali Azije), Menetijev, Prometejev in Epimetejev brat, ljubitelj zvezdoslovja; Plejona mu je rodila sedmero Plejad, Ajtra (Aethra Αἴϑρα) sedem (ali pet po Hyg.) Hijad, Hesperida pa Hesperidke; bil je tudi oče Nimfe Kalipso. Po Hom. je bog, ki drži nebeške stebre, nebo in zemljo narazen, po Hes. pa nosi nebo samo z glavo in utrujenimi rokami, baje za kazen, ker se je bil udeležil titanskega boja. Po poznejšem mitu mavretanski kralj, ki ga je Perzej spremenil z Meduzino glavo v kamen (ali goro), ker mu je bil odrekel gostoljubnost: Ci., O. Od tod Atlās Atlant, visoko Atlantsko gorovje v Mavretaniji, na katerem naj bi po mitu slonelo nebo: V., O., Hyg., Vitr.; apel. = dolgin: Iuv. (ironično o nekem pritlikavcu). — Od tod

I. adj.

1. Atlantēus 3 (Ἀτλάντειος)
a) Atlantov (= Titana Atlanta): Pleiades O.
b) atlantski (= ki se tiče Atlantskega gorovja), zahodnoafriški, libijski: finis H., gurges Stat., Oceanus Cl. Atlantsko morje, populi Amm. ob vznožju Atlanta.

2. Atlantiacus 3 = Atlantēus b): litus Sil., profundum Aus.

3. Atlanticus 3 (Ἀτλαντικός) = Atlantiacus: mare Ci., Mel., Plin. ali aequor H., Mel. ali Oceanus Mel., Plin. Atlantsko morje, Cambolectri Plin. mestna občina v Narbonski Galiji, accola, regna Sil., munera Mart. iz atlantskega (citrovega) lesa.

4. Atlantis -idis, f atlantska, zahodnoafriška, libijska: silva Lucan. citrov gozd, citrovje.

— II. subst.

1. Atlantēs -um, m (Ἄτλαντες) Atlanti,
a) iz zemlje rojeni velikani, tudi Gigantes: Naev. ap. Prisc.
b) ljudstvo v notranji Afriki: Mel., Plin. (z acc. Atlantas).

2. Atlantia -ae, f Atlantija, star. ime za Etiopijo: Plin.

3. Atlantion -iī, n atlas, prvo vratno vretence, ki nosi celotno breme glave in drugih vratnih vretenc (po Atlantu): Plin.

4. Atlantis -idis, f Atlantida, Atlantski otok, bajni otok v Atlantskem morju nasproti Atlantskega gorovja; po Platonu naj bi se ta otok pogreznil v morje: Plin.; v novejšem času ga imajo za Ameriko ali za del po potresu pogreznjene vzhodne Indije ali za potopljeni otok, katerega ostanki so morda Kapverdski otoki.

5. patronim
a) Atlantiadēs -ae, m (Ἀτλαντιάδης) Atlantid, Atlantov potomec: α) Mercurius, sin Atlantove hčere Plejade Maje: O., M. (z acc. Atlantiadem). β) Hermaphroditus, Merkurjev in Venerin sin: O.
b) Atlantias -adis, f (Ἀτλαντιάς) Atlantida, Atlantova hči: sorores Sil. Plejade.
c) Atlantis -idis in -idos, acc. -idem in -ida, f (Ἀτλαντίς) Atlantida, Atlantova hči; v sg. α) Electra, ena izmed Plejad: nymphe, Electra O. β) Calypso: Tib.; v pl. Atlantidēs -um, f Atlantide, Plejade in Hijade kot ozvezdje: V., Col., Hyg., Vitr.
č) Atlantius -iī, m Atlantij, Atlantov potomec: Hyg.

Ātrax -acis,

1. m Atrak, etolska reka: Plin. Od tod subst. Ātracēs -um, m Poatrakovci, preb. ob Atraku: Plin.

2. f Atrak, mesto v tesalski pokrajini Hestieotidi: L., Plin., od tod
a) ethnicon (oblikovan kakor patronim) α) Ātracidēs -ae, m pesn. = Tesalec: O. (= Caeneus). β) Ātracis -idis, f. pesn. = Tesalka (= Hippodamia): O.
b) adj. Ātracius 3 atraški, pesn. = tesalski: ars Stat. čarodejna umetnost, s katero so se prav poseb. ukvarjali Tesalci, venenum Val. Fl., virgo (= Atracis) Val. Fl.

Atrebas -atis, m: C., nav. v pl. Atrebatēs -um, m Atrebat, Atrebati, ljudstvo v belgijski Galiji (v današnji fr. pokrajini Artois); njihovo glav. mesto je bil Nemetacum ali Nemetocenna (zdaj Arras): C., Hirt. (z acc. pl. Atrebatas), Plin., Sid.

Auximum -ī, n (Αὔξιμον) Avksim, znamenito picensko mesto (zdaj Osimo): C., L., Vell.; v gr. obl. Auximon -ī, n Avksim: Lucan. Od tod preb. Auximātēs -um, m Avksim(ov)ci: C., Plin.

bacchor -ārī -ātus sum (Bacchus)

I. intr.

1. bakhovo obhajati, Bakhov praznik slaviti: Baccha bacchans Pl., bacchari cum aliquo Plin.; od tod bacchantēs -ium (pesn. -um), f = Bacchae, bakhantke: bacchantium fremitus, bacchantium lusus Cu., similes bacchantibus Cu., Cithaeron … bacchantum voce sonabat O., bacchantum ritu O.

2. pren.
a) (o ljudeh nasploh) α) bakhantsko razgrajati, divjati, vreščati, besneti: Vulg., tum baccharis, tum furis Ci., quanta in voluptate bacchabere? Ci. se boš po bakhantsko naslajal, bacchari in vestra caede Ci., non ego sanius bacchabor Edonis H., bacchans et grassans Suet. besneči grozovitež. β) divje poditi se, dreviti se, bloditi, klatiti se: Lucr., Lamp., Cl., medias Italum per urbes V., saevit inops animi (regina) totamque incensa per urbem bacchatur V.
b) (o živahnem govorniku ali njegovem govoru) bakhantsko vnemati se: quod eos, quorum altior oratio … esset …, furere atque bacchari arbitraretur Ci., dicendi genus, quod … inanibus locis bacchatur Q.; (o pesniku) z bakhantskim zanosom naslajati se: ad aras Stat.; (o zamaknjeni vedeževalki) besneti: immanis in antro bacchatur vates V.
c) (o rečeh) α) divjati, besneti, vihrati: Val. Fl., Boreas bacchatur ab arcto O., bacchante vento H., fama bacchatur per urbem V. se bliskoma širi. β) (šalj.) prekipevati: ubi bacchabatur aula, cassabant cadi Pl.

— II. trans.

1. Bakha klicati, bakhovski klic (euhoe) zaganjati: euhoe bacchantes Cat.

2. pt. pf. bacchātus 3 (s pass. pomenom) od bakhantk zdivjan, od bakhantovanja odmevajoč, bučeč: Val. Fl., Stat., Cl., bacchata iugis Naxos V., virginibus (grški dat.) bacchata Lacaenis Taygeta V. koder so se drevile besneče lakonske device.

3. v bakhantskem zanosu pesniti: carmen Iuv.

bālō -āre -āvī -ātum (onomatop.)

1. meketati, b(l)eketati (oglašanje drobnice): Pl., Q. idr., balet ovis O.; pesn.: balantes hostiae (= oves) Enn. fr.; subst. bālantēs -ium (pesn. -um), f meketavke (= ovce): Lucr., V., Ap.; šalj.: satis balasti Varr. dovolj si bleketal = o ovcah govoril.

2. pren. čvekati: Arn. — Soobl. bēlō -āre: Varr.

Bēlus -ī, m (Βῆλος)

I.

1. (v svetem pismu Baal) Bel ali Baal, azijski predzgodovinski kralj, ki je dal zgraditi Babilon in ustanovil asir. kraljestvo. Pozneje so ga enačili s Herkulom in Jupitrom: Ci. (ki ga v spisu De nat. deor. III, 16, 42 pomotoma postavlja v Indijo), Min., Amm., Serv., Orchamus septimus a prisci numeratur origine Beli O. V gr. mitologiji je Bel Pozejdonov sin, egipt. kralj, Danajev, Egiptov in Kefejev oče in praoče tirskih kraljev: V. Zato si ga V. predstavlja kot Didoninega očeta, ki je osvojil Ciper in ga predal Tevkru. Od tod patronim
a) Bēlīdēs -ae, m (Βηλίδης) Belid, Belov potomec: surge, Belide (= Egiptov sin Lynceus) O., Belidae nomen Palamedis (= Kefejev pravnuk Palamedes) V., Belidae fratres (= Danaus in Aegyptus) Stat.
b) Bēlis -idis, f (Βηλίς) Belida, nav. pl. Bēlidēs -um, f (Βηλίδες) Belide (= Danaides), Danajeve hčere, Belove vnukinje: O.
c) Bēlias -adis, f = Bēlis: Sen. tr.

2. Bel, neznan mag: Arn. —

II. Bel, rečica v Feniciji: T. —

III. Bel, neki dragulj: Plin.; drugačen pa je Beli oculus dragulj mačje oko: Plin.