temper1 [témpə] samostalnik
temperament, narava, čud; značaj, karakter; razpoloženje, nastrojenje
figurativno razburjenost, razdraženost, jeza, bes(nost)
figurativno obvladanost, umirjenost, mirnost
tehnično mešanica; primes; kakovost; trdnost, čvrstost (ilovice, gline)
tehnično trdota (jekla itd.)
zastarelo (telesna) konstitucija
zastarelo kompromis
in a bad temper slabe volje, jezen (with na)
out of temper slabe volje, jezen
even temper' ravnodušnost
a fit of temper napad jeze (togote)
to be in a temper biti jezen (besen, razkačen)
to be in a good (bad) temper biti dobro (slabo) razpoložen
to have an evil temper biti nagle jeze, biti togoten
he has a quick temper on hitro vzkipi
to have a sweet temper biti blagega značaja
to get (to fly) into a temper razjeziti se, pobesneti
to get out of temper znevoljiti se, razjeziti se
to keep (to control) one's temper obvladati se, brzdati se, ostati miren
to lose one's temper razjeziti se, izgubiti potrpljenje
to put s.o. out of temper spraviti koga v slabo voljo, razjeziti koga
to recover one's temper umiriti se (zopet)
to show temper kazati razdraženost
Zadetki iskanja
- tempered [témpəd] pridevnik (temperedly prislov)
razpoložen
tehnično kaljen; umerjen, zmeren; umirjen
cross-tempered zlovoljen, slabe volje, čemeren
even-tempered ravnodušen, miren
good-tempered dobrodušen, dobrega značaja, dobre volje, dobro razpoložen
hot-tempered ognjevit, nagel
quick-tempered vzkipljiv, razburljiv, togoten - ἀκρᾱ́-χολος 2 zelo jezen, naglojezen, togoten.
- ἀνῐᾱρός 3, ion. ep. ἀνιηρός (ἀνία) [comp. ep. ἀνιηρέστερος, sup. ἀνιαρότατος] 1. act. nadležen, siten, togoten, neslan, pust. 2. pass. žalosten, užaljen, tužen.
- δύσ-ζηλος 2 ep. nagle jeze, togoten, občutljiv; ljubosumen.
- δύσ-οργος 2 (ὀργή) poet. nagle jeze, srdit, togoten.
- ὀλοό-φρων, ονος, ὁ, ἡ (φρονέω) ep. kdor snuje komu pogubo, poguben, lokav, potuhnjen, togoten, ljut.
- ὀξύ-θῡμος 2 poet. nagle jeze, togoten: kdor se hitro razsrdi, τὸ ὀξύθυμον nagla jeza, togotnost.
- ὀξύ-χολος 2 poet. nagle jeze, togoten, nagel.
- ὀργή, ἡ, dor. ὀργά 1. nagon, nagib, mišljenje ὀργὴν ὅμοιος, nrav, značaj, nagnjenost, αὐτόγνωτος trma, ἀστυνόμοι moči, ki ohranijo državo, ὀργὴν ἄκρος strasten, togoten, ὀργὰς ἐπιφέρω τινί ustrezam, hočem se komu prikupiti, ὀργῇ χαλεπῇ χράομαι εἴς τινα obnašam se sirovo proti komu. 2. strast, razburjenost, vnema, nejevolja, jeza, kazen, ὀργῇ χρωμένη v jezi, ὀργῇ χάριν δίδωμι vdam se jezi, ἐν ὀργῇ (ἔχω) ποιέομαί τινα, δι' ὀργῆς (ἔχω) ποιοῦμαί τινα, ὀργὴν ἔχω πρός τινα jezim se nad kom, ὀργὴν ποιοῦμαι εἰ jezim se, ker, ὀργὴν φανερὰν ποιοῦμαί τινι kažem očitno komu svojo nejevoljo. – adv. ὀργῇ, δι', ἐξ, μετ', ὑπ' ὀργῆς, πρὸς, κατ' ὀργήν v jezi, jezno, iz jeze, v strasti.
- ὀργίλος 3 (ὀργή) nagle jeze, togoten, srdit NT.