Franja

inducir [-zc-; pret: -je] pregovoriti; zavesti, zapeljati; povzročiti, povod dati; elektrika inducirati; izvajati, sklepati (de iz)

corriente inducida inducirani tok
inducir a (hacer) a. pregovoriti k, pripraviti do
inducir en error v zmoto zavesti

induire* [ɛ̃dɥir] verbe transitif zavesti, zapeljati (à v); sklepati, zaključevati

él inducirati
induire en erreur zavesti v zmoto
induire en tentation zapeljati v skušnjavo
induire de quelque chose sklepati iz česa

infer [infə́:] prehodni glagol
izvajati, skleniti, sklepati, zaključiti, povzeti (from iz)

inférer [-re] verbe transitif sklepati (quelque chose de quelque chose kaj iz česa)

que peut-on inférer de ces déclarations? kaj lahko sklepamo iz teh izjav?

inferir [ie/i] sklepati (iz); zadati (rane)

inferir una ofesa (a) razžaliti koga
de ello se infiere iz tega sledi

inferire v. tr. (pres. inferisco)

1. zadati (udarce ipd.) (tudi pren.); prizadeti:
inferire un grave colpo alla pace mondiale zadati hud udarec svetovnemu miru

2. (dedurre) skleniti, sklepati

3. navt. povezati (jadra)

inter-rogō -āre -āvī -ātum, prvotno = „vmes(no) vprašanje postaviti“; potem sploh

1. vprašati, povpraš(ev)ati; abs.: ut illis eadem interrogandi facultas sit Ci., casus interrogandi Nigidius ap. Gell. rodilnik, genetiv; z acc. personae: si quem interrogare noluimus Ci., a te interrogati augures responderunt Ci., hoc facinus interrogati (na vprašanje) negare non potuerunt Ci., visne igitur, ut tu me Graece soles ordine interrogare, sic ego te vicissim eisdem de rebus Latine interrogem? Ci.; occ.: interrogare aurem suam Gell.; stvarni obj.
a) deloma z acc.: sententiam interrogare L. za mnenje (po)vprašati; pass.: sententiam interrogatus L., Sen. ph. za mnenje vprašan, sententiae interrogari coeptae L. začeli so spraševati za mnenje; z dvojnim acc. (personae in rei): M. Aebutium nihil interrogas? Ci. ga nič ne vprašaš? quid te interrogavi? Ci., pusionem quendam interrogavit quaedam geometrica Ci. (vprašati koga o čem, za kaj, povprašati ga za kaj, zastran česa); pass.: nihil interrogatur Ci.
b) deloma z de: quem ego interrogem de patellis Ci., quid te de flagitiis tuis interrogem? Ci. čemu naj te vprašam o … , interroga de istis, quorum nomina ediscuntur Sen. ph.
c) večinoma pa z odvisnim vprašalnim stavkom: interrogabat suos, quis esset Ci., illa interrogavit illam „quī scis?“ Pl., interrogavit, quale id genus esset poenae Suet., interrogas me „num in exsilium?“ Ci., interrogans, solerentne veterani milites fugere C., is cum interrogaretur, utrum (katerega od obeh) pluris, patrem matremne, faceret, „matrem“ inquit N., censetis hominem interrogem, meus servus si ad eum venerit, necne Pl., interrogare eum coepit, an Perdiccam comprehendi ipse iussisset Cu., identidem me, an audierim, an viderim, interrogo Plin. iun., interrogatus, cur igitur repudiasset uxorem, „Quoniam“, inquit … Suet., interrogatus est, „hasne urbis“ an „has urbes“ dici oporteret Gell., cum milites per cruciatus interrogarent (eum), ubi filium occuleret T. — Od tod subst. interrogātum -ī, n vprašanje: Icti., iudicum interrogata perscribere Ci. vprašanja, zastavljena sodnikom, ad (na) interrogata respondere Ci.

2. occ. kot jur. t. t.
a) izpraš(ev)ati, zasliš(ev)ati (pred sodiščem), pravdno (sodno) vprašati, spraševati: Icti., ut in testibus interrogandis omnia crimina proponerem Ci., testīs bene (acute) interrogavit Ci. spretno, testes in reos i. Plin. iun.
b) (za)tožiti, obtožiti (obtoževati), na sodbo (po)klicati, pred sodnika (po)klicati; nav. z dostavkom lege (legibus): quis me umquam ulta lege interrogavit? Ci., (quivis) civis legibus interrogari potest L., lege Plautiā i. S.; z gen. criminis: ambitūs S., repetundarum T., pecuniarum repetundarum Amm., pepigerat Pallas, ne cuius facti in praeteritum interrogaretur T.
c) kot fil. t. t.: sklepati, silogizem tvoriti: Sen. ph.

ispeljávati ispèljāvām zastar. izvajati, zaključevati, sklepati: Mikoci ispeljava da su Hrvati slavenski narod

judge² [džʌdž]

1. prehodni glagol
soditi, razsoditi, presoditi, odločiti (s.th. kaj, that da)
sklepati (by po)
preceniti

2. neprehodni glagol
razsoditi, izreči sodbo; ustvariti si sodbo (of o, by, from po)
domnevati, soditi, misliti

judge for yourself! sam presodi!
judging by his words sodeč po njegovih besedah
to judge by (ali from) sodeč po
I judge that sodim, da; domnevam

naklépati nàklēpām, nàklēpljēm ekspr. sklepati, zbrati, dobiti: gdje ću ja uzeti toliko puta po deset kruna, a to ja mogu za čas i sam naklepati

negotiate [nigóušieit]

1. neprehodni glagol
pogajati se (with s, z; for, about za, o)

2. prehodni glagol
sklepati (pogodbe), razpravljati o čem
ekonomija prenesti (ček), unovčiti (ček); spraviti na trg; premagati (ovire); zvoziti (ovinek), popeti se (na hrib)

odlučívati odlùćujēm (se)
1. odločati (se), sklepati
2. odločevati, izločevati (se)
3. odločevati: odlučivati o sudbini naroda; odlučivati se za nešto, na nešto

otkòvati òtkujēm
1. odkovati, sneti okove: otkovati verige, okove; otkova zaklopac na kovčegu
2. sklepati: otkovati kosu; kosa je upravo otkovana

presume [prizjú:m]

1. prehodni glagol
domnevati, predpostavljati, sklepati (from iz)
dovoliti si kaj, predrzniti si, upati si (to do s.th. kaj narediti)

2. neprehodni glagol
biti predrzen; izkoristiti, zlorabiti (on, upon)

ignorance presumes where knowledge is timid nevednost je drzna, kjer se vednost obotavlja
to presume upon s.o. izkoristiti koga, preveč si dovoliti

raciocinar sklepati; soditi, pomisliti, modrovati

raisonner [rɛzɔne] verbe intransitif umovati, modrovati; dokazovati, sklepati; premisliti; ugovarjati; poravnati se (avec quelqu'un s kom); verbe transitif premisliti, utemeljiti, skušati prepričati, prigovarjati (quelqu'un komu)

se raisonner spametovati se
raisonner comme une pantoufle (familier) govoriti nesmisel, bedarije
raisonner politique govoriti o politiki

rasklèpati ràsklepljēm sklepati: rasklepati kosu, sjekiru, nož, motiku

raziocinare v. intr. (pres. raziocino) redko umovati, sklepati

reason² [ri:zn]

1. neprehodni glagol
razmišljati (about, of, on o)
modrovati, rezonirati, umovati, razumno ali logično misliti; sklepati (from iz)
soditi, razsojati (on o)
diskutirati, debatirati (with z)

to reason about razmišljati o, diskutirati o
it is impossible to reason with him z njim ni mogoče diskutirati (debatirati)
to reason with oneself modrovati pri sebi

2. prehodni glagol
diskutirati, debatirati, razpravljati (o čem), pretresati, razlagati; utemeljiti, motivirati; (logično) premisliti (često up)
razumno, logično izraziti ali formulirati; sklepati, priti do sklepa; z argumenti koga odvrniti (out od)
z razlogi napeljati, pregovoriti koga (into k)

I reasoned him out of his resolution pregovoril sem ga, da je opustil svoj sklep
to reason oneself into sth. figurativno zapičiti, zagristi se v kaj
to reason s.o. into pregovoriti koga k (da kaj napravi)

relazionare

A) v. tr. (pres. relaziono) poročati o

B) v. intr. skleniti, sklepati (ljubezensko) zvezo