Franja

Hīmera -ae,

1. m (Ἱμέρας) Hímera, ime dveh sicil(ij)skih rek, ki izvirajo na Nebrodski gori (Nebrōdēs); manjša (zdaj Fiume Grande) teče proti severu, večja (zdaj Fiume Salso) proti jugu: L., Mel., Sil. Soobl. Hīmeras -ae, m Himera: Vitr.

2. f (Ἱμέρα) Himera (zdaj Termini Imerese), mesto na zahodni strani reke Himere vzhodno od Panorma, edina grška republika na severni sicil(ij)ski obali, zankelska (Zanclē) naselbina, ki jo je opustošil Hanibal: Ci., Mel., Plin., Iust. Soobl. Hīmera -ōrum, n Himera: O. — Od tod adj. Hīmeraeus 3 (Ἱμεραῖος) ali Hīmerēnsis -e, himerski, iz Himere: Plin.

Hippocratēs -is, m (Ἱπποκράτης) Hipókrat,

1. najslavnejši grški zdravnik, doma z otoka Kosa (Cōs), roj. okrog l. 460, umrl v tesal(ij)ski Larisi okrog l. 366: Varr., Ci. Od tod adj. Hippocraticus 3 hipokratski: laniena Prud. (ki ima Hippocrātica).

2. neki Sirakužan: L.

Horātius 3 Horácij(ev), ime starega patricijskega rimskega rodu, poseb.

1. Horatii Horaciji, rimski trojčki, sinovi Publija Horacija, ki so ob kralju Tulu Hostiliju premagali albske trojčke Kuriacije (Cūriātiī): Ci., L., Val. Max., njihova sestra Horātia -ae, f Horácija: L.

2. M. Horatius Pulvillus Mark Horacij Pulvil, prvi rimski konzul (l. 509): L.

3. P. Horatius Cocles Publij Horacij Kokles (Enooki), brat prej imenovanega, je junaško branil leseni most pred Etruščani pod njihovim kra-ljem Porseno: Ci., L., O., Plin.

4. M. Horatius Barbātus (Bradač), nasprotnik decemvirov, konzul l. 449; s tovarišem v konzulatu Valerijem Publikolo je (l. 449) sprožil znane leges Valeriae Horatiae (ut, quod tributim plebes iussisset, populum teneret): L.

5. Q. Horatius Flaccus Kvint Horacij Flak, sin osvobojenca (najbrž iz Horacijevega tribusa), roj. v Venuziji ob lukan(ij)sko-apul(ij)ski meji 8. dec. l. 65, umrl 27. nov. l. 8 v Rimu, eden najznamenitejših rimskih lirikov in satirikov, zelo spoštovan zaradi svojega poštenega značaja; zato ga je Mecenat izredno cenil ter mu podaril podeželsko posestvo: O., Q., Iuv., pri Lact. imenovan le Flaccus Od tod adj. Horātiānus 3 Horacijev (= pesnika Horacija): Hor. ille Atabulus Gell. (prim. Hor. Sat. 1, 5, 78).

Hyperīa -ae, f (Ὑπέρεια) Hiperêja, vrelec v tesal(ij)ski Ftiotidi: Plin., Val. Fl.

Hyrcānia -ae, f (Ὑρκανία stperz. Verkâna = Volčja dežela, zdaj Gorgan) Hirkánija, azijska pokrajina ob jugovzhodni obali Kaspijskega (Hvalinskega) morja severozahodno od Partije: Ci., Cu., Mel., Lucan., Iust., Lact. Od tod adj.

1. Hyrcānius 3 hirkán(ij)ski: mare Hyrc. Cu., Plin. = Kaspijsko morje.

2. Hyrcānus 3 hirkan(ij)ski: canis Lucr., tigres V., campus Hyrcanus (= Macedonum Hyrcanorum, gl. spodaj) L., mare Hyrcanum Pr., Mel., Aur., Amm. = Kaspijsko morje, njegov zaliv: sinus Hyrcanus Pr., Hyrcani luci, Hyrcana signa Val. Fl., Hyrcana per avia Stat. subst. Hyrcānī -ōrum, m Hirkán(ijc)i, hirkan(ij)ski preb.: Cat., Mel., Cu., Val. Fl., T., Sil., Iust., toda Macedones Hyrcani T. z Makedonci pomešani Hirkan(ij)ci v Lidiji, preb. makedonske naselbine Hirkanije v Lidiji.

intituler [-le] verbe transitif nasloviti, dati naslov (quelque chose čemu); imenovati, označiti, zaznamovati; juridique opremiti (spis) z uvodom

il intitula son recueil de poésies ... svoji zbirki pesmi je dal naslov ...
s'intituler imeti naslov, dati si naslov, imenovati se
comment s'intitule le film? kakšen je naslov filma?
il s'intitule le duc de ... daje si naslov vojvoda ...ski

Issus (Issos) -ī, m (Ἰσσός) Ísos, mesto ob kilikijsko-sir(ij)ski obali, kjer je Aleksander l. 333 premagal Dareja: Ci., Cu., Plin., Mel., Amm. — Od tod adj. Issicus 3 (Ἰσσικός) iški, pri Isu: sinus Mel., Plin. (zdaj Golfo di Ayas).

Iuba -ae, m (Ἰόβας) Júba

1. Hiempsalov sin, numid(ij)ski kralj in Pompejev pristaš, ki ga je po bitki pri Tapsu umoril Petrej: C., H., L. epit., Auct. b. Afr., Sen. ph., Fl., Iubae tellus H. = Numidija.

2. starejši sin Jube, ki ga je Cezar pripeljal v Rim: T., Plin., Suet.

kašmír (volna) cashmere

-ski šal cashmere shawl

kóča hut; cottage

s slamo krita kóča thatched cottage
borna kóča hovel, shack
lovska kóča hunting box, hunting lodge
planinska kóča refuge, Alpine hut, mountain hut
smučarska kóča ski lodge
naseliti (se) v kóči to hut

kóča cabane ženski spol , bicoque ženski spol , chaumière ženski spol ; (lesena) baraque ženski spol

planinska koča chalet moški spol, refuge moški spol
planšarska koča cabane d'alpage, chalet
slamnata koča chaumière, paillote ženski spol
smučarska koča chalet de ski

kombinácija combination

alpska kombinácija šport »Alpine combination« of slalom with downhill racing
nordijska kombinácija »Nordic combination« of ski jumping and cross-country racing

Labeātēs -ium (-um), m: L. in Labeātae -ārum, m: Plin. Labeáti, pleme ob makedonsko-ilir(ij)ski meji z glavnim mestom Scodra Skodra (zdaj Skutari, sl. Skader). Od tod adj. Labeātis -idis, f labeátska, Labeátov: terra L., palus (jezero) L.

Lārīsa ( Lārīssa) -ae, f (Λάρισ(σ)α), Larísa

1. mesto v tesal(ij)ski Pelazgiotidi (jugovzhodni del Tesalije) ob južnem Penejevem bregu (zdaj Larisse): Ci., L., H., Lucan., Iust., Serv. Od tod adj. Lārīs(s)aeus 3 laríški, iz Laríse: Hagesaretus Ci., Coronis O., saltatrix Iust.; pesn. = tesal(ij)ski: Larissaeus Achilles V. = Lar. heros Tert.; pl. Lārīssaeī -ōrum, m: C. ali Lārīsēnsēs -ium, m: L. Larisájci, Lariséni, preb. Larise.

2. Lārīsa Cremastē (Λάρισσα Κρεμαστή) Viseča Larísa, mesto v Ftiotidi (južni del Tesalije) blizu Malijskega zaliva, tako imenovano zato, ker je „viselo“ ob hribu (zdaj razvaline pri kraju, imenovanem Gardhici): L.

3. Lārīsa (Phrīcōnis) (Frikonska) Larísa, sprva pelazgijsko mesto v maloazijski Eolidi ob obali Mizije: Vell., Plin.

4. ime enega izmed dveh gradov mesta Argos: L. Od tod adj. Lārīsaeus 3 laríški: moenia Cat., vertex Stat.

Latium -iī, n Lácij, italska pokrajina med Tibero in Kampanijo z glavnim mestom Rim (danes Campagna di Roma in del pokrajine, imenovane Terra di Lavoro: Varr., Ci., H., Mel., Plin. idr. Prvotno (tj. pred razdružitvijo Latinske zveze) je obsegala le bivališče Latincev: deželo med Tibero in Pontinskim močvirjem (Latium antiquum V. ali vetus T.), pozneje (po latinski vojni, končani l. 338) pa še novopridobljena ozemlja Rimljanov na vzhodu in jugu: ozemlje Ekvov, Hernikov, Volskov in Avrunkov (Latium novum ali adiectum Plin.); meton. = Latín(c)i: ius Latii T. ali samo Latium (sc. ius) latinsko pravo, pravo Latincev: Latio dato Plin., Latio donati incolae Plin., Latium externis dilargiri T. (prim. Latīnitās 1.). Od tod adj.

1. Latius 3 latínski, lácijski: gens, montes, herba O.; occ. = rímski: annus, duces O., forum (= forum Romanum, kjer so v Rimu potekale sodne obravnave) O., vulnera O. Rimljanov, Latiae facundia linguae O., Latiae Musae Col.

2. Latīnus 3 latínski, lácijski, rímski: verbum Varr. fr., verba Q., lingua Ci., sermo Ci., N., Q., Suet., vertere in Latinum sermonem L. (po)latiniti, prevesti (prevajati) v latinščino, via Latina L., Suet. Latinska cesta (ki se je začela pri Latinskih vratih (porta Latīna) blizu Kapenskih vrat (porta Capēna), L. coloniae Suet. (= ki so imele latinsko pravo, ius Latii), feriae Latinae C., L., tudi (subst.) samo Latinae (sc. feriae) L., idr. praznik Latinske zveze, ob katerem so zavezniki na Alb(an)ski gori žrtvovali lacijskemu ali latinskemu Jupitru (Iuppiter Latiāris); po razdružitvi Latinske zveze so Rimljani prevzeli ta praznik in ga obhajali vsako leto; tibicen Latinus, Latini auctores, praeceptores, orationes Latinae Q., Lat. consuetudo Col., Flavia … Latinae condicionis Suet. ki je imela pravice Latinke, ne Rimljanke, pugiles Lat., Lat. rhetores Suet., verbum (glagol) minus Latinum Hier.; komp.: nihil conditius, nihil Latinius legi Marcus Aurelius ap. Fr., nihil dulcius nihilque Latinius haberemus tuis voluminibus Hier.; superl.: homo latinissimus et facundissimus Hier. Subst.
a) Latīnī -ōrum, m α) Latín(c)i, Lácijci, preb. Lacija: V., L., Iust., Aur. β) imetniki latinskega prava, upravičenci po latinskem pravu (ius Latii, Latinitas): nihil acerbius socii et Latini ferre soliti sunt quam … Ci.; pozneje tudi take občine zunaj Italije, ki so imele latinskemu podobno pravo (prim. Latīnitās 1.): Latini (sc. magistratus) post plebeios, ceterarum Italiae gentium post Latinos T. γ) latinsko govoreči: Q. in pozni pisci. δ) Latini Iuniani osvobojenci po Junijevem zakonu (lex Iunia Norbana iz l. 28 po Kr.): G.
b) Latīnum -ī, n latinščina, latinski jezik, latinsko: convertere in Latinum Ci. ali vertere in Latinum Q. ali vertere ex Graeco in Latinum Plin. iun. ali transferre ex Graeco in Latinum Q. prevesti (prevajati) v latinščino, (po)latiniti.

3. Adv. Latīnē latinsko: id nos Latine gloriosum dicimus Pl., Latine loqui L. govoriti latinsko, Lat. dicere ali loqui (pregnantno) Ci. pravilno (okusno, uglajeno, lepo) latinsko govoriti, Latine dicendi copia Ci. bogastvo latinske zgovornosti, Lat. reddere Ci. ali transferre Q. v latinski jezik prevesti (prevajati), (po)latiniti, Lat. scire Ci. znati latinsko, razumeti latinščino, biti vešč latinščine, naspr. Lat. nescire Tit. fr., Ci., Lat. pronuntiare N., L., Q., aliquem Lat. docere Plin. iun., aliquid Lat. componere Suet., si quid res exigeret, Lat. formabat vertendumque alii dabat Suet., verbum Graecum Lat. enuntiabo Ap., occisum ab se Marium Lat. clamare coepit Front.; komp.: Latinius appellare Hier.; metaf.
a) = jasno: qui plane et Latine loquuntur Ci.
b) = odkritosrčno, pošteno, naravnost, na vsa usta: Latine me scitote, non accusatorie loqui Ci.

4. Latīniēnsis -e latínski: ager Ci., populus, vina Plin.; subst. Latīniēnsēs -ium, m Latín(c)i: Ci. Kot rim. priimek, npr.: Q. Caelius Latiniensis Ci. Kvint Celij Latinienzij (= Latinski).

5. Latiālis -e lácijski, latínski: populus O., Iuppiter Latialis Lucan. lacijski (latinski) Jupiter, predstojnik in zavetnik Latinske zveze (gl. zgoraj feriae Latinae), sermo Plin.; pesn.: Lat. caput Lucan. = aedes Iovis Latialis.

6. Latiāris -e (starejša obl. za Latiālis, e) lácijski, latínski: collis Varr., Iuppiter Latiaris (= Iuppiter Latialis) Ci., L., Plin., Lact., quidam eum (Caligulam) Latiarem Iovem consalutarunt Suet., regnum Aug., doctrina Macr. Od tod
a) adv. Latiāriter (po) latinsko: peplo circa umeros involuto Latiariter tegebatur M., Latiariter effari M., te Latiariter sonantem Sid.
b) subst. Latiar -āris, n lacijar, praznik lacijskega (latinskega) Jupitra: Ci. ep., Macr.

laurētum -ī, n (laurus) lovoričje. Kot nom. propr. Laurētum -ī, n Lavrét, Lovoríčje

1. kraj na Aventinu: Varr., Suet. Soobl. Lōrētum -ī, n Lorét: Plin.

2. pokrajina med Populonijo in Kozo ob etrur(ij)ski obali s pristaniščem, imenovanim portus Laurētānus L. (prim. Laurētānus).

laurex -icis, m (kakor masil(ij)ski λεβηρίς = kunec, izpos. iz hispan(ij)skega ali južnogal. jezika) mlad kunec, ki so ga materi izrezali iz telesa ali pa zgodaj odstavili: Plin.

Lentulus² -ī, m Léntul, priimek veje Kornelijevega rodu. Najbolj znani so:

1. L. Cornēlius Lentulus Caudīnus Lucij Kornelij Lentul Kavdijski, konz. l. 327, eden najhrabrejših rimskih vojakov v bitki pri Kavdiju: L.

2. P. Cornēlius Lentulus Publij Kornelij Lentul se je l. 171 pod Licinijem bojeval proti makedonskemu kralju Perzeju in v času opravljanja službe edila kot prvi v cirkuške igre vključil zveri. Pozneje (l. 162) konz. in princeps senatus; l. 121 je bil ob preganjanju na Aventin bežečega Gaja Grakha težko ranjen: Ci., L.

3. P. Lentulus Sūra Publij Lentul Sura (Meča, ker je obtožen poneverjanja sodnikom pokazal svojo mečo); ko so ga vrgli iz senata, se je pridružil Katilini, ki mu je zaupal nalogo, da umori Cicerona, vendar zaradi strahopetnosti temu naročilu ni bil kos. Po razkritju zarote so ga zaprli, na hitro obsodili in usmrtili: Ci., S., Vell.

4. Cn. Lentulus Clōdiānus Gnej Lentul Klodijan, konz. l. 72, je s svojim stanovskim kolegom Lucijem Gelijem sprožil več zakonskih predlogov. Po vojaškem neuspehu v Hispaniji je kasneje služil pod Pompejem v vojni zoper gusarje; znamenit govornik: Ci., Fl., Gell.

5. Cornēlius Lentulus Spinthēr Publij Kornelij Lentul Spinter si je zelo prizadeval za vrnitev svojega prijatelja Cicerona iz izgnanstva: Ci. ep., S.

6. L. Cornēlius Lentulus Crūs Lucij Kornelij Lentul Krus, nasprotnik in tožnik Publija Klodija l. 61, konz. l. 49 in Pompejev privrženec; po bitki pri Farzalu je skupaj s Pompejem zbežal v Egipt, kjer je bil po Pompejevi smrti umorjen: C.

7. Cossus Cornelius Lentulus Kos Kornelij Lentul, konz. l. 1, je premagal Getule v Afriki in si s tem pridobil priimek Gaetulicus (Getul(ij)ski). Ko je bil l. 14 po Kr. z Druzom poslan v Panonijo, da bi zadušil upor panonskih legij, je komaj ubežal razjarjenim vojakom. Kaligula je dal tega poštenega moža l. 35 po Kr. po krivem obtožiti in usmrtiti: Vell., Suet., T. Napisal je tudi nekaj epigramov: Plin. iun. — Od tod subst. Lentulitās -ātis, f (šalj.) staro plemstvo Lentulov, „lentulitéta“, „léntulstvo“: ullam Appietatem aut Lentulitatem valere apud me plus quam ornamenta virtutis existimas? Ci. ep.

Leucadia -ae, f (Λευκαδία) Levkádija, otok in mesto v Jonskem morju (blizu Akarnanije z Apolonovim svetiščem (zdaj otok St. Maura, mesto pa Leukada, sl. Levkada)): L., Mel. — Soobl. Leucas -adis, acc. -ada in -adem, f (Λευκάς) Levkáda: L. (o mestu), Plin., Leucada continuam veteres habuere coloni O., toda: pete protinus altam Leucada nec saxo desiluisse time O. (Heroid. 15, 172, o otokovem rtu). — Od tod adj. Leucadius 3 (Λευκάδιος) levkád(ij)ski: aequor, deus (= Apollo) O., Apollo Pr., quotannis tristia Leucadio sacra peracta modo O. na levkad(ij)ski način, po levkad(ij)sko (Levkad(ij)ci so namreč vsako leto s pečine vrgli človeka v morje, toda tako, da se ni ubil), Leucadium litus, vinum Plin. Leucadiēnsis -e levkád(ij)ski: ab Actio navigantes stadia circiter LX veniunt ad Isthmum Leucadiensium Hyg., quam ob rem a Corcura iubeat Action navigare, quod est e regione traductionis Leucadiensis Hyg. Subst.

1. Leucadia -ae, f
a) deklica z Levkád(ij)e, Levkád(ij)ka, naslov Turpilijeve komedije: Ci.
b) ljubica Varona Atačana (Varro Atacīnus): Varro Leucadiae maxima flamma suae Pr.

2. Leucadiī -ōrum, m Levkád(ij)ci, levkád(ij)ski otočani: L.

Leucātās -ae, m: Enn., Ci., V., L. in Leucātēs -ae, m: V., L., Plin., Fl. (Λευκάτας) Levkátas, Levkát (zdaj Capo Ducato), levkad(ij)ski rt. — Soobl. Leucas -adis, acc. -ada, f Levkáda (prim. Leucas pod Leucadia): O. (Heroid. 15, 172), Sen. tr.