Franja

mischance [misčá:ns] samostalnik
nezgoda, smola, nesreča

by mischance po nesreči

misfortune [misfɔ́:čən] samostalnik
nesreča, nezgoda

misfortunes never come singly nesreča nikoli ne pride sama

mishap [mishǽp, mishæp] samostalnik
nesreča, nezgoda; okvara; pregrešek s posledicami; nezakonski otrok

navzkrížje -a s., спір спо́ру ч., незго́да -и ж.

nèdača ž
1. nezgoda, nesreča: ima -u u svakom poslu
2. neuspeh: -e kod neprijatelja podigle su vaše samopouzdanje

nèslóga -e ž., незго́да -и ж., ро́збрат -у ч.

nèsoglásje -a s., незго́да -и ж., розбі́жність -ності ж.

offēnsiō -ōnis, f (iz *offend-tio; offendere)

1. zadevanje ob kaj, spotikanje; s subjektnim gen.: pedis Ci., offensiones pedum Plin., o. dentium Lact.; abs.: offensione et tactu sonitus expresserat claritatem Vitr.; meton. spotik(ljaj): id ita tornavit … nihil ut asperitatis haberet, nihil offensionis Ci.

2. metaf.
a) nezgoda, neprijeten dogodek, neprijetnost, zoprnost, poraz: o. periculosa Ci., o. iudicii Ci. pred sodiščem, offensionem timere Ci. bati se zavrnitve (pri kandidaturi za kako službo), proelio superati aut aliquā offensione permoti Ci., eius adulescentia non offensionibus belli, sed victoriis est erudita Ci.; occ. težava, slabost, slabo počutje, nerazpoloženje, napad kake bolezni: in fragili corpore odiosa omnis offensio est Ci., corporum offensiones sine culpā accidere possunt Ci.; offensiones (plašnost) et pavor iumentorum Aug.
b) zgražanje, spotika = zamera, jeza, ne(je)volja, zlovolja, slaba volja, nerazpoloženje, odpor, nenaklonjenost, nemilost, sovraštvo, mržnja: populi N. zlovolja, ne(je)volja, jeza, toda: o. totius ordinis Ci. ali iudiciorum Ci. slab glas, slab sloves, sine offensione Ci., N. brez zamere, brez sitnosti, magna cum offensione civium N. na veliko jezo sodržavljanov, accendere offensiones T., offensionem subire Ci., Plin. v zamero priti, zameriti se, timere offensionem apud Romanos L. bati se zamere, principum inclinatio in hos, offensio in illos T., quod apud alios gratiam, apud alios offensionem habet Plin. kar velja nekaterim za prednost, drugim za napako, habent ad res contras offensionem et fastidium Ci. mržnjo in gnus.

plāga¹ -ae, f (plangere; indoev. kor. *plāq-, *plāg- udariti; prim. dor. πλαγά = at. πληγή udar(ec))

1. udar(ec), mah(ljaj), zamah, sunek: Ter., O., Suet. idr., plagarum crepitus Ci., plagis vulnerari N., plagis confectus concidit Ci., plagam ferre V. hoteti udariti (mahniti), dant (sc. turbini) animos plagae V. udarci oživljajo; o udaru atomov ob atome: Ci., Lucr.; meton. prizadejani udarec (zamah, sunek) = rana: Pl., Ter., Suet. idr., plagam accipere Ci., plagam imponere, infligere Ci. ali inferre Plin., foediores plagae L.

2. pren. udarec, nezgoda, nesreča, izguba, škoda ipd.: hac perculsus plagā non succubuit N., levior est plaga ab amico Ci. izguba, accepit res publica plagam Ci., plaga est iniecta petitioni tuae Ci., oratio gravem plagam facit Ci. močno gane, se močno dotakne, seže globoko v srce.

reverse¹ [rivə́:s] samostalnik
nasprotje, nasprotna stran; ovira; zadnja stran (kovanca); zla usoda, nesreča, nezgoda
vojska poraz (tudi figurativno)
avtomobilizem povratna vožnja, vožnja nazaj

the reverse of nasprotno od
its reverse nasprotno (od tega)
much the reverse popolnoma nasprotno
quite the reverse prav nasprotno
written in reverse (pisan) v zrcalni pisavi
reverse of fortune udarec usode
a face the reverse of attractive vse prej kot prikupen obraz
to have reverses imeti denarne izgube
to take in reverse vojska napasti v hrbet
your words are the reverse of encouraging vaše besede so vse prej kot ohrabrujoče
to meet with a reverse doživeti, pretrpeti poraz

revés moški spol zadnja (hrbtna) stran; udarec s hrbtom roke; nezgoda, neprijetnost, zoprnost, sitnost

al revés na hrbtni strani; narobe
calzárselas al revés nekaj narobe narediti
dar de revés (mor) prevreči se (veter)
puesto del revés narobe postavljen ali položen

ruīna -ae, f (ruere)

1. zalet, zagon, napad, strmoglavljenje (strmoglavljanje): primi ruinam dant sonitu ingenti V. planejo (se zaženejo) drug na drugega.

2. pàd, pádec, padanje, udiranje: Pr., Amm., Cael. idr., grandinis Lucr., iumentorum L., aulaea ruinas … fecere H. so se zrušili, dare equitum peditumque ruinas Lucr. pometati (podreti, povalíti) konjenike in pešce, ruina poli Val. Fl. grom, ruina caeli V. ploha, naliv, silna nevihta, líjavica (lijávica), pljuskavica, polivka.

3. occ. udor, podor, razpàd, razpadanje, razsip, podrtje, podiranje, udiranje, porušitev, zrušenje, zrušitev stavbe, zgradbe: Auct. b. Alx., Sen. ph., Suet., Vell. idr., repentinā ruinā pars eius turris concidit C., eā (sc. conclavis) ruinā oppressum interire Ci., loca vasta convolsa ruinā V., ruinam dare, trahere V. zrušiti se, Capitolio ruinas parare H. groziti (pretiti) z uničenjem; meton. porušena stavba (zgradba), razvalina, ruševina, podrtija, ruína: flumina ad lavandam hanc ruinam iugis montium obiter duxere Plin.; klas. le v pl. razvaline, ruševine: Sen. ph., Vell. idr., ruinae Thebarum, templorum L., Sagunti ruinae nostris capitibus incident L., ruinae Iliaceae, Pergameae V.

4. metaf.
a) pàd, pádec, padanje = spodrsljaj, zmota, napaka, pregrešek, zmeda, zmešnjava: facere ruinas Lucr., Ci., Plin., Sen. ph., Vell.
b) pàd, pádec, padanje α) nezgoda, zoprnija, nesreča, uničenje, pogíbel, poguba, propàd, propádanje, polom, razsulo, zaton, prevrat: rerum nostrarum L., ruinae fortunarum tuarum Ci., subitae fundatissimae familiae ruinae Ci., quantis fatigaret ruinis H., aetatis facta est tanta ruina meae O., ruinas edere Ci. uničiti, ruina soceri T., ruina Hannibalis L. poraz = strage ac ruinā Gallos fundere L. β) pesn. smrt: ille dies utramque ducet ruinam H. nama bo obema zadal smrt; meton. (o osebah, ki povzročajo nesrečo ali so tvorci prevrata) poguba, pogíbel = razdiralec, podiralec, rušilec, rušitelj, uničevalec: ruina rei publicae Ci., ruina publicanorum Ci. (o Pizonu in Gabiniju).

scaevitās -ātis, f (scaevus)

1. napačnost, narobnost, sprevrnjenost: GELL.

2. nezgoda, nesreča: AP.

sinistre [sinistrə] adjectif nesrečo znaneč, zlovešč; usoden; nesrečen; mračen, temačen; hudoben, zli, zločinski; masculin nesrečen primer, nesreča, nezgoda; katastrofa; škoda (po požaru, toči ipd.); izguba

sinistres prophéties féminin pluriel zlovešče prerokbe
paysage masculin sinistre žalostna, turobna pokrajina
le sinistre a fait des morts katastrofa je zahtevala smrtne žrtve
les pompiers ont maîtrisé le sinistre gasilci so obvladali požar
on n'a pas encore évalué l'importance du sinistre niso še ocenili obsega škode

slip¹ [slip] samostalnik
zdrsljaj; spodrsljaj, padec; nezgoda, napaka; zareka(nje); uitje, izmuznjenje; prevleka za blazino; obleka, ki se hitro obleče ali sleče; otroški predpasniček, prtiček
množina, britanska angleščina kopalne hlačke
množina, gledališče premične kulise; stranski vhod, prostor, kjer stoje igralci, preden nastopijo na odru
lov konopec, vrv (za pse); izpustitev (psov); majhen brus
navtika poševna ravnina za splavitev ladij
geologija zemeljski udor, usad

a slip of a boy vitek, stasit deček
a fine slip of a girl vitko, stasito, brhko dekle
a slip of pen (tongue) spodrsljaj (lapsus) v pisanju (v govoru)
a slip on a piece of orange peel spodrsljaj na koščku oranžne lupine
to get the slip biti odklonjen, pasti (npr. pri izpitu)
he gave me the slip pobegnil (ušel, izmuznil se) mi je
to make a slip napraviti spodrsljaj, napako
there's many a slip'twixt the cup and the lip figurativno ne hvali dneva pred nočjo

smôla ž
1. smola: drevesna smola; smrekova smola
smola od smrče; cepilna smola
kalemarska smola; čevljarska smola
obućarska smola; nabirati -u
kupiti smolu; kuhati -o
2. smola, nesreća, nezgoda, maler, belaj: imeti -o
doživjeti neuspjeh, biti baksuz

tempus¹ -oris, n (morda sor. s templum; gl. templum)

1. del časa, čas, doba, obdobje, razdobje: tempus anni C., Plin. = tempus caeli Lucr. in v pl. tempora anni Lucr. letni čas(i), hibernum tempus anni Ci., saevitia temporis S. letnega časa = zime, diei tempus Ter., extremum tempus diei Ci., matutina tempora Ci. zgodnje (rane, jutranje) ure, tempus ponere in re Ci. čas razdeliti (porazdeljevati) za kaj, annuum mihi tempus (rok, odlog) des N., ubi tempus tibi erit Ter. ko boš imel čas, ko boš utegnil, kadar utegneš, non est mihi tempus H. nimam časa, ne utegnem; occ.
a) čas (kot gram. t.t.): Varr., Q.
b) mera, kvantiteta, časomerje, prozodija: Ci., Q., (sc. scriptis) si eripias tempora certa modosque H. Pogosto adv., in sicer v abl.: tempore O. sčasom (s časom), sčasoma, hoc, illo, eo tempore (= id temporis), omni, brevi tempore Ci. idr.; v zvezi z raznimi praep.: ad tempus Ci. idr. = in tempus O., T. za nekaj časa, za trenutek (naspr. in perpetuum), ad hoc tempus C. doslej, in tempus praesens Ci. (za) zdaj, zaenkrat, in omne tempus Ci. za vselej, za vedno, in reliquum tempus C., Ci. (za) v prihodnje, ex quo tempore Ci. odkar, per idem tempus Ci., prav tačas, prav v tem času, ad tuum tempus Ci. do tvojega časa, do tvoje dobe, do tvojega konzulovanja. S subjektnim gen.: temporibus (tempore) Neronis T. v času (za časa) Nerona, v času (za časa) Neronove vladavine; z objektnim gen.: Sen. rh., Sen. ph. idr., aliud tempus est petendi, aliud persequendi Ci.

2. occ.
a) pravi (pripraven, primeren, ugoden) čas (trenutek), priložnost, prilika: occasio et tempus Pl., tempus rei gerendae dimittere N., tempus proelii committendi Ci., tempore dato N., T. ob primerni priložnosti, cum magistratuum creandorum tempus esset L., alienum tempus est mihi tecum expostulandi, purgandi autem mei necessarium Ci., tempus est cedendi et abeundi Gell., loquendi tempus Vell.; tempus est (zadnji, skrajni) čas je: z inf.: dicere Ci., maiora conari L., finem facere N.; z ACI: tempus est maiores exercitus parari N., tempus est iam hinc abire me Ci., tempus est te revisere molestias nostras Plin. iun.; tempus fuit (erit) s cum (z ind.): Ci.; s cj.: Ter., Varr., Ci., V.; s konsekutivnim stavkom: videtur tempus esse, ut eamus ad forum Pl., tempus maxime esse (da je že skrajni čas), ut domum eat Pl., non id tempus esse, ut merita tantummodo exsolverentur L. Pomni poseb.: ad tempus Ci. = per tempus Pl. = suo tempore Ci. ali in tempore Ter. ali (večinoma pesn. tudi samo) tempore Pl., Ci., O., Ph. ob pravem času, za časa, pravočasno; v enakem pomenu tudi loc. temporī Ca., Ci. ali (po starejši sklanjatvi tempus, *temperis) temperī Kom.; tudi (abl.) tempore Pl., Gell.; s komp. temperius (temporius N. fr., Col.) bolj zgodaj (rano, zarana), prej: modo surgis temperius, modo serius incidis undis O., temperius fiat Ci., ante tempus Ci. pred pravim (primernim, običajnim) časom, predčasno, post tempus venire Pl. prepozno.
b) hud (neugoden, neprimeren, neprijeten, neugoden) čas, nezgoda, nesreča, nevarnost, usoda, žalosten (težaven, nevaren) položaj, žalostne (težavne, nevarne) razmere ali okoliščine: hoc in tempore nulla civitas Atheniensibus auxilio fuit N., o tempus miserum atque acerbum provinciae Siciliae Ci., temporibus rei publicae exclusi Ci., omne meum tempus amicorum temporibus transmittendum (posvetiti stiskam prijateljev) putavi Ci., neque poëtae tempori meo (moji nesreči = mojemu pregnanstvu) defuerunt Ci., scripsi de temporibus meis Ci. o svoji usodi.
c) (časovne) razmere, okoliščine, okolnosti, položaj: homo haud sane temporum Ci. nikakor ne kos svojemu položaju, ki ne zna presoditi okoliščin, orationes sunt temporum Ci. se ravnajo glede na okoliščine (razmere), glede na razvoj dogodkov; tempori (temporibus N.) servire Ci. ep. vda(ja)ti se v razmere (položaj), kloniti pod okoliščinami (razmerami), prepustiti se položaju (razmeram, okoliščinam), in hoc tempore Ci. ali in tempori cedere Ci. ep. uklanjati se razmeram, ravnati se po okoliščinah, tali tempore L. v takih razmerah (okoliščinah), v takem položaju, ad tempus Ci. ali pro tempore S., C. ali ex tempore (npr. consilium capere) Ci. po okoliščinah, glede na okoliščine, po potrebi, kakor so okoliščine nanesle, glede na razmere (položaj); od tod: ex tempore dicere Ci. nemudoma, neutegoma, z mesta, nepripravljen, brez priprave, improvizirano = ekstemporirati; temporis causa Ci. v sili časa (trenutka), pod težo trenutka (položaja, razmer).

Unfall, der, nezgoda; nesreča; Tod durch Unfall smrt zaradi nezgode

Unglücksfall, der, nesreča; nezgoda

vīsitātiō -ōnis, f (vīsitāre)

1. videnje, gledanje, pogled: (sc. luna) visitationem facit tenuem extremae rotunditatis Vitr. da videti razsvetljeni rob, omogoči pogled na razsvetljeni rob.

2. ogled, ogledovanje: virginis inspectio et visitatio Ambr., visitationes suae Aug.

3. occ. obisk, obiskovanje: Tert., languentium Hier.; pren. preizkušnja, nesreča, gorje, nezgoda, ki koga doleti, kazen: Vulg.