Franja

direct³ [dirékt, dairékt] pridevnik
neposreden, takojšen; odkrit; raven, prem; jasen

direct current istosmerni tok
direct action stavkanje
direct labour delovna moč, ki jo preskrbi naročnik (stavbe)
in direct opposition to ravno nasprotno od
direct taxes neposredni davki

disertus 3, adv. -ē (adj. pt. pr. glag. disserere po izpadlem enim s pred naglašenim e)

1. dobro (lepo) urejen, sestavljen: historia, oratio Ci., litterae Ci. ep., oratio disertissima Sen. ph.; adv.
a) z izbranimi besedami, v lepo sestavljenem govoru, izbrano: diserte dicere Ci., N., loqui T.
b) izrazito: diserte saltare T.; occ. jasen, razločen, izrecen: sententia disertior Sen. ph.; adv.: Afr. fr., quae (condiciones) diserte a Quinctio latae sunt L., in foedere diserte additum est L., disertissime in eo decreto scriptum est L., in recenti dolore disertissime quaedam exclamare Q.

2. met. besedljiv, zgovoren: disertum credidi hominem Ter. imel sem ga za spretnega govorca, disertus homo, orator, disertior fuit Socrates, disertissimus orator Lysias, disertissimus poëta, disertissimum cognovi avum tuum Ci., (Alcibiades) disertus, ut in primis dicendo valeret N., calices quem non fecere disertum? H., disertissime Romuli nepotum, … Marce Tulli Cat., disertissimi viri Sen. rh., Arpi diserti Mart.; z gen.: est enim lepōrum disertus puer Cat. vešč; subst. disertī -ōrum, m izurjeni govorniki: Ci.

distinct [distíŋkt] pridevnik (distinctly prislov) (from)
razločen, jasen, izrazit; različen, poseben
poetično okrašen, pisan

distinct, e [distɛ̃kt] adjectif različen; razločen, ločen, jasen

problèmes masculin pluriel distincts različni, ločeni problemi
traces féminin pluriel distinctes razločni sledovi
parler d'une voix distincte govoriti z razločnim, jasnim glasom

distinguished [distíŋgwišt] pridevnik (by, for)
različen, jasen
figurativno odličen, slaven, ugleden, pomemben, znamenit

vojska distinguished service cross križec za zasluge

distinto agg.

1. različen, drugačen

2. jasen

3. odličen, imeniten, ugleden; eleganten:
appartenere a una distinta famiglia pripadati ugledni družini
posti distinti gled. posebni sedeži
distinto signore spoštovani, cenjeni gospod (v pismih)
distinti saluti s spoštovanjem, z odličnim spoštovanjem (v pismih)

distinto različen; razločen, jasen; razumljiv

eso es muy distinto to je nekaj čisto drugega
distintos nekateri, razni, številni
los distintos casos posamezni primeri
distintas veces ob raznih prilikah

éclatant, e [eklatɑ̃, t] adjectif bleščeč, svetel, bel; bučen, odmevajoč; svež (polt); figuré očiten, očividen, jasen; sijajen, zbujajoč pozornost; odličen

santé éclatante odlično zdravje
succès masculin éclatant sijajen uspeh
vérité féminin éclatante očitna, nedvomna resnica
voix féminin éclatante bučen glas
couleur féminin éclatante živa, kričeča barva

eindeutig enoznačen, enoumen, jasen; Mathematik bestimmen: enolično

eklatàntan -tna -o (fr. éclatant) eklatanten, bleščeč, jasen, očiten: eklatantan primjer, dokaz

eksplìcitan -tna -o ekspliciten, jasen, nedvoumen: eksplicitan oblik funkcije

ēnōdis -e (ē in nōdus) brez vozla, od tod

1. brez grč, gladek, gladkodebeln: Cels., Col., Cl., M., trunci V., abies Vitr., O., arbores Plin.; pesn. gibčen, gibek: artus Cl.

2. pren.
a) uglajen: elegi Plin. iun.
b) jasen, umljiv: Ambr.

ēnōdō -āre -āvī -ātum

1. razvozla(va)ti: vitem Ca., virgas falce Col.; occ. odvozla(va)ti: arcum Ap. = tetivo sneti z loka.

2. pren. razmota(va)ti = razvi(ja)ti, pojasniti (pojasnjevati), razložiti (razlagati): Acc. fr., Enn. fr., in enotandis nominibus Ci. v izvajanju imen, v besedoslovju, enodare voluntatem contrariae legis Corn., fata Ap. razode(va)ti, laqueos iuris Gell. Od tod adj. pt. pf. ēnōdātus 3 razvit, pojasnjen, jasen: praecepta Ci., enodatiores atque planiores (sententiae) Aug., enodatior intellegentia Boet., enodatissimus sermo Aug. Adv. ēnōdātē jasno, nadrobno, obširno: enodate narrare Ci.; komp. ēnōdātius: Ci., superl. ēnōdātissimē: Aug.

enunciative [inʌ́nšiətiv] pridevnik (enunciatively prislov)
jasen, določen

esplicito agg. izrecen, jasen, nedvoumen, ekspliciten:
condizione esplicita izrecni pogoj
proposizione esplicita jezik eksplicitni stavek

ēvidēns -entis, adv. ēvidenter (adj. pt. pr. glag. ēvidērī),

1. „sevajoč iz(za) česa“, viden: Cels., Plin., mensura quaequam evidens Ci.

2. pren.
a) razviden, očiten, jasen: Auct. b. Alx., Suet., si quid est evidens Ci., quid enim est hoc evidentius? Ci., evidens est, de quo inter omnes conveniat Ci., evidentes narrationes Ci., evidens numen, evidentior causa victoriae L., rem evidentem pro dubia quaerere L., evidens expositio, probatio Q.; cum evidens sit z ACI: Cels.; s sup.: compertu evidentia Ap.; adv.: Cels., Val. Max., Dig., Amm., evidenter paenitere L., clare atque evidenter ostendere Q., evidentissime apparere Suet.
b) sijajen, odličen: auctores Graeciae evidentissimi Plin., ut videantur quam evidentissima Q., ab evidentissimis duobus Suet.

evident [évidənt] pridevnik (evidently prislov)
jasen, očiten

to make evident dokazati

evidént -ă (-i, -e) adj. očiten, jasen, razviden

évident, e [evidɑ̃, t] adjectif očiten, (jasno) razviden, jasen, nedvomen, evidenten

c'est évident, c'est une chose évidente to je na dlani
preuve féminin évidente jasen dokaz

evidēnte agg. očiten, jasen