Franja

Meleager (redkeje Meleagros, Meleagrus) -ī, voc. Meleagre: O., Val. Fl., m (Μελέαγρος) Meleáger

1. sin kalidonskega kralja Ojneja (Oeneus), argonavt in udeleženec kalidonskega lova. Sedem dni staremu so Mojre prorokovale, da bo umrl, če zgori poleno na ognjišču; zato je mati Alteja vzela in shranila poleno. Ko pa so njeni bratje ugrabili Atalanti kožo kalidonskega merjasca, ki ga je ubil Meleager, jih je Meleager pobil. Razsrjena Alteja je vrgla poleno v ogenj in Meleager je takoj umrl. Obupana Alteja je naredila samomor, Meleagrove sestre pa so tako objokovale bratovo smrt, da jih je Artemida spremenila v pegatke: O., Val. Fl., Plin., Hyg. — Od tod adj. Meleagrēus 3 (Μελεάγρειος) Meleágrov: Calydon Lucan. Meleagrius 3 Meleágrov, meleágrski: Pleuron Stat. Subst. Meleagris -idis, f (Μελεαγρίς), pl. Meleagridēs -um, f
a) Meleagride, v pegatke spremenjene Meleagrove sestre: O.
b) Meleagridēs (sc. aves ali gallinae) pegatke: Varr., Plin., Suet.; sg. Meleagris: Col.

2. vojskovodja Aleksandra Velikega: Iust., Cu.

3. neki Makedonec: Cu.

Memnōn -onis, acc. -onem in -ona, m (Μέμνων) Mémnon

1. sin Titona in Eos (Avrore), kralj vzhodnih Etiopcev; hitel je na pomoč Trojancem in pred Trojo ubil Antioha, zato ga je Ahil usmrtil, Eos pa mu je od Zevsa izprosila nesmrtnost. Njegove žalujoče tovariše, ki so ga sežgali pred Trojo, so bogovi spremenili v ptice (aves Memnoniae ali Memnonides), ker so preveč žalovali za njim; po drugi zgodbi so se te ptice ob sežigu Memnonovega trupla dvignile iz njegovega pepela. Te ptice baje vsako leto letijo v Trojo in se tam bojujejo med seboj. Zaradi imenske podobnosti so v aleksandrinski dobi v to bajko vključili egiptovskega kralja Amenhotepa III., čigar velikanski kip pri egiptovskih Tebah (ki je še ohranjen) je ob sončnem vzhodu zvenel. Od takrat naprej so si Memnona predstavljali kot črnca: Auct. b. Hisp., Hyg., Sen. tr., Sil., Mart., Plin., Gell., Cl., M., Memnon Aethiops Cat., sic Memnonis umbris annua sollemni caede parentet avis! O., cura deam propior luctusque domesticus angit Memnonis amissi O., turgidus Alpinus iugulat dum Memnona H., cui maiora senis Tithoni gaudia vivi quam gravis amisso Memnone luctus erat Pr., nigri Memnonis arma V., Memnonis saxea effigies, ubi radiis solis icta est, vocalem sonum reddens T., dimidio magicae resonant ubi Memnone chordae Iuv. — Od tod adj. Memnonis -idis, f Mémnonova; subst. Memnonidēs -um, f (sc. aves) Mémnonove ptice: Isid., praepetibus subitis nomen facit auctor: ab illo Memnonides dictae O., auctores sunt omnibus annis advolare Ilium ex Aethiopia aves et confligere ad Memnonis tumulum, quas ob id Memnonidas vocant Plin. Memnonius 3 (Μεμνόνιος) Mémnonov, mémnonski; metaf. orientalski, vzhodnjaški, jutrovski, črn(ski), zamorski: Memnonio cycnos esse colore putem (= črne barve) O., cum quo Rhipaeos possim conscendere montis ulteriusque domos vadere Memnonias (= Etiopija) Pr., non, cum Memnoniis deducens agmina regnis (= Etiopija) Cyrus Lucan.

2. vojaški poveljnik Aleksandra Velikega, doma iz Trakije: Cu.

3. z Rodosa, Mentorjev brat, Artabazov svak, perzijski vojskovodja: Front.

Menander (Menandrus, Menandros) -drī, m (Μένανδρος) Menánder

1. Atenec, najslavnejši pesnik nove atiške komedije (νέα) okrog l. 315, Teofrastov učenec, Terencijev vzornik: Ter., Varr., Ci., O., Pr., Q., Vell., Ph., Suet., Gell., Aus., Amm. — Od tod adj.
a) Menandrēus 3 (Μενάνδρειος) Menándrov: Thais Pr.
b) Menandricus 3 Menándrov: fluxus Tert.

2. vojskovodja Aleksandra Velikega: Iust., Cu.

3. Ciceronov suženj: Ci. ep.

4. osvobojenec Tita Ampija Balba: Ci. ep.

Menedēmus -ī, n (Μενέδημος) Menedém, gr. nom. propr. Poseb.

1. gr. filozof iz Eretrije na Evboji, Platonov učenec, ustanovitelj t. i. eretrijske šole: Ci.

2. kiniški filozof iz Lampsaka: Ci.

3. retor v Atenah okrog l. 95: Ci.

4. peripatetik z Rodosa: Gell.

5. Makedonec, v gostinski zvezi s Cezarjem, ki mu je podelil rim. državljanstvo: C., Ci. ep.

6. vojskovodja Aleksandra Velikega: Cu.

7. moško ime: Ter.

Mēnon -ōnis, m (Μένων) Ménon

1. naslov Platonovega dialoga: Ci.

2. makedonski poveljnik: L.

3. ime več poveljnikov v vojski Aleksandra Velikega: Cu.

Mieza -ae, f (Μιέζα) Miéza, mesto v Makedoniji v pokrajini Ematija z znamenitim svetiščem nimf, kjer je Aristotel učil Aleksandra Velikega: Plin.

Modestīnus -ī, m Modestín, s celim imenom Herennius Modestinus Herenij Modestin, pravnik za časa cesarja Aleksandra Severa, učenec Domicija Ulpijana, učitelj cesarja Maksimina: Lamp.

Nautaca -ōrum, n (Ναύτακα) Návtaka (Návtake), mesto ali pokrajina v Sogdiani ob reki Oks, povezano z vojaškimi pohodi Aleksandra Velikega v letih 329—327: Cu.

Nearchus -ī, m (Νέαρχος) Neárh

1. admiral Aleksandra Velikega, ki je vodil njegovo ladjevje v Indijo in to vojno tudi popisal: Cu., Pl.

2. neki Tarenčan, pitagorejec, gostinski prijatelj Katona starejšega in njegov učitelj filozofije: Ci.

3. pesn. ime (= vodja mladine) nekega lepega mladeniča: H.

Neoptolemus -ī, m (Νεοπτόλεμος) Neoptólem, gr. moško ime, poseb.

1. Ahilov sin, sicer imenovan tudi Pyrrhus (Rdečelasec): Ci., V., O.; kot naslov Enijeve tragedije: Ci.

2. vojskovodja Aleksandra Velikega: N.

3. tragiški igralec z otoka Skiros, prijatelj makedonskega kralja Filipa II.: Suet.

4. mološki kralj, Olimpiadin oče, ded Aleksandra Velikega (Olympias): Iust.

5. prijatelj Aleksandra Velikega, po njegovi smrti satrap v Armeniji: Iust.

Nīcānor -ōris, m (Νικάνωρ) Nikánor

1. Parmenionov sin, poveljnik Aleksandra Velikega: Cu.

2. iz Stagire, admiral Aleksandra Velikega, pozneje Kasandrov podpoveljnik: Cu., N.

3. grški slovničar iz Kirene za časa cesarja Hadrijana: Suet.

4. grški slikar: Plin.

Olympias¹ -adis, f (Ὀλυμπιάς) Olimpiáda, hči epirskega kralja Neoptolema, soproga makedonskega kralja Filipa, mati Aleksandra Velikega: Ci., Cu., Iust.

Onēsicritus -ī, m (Ὀνησίκριτος) Onezíkrit

1. krmar na ladji Aleksandra Velikega in pozneje njegov življenjepisec: Cu., Plin., Gell.

2. učitelj grščine cesarja Komoda: Lamp.

Parmeniōn -ōnis, m (Παρμενίων) Parmeníon, makedonski plemenitaš, zaupnik kralja Filipa in Aleksandra Velikega: Cu., Iust., Val. Max. — Soobl. Parmeniō -ōnis: Iust., Iul. Val.

Paul(l)us² -ī, m Pável, rim. priimek, poseb. Emilijevega rodu. Najbolj znani so:

1. L. Aemilius Paulus Lucij Emilij Pavel, oče Scipiona Afričana mlajšega, konzul l. 219 in 216, poveljnik v bitki pri Kanah, kjer je tudi padel: L., H.

2. njegov sin L. Aemilius Paulus Macedonicus Lucij Emilij Pavel Makedonski, konz. l. 192 in 168, zmagovalec nad makedonskim kraljem Perzejem pri Pidni l. 168: L., Ci., Vell. Pl., Pauli Ci. možje, kakršen je bil Pavel.

3. Iūlius Paulus Julij Pavel, pravnik za časa cesarja Aleksandra Severa, Papinijanov učenec: Lamp. — Od tod adj. Paul(l)iānus 3 Pávlov: victoria Val. Max. (Lucija Emilija Pavla Makedonskega), actio, responsum Icti. (pravnika Julija Pavla).

4. (kot ime) Paulus Pavel, apostol: Vulg., Eccl.

Pella -ae, f in Pellē -ēs, f (Πέλλα) Péla

1. rojstno in prestolno mesto Aleksandra Velikega v Makedoniji: Ci. ep., L., Plin. — Od tod adj. Pellaeus 3 pélski: Sil., arva O.; pesn. =
a) makedónski: H., Cl., ductor Lucan. ali iuvenis Iuv. ali tyrannus Mart. = Aleksander Veliki.
b) (ker je Aleksander osvojil Egipt in ustanovil Aleksandrijo) egíptovski: Canopus V., domus (kraljeva palača) Lucan., rex, puer (= Ptolemaj) Lucan., sceptra Sil.; pa tudi aleksandríjski: arces, muri Lucan., gula Mart. Aleksandrijcev. Subst. Pellaeus -ī, m Pélec, preb. Pele: O.

2. mesto v Siriji na obrobju doline Jordana, 26 km južno od Genezareškega jezera: aquis dives Pella Plin.

Perdiccās in Perdicca -ae, m (Περδίκκας) Perdíkas

1. starejši brat makedonskega kralja Filipa II.: Cu., Iust.

2. vojskovodja Aleksandra Velikega: Ci., Cu., Iust.

Pherae -ārum, f (Φεραί) Fêre

1. obrežno mesto v Meseniji: L., N.

2. mesto v Tesaliji s pristaniščem, imenovanim Pagasae (Pagaze), Admetova prestolnica (zdaj Velestino): Ci., L. — Od tod adj. Pheraeus 3 k (tesál(ij)skim) Feram spadajoč, fêrski: Alexander Pheraeus Ci., N. ali samo Pheraeus O. Aleksander Ferski (iz Fer), kruti tiran v Ferah v letih 370—357 pr. Kr., gens O. krut rod (kakršen je bil rod tirana Aleksandra); pesn. metaf. = tesál(ij)ski: vaccae O. Admetove krave, ki jih je pasel Apolon; subst. Pheraeī -ōrum, m (Φεραῖοι) Fêrci, Ferájci, preb. (tesal(ij)skih) Fer: Ci.

Philippus -ī, m (Φίλιππος) Fílip

I. ime makedonskih kraljev

1. Amintov sin, oče Aleksandra Velikega, kralj v letih 360—336: Pl., Ci., N., Iust.; meton. tudi Fílipov (= od Filipa kovani) zlat(nik): Pl., regale nomisma, Philippus H.; metaf. zlat(nik) nasploh: Aus. — Od tod adj.
a) Philippēus 3 (Φιλίππειος) Fílipov: nummus (aureus) Philippeus (gen. pl. vedno Philippēum) Pl., L. Filipov (= od Filipa kovani) zlat(nik) = 20 drahem, sanguis Pr. Kleopatrino sorodstvo s Filipom.
b) Philippicus 3 Fílipov, fílipski: talentum Pl., aurum Plin. iz Filipovih rudnikov, orationes Ci. filípike = Demostenovi govori proti Filipu; subst. Philippicae -ārum, f (sc. orationes) filípike = Demostenovi govori proti Filipu in po njihovem zgledu nastali Ciceronovi govori proti Antoniju: Prisc., Hier.

2. Philippus Arrhidaeus Filip Ar(h)idaj, polbrat Aleksandra Velikega: Iust.

3. Filip III., kralj v letih 220—179: L., Ci., N. —

II. telesni zdravnik Aleksandra Velikega: Cu., Iust. —

III. priimek Marcijevega rodu, npr. L. Mārcius Philippus Lucij Marcij Filip

1. govornik in državnik, konzul l. 91: Ci.

2. Oktavijanov očim: C.

polyhistor -oris, m (gr. πολυςστωρ) mnogoved(ež), poznavalec mnogih strok, vsevedec, vseved(n)ež, polihístor, vzdevek grškega slovničarja Kornelija Aleksandra, Avgustovega sodobnika: Plin., Suet.