Franja

ōrātōrius 3, adv. -ē (ōrātor)

1. govorniški: Q., Corn., Aug., Lact. idr., vis, ingenium Ci., pulchre et oratorie (naspr. comice, tragice) dicere Ci.

2. molitven; od tod subst.
a) ōrātōrium -iī, n (sc. aedificium ali templum) molilnica: Eccl.
b) ōrātōria -ae, f (sc. ars) govorstvo, govorništvo: Q.

Orbōna -ae, f Orbóna, boginja tistih, ki so bili brez otrok; na pomoč so jo klicali starši, ki so izgubili otroke in so si jih znova želeli: Ci., Plin. — Soobl. Orbāna -ae, f Orbána: Arn., Tert.

orbus 3 (prim. skr. arbha- majhen, slaboten, šibek, otrok, gr. ὀρφ-αν-ός sirota, got. arbi, arbja = stvnem. arbi, erbi = nem. das Erbe dediščina, starejše sl. rob suženj)

1. oropan, brez
a) roditeljev, staršev = osirotel: filii mei te incolumi orbi non erunt Ci. ep., o. patre Ter.; subst. orbus -ī, m in orba -ae, f sirota: Ter., L.
b) otrok: Ph., Q., Plin. iun., senex Ci., Cinyras O.; z gen.: Memnonis orba mei O.; z abl.: liberis L., orbus virili sexu adoptavit sibi Afr. fr.; o živalih (= gr. ἄπαις τέκνων): liberis orbae oves Pl., orbae natis suis matres (sc. agnarum) Col.; z ab: a totidem natis orba O.
c) soproga ali soproge = ovdovel: a viro O.; pesn.: orbum cubile Cat.; subst.: orbi orbaeque L. sirote in vdove.

2. metaf. sploh oropan česa, osirotel, brez česa: post Hortensii mortem orba eloquentia Ci., Sulpicius (sc. morte suā) omnem legationem orbam relinquit Ci. (ker je bil najmodrejši med poslanci); z gen.: auxili opumque Pl., luminis O., pedum Lucr.; z abl.: terra mortalibus orba O., forum litibus orbum H., rebus omnibus o. Ci., orbus altero lumine Plin., orba luminibus senecta Plin., orbus omnibus sensibus Vell., linter orba ventis O., verba orba viribus O., Gabinia res orba consilio auxilioque L.; occ. brez oči = slep: en orba et saeva et iniqua Fortuna! Ap.; pren.: orbi palmites (naspr. frugiferi) Col. brez očesc.

orchis -is, f (gr. ὄρχις modo) bot.

1. rastl. z modu podobnimi koreninami, cepêtec = dvolistni vimenjak ali ceptec = lepi čeveljc, zaščitena gozdna kukavica ali navadna kukavica: Plin.

2. = orchas: Col., Pall.; enako tudi soobl. orchīta -ae, m ali orchītēs -ae, m ali orchītīs -is, f (gr. ὀρχέτης, ὀρχεῖτις): Col., Plin., Ca., Varr., P. F.

orchīta -ae, m ali orchītēs -ae, m ali orchītīs -is, f, gl. orchis.

Ōrigenēs -is, m (Ὠριγένης) Orígen, grški cerkveni pisatelj, rojen najbrž v Aleksandriji okrog l. 185 po Kr., umrl v Tiru okrog l. 254 po Kr.: Eccl. — Od tod ōrigenistēs -ae, m origeníst, orígenovec, Orígenov privrženec: Hier.

Ornytus -ī, m (Ὄρνυτος) Órnit

1. oče nekega Kalaja: Thurini Calais filius Ornyti H.

2. oče enega od kalidonskih lovcev, ki se po njem imenuje (patron.) Ornitidēs -ae, m Ornitíd: O.

orȳza -ae, f (gr. ὄρυζα) riž: H., Cels., Plin.; soobl. oriza -ae, f v kolekt. pomenu riževo zrnje: Lamp.

ossi-fragus -ī, m (os, ossis in frangere)

1. lomilec kosti, kostolomec, „udokvarnik“: Cassius Severus ap. Sen. rh.

2. metaf. vrsta orla, jezerski orel, jezerska postojna, starejše morski orel, orel kostižer (Falco ossifragus Linn.): Plin.; v soobl. ossifraga -ae, f: Lucr., Fest., P. F.

ōstiārius 3 (ōstium) vraten: ancilla Vulg., Eccl. vratarica, vratarka; subst.

1. ōstiārius -iī, m (sc. servus ali famulus) vratar: Varr., Plin., Petr., Sen. ph., Sen. rh.; v krščanski cerkvi = cerkóvnik: Cod. Th.

2. ōstiāria -ae, f (sc. ancilla) vratarica, vratarka: Vulg., Ambr.

3. ōstiārium -iī, n (sc. tribūtum) davek na vrata, vratarina: C.

oviārius 3 (ovis) ovčji: pecus Col. ovce (pl.), bráv; subst. oviāria -ae, f ovčjereja, ovčarstvo: Varr.; oviārium -iī, n ovč(n)ják (beseda, ki ni bila v rabi): Varr.

ovīllus 3 (demin. iz ovīnus) ovčji: pecus Varr. ovce (pl.), bráv, grex Carmen vetus ap. L., lac Plin., caseus Col.; subst. ovīlla -ae, f (sc. carō) ovčetína (ovčétina), ovčína, ovčje meso, bravína: Prisc.

ovīnus 3 (ovis) ovčji: pellis Aug., sevum Plin. Val.; subst. ovīna -ae, f (sc. carō) ovčetína (ovčétina), ovčína, ovčje meso, bravína: Prisc.

oxymeli -litos, abl. -lī in nav. -lite, n (gr. ὀξύμελι) z medom pomešan kis: Ca., Col., Plin. — Soobl. oxymel -mellis, n: Plin. Val., Th. Prisc.; oximelum -i, n: Isid.; oxymelitēs -ae, acc. oxymelitēn, m: Th. Prisc.

pacīscor, pacīscī, pactus sum (incoh. glag. pangere, sor. s pāx)

I. intr. pogoditi (pogajati) se, dogovoriti (dogovarjati) se, roki si poda(ja)ti, pogodbo skleniti (sklepati), poravna(va)ti (se), izgladiti (izglajevati), uravna(va)ti: p. cum illo paululā pecuniā Pl., cum decumano Ci., ne tollat ea area … nisi pactus erit Ci. brez pogodbe; z zahtevnim stavkom: Iust., ut mea sit … paciscor O., per occulta colloquia paciscitur magnā mercede cum Celtiberorum principibus, ut copias inde abducant L., non est meum … votis pacisci, ne Cypriae Tyriaeque merces addant avaro divitias mari H., nunc paciscor, sit (sc. cena) expedita Plin. iun. —

II. trans.

1. izgovoriti si kaj, pogoditi se za kaj: pretium, provinciam O., rem Corn., pacem L., cum aliquo HS LX Auct. b. Alx., Ciliciam sibi pactus erat Ci., Italici … Adherbali suadent, uti seque et oppidum Iugurthae tradat, tantum ab eo vitam paciscatur S.; occ.: puellam L. zaročiti se z deklico.

2. zavez(ov)ati se, obljubiti (obljubljati); z inf.: pactus erat Sicilia decedere L., Leucippo fieri pactus uterque gener O.; occ. v zameno da(ja)ti ali vzeti (jemati), zamenj(ev)ati, nadomestiti (nadomeščati), žrtvovati: vitam pro laude V., letum pro laude V. — Od tod pt. pf. pactus 3 (s pass. pomenom ) dogovorjen, izgovorjen, obljubljen, sklenjen: pacta mercede H., Q., pactum esse diem Ci.; abs. abl. pacto po pogodbi, po dogovoru, „pogodivši se“: L.; occ. zaročen: Turnus, cui Lavinia pacta fuerat L., pacta coniunx V.; subst.
a) pacta -ae, f zaročenka, nevesta: Vell., abducere pactas V.
b) pactus -ī, m zaročenec, ženin: Stat.
c) gl. pactum, ī, n.

paen-ultimus 3 (paene in ultimus) predzadnji (naspr. antepaenultimus): meta Aus.; subst. paenultima -ae, f (sc. syllaba) predzadnji zlog: Gell., Aug.

Paeōn¹ -ōnis, m (Παίων) Pajón(ec): L., pl. Paeones -um, acc. -as, m (Παίονες) Pajóni(jci), narod v Makedoniji ob zgornjem toku Aksija (zdaj Vardar): L., O.; njihova dežela Paeonia -ae, f (Παιονία) Pajónija, pozneje Emathia L., Plin. — Paeonis -idis, f (Παιονίς) Pajón(ij)ka: O.

Paeōn² -ōnis, m (Παιῶν) Pajón

1. = Paean, bog zdravilstva: Cat. Od tod adj. Paeonius 3 (Παώνιος)
a) Pajónov: ope Paeonia O.
b) zdravilen: herbae V.
c) zdravniški: mos V.; subst. paeonia -ae, f (gr. παιωνία) bot. potónika: Plin., Ap. h., Isid.

2. = paeān (stopica): Ci.

Pagasae -ārum, f (Παγασαί) in Pagasa -ae, f: Mel. in Pagasē -ēs, f: Pr. Págaze (Págaza), primorsko mesto v Tesaliji (zdaj Volo), kjer je bila baje zgrajena ladja Argo: Val. Fl. — Od tod adj.

1. Pagasaeus 3 (Παγασαῖος) pagazájski, pagáški: sinus Mel., carina, puppis O. ali ratis Lucan. = Argo coniunx O. = Alcestis (Alkestida, Admetova žena, hči tesal(ij)skega kralja Pelia); subst. Pagasaeus -ī, m Págazec, Pagazájec, Pagažán = Jazon: O.

2. Pagasēius 3 (Παγασήιος) pagazájski, págaški: puppis Val. Fl.

3. Pagasicus 3 pagazájski, págaški: sinus Plin.

palaestricus 3, adv. -ē (palaestra) borilski, rokoborski, telovaden, telovadniški: exercitus Pl., motus Ci. gibi, palaestrice spatiari in xysto Ci., doctor, magister Q., facies suci palaestrici plena Ap., ephebus Prud.; iron.: praetor palaestricus Ci. (o Veru) borilnici naklonjen; subst.

1. palaestrica -ae, f (sc. ars) rokoborska umetnost, rokoborba: Q.

2. palaestricus -ī, m (sc. doctor) učitelj borilcev (rokoborcev): palaestricis vacare Q.

Opomba: Adv. palaestricōs (gr. παλαιστρικῶς) kakor v borilnici (telovadnici): Afr. fr. (?).