Franja

Rhodanus -ī, m (Ῥοδανός) Ródan, glavna reka jugovzhodne Galije (zdaj Rhone): C., L., O., H., Mel., Mart., Plin. idr.; meton. Poródanci, Gálci: Lucan. Od tod

1. Rhodanītis -idis, f k Ródanu sodeč, ródanski: urbes Sid. ob Rodanu ležeča.

2. Rhodanūsia -ae, f Rodanúzija, poznejše ime mesta Lugdunum v Galiji (zdaj Lyon): Sid.

ricorrere^* v. intr. (pres. ricorro)

1. nazaj teči, tekati; vrniti, vračati se

2. priti, prihajati:
il mio compleanno ricorre il 21 novembre moj rojstni dan je 21. novembra

3. obrniti, obračati se (na); pomagati si s čim; zateči, zatekati se k čemu:
ricorrere all'avvocato obrniti se na odvetnika
ricorrere al dizionario pogledati v slovar
ricorrere alla forza zateči se k sili, nasilju

4. pravo pritožiti, pritoževati se; vložiti, vlagati pritožbo:
ricorrere al tribunale pritožiti se na sodišču
ricorrere contro una sentenza pritožiti se zoper razsodbo

rinvenimento² m

1. osvestitev, vrnitev k zavesti

2. metal. naknadno žarenje

Rīphaeus (Rhīphaeus, Rīpaeus, Rhīpaeus) 3 (Ῥιπαῖος) rifájski, ripájski, k Rifáju (Ripáju) (neko področje v najskrajnejši Sarmatiji ali Skitiji) sodeč = severen: montes Enn., Pr., Mel., Plin., Iust., Amm., M. = pesn. Rhiphaeae arces V. = gr. τὰ Ῥιπαῖα ὄρη; enako v sg. Riphaeus mons Mel.; od tod v povezavi s tem gorovjem: eurus V., arva Riphaeis viduata pruinis V., grando Stat., nix Sen. tr., Stat., Strymon Sil.

rīsibilis -e (rīdēre)

1. zasmeha (posmeha) vreden, smešen; n. pl. subst. smešne reči (stvari), smešnosti: quaedam risibilia (smešne obrede (rituale, ceremonije)) celebrare Cass.

2. zmožen smejati se, smejav, nagnjen k smejanju: cum vero hominem animal risibile dixerimus, eo a ceterorum animantium generalitate discrevimus M., quemadmodum omnis homo risibile est M., ut enim proprium est hominis esse risibile, ita proprium est risibile non esse praeter hominem M., quiddam risibile non est praeter hominem M.

risibility [rizibíliti] samostalnik
ameriško smejavost, nagnjenost k smejanju
množina, ameriško smisel za komiko

risible [rízibl] pridevnik (risibly prislov)
smejav, vedno razpoložen za smejanje, nagnjen k smejanju; (redko) smešen, absurden

rīte, adv. (prim. rītus)

1. po pravem (pravilnem, ustreznem, primernem) verskem običaju, v skladu s pravili verskega običaja, po bogoslužnih (bogočastnih) zakonih, s pravimi (pravilnimi, ustreznimi, primernimi) obredi, s predpisanimi obredi, slovesno: H. idr., deos rite colere Ci., mactare bidentes V., rebus divinis rite perpetratis L., ludi rite facti Ci., templa rite dictata O.

2. metaf.
a) kot publicistični in jur. t.t. na slovesen način, na po zakonu predpisan način, zakonsko predpisano, zakonito, svečano, slovesno: testes rite affuerunt Corn., non rite creatus tribunus Q., testamentum rite perfectum Icti.
b) po pravici, upravičeno, na pravi način, kakor je treba, spodobno, kot se spodobi, (kot je) prav, pravilno: deum rite beatum dicere Ci., rebus rite paratis V., si maxima Iuno rite vocor O.; occ. k sreči, po sreči, srečno: rite venire Pl., tu rite propinques augurium V., rite secundarent visūs V., rite maturos aperire partus H.
c) po stari navadi (šegi, običaju), po starodavni navadi (šegi, običaju), navadno, običajno: quorum (sc. Scytharum) plaustra rite trahunt domos vagas H., religati rite equi V., retinentes pocula rite Lucr.

rūscārius 3 (rūscum) k bodeči lobodíki (mišjemu trnu) sodeč, lobodikin, mišjetrnov: falculae Ca., Varr. za pletje bodeče lobodike (mišjega trna).

rūsticus 3, adv. -ē (rūs)

1. k podeželju (podeželskemu (selskemu) posestvu) sodeč, podeželski, kmečki, kmetski, selski, vaški, poljski (naspr. urbānus): Ter., O., V., Ph., Plin. idr., praedium N., Ci., hortus Plin. iun., rustica vita = res rusticae Ci. = res rustica Col. kmetijstvo, kmetovanje, homo rusticus Ci. poljedelec, kmet, mus rusticus et urbanus H. poljska in mestna miš, rustica gallina Varr., Col. léščarka, gozdni jereb, rdeča ali gozdna jerebica, rustice loqui Ci., Gell.; subst. rūsticus -ī, m
a) kmet, poljedelec, dežel(j)an, podežel(j)an, pl. rūsticī -ōrum, m kmetje, poljedelci, kmetovalci, dežel(j)ani, podežel(j)ani: Pl., H. idr., at ego agricola et rusticus Ci., fortes viri sed rustici et milites Ci.
b) poljedelec, naseljenec, obdelovalec (naspr. agricola posestnik): Ambr.

2. meton.
a) preprost: mores Ci., veritas Mart., simus hoc titulo rusticiore contenti Sen. ph.
b) kmečki (kmetski) = nebogljen, neroden, robat, štorast, okoren, neokreten, neotesan, zarobljen, neuglajen, surov: Pl., Q. idr., rustica vox et agrestis Ci., querela, carmen O., homines Ci., rusticus es, Corydon V., convicia rustica O., rustica facere, urgere Ci., rusticus toga … diffluit H., Pollio amat nostram, quamvis est rustica, musam V.; tudi: rusticus pudor O. neumestna, Venus rustica O. nedostopna; subst. α) rūsticus -ī, m kmetavz(ar), surovež, surovina, neotesanec, cepec, zarobljenec, robavs, štor, teleban, butec: iste rusticus O., ex nitido fit rusticus H. β) rūstica -ae, f surova kmetica, kmetavzarka, neotesanka, zarobljenka, telebanka, robavslja: Pl., O. idr.

sabbatum -ī, n in sabbata -ōrum, n (hebr. beseda, gr. σάββατον ali σάββατα) sábat, sobóta, judovski dan počitka, tedenski praznik, ki so ga pozneje obhajali tudi Rimljani; v sg.: ECCL., VULG.; v pl. AUGUSTUS AP. SUET., PLIN., IUST., hodie tricesima sabbata H. (Sat. 1, 9, 69) morda prvi dan šotorskega praznika („podlopne obletnice“ = 5. dan oktobra), ki so ga Judje prav posebej obhajali, po drugih veliki molitveni ali spravni dan (= 10. dan meseca tišrija (oktobra)), imenovan veliki sabat. Nekateri slovaropisci (npr. Stowasser) navajajo citat hodie tricesima, sabbata mlaj in sabat, torej dvojni praznik; nekateri pa menijo, da si je H. ta praznik izmislil, da bi se porogal židovskemu praznoverju in hkrati tistim Rimljanom, ki so zlahka podlegali vplivom raznoraznih tujih verstev; metaf. praznik nasploh: PERS., SEN. PH., IUV., peregrina sabbata O. – Od tod

1. adj. sabbatārius 3
a) k sábatu (sobóti) sodeč, sábatski, sobóten, obsobóten: luxus SID.;
b) (o osebah) ob sábatu (sobóti) delaven, na sábat (sobóto) dejaven: non plane sabbatarius aut dominicarius, sed cotidianus est ille tentator AUG.; subst. sabbatāriī -ōrum, m (ali po drugih sabbatāriae -ārum, f) praznovalci (praznovalke) sábata (sobóte) = Judje (Judinje): MART.

2. subst. sabbatismus -ī, m (gr. σαββατισμός) obhajanje (praznovanje) sábata, sábatni (sobótni) praznik: AUG., HIER.

3. glag. sabbatizō -āre (gr. σαββατίζω) praznovati (obhajati) sábat (sobóto): HIER., TERT., VULG.

Sachfrage, die, vprašanje o/k sebi

sacrāmentum -ī, n (sacrāre) to, s čimer kdo sebe ali koga drugega obveže k čemu (na kaj)

I. (kot jur. t. t.)

1. varščina, kávcija, jamčevína, zastavna vsota, kaznína, ki sta jo morala v civilnih pravdah položiti obe stranki; tistemu, ki je pravdo dobil, je bila vrnjena, varščina stranke, ki je pravdo izgubila, pa je pripadla državni blagajni: G., FEST., ISID. idr., ea pecunia, quae in iudicium venit in litibus, sacramentum a sacro VARR., qui iudicio vicerat, suum sacramentum auferebat, victi ad aerarium redibat VARR., multae sacramentum CI.

2. meton. (vzajemni) poziv (vzajemno pozivanje) k vložitvi (položitvi) varščine (kavcije, jamčevine), pravdanje, pravda. To „pravdo“, ki je potekala ob položitvi varščine in je bila videti kot nekakšna stava, sta tožnik in toženec zaigrala in z njo skušala dokazati resničnost svojih in neresničnost nasprotnikovih trditev; končna odločitev oz. razsodba je bila v rokah centumvirov in sodnika: si negas, te sacramento quingenario provoco PROB., sacramento contendere CI. EP. ali sacramento contendere cum aliquo VAL. MAX. ob pozivu na položitev varščine se pravdati (s kom), iusto sacramento contendere cum aliquo CI. dobiti pravdo, zmagati v pravdi, non iniustis vindiciis ac sacramentis alienos fundos petebat CI., sacramentum alicuius iustum iudicare CI. razsoditi pravdo komu v prid, sacramenta pronuntiare non iusta ARN.; metaf. stava: ut sacramento contendas mea non esse CI. EP. da staviš. –

II.

1. (kot voj. t. t.) sprva le začasna in prostovoljna obveza vojaške službe: tum, quod numquam antea factum erat, iure iurando ab tribunis militum adacti milites; nam ad eum diem nihil praeter sacramentum fuerat L.; potem službena zlasti vojaška (za)prisega, prisega na zastavo, prisega zvestobe (lojalnosti): CU., Q., IUST., VEG., AMM. idr., aliquem militiae sacramento obligare CI. ali aliquem sacramento rogare C., L. ali adigere L., T. koga z zaprisego (s prisego) obvezati (obvezovati) ali zavezati (zavezovati) na vojaško službo, zapriseči (zaprisegati) koga na zvestobo, vzeti (jemati) koga pod prisego, adigere aliquem sacramento alicuius T. ali in nomen alicuius SUET. za koga, dicere sacramentum C. ali sacramento L. ali popolno dicere sacramento militari PLIN. IUN. priseči (prisegati) zvestobo, zapriseči se na vojaščino (vojaško službo), priseči (prisegati) na zastavo, zavezati se s prisego na vojaščino (vojaško službo), alicui sacramento L., PLIN. IUN. ali sacramentum apud (pred) se dicere iubet C., aetate aut valetudine fessi sacramento solvebantur T., neglecto sacramento C., sacramenti religionem rumpere L.

2. metaf. sploh (za)prisega, obveza: PETR., AP., EUTR., IUST., AMM., non ego perfidum dixi sacramentum H. nisem krivo prisegel, eos se sacramento, non in scelus aliquod abstringere PLIN. IUN. (o kristjanih).

3. meton. vojaška služba, vojna služba, vojaščina: longo Caesarum sacramento imbutus T., praemia sacramentorum IUV. –

III. v cerkveni lat. = skrivnost (nedoumljivost) svete vere, verska skrivnost, nedoumljivost, zakramènt, svetotájstvo: ECCL.

sagmārius 3 (sagma) k tovornemu sedlu sodeč, tovoren: caballus ISID., mula ISID., SERV., mulus SERV.; subst.

1. sagmārius -iī, m (sc. equus) tovorni konj: LAMP.

2. sagmārium -iī, prtljaga (tovor, pratež) na tovornem sedlu: SERV.

salīnus 3 (sāl) solen, s soljo povezan, k soli sodeč, na sol se nanašajoč; od tod subst.

1. salīnum -ī, n (sc. vās) solníca, solník, solnják: PL., L., H., PERS., PLIN., STAT., VAL. MAX., ARN. – Heterocl. pl. salīnī -ōrum, m: VARR. AP. NON.

2. salīnae -ārum, f (sc. fodīnae) solna jama, solni rudnik, rudnik soli, nahajališče soli, solíšče, ležišče soli, sólnik, solína: CI., C., AUCT. B. AFR., COL., PLIN., Romanae salinae (tudi samo salinae) L. rimske soline (pri Ostiji); v šalj. dvoumju s sales (dovtipne domislice, dovtipi): parum diligenter possessio salinarum mearum a te procuratore defenditur CI. EP. – Kot krajevni nom. propr. Salīnae -ārum, f Salíne = Solíne, Solíšča v Rimu pri vratih, imenovanih porta Trigemina: solo aequata omnia inter Salinas et portam Carmentalem L.

salsāmentārius 3 (salsāmentum) k slanim (razsoljenim, nasoljenim, mariniranim) ribam sodeč, s slanimi (razsoljenimi, nasoljenimi, mariniranimi) ribami povezan, „slanoriben“, razsolen: vasa COL., cadi PLIN.; subst. salsāmentārius -iī, m prodajalec slanih (razsoljenih, nasoljenih, mariniranih) rib: CORN., SUET.

samodóšla ž, samodòšlica ž dial. pribežnica, dekle, ki je samo pribežalo k fantu

sānō -āre -āvī -ātum (sānus)

1. zdraviti, ozdraviti (ozdravljati), lečiti, (za)celiti, poceliti: AUG. idr., quid, si te (sc. medicus) sanasset CI., quod ad sanandum me pertineret N., homo sanatus O., corpora vix ferro sanantur O., repentinus tumor oculorum sanatur CI., sanare crura PR., vulnera CI., O., PLIN., dolores PR., morbum comitialem PLIN.

2. metaf.
a) kako zlo odpraviti (odpravljati), odstraniti (odstranjevati, odstranjati): ad hunc (sc. fumum atque nidorem) sanandum PLIN.
b) (o)zdraviti = popraviti (popravljati), spraviti (spravljati) k pameti, urediti (urejati), (po)skrbeti za kaj, obravnavati: rei publicae partes aegras armis CI., avaritiae vulnera crudelitatis remediis CI., avaritiam SEN. PH., quae sanari poterunt, quācumque ratione sanabo CI., sanare domestica mala L., discordiam L. (u)dušiti, (u)krotiti, curas PR., curas salubribus herbis TIB. utešiti, habeo, quod carmine sanet et herbis O., id (sc. incommodum) ... se celeriter maioribus commodis sanaturum C., sanare scelus SEN. TR. plačati, pokoriti se.
c) occ. duševno (o)zdraviti = spametiti (spametovati), spraviti (spravljati) k pameti, pomiriti (pomirjati), preveriti (preverjati): mentes consceleratas CI., mentes eorum C., timentes omnium animos consolatione HIRT., unius orationis saluberrimā medicinā sanatus VAL. MAX.

Satyrus -ī, m (tuj. Σάτυρος)

1. Sátir, večinoma v pl. Satyrī -ōrum, m Sátiri, gozdna in poljska božanstva, razposajeni Dionizovi spremljevalci na pol človeške, na pol kozlovske zunanjosti; upodabljali so jih z mršavimi lasmi, topim nosom, kozlovskimi ušesi in kozlovskim repom, pozneje, ko so jih istovetili s Pani in Paniski, rimski pesniki pa z latinskimi Favni, tudi kot rogate in kozjenoge: CI., V., O., H., LUCR., COL., SIL. idr., Satyrus Phryx (= Marsyas) O.; meton.
a) satyrus sátirski ples: satyrum moveare Bathylli PERS. ples, ki ga je plesal (pantomimik) Batil kot Satir.
b) v pl. satyri (= gr. σάτυροι) sátirske igre, sátirske drame, komične poigre ali smešnice (oponosnice, zabavljivke) kot dodatek h grškim tragedijam; poleg tragiških junakov so v njih nastopali komični zbori Satirov: satyrorum scriptor, satyri dicaces, protervi H. Od tod adj. Satyricus 3 sátirski =
a) Sátiru podoben: signa PLIN.
b) k sátirski igri (drami) sodeč, satirsko-dramski: genus scaenarum VITR., dramata, fabulae ACR., satyrica vel mimica levitas AUG.

2. metaf. satir, neka Satiru podobna repata opica: PLIN.

Sauberkeitserziehung, die, vzgoja k čistoči