Franja

tribus -ūs, dat. in abl. pl. tribubus, f (italsko *tribhu- iz *tri- tri in *bhū- (gl. fuī, fore); prim. tribuō in umbr. trífu)

1. tríbus (f) (tudi tríbus (m) in tríbua), oddelek rimskega ljudstva, okraj, okrožje, soseska, srenja, občina, župa. Sprva so bile v Rimu le tri pratribus pravih rimskih državljanov (Ramn(en)es, Tities in Luceres); od Servija Tulija naprej pa je štel ager Romanus štiri mestne (tribus urbanae) in 26, pozneje 31 podeželskih tribus (tribus rusticae). Mestne in podeželske tribus so bile sprva enakopravne, pozneje pa so dobile podeželske, v katerih so bili posestniki (torej stalni naseljenci), prednost pred mestnimi, ki so vključevale tudi začasne naseljence (npr. dninarje, rokodelce idr.): in tribus urbanas transferri ignominiae est Plin. Vsaka tribus je imela pet centurij starejših (centuriae seniorum) in pet mlajših (centuriae iuniorum). Vsak pravi državljan je moral biti vpisan v katero od tribus. Od tod: tribu movere (izobčiti) Ci., ex omnibus V et XXX tribubus movere L., libertinos tribubus amovere Aur. Ta razdelitev je bila osnova za census, vojaški davek (tributum), nabor in večinoma tudi za volitve (in tribu = in comitiis tributis Pl.), tako da so se kandidati za službe potegovali za glasove po tribus; od tod

2. glasovi tribus: ferre tribum Papiriam L. dobiti glasove Papirijeve tribus, unam Ci. dobiti glasove samo ene tribus, tribus iure vocatae L. ki so glasovale takoj za prvimi (praerogativae), pro tribu fieri aedilem L. od tribus (sc. praerogativae) biti izvoljen za edila; metaf. (šalj.): grammaticas ambire tribus H. potegovati se (prositi) za glasove v zadrugah slovničarjev. V času cesarjev so tribus izgubile občinski pomen, a so se vendar ohranile zaradi nabora in zato, ker so glede na njihovo ureditev obdarovali mestne reveže.

3. meton. pl. tribūs preprosto ljudstvo, nižje (ubogo, revno) ljudstvo, sodrga, drhal, svojat, proletariat, proletarstvo, plebs: in quo nasci tribus vetant Plin., equitem imitatae tribus Fl.

trietēris -idis, acc. -ida, f (tuj. τριετηρίς)

1. tri leta, obdobje (doba) treh let, triletje (troletje) (čisto lat. triennium): Mart., Stat., Aus.

2. trietêrida = triletnica, vsako tretje leto (= vsaki dve leti) obhajano slavje, npr.
a) Bakhov praznik: Dionysius, a quo Trieterides constitutae putantur Ci.
b) nemejske igre: Stat.

trineo moški spol sani, sanke

trineo de alquiler izvoščkove sani (npr. v Rusiji)
ir en trineo peljati se na saneh; sankati se

tripudiō -āre -āvī -ātum (tripudium)

1. trikoračno (trokoračno, v treh korakih) stopati (plesati), kakor so plesali salijski svečeniki: qui in honesto saltatu tripudiant Lact.; potem tudi plesati divji bojni ali orožni ples: (sc. Hispani) tripudiantes more suo L.; o starorimskem bojnem plesu ob svečanih in veselih priložnostih, npr. o bakhantih idr. plesati, poskakovati: Acc. idr., inter lusum ac festa tempora virilem in modum Sen. ph., in privato pulpito Sen. ph., sacro gradu Ven., in terra Porph.; od tod

2. metaf. od veselja poskakovati (in vriskati), veseliti se, radovati se: tot in funeribus rei publicae exsultans ac tripudians Ci., honesta saltatio, quā tripudiat animus Ambr.

tropaeum -ī, n (tuj. τρόπαιον ali τροπαῖον „znamenje bega“)

1. tropáj (tropájon, trópaion), znamenje zmage, zmagoslavno znamenje, troféja, pri Grkih sprva prisekano drevo ali kol, kamor so obešali uplenjeno orožje in drugo bojno opravo takoj po zmagi na mestu, kjer se je sovražnik pognal v beg (gr. τραπέσϑαι), pozneje stalen spomenik iz kamna ali medi v obliki stebra, oboka, odra idr.; Rimljani so take spomenike postavljali večinoma na Kapitolu: V., Plin., T., Val. Fl., Val. Max., Suet., Fl. idr., tropaea statuere Ci., Cu. ali ponere Ci.

2. meton. zmaga: Marathonium N., Salaminium Ci., Augusti tropaea Caesaris H., tulit e capto nota tropaea viro O., cuius tropaeis non invidemus Ci.

3. metaf. znamenje, spomin, spomenik, pomnik: ingenii O., necessitudinis atque hospitii Ci., Maecenatis erunt vera tropaea fides Pr.

Opomba: V rokopisih pogosto najdemo inačici trophaeum in trophēum, ki sta se pojavili v pozni latinščini, npr. trophaeum Vulg.; trophēum Iul. Val.

trūdō -ere, trūsī, trūsum (indoev. baza *tr(H)-eu̯-d- tlačiti, stiskati iz kor. *ter(H)- treti, zatirati; prim. sl. trud, truditi se, truden, got. usþriutan povzročati težave, þrjóta utruditi (se), þrot pomanjkanje, þrēat moč, pritisk, stvnem. driozan nadlegovati, nem. verdrie§en)

1. suniti (suvati), pahniti (pehati), (po)riniti, poriniti (porivati) (proč, od), potisniti (potiskati) (proč, od), odriniti (odrivati), (od)suniti, (po)gnati, goniti, (po)tirati: Lucr., Mart., Amm., Cl. idr., et trahi et trudi Pl., hostes T., cohortes trudebantur in paludem T., apros in plagas H., glaciem cum flumina trudunt V., trudentes (odrivajoč) pectore montes V.

2. occ.
a) (o rastl.) pognati (poganjati), spustiti (spuščati): pampinus trudit gemmas V., se trudunt gemmae V., truditur e sicco radix ligno V.
b) povzročiti, da kaj (npr. voda, para) raste (narašča, se dviga, se krepi), dvigniti (dvigati, dvigovati): quas mihi tenebras trudis? Pl. kaj mi hočeš natvesti?; med. = rasti, naraščati: fecundus aquae truditur latex Cl.

3. metaf. suniti (suvati), potisniti (potiskati), (od)gnati, pregnati (preganjati), (od)poditi, prepoditi: fallacia alia aliam trudit Ter. pride ena za drugo, truditur dies die H., vita truditur Sen. ph., sic vita truditur Petr. tako se prebijamo skozi življenje, in arma trudi T., in quae (sc. comitia) omnibus invitis trudit noster Magnus Auli filium Ci. poriva naprej.

trunculus -ī, m (demin. truncus) odsekan košček živalskih (poseb. svinjskih) delov, npr. noge, ušesa, rep idr.: trunculi suum Cels. svinjske koščice, summa trunculorum Cels.

truncus² -ī, m (truncus1)

1. deblo (brez vej in korenin), trš, štor, panj: arborum trunci C., L., V., olim truncus eram ficulnus H., induti trunci hostilibus armis (= tropaea) V.; meton. = drevo: H., Val. Fl.; pren.: truncum (sc. aegritudinis) evertere Ci. izkopati koren = izkoreniniti.

2. metaf.
a) človeški trup, truplo: Ci., Lucr. idr., recto se attollere trunco O., iacet ingens litore truncus avolsumque umeris caput V., truncus Hermae Iuv.
b) odsekan kos, npr. veja nam. vesla: Val. Fl.; kos mesa za prekajevanje: V. (Mor.); trunci lapidis eiusdem Plin. balvani, bolvani, bloki.
c) kot arhit. t.t. trup (deblo) stebra, „sredostolpje“, „sredostebrje“: Vitr.
d) (kot psovka za neumnega človeka) štor, trš, klada, butec, cepec, tepec, teleban, gumpec, teslo, butalec, budalo, kláma: qui potest esse in eiusmodi trunco sapientia? Ci., truncus lentus Pl. klamast štor.

tubercule [tübɛrkül] masculin, botanique gomolj; médecine tuberkel

tubercules pluriel comestibles užitni gomolji; anatomie majhen izrastek, npr. na kosti

tunica -ae, f (semit. izpos.; prim. aramejsko kithuna, hebr. ketonet, arab. kattán, gr. χιτών)

1. túnika (= „suknjič“, „srajca“), platneno ali volneno spodnje oblačilo, brezrokavno ali s kratkima rokavoma, segajoče do kolen in podobno srajci; doma so jo Rimljani in Rimljanke nosili neposredno na telesu brez pasu, zunaj hiše pa prepasano. V najstarejših časih so se Rimljani ogrinjali le s togo: Romani tunicā diu caruerunt, solā togā contenti Gell.; v klasični dobi pa je bila tunika v splošni rabi in moški so zunaj hiše nosili vrh nje še togo, ženske pa stolo (stola) ali palo (palla): Pl., Ci. idr., tunica linea Hier., Aug., candida Petr., nuptialis H., russea Petr., scissa et sordida Petr., tunicam altius colligere Petr., tunicas mutare cotidie Hier., tunicae manicas habent V.; manuleata tunica Pl., Suet. ali manicata tunica Cu. tunika z (dolgimi) rokavi je veljala za mehkužno in tujo nošo; prav tako tudi talaris tunica Hier., Lact. do gležnjev segajoča tunika: quos … bene barbatos videtis, manicatis et talaribus tunicis Ci. Pozneje so višji stanovi nosili dve tuniki, spodnjo (tunica interior, interula) in vrhnjo, ki je bila pri senatorjih obšita s širokim robom (latus clavus), pri vitezih pa z ozkim robom (angustus clavus, gl. clavus); nižji sloji, zlasti sužnji, so nosili samo tuniko: tunicatus populus (popellus), gl. tunicātus. Semitski izvor tega oblačila izpričujejo tudi nekatere omembe v literaturi, npr.: tunicae Lydorum opus Luc.; preg.: tunica propior pallio est Pl. tunika mi je bližja kot palij, srajca mi je bližja kot suknja.

2. metaf. koža, ovoj, lupina, luščina, mekina, strok: cicadae Lucr., oculorum Cels., boleti Plin., gemmae (popki, brsti) tenues rumpunt tunicas (ličje) V., lupini Iuv. strok.

Turius 3 Túrij(ev), ime rimskega rodu, npr. Q. Turius Kvint Turij: Ci. ep.; C. Turius Gaj Turij: H. — Od tod adj. Turiānus 3 Túrijev, túrijski, turijánski: hereditas (Kvinta Turija) Ci. ep., cassia Dig. (posebna vrsta te rastl.; gl. casia).

Turselius -iī, m Turzélij, rimski nom. propr., npr. L. Turselius Lucij Turzelij: Ci.

ūlna -ae, f (iz *olenā [indoev. kor. *el- upogibati]; sor. z gr. ὠλένη = got. aleina = stvnem. elina = nem. Elle = skr. aratniḥ laket, ang. ell vatel; prim. še razširjene obl., npr. lat. lacertus, lit. elkúnė, alkúnė = sl. laket)

1. komolec: Plin.

2. sinekdoha (cela) roka: dormire in ulna Cat., ulnis aliquem (at)tollere, amplecti O.

3. meton.
a) laket (kot mera), vatel: mensura roboris ulnas quinque ter inplebat O., cum bis trium ulnarum toga H., tres patet caeli spatium ulnas V.
b) seženj, starejše oberočka, klaftra: Plin.

umbra -ae, f (iz *unqs-ra, sor. z lit. ùnks-nā senca) senca

1. tema, temota, temina, temnost, mrak, mračina, mračnost: noctis V., Aurora polo dimoverat umbram V., ibant sub nocte per umbram V., ad umbram (do noči) lucis ab ortu H.; pogosto pl.: imas Erebi descendit ad umbras V. v najgloblje sence, v najgloblje temine, ab umbris infernis ad lumina surgere vitae V. iz podzemeljske sence (teme) k dnevni svetlobi, Tartara, tristes umbrae V. Tartarjeve (Tartarove) žalostne sence (temine); pesn.: celeres umbrae V. oblaki, sagitta transilit umbras V. mračne oblake, quem … immolans ingenti umbrā tegit V. s trdo smrtno temoto; pren.: (sc. Latinus) caecis se condidit umbris V. se je umaknil v skrito samoto, ut primum discussae umbrae (tesnoba, bridkost, žalost) et lux reddita menti V.

2. senca, ténja, zasenčje, senčnina: Pl., Plin., Plin. iun., Sen. tr., Cels., Fl. idr., arboris Ci., arbor umbram fecit V., maiores cadunt altis de montibus umbrae V., luna incidens in umbram terrae Ci., in umbrā V. = sub umbrā H. v senci; preg.: umbras timere Ci. ep. = brez potrebe se bati; podobno: ipse meas solus, quod nil est, aemulor umbras Pr. (o ljubosumnem ljubitelju); occ. senca = temnejše barve, odtenek, (o)senčenje, starejše otenjava
a) v slikarstvu: Plin., quam multa vident pictores in umbris Ci.
b) v tkanini (tkanju), vezenini (vezenju): tenues umbrae parvi discriminis O.
c) v stavbarstvu: umbras mechanicā ratione consumit Amm. (o piramidah).

3. metaf.
a) senca = podoba, videz, predstava, utvara, sled: Varr. ap. Non., Sen. ph., Lact., gloriae Ci., libertatis Lucan., mendax pietatis umbra O., iuris umbrā et imaginibus utimur Ci., honoris T.; occ. pretveza, izgovor: Cl., sub umbrā foederis aequi servitutem pati L.
b) obramba, varstvo, zaščita, zaslomba, ščit, pribežališče, zatočišče: sub umbrā auxilii vestri L., sub umbrā Romanae amicitiae latere Ci.
c) prosti čas, brezdelje, brezdelica, mir, pokoj, spokoj: qui non in umbrā neque in artibus versatus est Ci., Veneris cessamus in umbrā O., cedat stilus gladio, umbra soli Ci. mir boju, studia in umbrā (= v učni sobi, v študijski sobi) educata T.
d) stalni spremljevalec, stalna spremljevalka: luxuriae Ci. (o plesu), gloria virtutem tamquam umbra sequitur Ci.; tako se tudi imenuje nepovabljen gost (gr. σκιά), zajedavec (zajedalec), ki kot senca spremlja povabljenega gosta: cum Servilio Vibidius, quos Maecenas adduxerat umbras H., locus est et pluribus umbris H.

4. meton.
a) senca = kar dela senco, senčn(at)e stvari, obsena, npr. α) senčnato drevje, listnato vejevje: inducite (sadite) fontibus umbras V., ingentem sustinet umbram V. vejo, ki daje senco, ruris opaci umbras falce premes V. prebujno rastoče listje (dreves na ozarah); tudi senčen (senčnat) prostor: vacuā tonsoris in umbrā H. v senčni brivnici, Pompeiā spatiare sub umbrā O. po Pompejevem hodišču (galeriji, stebrišču), umbra rhetorica Iuv. retorska šola; pl. umbrae P. F. = senčnice. β) (strelni) tul(ec), tok za puščice: Stat. γ) γα) brada, mah, puh = prva („mlečna“) brada: Cl., Stat. γβ) lasje: Petr.
b) = gr. εἴδωλον, φάσμα senca, senčna (prazna) podoba, senčna (prazna) postava (pojava, oblika), senčna slika, tenja, privid: umbram equitis Romani et imaginem videtis Ci., effigies, immo umbrae hominum, fame enecti L., dea tenuem sine viribus umbram in faciem Aeneae ornat V. zračno slepilo, megleni privid, vanae ex hostibus umbrae V. strašila, izhajajoča od sovražnikov, zastrašujoči pogledi na sovražnike, strašni prizori sovražnikov, verae umbrae V. resnico naznanjajoče sanjske podobe (prikazni); occ. senca, tenja, senčna podoba, duša, duh umrlih (pokojnikov, rajnikov): tricorpor V., Pauli Sil., ipsius umbra Creūsae visa mihi V., petam voltūs umbra curvis unguibus H. kot pošast; v pl.: Tib., Plin. idr., umbrae silentes V. sence rajnikov, umbrarum dominus ali rex (= Pluto) O., umbris exagitari Suet. od duhov, pošasti; pl. o duhu enega umrlega (ene pokojnice): cum species et umbrae insontis interempti filii agitarent L., umbrae paternae V., omnia Deiphobo solvisti et funeris umbris V., matris agitabitur umbris O.; pl. meton. = podzemlje: fratri comes ire per umbras V., ire (fugere) sub umbras V. iti pod črno zemljo = umreti.
c) riba lipan (Salmo thymallus Linn.), imenovana tudi sciaena: Varr., O., Col., Aus.

ūn-dē = ūnus in dē eden (ena, eno) do … , eden (ena, eno) manj kot … ; uporablja se za tvorbo glavnih, vrstilnih, delilnih in prislovnih, z „devet“ sestavljenih števnikov, npr. ūndēvīgintī (= eden do dvajsetih) = 19, ūndētrīgintā = 29, ūndēquadrāgintā = 39, ūndēquinquāgintā = 49, ūndēsexāgintā = 59, ūndēseptuāgintā = 69, ūndēoctōgintā = 79, ūndēnōnāgintā = 89, ūndēcentum Plin. = 99; ūndēvīcēsimus 3 = devetnajsti, ūndētrīcēsimus 3 = devetindvajseti, ūndēquadrāgēsimus 3 = devetintrideseti, ūndēquinquāgēsimus 3 = devetinštirideseti, ūndēsexāgēsimus 3 = devetinpetdeseti, ūndēseptuāgēsimus 3 = devetinšestdeseti, ūndēoctōgēsimus 3 = devetinsedemdeseti, ūndēnōnāgēsimus 3 = devetinosemdeseti, ūndēcentēsimus 3 = devetindevetdeseti; ūndēvīcēnī (-ae -a) po devetnajst: Q.; ūndētrīcēnī (-ae -a) po devetindvajset: Macr.; ūndēquadrāgiē(n)s devetintridesetkrat: Plin.

unguis -is, abl. -e, pesn. -ī, m (prim. skr. nakháḥ = gr. ὄνυξ [gen. ὄνυχος] = hr. nokat = sl. noht = lit. nãgas = got. nagls = stvnem. nagal = nem. Nagel; prim. še sl. in hr. noga, lit. nagà kopito)

1. noht (človeških prstov na roki in nogi): Pr., Petr., Plin. idr., ungues recidere Cu., ferro subsecare O., praesecare ali ponere H. (ob)rezati, cultello purgare H., sectis unguibus H. z obrezanimi (topimi) nohti, ungues rodere H. gristi (si) nohte (pri napornem razmišljanju), medium unguem ostendere Iuv. (iztegniti in) pokazati sredinec (znamenje najhujše zavrnitve (ker so imeli sredinec za nesramni prst)); preg.: de tenero ungui H. (po gr. ἐξ ἁπαλῶν ὀνύχων) „od (do) koncev prstov“, „od (do) nohtov“ = z dušo in telesom; ab imis unguibus ad verticem Ci. „od nog do glave“, „od glave do peta“; a rectā conscientiā traversum unguem non oportet discedere Ci. ep. ali te numquam ab illā ne transversum quidem unguem ut dicitur, recessisse H. „ne za prečen (počezen) noht (prst)“ = ne (niti) za las (podobno: si tu ex isto loco digitum transvorsum aut unguem latum excesseris Pl., non ungue latius digredi ali discedere Ap. in elipt.: nec transversum unguem, quod aiunt, a stilo Ci. ep.); homo, cuius pluris unguis, quam tu totus es Petr. čigar mezinec mi je ljubši kot ti ves; ad unguem, in unguem (gr. ἐς ὄνυχα, ἐπ' ὄνυχος) „do preizkušnje z nohtom“ = kar najnatančneje (izraz je vzet iz besednjaka kiparjev, ki so z nohtom preizkušali gladkost svojega dela): ad unguem materiem dolare Col., carmen decies castigare ad unguem H., omnis in unguem secto via limite quadret V., suturae in unguem committuntur Cels., uti crepidines … in unguem … coniungantur Vitr.; pren.: ad unguem factus homo H. človek uglajenega vedenja, fino olikan.

2. živalski parkelj, krempelj (starejše paznohet), taca, šapa (ungula je parkelj liho- in sodoprstih kopitarjev): H., O., Col., Plin., Mart. idr., leonis ungues V., praedam ex unguibus ales proiecit V.

3. metaf. (nohtu podobne reči)
a) noht = končina, rob, npr. rožnih listov: Plin.; lesenega dela pri trsu nad očesom: Col.
b) kavelj, kljuka: ferrei Col.
c) bela lisa v človeškem očesu: Cels.
d) neka školjka, morda morska nožnica: Varr.

vacante nezaseden, prost, vakanten

habitación vacante prosta soba (npr. v hotelu)
empleo (ali plaza) vacante prazno (službeno) mesto
ocupar una vacante zasesti (prazno) mesto

Valēns² -entis, m Válens (Valént)

1. = Κράτος, oče tretjega Merkurja: Ci.

2. rimski nom. propr., npr. Valens, Valentinijanov brat in socesar: Cod. Th.

3. plemič iz Kremone: T.

Valentius -iī, m Valéncij (Valéntij), rimski nom. propr.; npr. A. Valentius Avel Valencij, Verov (Verres) tolmač: Ci.

vārus¹ 3 (iz *u̯ā-ros ali *u̯aq-sros, indoev. kor. *u̯ā- ali *u̯aq- kriviti, upogibati; prim. skr. vakráḥ skrivljen, ukrivljen, lat. va-c-illāre, va-t-ius, va-g-ari, vāricus)

1. zakrivljen, navzven ukrivljen (skrivljen), narazen z(a)vit, razprt, razrasel, razkrečen, razširjen: Mart. idr., cruribus [ac collo internodis] rectis et potius uaris quam vatiis Varr., cornua boum O., tenui a pectore varas manus O. držal sem roki od prsi navzven skrivljeni; occ. (o osebah) navzven ukrivljenih nog (bivajoč), krivonog, razkrečenih nog (bivajoč), razkrečen, raznožen, krevljast, krevsast, šátrav, šátrast, kot subst. krivonožec, razkoračnik, skoračnikar, šatravec, krevsa: Luc. ap. Non., Pl. idr., hunc varum distortis cruribus (sc. appellat) H.

2. metaf. nasproten: est alterum (sc. genus hominum) et huic varum H., geminos … varo producis genio Pers. — Kot nom. propr. Vārus -ī, m Vár, priimek raznih rimskih rodov, npr.

1. Q. Attius Vārus Kvint Atij Var, pompejevec, vojskovodja v državljanski vojni, padel v bitki s Cezarjem pri Mundi: C.

2. P. Alfēnus Varus Publij Alfen Var iz Kremone, Horacijev sodobnik, najprej čevljar v svojem rodnem mestu, pozneje rimski konzul, zelo znan pravnik in avtor del s področja prava: H., Gell.

3. L. Varus Lucij Var, Avgustov prijatelj: Q.

4. P. Quīnctīlius Varus Publij Kvinktilij Var, konzul l. 13 pr. Kr., namestnik v Siriji, potem v Germaniji; ko ga je germanski vojskovodja Arminij premagal v Tevtoburškem gozdu l. 9 po Kr., je naredil samomor (vrgel se je na svoj meč): Vell., Suet., T. Po njem adj. Vāriānus 3 Várov: exercitus T., clades Plin., Suet.