Franja

Zadetki iskanja

  • Cloelius (Cluilius) 3 (cluēre) Klelij(ev), Kluilij(ev), ime albanskega, pozneje rim. patricijskega rodu. Poseb.

    1. Cluilius Kluilij, zadnji kralj v Albi; po njem se je imenovala Cluilia fossa (fossae Cluiliae ali Cloeliae) Klulijev (Klelijev) jarek: L., P. F.

    2. Cloelia -ae, f Klelija, rim. devica, ki je kot talka na čelu sotalk zbežala iz Porzenovega tabora: L., V., Val. Max. idr.
  • Cluentius 3 Kluencij(ev), ime rim. rodu, poseb. A. Cluentius Habitus Avel Kluencij Habit iz Larina, ki ga je zagovarjal Cicero: Ci., Q. Od tod adj. Cluentiānus 3 Kluencijev: pecunia Ci., iudicium Q.
  • clueō -ēre sloveti, imenovati se, imenovan biti, biti na glasu: ubi mortuus sis, ita sis, ut nomen cluet Pl., quaecumque cluent Lucr. vse, kar ima ime = kar je (biva); z dvojnim nom.: unde ignis cluet (= dicitur) mortalibus clam divisus Pac. ap. Ci., ut meus victor vir belli clueat Pl., Troginu' calix per castra cluebat? Luc. ap. Non.; z NCI: per gentes esse cluebat omnium miserrimus Enn. ap. Non., Atridae fratres cluent fecisse facinus maximum Pl., quae tibi cognita res... opportuna cluebit Lucr.; z ACI: ex taurigeno semine ortam fuisse an humano cluam Acc. fr.; z abl. (po čem? zaradi česa? od česa?): ut Acherunti clueas gloriā Pl., oves, quis Tarentum vel Baetica cluet naturā colorante Tert. Kot dep.: stratioticus homo qui cluear Pl. ki se imenujem = ki sem, hi cluentur hospitum infidissimi Pac. ap. Non., Pompilius clueor Varr. ap. Non. Soobl. Cluō -ĕre: Sen. ph., Aus., Prud.
  • Clutomēstōridysarchidēs -ae, m (Κλυτομηστωριδυσαρχίδης) Klutomestoridisarhid, komično ime pri: Pl.
  • Cluvius 3 (prim. Cluvia) Kluvij(ev), ime kampanjskega rodu, ki se je pozneje deloma preselilo v Rim. Poseb.

    1. C. Cluvius Gaj Kluvij, rim. vitez: Ci.

    2. M. Cluv. Mark Kluvij iz Puteolov, bankir: Ci. ep.

    3. M. Cluv. Rufus Mark Kluvij Ruf, rim. govornik, zgodovinopisec in državnik v času ces. Klavdija: T., Suet., Plin. iun.

    4. neko Kluvijo (Cluvia) omenja Iuv.
  • Clytius -iī, m (Κλύτιος) Klitij,

    1. Evritov sin, usmrčen kot argonavt: Hyg.

    2. Finejev tovariš: O.

    3. ime več junakov: V.
  • Cobarēs -is, m Kobar, perz. moško ime. Poseb.

    1. Medec pri Besu: Cu.

    2. poveljnik v Parsagadah: Cu.
  • Coccēius 3 Kokcej(ev), ime rim. rodu. Poseb.

    1. L. Cocceius Nerva Lucij Kokcej Nerva, pravnik in državnik, ki je l. 40 z Mecenatom in Azinijem Polionom izposloval brundizijsko pogodbo med Oktavijanom in Antonijem ter l. 37 tudi posredoval med njima, konz. l. 36: H.; pl. Coccei možje, kakršen je bil Kokcej: Sen. ph.

    2. M. Cocc. Nerva Mark Kokcej Nerva, sloveči pravnik v Tiberijevem času, consul suffectus, katerega leta, ni znano, gotovo pa pred l. 24 po Kr., umrl l. 33 po Kr.: T., Front., Dig.

    3. njegov istoimenski vnuk, pretor l. 65 po Kr., konz. l. 71 po Kr., rim. ces. od l. 96 do 98 po Kr.: T., Aur., Eutr.
  • coccolobis -is, f kokoloba, hispansko ime trte, sicer imenovane basilica: Col. (z acc. coccolobem), Plin. (z acc. coccolobin).
  • Coeranus -ī, acc. -on, m (Κοίρανος) Kojran,

    1. gr. stoik iz neznane dobe: Plin., T.

    2. moško ime pri O.
  • cóklarski (-a -o) adj. di, dello zoccolaio; di, dello zoccolo:
    pren. coklarsko ime nome goffo, strambo
  • colaphus -ī, m (sprva semit. beseda, prim. gr. κόλαφος, sl. klofuta) udarec s pestjo, zaušnica, klofuta: Pl., Ter., Sen. ph., Q., Iuv., Aug. Kot nom. propr. Colaphus -ī, m Kolaf, Klofuta, šalj. ime sužnja pri: Pl.
  • Collabus -ī, m (cum in λαμβάνω) Kolab = Popadnik, šalj. ime pri: Pl.
  • collective1 [kəléktiv] pridevnik (collectively prislov)
    zbran, celoten, združen, kolektiven

    slovnica collective noun skupno ime
    collective farm zadružno gospodarstvo, kolhoz
  • colōnia -ae, f (colōnus)

    1. kmetija, pristava, zakupno (v zakup vzeto) zemljišče ali posestvo: Paul. (Dig.), vilicus coloniae suae terminos egredi non debet Col., villae vel aliae coloniae Ulp. (Dig.).

    2. naselbina, naselje, selišče: L., Cu. idr., ne in Ianiculo coloniam constituatis Ci., decemviri colonos deducant in colonias Ci., (Cimon Amphipolim) decem milia Atheniensium in coloniam misit N. kot naselnike, da bi se naselili; šalj. bivališče, stanišče: ut commutet coloniam Pl., ut importem in coloniam hunc auspicio commeatum Pl.; Pseudolum facere ut det nomen ad Molas (gen.) coloniam Pl. da se mora dati vpisati za naselnika pri Moli (mlinski boginji) = da bo za kazen poslan v mlin.

    3. met. naselniki, naseljenstvo: coloniam mittere in locum Ci., colonias deducere novas Ci. novo množico izseljencev (s Kapitolijskega griča) peljati = novo naselbino ustanoviti. Od tod pogosto kot mestno ime Colōnia -ae, f Kolonija; poseb. Colōnia Agrippinēnsis ob Renu, Agripinska Kolonija (zdaj Köln): T.
  • columbus -ī, m (columba) golob samec: Pl., Varr. (gl. columba), Cat.; pogosto golob sploh: Col., Plin., vetuli notique columbi H. — Kot nom. propr. Columbus -ī, m Kolumb, Golob, ime nekega gladiatorja: Suet.
  • columna -ae, f (prim. celsus)

    I.

    1. steber, stolp (kot podpornik ali okras poslopja): V., H., Vitr. idr., lapidea Varr., ahenea, marmorea Ci., lignea L., templa innixa columnis O.; šalj.: ecce autem aedificat; columnam mento suffigit suo Pl. o človeku, ki si med premišljevanjem z roko podpira brado; preg.: incurristi amens in columnam Ci. butnil si … z glavo ob zid.

    2. occ. prosto stoječ steber,
    a) častni steber, obelisk: α) c. Maenii Plin., nav. c. Maenia ali samo columna Ci., Plin., Porph. Menijev steber, postavljen l. 338 na rimskem forumu na čast Gaju Meniju, ki je z L. Furijem Kamilom premagal Latine; ob tem stebru so izrekali svoje sodbe tresviri capitales zločincem in dolžnikom, ki so zamujali s plačilom: ad columnam Maeniam reus Ci., od tod: ne ad columnam adhaeresceret Ci. da ne bi obvisel ob (Menijevem) stebru = da bi odšel brez sramote, ad columnam pervenire Ci. β) columna rostrāta z ladijskimi rilci okrašeni steber, postavljen na čast Gaju Duiliju, ki je l. 260 premagal Kartažane v pomorski bitki pri Milah: Q. γ) columna Iulii Caesaris: Ci., Suet.
    b) knjižni steber, na katerem so založniki naznanjali prodajana ali pravkar izšla dela: mediocribus esse poëtis … non concessere columnae H.
    c) geogr. ime α) Herculis columnae Herkulova stebra (= predgorji Calpe v Evropi in Abyla v Afriki) ob Gadskem prelivu (gibraltarski morski ožini): Cu., Mel., Plin.; imenujeta se tudi Gaditanae columnae Gadska stebra: Ap.; pesn. po analogiji Protei columnae Protejeva stebra = otok Faros in egiptovska obala, obenem = vzhodne meje sveta: V. β) superesse adhuc Herculis columnas fama vulgavit T. (Germ. 34) = Sund med Dansko in Švedsko (ali pa Irminov stolp ali morske čeri po drugih). γ) c. Rhegia Regijski steber = skrajni jugozahodni italski rt pri Regiju: Mel., Plin.

    3. pren. steber = podpora, zaslomba: ne … proruas stantem columnam H. trdno stoječega stebra moči (= Avgusta), te, columnam virtutum Sid., esto columna tu piis semper et ancora nobis Paul. Nol. —

    II. pren. o stebrastih stvareh,

    1. steber: c. ignis Sen. ph., Hier., Vulg. ognjeni steber, c. nubis Ambr., Vulg. oblačni steber, c. ignis et nubis Vulg., c. fumi Vulg. dimni steber.

    2. vodni stolp, vodna troba, morski smrk: Plin., in mare de caelo tamquam demissa columna Lucr.

    3. moško spolovilo: Mart. (VI, 49, 3 in XI, 51, 1).

    4. c. narium nosnica = nosna kost: Isid.
  • cōmē1 -ēs, f (gr. κώμη) trg, vas, selo; le kot krajevno ime

    1. Hierā Cōmē, acc. Hierān Cōmēn, f (Ἱερὰ Κώμη) Sveti trg, Sveto mesto v Kariji ob Meandru jugovzhodno od Magnezije, imenovano po tamkajšnjem Apolonovem svetišču: L.

    2. Xylinē Cōmē Lesni trg v Pizidiji: L.
  • comētēs -ae, m (gr. κομήτης, sc. ἀστήρ) lasata zvezda, (zvezda) repatica, komet: V., Tib., Sen. ph., Serv. (z acc. sg. cometem) idr., stellae eae, quas Graeci cometas, nostri cincinnatas vocant Ci., sidus c. T., stella c. Iust., crinita sidera cometarum Amm. — Lat. soobl. comēta -ae, m: Sen. tr., Prud. — Kot grški nom. propr. Comētēs -ae, m (Κομήτης) Komet, Lasatec,

    1. ime Lapita: O.

    2. Asterionov oče: Val. Fl.
  • Cōminium -iī, n Kominij, samnijsko mesto: L. Od tod adj. Cōminius 3 kominijski,

    1. gl. Colminiāna olea; kot subst. Cōminiī -ōrum, m Kominijci, preb. Kominija: Plin.

    2. Kominij(ev), ime rimskega plebejskega rodu; poseb. znan je C. Cominius Gaj Kominij, zgovoren rimski vitez, ki je skupaj z bratom Lucijem obtožil bivšega tribuna Gaja Kornelija. Branil ga je Cicero: Ci., Asc.