Franja

Uzalum -ī, n Úzal, mesto v Afriki zahodno od Utike, rimska kolonija: Aug. — Od tod adj.

1. Uzalitānus 3 úzalski, uzalitánski: oppidum Plin. = Uzalum.

2. Uzalēnsis -e úzalski: episcopus Aug.

užáljenec, -nka offensé, -e moški spol, ženski spol , personne outragée

Vacūna -ae, f Vakúna, dobrotljiva sabinska boginja žitnega polja: Varr. fr., O., Plin., Aus. idr., post fanum putre Vacunae (v obmestju mesta Reate na Sabinskem) H. — Od tod adj. Vacūnālis -e Vakúnin, Vakúni posvečen: foci O.

Vaga -ae, f Vága

1. mesto v afriškem Bizakiju južno od Ruspine: Auct. b. Afr.

2. mesto v Numidiji jugozahodno od Utike (pisano tudi Vacca): S., Sil. — Od tod adj. Vagēnsis -e vágski (váški): oppidum Vagense Plin. = Vaga; od tod subst. Vagēnsēs -ium, m Vágci (Vagájci, Važáni), preb. mesta Vaga: S.

3. reka v Luzitaniji: Plin. (prim. Vagia).

vájenec, -nka apprenti, -e moški spol, ženski spol

čevljarski vajenec apprenti cordonnier
ključavničarski vajenec apprenti serrurier (ali ajusteur)
kuharski vajenec marmiton moški spol
trgovski vajenec apprenti commerçant
zidarski vajenec apprenti maçon

varčeválec, -lka épargnant, -e moški spol, ženski spol

mali varčevalci les petits épargnants, la petite épargne

varovánec, -nka protégé,-e moški spol, ženski spol , pupille moški spol, ženski spol

vaščán, -ka villageois, -e moški spol, ženski spol

vážiti se (-im se) imperf. refl. žarg. (bahati se, postavljati se) darsi arie, fare il gradasso, fare il grande e grosso

v. d.

1. geogr. (vzhodna dolžina) long E, longitudine est

2. (vršilec dolžnosti) ff, facente funzioni

Veiī ali Vēī -ōrum, m Vêji, staro etrursko mesto severozahodno od Rima, s katerim je dolgo tekmovalo, dokler ga ni l. 496 osvojil Kamil: Ci., L., Plin., Suet. Od tod

1. adj. Vēiēns -entis, abl. -ī, vêjski: ager Ci., bellum Ci., L., hostis, senatus L., arvum H.; subst. Vēiēns -entis, abl. -e, m
a) Vêjec, preb. Vejev: Ci.; kolekt. Vêjci: L.; pogosto pl. Vēientēs -um, m Vêjci: Ci., L.
b) vêjsko ozemlje, ozemlje Vêjcev: Plin.

2. Vēius 3 vêjski: dux (= Tolumnius) Pr.; subst. kot nom. propr. Vēia -ae, f Vêja, čarovnica in zastrupljevalka: H.

3. Vēiēnsis -e vêjski: Iuno Lact.

4. drugotni adj. Vēientānus 3 vêjski: ager L., uva Mart.; subst.
a) Vēientāna -ae, f (sc. gemma) vêjski dragulj, črn drag kamen, katerega nahajališča so bila pri Vejih: Plin.
b) Vēientānum -ī, n (sc. vinum) domače vêjsko vino (precej slabe kakovosti in neprijetnega okusa): H., Pers., Mart.
c) Vēientānī -ōrum, m Vêjci, preb. vejskega ozemlja: Plin.

Vēlābrum² -ī, n Velábrum, in sicer

1. Velabrum maius Veliki Velabrum: Plin., Varr., L., H., Tib., Suet. in

2. Velabrum Minus Mali Velabrum: Varr., dve ulici v Rimu; od tod pl. Vēlābra -ōrum, n Velábra (du.): O., Pr.; prva (V. maius) je bila na Aventinu med Vicus Tuscus in živinskim trgom (forum boarium), znana kot trg za zelenjavo, olje, sir idr., druga (V. minus) pa pri Karinah. — Od tod adj. Vēlābrensis -e velábrski: caseus Mart., massa cocta foco Velbrensi Mart. sir.

Velia -ae, f Vélija

1. (= Elea, Ἐλέα (nam. ƑΕλέα), prvotno imenovana Ὑέλη < *u̯ĕli̯ā < *u̯ĕllā), primorsko mesto v Lukaniji (zdaj Castellamare di Veglia): Ci., L., H., Plin., Gell. Od tod adj.
a) Veliēnsis -e vélijski: sacerdotes Ci.; subst. Veliēnsēs -ium, m Vélijci, preb. Velije: Ci. ep., Plin.
b) Velīnus 3 vélijski: portus V., Gell.

2. predel v Rimu na vzpetini med Forumom in amfiteatrom (na delu Palatina), kjer sta stala basilica Constantini in svetišče boginj Venere in Rome (templum urbis): Ci., L.; tudi pl. Veliae: Varr., Varr. ap. Non. (z abl. Velis), menda zato, ker se razteza v dve smeri: proti Forumu in proti amfiteatru. Od tod adj. Veliensis -e vélijski: Veliense sexticeps in Veliā Formula ap. Varr.

venerológ (-a) m med. specialista in venerologia; ekst. (specialista per) pelle e veneree

Vercellae -ārum, f Vercéle, mesto v Cisalpinski Galiji (zdaj Vercelli): T., Plin. Od tod adj. Vercellēnsis -e vercélski: ager Plin., episcopus Hier.

vērī-similis -e, nav. pisano ločeno vērī similis -e ali similis -e vērī (gl. vērum -ī, n pod vērus 3) resnici podoben, verjeten: Ci., C., L.; adv. vērī-similiter, nav. pisano vērī similiter: Ap., Tert.

vérnik, -ica croyant, -e moški spol, ženski spol , fidèle moški spol, ženski spol , (verniki) les fidèles, les croyants

Verōna -ae, f Veróna, eno najlepših in najbolj cvetočih mest v Zahodni Galiji, rojstni kraj Katula in Vitruvija (še zdaj Verona): L., O., Cat., Plin., Mart. Od tod adj. Vērōnēnsis -e verónski, iz Veróne doma (izhajajoč): Aur. idr., iuvenes Cat., ager, Catullus Plin.; subst. Vērōnēnsēs -ium, m Verónci, Verónčani, preb. Verone: T.

Vesta -ae, f (gr. ἑστία [iz *Ƒεστία] domače ognjišče, Ἑστία Hestija (boginja); indoev. kor. *u̯es svetiti, goreti (prej so besedo izpeljevali iz kor *u̯es- muditi se, (pre)bivati; prim. skr. vásati (on) prebiva, mudi se, vā́stuḥ bivališče, hiša, gr. ἄστυ, got. wisan biti, muditi se, stvnem. wësan biti, nem. gewesen)

1. (domače) ognjišče, ognjiščni ogenj: ter liquido ardentem perfudit nectare Vestam V., renovata focis et paupere Vesta lumina Sil.

2. pooseb. Vésta, po grškem mitološkem izročilu hči Kronosa in Ree, po rimskem mitološkem izročilu pa hči Saturna in Ops (Ops), Jupitrova sestra. V Rimu zelo čaščena Vesta je bila boginja domačega ognjišča in ognjiščnega ognja, domačnosti in čistega družinskega življenja. V njenem okroglem svetišču na jugovzhodnem delu rimskega Foruma ob stari kraljevi hiši (regia) so za njeno bogoslužje skrbele device vestalke (gl. spodaj) pod budnim nadzorom najvišjega svečenika (pontifex maximus), ki je stanoval v kraljevi hiši. Najpomembnejša naloga vestalk je bila skrb za večni ogenj na državnem ognjišču Vestinega svetišča. Ta ogenj, ki so ga obnovili vsako leto 1. marca, je bil tako rekoč podoba boginje (ker v njenem svetišču ni bilo nobenega kipa). Če je ogenj ugasnil, je bilo to zlovešče znamenje za državo; vestalko, ki je bila kriva, da je ugasnil, je pontifex maximus prebičal: Ci., L., V., Plin., Macr., Vestae sacerdos (= pontifex maximus) O. (o Cezarju), Iliaca ali Troica Vesta O. (ker je baje njeno bogoslužje prišlo iz Ilija (Troje) v Italijo z Enejem); elipt.: ad Vestae (sc. aedem) L., H., a Vestae (sc. aede) Ci. ep. Pozneje so Vesto istovetili z drugimi božanstvi, poseb. z boginjo zemlje (Terra = Cybele, Rhea): Serv., Vesta eadem, quae Terra O.; meton. Véstino svetišče: Vesta arsit O. — Od tod adj. Vestālis -e Vésti posvečen, Véstin: sacra Vestalia O. ali subst. samo Vestālia -ium, n: Varr. vestálije, Véstin praznik, ki so ga obhajali 9. junija; foci (ogenj), ara Lucan., cohors Lucan. vestalk, virgo Vestalis Ci., L. idr. ali subst. samo Vestālis -is, f (L., O., Plin., Val. Max.) Véstina devica, Véstina svečenica, devica vestálka, vestálka. Za vestalke (sprva so bile štiri, pozneje jih je bilo šest) je izbral (nav.) pontifex maximus od šest do deset let stare deklice; te so morale zavezane devištvu vztrajati v svečeniški službi celih 30 let: deset let so se učile, deset let so opravljale bogoslužje, deset let pa so poučevale mlajše vestalke: (sc. Numitor) fratris filiae Reae Silviae per speciem honoris, cum Vestalem eam legisset, perpetua virginitate spem partus adimit L., virginem Vestalem ali samo virginem capere Gell., defunctaque virgo Vestalis Laelia, in cuius locum Cornelia … capta est T., virgo Vestalis maxima (najstarejša) Suet., Cornelia Vestalium vetustissima T. šele po 30 letih službe se je smela vestalka vrniti v domačo hišo in se poročiti, a to se je zgodilo zelo redko. če je vestalka prelomila obljubo čistosti, je zagrešila incestum; za kazen so jo živo zakopali na „zločinskem polju“ (campus sceleratus). Vestine svečenice so Rimljani zelo spoštovali; pesn.: Vestales oculi O. oči, kakršne se spodobijo za vestalko = sramežljive oči.

vestrās -ātis, m, f (vester) eden (ena) od vaših, eden (ena) iz vaše družine ali ljudstva; kot m vaš rojak, vašinec: Prisc., Char. — Soobl. vestrātis -e: Prisc.