Franja

zlomíti to break; to fracture; to snap; (ud) to break

zlomíti na dvoje to break in two
zlomíti kos krede na dvoje to snap a piece of chalk in two
zlomíti odpor to overcome (ali to crush) resistance
zlomíti komu vrat to break someone's neck
zlomíti si vrat to break one's neck
zlomil si je nogo (roko) he broke his leg (his arm)
zlomíti se to break, to fracture
zlomíti upor, vstajo to break a rebellion
to mi je zlomilo srcé it broke my heart
veja se je zlomila the branch broke
val se je zlomil ob bregu the wave broke on the shore

zlomíti (-im)

A) perf.

1. rompere, spezzare, spaccare:
zlomiti palico spezzare una verga
zlomiti vejo spezzare un ramo

2. pren. spezzare:
zlomiti ujetnika z mučenjem spezzare la resistenza del prigioniero con la tortura

3. fiaccare, esaurire, estenuare:
bolezen ga je zlomila la malattia lo estenuò

4. travolgere; spezzare:
zlomiti sovražnikovo obrambo travolgere le resistenze nemiche

5. med. fratturare
FRAZEOLOŠKA/TERMINOLOŠKA RABA:
zlomiti palice na kom bastonare qcn.
zlomiti hrbtenico organiziranemu kriminalu spezzare le reni alla criminalità organizzata, aver ragione della criminalità organizzata
zlomiti komu roge ammansire qcn.
zlomiti komu srce spezzare il cuore a qcn.

B) zlómiti se (-im se) perf. refl.

1. spezzarsi

2. pren. crollare:
obramba se je zlomila la difesa è crollata

3. pren. rompersi (di voce)

4. pren. (upogniti se, sključiti se) chinarsi, (in)curvarsi:
zlomiti se v jok scoppiare in pianto

C) zlómiti si (-im si) perf. refl. rompersi, rompere:
beseda, da si ob njej jezik zlomiš una parola difficilmente pronunciabile, tale da slogare la lingua
pren. zlomiti si v čem vrat rompersi l'osso del collo

Zunge, die, (-, -n) Anatomie, bei Schuhen: jezik; figurativ deutscher Zunge nemškega jezika; Tierkunde morski list; Technik , Musik jeziček, an Weichen: ostrica; eine scharfe Zunge oster jezik; eine falsche Zunge lažniv jezik; böse Zungen zlobni jeziki; die Zunge zeigen pokazati jezik; sich auf die Zunge beißen ugrizniti se v jezik; sich die Zunge abbrechen beim Sprechen: lomiti si jezik; sich die Zunge verbrennen opeči si jezik; seine Zunge hüten/zügeln brzdati (svoj) jezik; es liegt mir auf der Zunge leži mi na jeziku; auf der Zunge zergehen raztopiti se v ustih; seine Zunge wetzen brusiti jezik (an ob) ; das Herz auf der Zunge haben nositi srce na dlani; glatt/schwer von der Zunge gehen iti hitro/težko z jezika; jemandem die Zunge lösen razvezati jezik (komu)

ἄημι [Et. iz ἄϜημι, gl. ἄελλα. – Obl. ἄησι, -ητον, inf. ἀῆναι, ep. ἀήμεναι, pt. ἀείς, ἀέντος – impf. pass. ἄητο]. ep. poet. 1. piham, vejem, brijem. 2. pass. vznemirjen sem, divjam, θυμὸς ἄητο δίχα srce je vleklo (bogove) na dve strani, λέων ἀήμενος od vetrov prepihan, nadlegovan.

ἀμύσσω, at. -ττω ep. ion. [Et. iz ἀμύκ-jω, ἀμυχή razpoka, lat. mucro, konica, n. pr. zob, meča, kopja, gršk. ἀμυκαλαί puščica, kopje, meč. – Obl. fut. ἀμύξω, aor. ἤμυξα] (raz)praskam, prasnem, ranim, raztrgam, razmesarim; met. razrijem, žalostim, trapim si srce.

ἀνα-πῑ́πτω [aor. NT tudi ἀνέπεσα] poet. ἀμπίπτω 1. padem nazaj, znak. 2. umikam se, pogum (srce) mi upade. 3. NT uležem se, usedem se za mizo.

ἄν-ειμι (εἶμι) [impf. ep. ἀνήιον] 1. vzhajam (o solncu); grem, napravim se na, hodim, splezam gori ἐς περιωπήν; grem v srce dežele; odplovem na širno morje; ἱδρὼς χρωτί priteče iz, prikaže se; ἄροτος γῆς vzraste, poganja. 2. ἔς τινα obračam se na koga s prošnjo. 3. vračam se.

ἀπειρό-κακος 2 kdor ne pozna zla ali bolečine; τὸ ἀπειρόκακον pomanjkanje slabih izkušenj, dobrodušnost, dobro srce.

ἀφελότης, ητος, ἡ (ἀφ-ελής) odkritosrčnost, preprostost, καρδίας preprosto srce NT.

βάλλω [Et. iz g^wljō, kor. g^wel, nem. quellen, gršk. βαλεῖν, βέβληκα itd., βλῆμα, βόλος, βολίς. – Obl. fut. βαλῶ (NT βαλλήσω), βαλοῦμαι, aor. ἔβαλον, -όμην, pf. βέβληκα, βέβλημαι, aor. p. ἐβλήθην, fut. pass. βληθήσομαι, fut. 3 βεβλήσομαι; adi. verb. βλητός, -έος – ep. fut. βαλέω, βαλεῦμαι, aor. cj. 2 sg. βάλῃσθα, opt. βάλοισθα, med. iter. impf. βαλλέσκετο, aor. βαλέσκετο; aor. act. v sestavljenkah -βλήτην, -βλήμεναι; med. s pass. pom. ἔβλητο, cj. βλήεται, opt. βλῇο, βλεῖο, inf. βλῆσθαι, pt. βλήμενος, 3 pl. pf. βεβολήαται, pl. βεβολημένος; aor. imp. βαλεῦ]. I. act. 1. trans. a) mečem, lučam, izstrelim βέλος, ἐπὶ σκοπόν streljam v tarčo, streljam na kaj; b) zadenem, pogodim σκοπόν, zadam rano ἕλκος, ranim, τινὰ στῆθος na prsih, κατά τι, πρός τι; c) postavim, denem, spravim v kaj, gonim, podim, obračam, podiram τινὰ ἐν κονίῃσιν; ὄμματα obračam (na drugo stran), νῆας ἐς πόντον spuščam v morje, ἄγκιστρον vržem mreže, ἵππους πρόσθεν podim naprej; ἐς κακόν spravljam v nesrečo; ἐν αἰτίᾳ obdolžim, μῆλα ἐν νηί spravljam na ladjo; μετὰ νείκεα zapletam v prepire, γῆς ἔξω prepodim, iztiram iz dežele; o obleki ogrnem, oblečem, NT ὁ παῖς βέβληται je bolan; d) zadenem, dosežem, dotaknem se česa, poškropim ῥαθάμιγγες; obsevam ἥλιος ἀκτῖσι; κτύπος οὔατα, ὀσμή kaj sega (pride) do mene; e) pustim, da pade, prelivam (solze); ἄθαπτόν τινα ne pokopljem; χεῖρε ἀμφί τινι objemam; f) vdahnem, vlijem kaj komu v srce ἐνὶ θυμῷ, λύπην povzročim žalost, užalostim; φιλότητα sklenem, napravim prijateljstvo. 2. intr. premikam se, εἰς ἅλα izlivam se, iztekam se, περὶ τέρμα tečem okrog; o nevihti nastopim, pridrvim NT. II. med. 1. ogrnem si kaj τόξα ἀμφ' ὤμοις; ἄγκυραν vržem, spustim; εἰς γαστέρα spočnem. 2. premišljam, preudarjam, mislim na νόστον, sklenem drugače ἑτέρωσε; ἐν φρεσίν, ἐν θυμῷ, ἐς, ἐπὶ νοῦν vzamem si k srcu, vtisnem si v srce, zapomnim si; ἐπ' ἐμαυτοῦ vzamem sam nase, sklenem kaj sam zase.

βαρύς, εῖα, ύ [Et. iz g^wr̥us, lat. gravis in brutus (osk.-umbrijska oblika) iz g^wrū-] 1. težek, tehten, znamenit, ugleden. 2. o glasu: nizek, zamolkel, silen, močen, glasen, krepek. 3. poguben, pust, nadležen, težaven, obtežen, neokreten νόσῳ, γήρᾳ, neprijeten, skeleč, žalostilen. 4. o kraju: nezdrav. 5. o osebah: a) težko oborožen; b) trd, strog; c) nevaren. – adv. βαρέα, βαρύ, βαρέως težko, nerad, glasno, βαρέως φέρω τι nekaj mi teži srce, sem v stiski (v skrbeh), nejevoljen sem; β. ἀκούω težko (nejevoljno) poslušam.

δαΐζω (gl. δαίομαι) [fut. δαΐξω, aor. ἐδάιξα, pf. pass. pt. δεδαιγμένος, pt. aor. pass. δαϊχθείς] ep. poet. 1. (raz)režem, razsekam, (raz)delim, prebodem, razderem, raztrgam, ubijem, umorim; κόμην razmršim, razkuštram; mučim, ἦτορ δεδαϊγμένος smrtno ranjen. 2. δαϊζόμενος κατὰ θυμὸν διχθάδια neodločen, omahljiv, φρεσὶν ἔχων δεδαϊγμένον ἦτορ noseč v prsih od skrbi ranjeno srce; ἐδαΐζετο θυμός srce je razburjeno, vznemirjeno.

δαίομαι ep. ion. poet. [Et. kor. dā(i), gršk.: δατέομαι, δαίς, δαίτη, δαιτρός, δαίνυμι; nem. Zeit, stvn. zît iz dī-t. – Obl. fut. δᾰ́σομαι, aor. ἐδασάμην, (ep. tudi σσ), pf. 3 sg. pass. δέδασται, 3 pl. δεδαίαται]. 1. med. a) podelim, razdelim zase τινί τι; τρεῖς μοίρας τι razdelim kaj na tri dele; b) (raz)trgam, (raz)mesarim. 2. pass. razdeljen sem, δίχθα na dva dela; δαίεταί μοι ἦτορ srce mi poka.

δακέ-θῡμος 2 (δάκνω) poet. ki grize, razjeda, žali srce.

δαμάζω, ep. δαμνάω, ep. poet. δάμνημι, δάμναμαι [Et. lat. domare, nem. zähmen (got. tamjan); gršk. še: δμητός, ἀδάματος, δμώς. – Obl. 2 s. med. δαμνᾷ, impf. 3 s. ep. δάμνα, fut. δαμάσω, δαμάω, 3 sg. δαμᾷ in δαμάᾳ, 3 pl. ep. δαμόωσιν, aor. ἐδάμασ(σ)α; med. 3 sg. cj. δαμάσσεται; pf. pass. δέδμημαι; plpf. 3 pl. δεδμήατο; aor. pass. ἐδαμάσθην, ἐδμήθην in ἐδάμην; 3 pl. δάμεν, cj. δαμήω, δαμείω, inf. δαμῆναι, δαμήμεναι] krotim 1. act. a) krotim, strahujem, udomačim, upregam v jarem; b) omožim (deklico s kom τινί); c) obvladam, uženem, premagam, podjarmim, ubijem, slabim, ugonobim, πληγῇσιν bičam, κισσός objemam, oklepam. 2. pass. a) ukrotijo me, podležem (ὑπό) τινι, ὑπό, ἔκ τινος premaga me kdo, pokoravam se; pf. podložen sem, pokoren sem, služim; b) dam se preprositi, vdam se prošnjam; c) oslabim (-eti). 3. med. = act. οἴνῳ φρένας omamim srce z vinom.

δευσο-ποιός 2 (δεύω) ki za stalno pobarva, neizbrisen, neminljiv δόξα; δευσοποιόν τι ἐγγίγνεται vtisne se kaj neizbrisno v srce.

διχθά adv. (δίχα) ep. v dva dela, na dvoje razdeljen, dvojno; διχθὰ δέ μοι κραδίη μέμονε na dve strani mi srce hrepeni = omahujem med dvema sklepoma.

δί-ψῡχος 2 (ψυχή) kdor ima razdeljeno ali razdvojeno srce, dvomeč, neodločen, omahljiv; subst. ὁ omahljivec NT.

δύσ-φορος 2 (φέρω) ki se težko prenaša, neznosen, težeč, težek, nadležen, γνῶμαι zapeljiv, moten, zmeden, τὰ δύσφορα težka nesreča. – adv. δυσφόρως ἄγω zamerim kaj, zelo se jezim nad kom, τὰ ἐν σοὶ δυσφόρως ἔχοντα kar ti teži srce.

ἐκ-θρῴσκω [aor. ep. ἔκθορον] ep. poet. skačem iz (s) česa τινός; pobegnem, odhitim, κραδίη ἔξω στηθέων srce hoče iz prs skočiti, t. j. srce močno bije.