Franja

òbraščić m
1. ličece
2. vdolbina na puškinem kopitu, kamor se nasloni lice pri merjenju

obrégniti se -em se
1. obrecnuti se na: obregniti se ob koga, ob netovariško vedenje
2. okositi se, osjeći (-se-), se na koga: obregnil se je na ženo
3. ljutito odgovoriti: kaj mi mar, se je obregnila

obregováti se -ujem se i obrégati se -am se
1. obrecati se, obrecivati se, obrecavati se na: obregovati se ob njene besede
2. okašati se, osijecati (-se-) se na: ves čas se je obregoval na sosedo
3. ljutiti se, kritizirati, kritikovati (zajedljivo): obregovati se nad stanovanjem

obrestováti -ujem
1. davati, donositi kamatu na uloženi novac: obrestovati posojilo, vlogo, kapital se obrestuje
kapital donosi kamate
2. donositi korist: trud se ti bo obrestoval

obrézati -žem
I.
1. obrezati, opsjeći (-se-), isjeći suvišne mlade lastare na lozi, voću, drveću: obrezati drevo, trto, vrtnico, vinograd
2. zalomiti, okrnjiti lozu: obrezati trto
3. potkresati: obrezati živo mejo
4. opsjeći, opseći: obrezati rob s škarjami
5. obrezati: obrezati judovskega, muslimanskega moškega novorojenčka
II. obrezati se porezati se, posjeći (-se-): obrezati se po rokah

òbrijati -jēm
I.
1. obriti: obrijati brkove
2. ekspr. opehariti, na led speljati: obrijati bez britve
II. obrijati se obriti se: obrijati se brijačem, žiletom, aparatom

obritína ž obrijano mjesto (mes-) na koži

obrlaćívati -làćujēm pridobivati na svojo stran

obrlátiti obr̀lātīm pregovoriti, pridobiti na svojo stran, pretentati: nije lako njega obrlatiti; sina ti je obrlatila, da znaš

obŕnuti òbr̄nēm
I.
1. obrniti: obrnuti list u knjizi, konja, ključ u bravi, glavu, čašu vina
2. obrniti se: ja sam išao dalje, a on je kući obrnuo
3. spremeniti: Turska je obrnula politiku svoju
4. ekspr. pridobiti na svojo stran: on je obrnuo svijet na svoju stranu
5. nastati: kad obrnu treće ljeto, nakanih se i otidoh
II. obrnuti se
1. obrniti se: sad se sve na dobro obrnulo
2. ozreti se

obróben -bna -o
1. obrubni, ivični, na ivici, na rubu: -e opombe
2. periferni, manje važan: -a opomba, vloga

obróbje s
1. rub, ivica, kraj, na rubu, na ivici: obrobje gozda
2. periferija, vanjski dio, spoljašnji deo: obrobje mesta
periferija grada; društveno obrobje

obróčen -čna -o obročni, u obrocima, na rate: -o odplačevanje dolga

òbročno prisl. obročno, na obroke

obr̀tāljka ž
1. vratni zapirač, zapirač na vratih
2. vrtiljak

obŕtoma pril. obrtimice, na obrtni, na zanatski način

obsecrātiō -ōnis, f (obsecrāre)

1. rotitev, prošenje, žive prošnje (= gr. ἱκεσία): Iust., Q. idr., prece et obsecratione humili ac supplici uti Ci., alicuius obsecrationem repudiare Ci.; kot ret. figura: Ci.

2. occ.
a) dan javne pokore ali molitve: Suet., obsecratio a populo est facta L., supplicatio … et obsecratio in unum diem indicta L., procurationes et o. Ci.
b) zagovarjanje s klicanjem na boga, svečano zagovarjanje: Ci., obsecrationibus se obligare Iust.

ob-secundō -āre -āvī -ātum (ob in secundāre) pospešiti (pospeševati), iti na roko, streči komu, popuščati komu, (od)jenjati, ugoditi (ugajati), ustreči (ustrezati), ustrežljiv (popustljiv, ugodljiv) biti: Amm., o. in loco Ter. če je umestno = ob pravem času, ut eius (sc. Pompei) voluntatibus … etiam venti tempestatesque obsecundarint Ci., obsecundando impetum mollire L.

obsénčnik m ukrasni obručić, kolutić koji se nosio na sljepočnicama (slep-)

observational [ɔbzəvéišənəl] pridevnik (observationally prislov)
ki temelji na zapažanju