tip3 [tip]
1. samostalnik
nagnjenje, nagnjen položaj, nagib; odlagališče
to give a tip to s.th. postaviti kaj v poševen položaj, prekucniti, prevrniti kaj
2. prehodni glagol
prevrniti, prekucniti; nagniti; zvrniti; izprazniti z zvrnitvijo, z nagibanjem (npr. vagonček)
neprehodni glagol
nagniti se (večinoma tip over)
prevrniti se, prekucniti se
to tip over a teapot prevrniti čajnik
to tip s.o. into the water suniti koga v vodo
they tip ped the cart prevrnili (izpraznili) so voz
tip the water into the sink! izlij vodo v izlivek!
to tip the balance prevagati
Zadetki iskanja
- tītillō -āre -āvi -ātum (sor. z gr. τίλλω pulim, tezam) ščegetati, žgečkati, dražiti: aliquem Cael.; večinoma metaf. dražiti, mikati, vabiti: Lucr., Aus., Tert. idr., sensus quasi titillarentur voluptate Ci., ne vos titillet gloria H., quis mortalium, cui ullum superest hominis vestigium, per diem noctemque titillari velit Sen. ph., ipsum vis titillare maerorem? Sen. ph., ego mehercules titillare non desinam et ludos mihi ex istis subtilibus ineptiis facere Sen. ph., si forte vos vetus titillaverit consuetudo Aug.
- tollō -ere, sustulī, sublātum (obl. pf. in sup. debla se nadomeščajo z obl. glag. suf-fero), stlat. tulō -ere, tetulī [klas. tulī, pf. k ferō], lātus (iz *tlātos (*telətos), prim. ferō) (iz *tl̥nō (< *tl̥nāmi)); prim. skr. tulā́ tehtnica, prečka, tuláyati vzdiguje, dviguje, tehta, lat. tolerō, tollēnō, gr. τλῆναι trpeti, τάλας trpeč, πολύτλᾱς ki je mnogo prestal, τάλαντον tehtnica, utež, τελαμών nosilec, nosilni jermen, got. þulan = stvnem. dolēn = nem. dulden, nem. Geduld)
I.
1. dvigniti (dvigati, dvigovati), vzdigniti (vzdigati, vzdigovati): Enn., Luc. ap. Non., Varr. ap. Plin. iun., Cat., Ph., Lucr., Sen. rh., Petr. idr., iacentem Pl., aliquem in collum Pl., cratera manibus O., saxa de terrā Ci., tolluntur aulaea O., aliquem in crucem Ci. na križ pribiti, križati, ignem Ci., L. dati znamenje z ognjem, sortes Ci. vzdigniti žreb, žrebati, tectum altius Ci., Icti. vzdigniti, višje sezidati, procella fluctus ad sidera tollit V., tollere (razburkati) seu ponere (sc. ventus) vult freta H.; pren.: onus tollere Ci. nase vzeti (jemati), sprejeti, poenas Ci. trpeti kazen.
2. occ.
a) kot voj. t.t. dvigniti vojaška znamenja = odriniti, kreniti: L., Auct. b. Alx. idr., his cognitis rebus signa sustulit seseque Hispalim recepit C.
b) vzdigniti sidra (mačke) = odpluti: sublatis ancoris milia passuum septem progressus C.; šalj. odjadrati = odkuriti jo, popihati jo, podurhati jo, oditi: Varr.
c) novorojenega otroka vzdigniti s tal, ga s tem priznati za svojega in pokazati pripravljenost vzgajati ga: puerum Pl., natum filium Q., mares liberos Lact., nec dubita, cum te partu Lucina levarit, tollere, quidquid erit O., filium Neronem ex Agrippinā Suet., non ita me genitor sublatum erudiit V., duxit uxorem, filium sustulit, ad aetatem perduxit Sen. rh.; od tod: Maeonio regi quem serva Licymnia furtim sustulerat V. ki ga je bila skrivaj vzredila, si, quod peperissem, id non necarem ac tollerem (o materi) Pl.
d) s seboj (na ladjo ali na voz) vzeti; na vprašanje kam?: aliquem in currum (equum) Ci., in lembum L.; z abl. instrumenti: aliquem raedā H.; tudi samo: me quoque tolle simul O. vzemi na ladjo; o ladjah samih = vzeti na ladjo, sprejeti na krov, naložiti na krov = imeti na krovu: navis trecentas metretas tollit Pl., navis ducentos ex legione tironum sustulerat C., naves XVIII, quae equites sustulerant C.
3. metaf.
a) (hvaleč) povzdigniti (povzdigovati), poveličati (poveličevati), povišati (poviševati): aliquem laudibus in caelum Ci., in astra V. kovati v zvezde, Mnestheus, quem sublimem gloria tollit V., tollere altius dicendo Ci.; podobno: hunc honoribus tollere H. povišati s častmi, odlikovati s častmi.
b) (potrtega) dvigniti (dvigati, dvigovati), (o)srčiti, opogumiti (opogumljati), (o)hrabriti (ohrabrovati), (po)tolažiti ipd.; iz rekla lacrimantem gremio tollere (vzdigniti) O. so se razvila pren. rekla: tollere adflictum L. ali amicum H. tolažiti, animum alicui tollere L. oživiti (oživljati) komu pogum, opogumiti (opogumljati) koga, (o)hrabiti koga ali srce komu storiti, (o)srčiti ga, ultro animos tollit dictis V.; od tod animos tollo Pl. opogumljam se. —
II.
1. dvigniti (dvigati, dvigovati) kvišku, vzdigniti (vzdigati, vzdigovati), povzdigniti (povzdigati, povzdigovati), vzravna(va)ti; najprej o telesnih udih: caput Pl., manūs Ci., Cat. (v znamenje pohvale ali občudovanja), manum ali manūs Eccl. (v znamenje podreditve), bracchia V., pectus V., oculos Ci. dvigniti, odpreti; na vprašanje kam?: palmas ad sidera O., V., manūs ad aethera O. ali ad caelum H., Sen. rh. ali ad deos Plin. iun., frontem ad caelum O.; z dat.: bracchia caelo O.; potem o celotnem telesu: non haec alte volucris (v letu, leteča) sua corpora tollit O.; refl.: se super aequora in auras O. ali se in caelum alis V. vzleteti, vzplavati, splavati; tudi: Dares se tollit V. ali solio se tollit ab alto V. se vzdigne, vstane; o rastl.: se a terrā altius Ci., V. višje (z)rasti; med.: tollor eo O., fuscis dea tollitur alis V. se vzdigne, odleti; od tod: (sc. sol) terrā cum tollitur imā O. se vzdiguje, vzhaja.
2. metaf.
a) navda(ja)ti s ponosom, (po)ošabiti; redko act.: animos tollunt L. kažejo se ponosne; večinoma adj. pt. pf. sublātus 3 ponosen na kaj, ponašajoč se s čim, prevzeten, ošaben, nadut zaradi česa: O., quo proelio sublati Helvetii nostros lacessere coeperunt C., hac victoriā sublatus Ambiorix C., rebus secundis V., gloriā T.
b) (krik, hrup, smeh idr.) dvigniti (dvigati, dvigovati), zagnati (zaganjati), zganjati, zače(nja)ti (kričati, smejati se idr.), bruhniti (buhniti, bukniti) v kaj: clamorem Pl., clamorem in caelum V., clamores ad sidera V., tollitur in caelum clamor Enn., clamor a vigilibus tollitur Ci., clamor magnus se tollit in auras V., tollere gemitum V., Alcibiades cachinnum dicitur sustulisse Ci., tollent Romani cachinnum H., tollere risum H., tibi tollit hinnitum equa H. zarezgeta; pesn.: anguis tollit minas V. se grozeč vzdiguje; tudi proelia tollunt venti V. se začnejo bojevati.
c) (kako govorico) raznesti (raznašati), razglasiti (razglašati), razširiti (razširjati), sprožiti (sprožati): verum enim tu istam, si te di ament, temere hau tollas fabulam Pl. —
III.
1. dvigniti (dvigati, dvigovati), vzdigniti (vzdigati, vzdigovati) = vzeti, jemati, odvzeti (odvzemati), odvesti (odvajati), odpraviti (odpravljati), odnesti (odnašati), odstraniti (odstranjevati, odstranjati), spraviti (spravljati) stran, (od)peljati proč: aurum N., praedam C., solem e mundo Ci., aliquid ex acervo H., pecunias e fano C., frumentum de areā Ci., aliquem ab atriis Liciniis in Galliam Ci., tolli miserabile corpus imperat V.; poseb.
a) z mize pobrati (pobirati), z mize pospraviti (pospravljati): patinam, cibos H., sublata reponi iubet pocula V., mensam tolli iubet Ci.
b) poljščino spraviti (spravljati), pospraviti (pospravljati), pridelati (pridelovati): non … totidem tollebat turis acervos O.
c) zase spraviti (spravljati), zase (sebi) (pri)hraniti (prihranjevati): omnes chlamydes, argentum, pullum H.
2. metaf.
a) (osebe) izpred oči, s poti spraviti (spravljati), umakniti (umikati); v pozitivnem pomenu: me … Mercurius … denso paventem sustulit aëre H., in arduos tollor Sabinos H.; occ. (v negativnem pomenu) s poti spraviti (spravljati), evfem. = usmrtiti (umrčevati, usmrčati), ubiti, pokončati: Gracchum in insidias inductum sustulit N., nisi Alcibiadem sustulisset N., illo uno sublato N., tollere Attalum per Parmenionem Cu., Titanas fulmine H.; pogosto z dopolnilom: aliquem de (e) medio ali samo aliquem tollere (npr. ferro, veneno) Ci.; dvoumno: adulescentem … tollendum Brutus in Ci. ep. (po)vzdigniti v časti ali spraviti s poti.
b) vzeti, jemati, odvze(ma)ti, rešiti koga česa, (kako oviro) odpraviti (odpravljati), odstraniti (odstranjevati, odstranjati), narediti (delati) čemu konec, končati (končevati, končavati): alicui spem, metum, timorem C., luctum H., dolores et tumores Plin., morbum Cels., bellum expectatione eius imminutum est, adventu sublatum Ci., bellum profligare (večinoma dokončati) ac paene tollere (odstraniti, odpraviti) Ci., belli commercia Turnus sustulit V. je naredil konec, je ustavil, colloquium tolli C. se onemogoča; od tod tudi (v mislih) odpraviti (odpravljati), odmisliti (odmišljati), izvze(ma)ti, ne upoštevati: amicitiam e mundo Ci., sublatā benevolentiā Ci., tollere deos Ci. tajiti; pesn.: tollere clivum mensae O. odpraviti nagnjenost mize, poravnati mizo.
c) z dolgim besedičenjem čas prebi(ja)ti, zapraviti (zapravljati): diem, tempus Ci.
d) uničiti (uničevati), izničiti (izničevati), razdeti, razdejati (razdevati), (po)rušiti, iztrebiti (iztrebljati), zatreti (zatirati), odpraviti (odpravljati), izkoreniniti (izkoreninjati), (iz)brisati: Carthaginem Ci., stirpem sacrum Teucri V., memoriam alicuius rei Ci., nomen ex libris Ci. izbrisati, mendum scripturae Ci. izbrisati, popraviti; occ. odpraviti (odpravljati), ukiniti (ukinjati), ovreči (ovrgavati), preklicati (preklicevati), razveljaviti (razveljavljati): decemviralem potestatem, reges Lacedaemoniorum N., comitia L., legem Ci., dictaturam funditus e re publica Ci., sublato Areopago Ci.; dvoumno: sustulit pariter ipsosque nefasque O. jih je povzdignil do neba in prepovedal zločin.
Opomba: Pf. tollī Pers. (4, 2), tollērunt Isid., tollisse Ulp. (Dig.); pf. tulit Suet.; plpf. tulerat Suet. (le v reklu filium ali liberos ex aliquā tollere). - tonitrus -us, m (Pl., Acc. fr., Pac. fr., Varr. ap. Non., L., O., V., Ph., Stat., Lucr., Plin., Sen. ph. in poznejši pisci), tonitruum -ī, n (Varr. ap. Non., Plin., Tert., Aug., Hier.; v pl.: O., Sen. ph., Amm., Lact., Tert.), tonitruus -ūs, m (Plin., Hier.); sg. se tvori nav. iz obl. tonitrus; pl. večinoma tonitrua -uum, dat. in abl. tonitribus (tonāre) grom, grmenje, trèsk, treskanje: tonitrum secuti nimbi O., movet (sc. Iuppiter) tonitrūs O., sonat tonitribus aether O., caelum tonitru contremit Pac. fr., tonitru caelum omne ciebo V., tonitru tremescunt ardua terrarum et campi V., humanas motura tonitrua mentes O., tonitruus gentium, fulmen eloquentiae Christianae Hier.
- tot2 [tɔt]
1. samostalnik
pogovorno (skupna) vsota, seštevek; seštevanje; stolpec številk za seštevanje
2. pogovorno prehodni glagol (večinoma tot up)
sešteti, zbrati
neprehodni glagol to tot up (to 100 dinars) skupno znašati, znesti (100 dinarjev) - tribūnus -ī, m (tribus) tribún
1. predstojnik tribus, tribúnski (tríbuški) predstojnik = predstojnik ene izmed treh prvotnih tribus; v tem pomenu se beseda uporablja le redko, ker so nam. naziva tribunus pozneje uporabljali naziv curator tribūs: tribuni Manlium de saxo deiecerunt L. Ti tribuni so zastopali pripadnike svoje tribus na vseh področjih, poseb. pri cenitvi (census), naboru, razdelitvi davka idr.
2. poveljnik konjenice (tribunus celerum) v času kraljev: praeco ad tribunum celerum populum advocavit L. Kot poveljnik rimskih, v tri stotnije razdeljenih konjenikov (vitezov), ki so tvorili jedro rimske vojske, je bil ta tribun v odnosu do kralja v enakem razmerju kot pozneje magister equitum v odnosu do diktatorja in je opravljal svojo službo do kraljeve smrti. S koncem kraljestva je bilo odpravljeno tudi to dostojanstvo.
3. erarni tribún, državni blagajnik: tribūnus aerārius Ca. ap. Gell., tribūnī aeris Plin. V starejših časih so tako imenovali nekatere predstojnike tribus, ki so pobirali davek in so zato tudi izplačevali (vojakom) mezdo. Ko pa so izplačevanje vojaške mezde prevzeli kvestorji, so erarni tribuni sicer še ostali, a njihova pooblastila in domena niso bili jasni; najbrž so bili le nekaki oskrbniki (intendanti) pod kvestorji. Od sprejetja Avrelijevega zakona l. 71 do Julijevega zakona l. 46 so bili kot tretja dekurija sodnikov zastopniki plebejcev v sodniškem zboru: pari studio convenisse video tribunos aerarios Ci.
4. vojaški tribún; ta funkcija bi približno ustrezala današnjemu činu „polkovnik“: tribūnus mīlitum: C., Ci. idr. ali mīlitārīs: Ci., Plin. Vsaka legija je imela šest vojaških tribunov, ki so se pri poveljevanju izmenjevali; če so bili izvoljeni od vojske ali konzula, so se imenovali tribūnī mīlitum rūfulī, tisti, ki jih je v Rimu izvolilo ljudstvo, pa comitiātī L. Če C. piše „tribuni cohortium“, misli s tem vojaške tribune, ki so poveljevali v posameznih legijskih kohortah; le za cesarsko obdobje se da dokazati naslov „tribunus cohortis“, poveljnik prve (najmočnejše) kohorte v legiji: Plin. iun., Vulg.; enak naziv je menda tudi tribunus minor Veg.
5. vojaški tribúni s kónzulsko oblastjo ali kónzulski tribúni: tribūnī mīlitārēs cōnsulārī potestāte, oblastnik, ki je nadomeščal konzula (od l. 445 do 367): L. V svojih zakonskih predlogih (rogationes) je Gaj Kanulej l. 445 zahteval conubium med patriciji in plebejci in možnost, da bo konzulat dostopen tudi plebejcem. Da bi se patriciji izognili tej zahtevi, so omejili konzulsko oblast in ustanovili cenzuro ter dali nam. konzulov iz obeh stanov izvoliti vojaške tribune s konzulsko oblastjo, in sicer enkrat tri, drugič štiri, pa tudi šest. Njihovo jurisdikcijo, volitve in opravljanje funkcije so urejela pravila, ki so veljala za konzule. Ko so leges Liciniae Sestiae plebejcem podelili pravico do pravega konzulata, je bila ta tribunska oblast odpravljena.
6. tribūnus plēbis (plēbī, plēbeī) ali samo tribūnus ljudski tribún, oblastnik za zaščito preprostega ljudstva: Ci., L. Leta 493 so leges sacratae plebejcem podelili pravico do te oblasti. Ljudski tribuni so morali biti plebejskega rodu; njihova starost ni bila posebej določena, a večinoma so se za to službo potegovali bivši plebejski edili. Ti tribuni so bili voljeni na volitvah v tribus (tributnih komicijah); svojo službo so nastopali 10. decembra. Njihovo število (prvotno število je bilo 2 ali 5: L.) je določil Publilijev zakon (lex Publilia) l. 479: 10. Bili so nedotakljivi in neoskrunljivi (sacrosancti) in so si sčasoma priborili pomembne pravice. Sprva so imeli samo ius auxilii; smeli so preprečevati krivične odredbe uradnikov in senata proti posameznim plebejcem, zlasti pri naborih, razpisovanju davkov in na sodišču, kjer je tribun s svojim vetom (intercessio) lahko razveljavil sodnikovo razsodbo. Sčasoma so to pravico (ius intercessionis) izrabljali tudi pri poseganju v domene drugih oblastništev, celo senata, in pri volitvah. V senatu so imeli sprva le pravico sedeti pri vratih in posegati po ius auxilii v korist svojih varovancev, pozneje pa so dobili sedež in pravico glasovanja v senatu in celo pravico sklicevanja senata. Bivše tribune so tudi sprejemali kot senatorje v senat. Od nekdaj pa so imeli tribuni pravico sklicevati in voditi ljudska zborovanja (skupščine) (contiones); predvsem so predsedovali tributnim komicijam (comitia tributa), katerih delokrog je postajal vedno širši. Kot predsedniki so imeli pravico prirejati ptičegledje (samo auspicia minora) in s tem povezano spectio de caelo. Imeli so tudi pravico neubogljivcem naložiti globo in celo ius prensionis do zasebnikov in uradnikov. Sula je močno omajal in omejil tribunsko oblast in z njo povezane pravice, toda Pompej je tribunom povrnil vse pravice v celotnem obsegu. Cezar in njegovi nasledniki so na tribunatu in njegovih pooblastilih utemeljili cesarsko oblast. Ljudski tribunat kot funkcija je obstajal tudi v času cesarjev, vendar ljudski tribuni niso v političnem življejnu igrali več nobene vloge. - tribus -ūs, dat. in abl. pl. tribubus, f (italsko *tribhu- iz *tri- tri in *bhū- (gl. fuī, fore); prim. tribuō in umbr. trífu)
1. tríbus (f) (tudi tríbus (m) in tríbua), oddelek rimskega ljudstva, okraj, okrožje, soseska, srenja, občina, župa. Sprva so bile v Rimu le tri pratribus pravih rimskih državljanov (Ramn(en)es, Tities in Luceres); od Servija Tulija naprej pa je štel ager Romanus štiri mestne (tribus urbanae) in 26, pozneje 31 podeželskih tribus (tribus rusticae). Mestne in podeželske tribus so bile sprva enakopravne, pozneje pa so dobile podeželske, v katerih so bili posestniki (torej stalni naseljenci), prednost pred mestnimi, ki so vključevale tudi začasne naseljence (npr. dninarje, rokodelce idr.): in tribus urbanas transferri ignominiae est Plin. Vsaka tribus je imela pet centurij starejših (centuriae seniorum) in pet mlajših (centuriae iuniorum). Vsak pravi državljan je moral biti vpisan v katero od tribus. Od tod: tribu movere (izobčiti) Ci., ex omnibus V et XXX tribubus movere L., libertinos tribubus amovere Aur. Ta razdelitev je bila osnova za census, vojaški davek (tributum), nabor in večinoma tudi za volitve (in tribu = in comitiis tributis Pl.), tako da so se kandidati za službe potegovali za glasove po tribus; od tod
2. glasovi tribus: ferre tribum Papiriam L. dobiti glasove Papirijeve tribus, unam Ci. dobiti glasove samo ene tribus, tribus iure vocatae L. ki so glasovale takoj za prvimi (praerogativae), pro tribu fieri aedilem L. od tribus (sc. praerogativae) biti izvoljen za edila; metaf. (šalj.): grammaticas ambire tribus H. potegovati se (prositi) za glasove v zadrugah slovničarjev. V času cesarjev so tribus izgubile občinski pomen, a so se vendar ohranile zaradi nabora in zato, ker so glede na njihovo ureditev obdarovali mestne reveže.
3. meton. pl. tribūs preprosto ljudstvo, nižje (ubogo, revno) ljudstvo, sodrga, drhal, svojat, proletariat, proletarstvo, plebs: in quo nasci tribus vetant Plin., equitem imitatae tribus Fl. - trig1 [trig]
1. pridevnik
lep, čeden, zal, brhek; čist, urejen, negovan, eleganten; zdrav, čvrst, močan; tog, formalen; zanesljiv, siguren
2. prehodni glagol & neprehodni glagol
narečno (večinoma trig up, trig out) očediti (se), očistiti (se) - trīnus 3, večinoma pl. trīnī -ae -a (trēs)
1. po trije, po tri, pri subst. pl. tantum in takih, ki sodijo skupaj trije, tri (skupaj, naenkrat), troj: trinum nundinum gl. nūndinus; trinus versus Plin. trikratna (= trikrat ponavljajoča se) kitica, trinae litterae (pismo) Ci., trina castra C., trinae catenae C., trina bella civilia T., trinos ludos aediles feceram Ci., in trinis annalibus T. v treh letopisih, pri treh letopiscih, trinis aut quadrinis diebus Plin.; pesn.: trina nomina O.
2. metaf. trojen: forum Stat., vulneratio Th. Prisc., dicendi genus Aus. - trois-quarts [-kar] masculin, invariable, photographie tričetrtinski profil; musique tričetrtinska violina; tričetrtinski plašč; napadalec (pri rugbyju)
les trois-quarts des gens večina ljudi
les trois-quarts du temps večinoma, v večini primerov - tropaeum -ī, n (tuj. τρόπαιον ali τροπαῖον „znamenje bega“)
1. tropáj (tropájon, trópaion), znamenje zmage, zmagoslavno znamenje, troféja, pri Grkih sprva prisekano drevo ali kol, kamor so obešali uplenjeno orožje in drugo bojno opravo takoj po zmagi na mestu, kjer se je sovražnik pognal v beg (gr. τραπέσϑαι), pozneje stalen spomenik iz kamna ali medi v obliki stebra, oboka, odra idr.; Rimljani so take spomenike postavljali večinoma na Kapitolu: V., Plin., T., Val. Fl., Val. Max., Suet., Fl. idr., tropaea statuere Ci., Cu. ali ponere Ci.
2. meton. zmaga: Marathonium N., Salaminium Ci., Augusti tropaea Caesaris H., tulit e capto nota tropaea viro O., cuius tropaeis non invidemus Ci.
3. metaf. znamenje, spomin, spomenik, pomnik: ingenii O., necessitudinis atque hospitii Ci., Maecenatis erunt vera tropaea fides Pr.
Opomba: V rokopisih pogosto najdemo inačici trophaeum in trophēum, ki sta se pojavili v pozni latinščini, npr. trophaeum Vulg.; trophēum Iul. Val. - try2 [trái] prehodni glagol
poskusiti, lotiti se, začeti; preizkusiti, raziskati; pokusiti (jed); ugotoviti (kaj) s poskusom, eksperimentirati z
pravno (sodno) preiskovati (primer), zasliševati, izpraševati pred sodiščem; soditi, voditi sodni postopek, postaviti pred sodišče (for zaradi)
odločiti, rešiti (spor, vprašanje); (po)skušati (kaj izvesti, doseči) (večinoma try up)
(pre)čistiti, rafinirati (kovine, olje itd.), rektificirati (špirit), stopiti (mast, loj itd.); prenapenjati, utrujati (oči), mučiti, preveč zahtevati od, staviti na hudo preizkušnjo (večinoma try up)
tesati, strugati, stružiti, rezljati
neprehodni glagol
poskusiti, napraviti poskus; truditi se (for za)
prizadevati si, mučiti se (at z)
a tried friend zvest, zanesljiv prijatelj
go and try! poskusi!
try again! poskusi še enkrat!
try and repeat! pogovorno poskusi ponoviti!
he is a tried hand at it on je izkušen v tem
I'll try my best (ali my hardest) skušal bom napraviti vse, kar bo v moji moči
to try one's hand at preizkusiti svojo spretnost v, poskusiti sev
to try a criminal for murder soditi zločincu zaradi umora
to be tried for one's life biti sojen (biti pred sodiščem) zaradi zločina, ki se lahko kaznuje s smrtjo
to try a new remedy preiskusiti novo zdravilo
to try it on s.o. sleng skušati koga prelisičiti
to try it on the dog figurativno koga uporabiti za poskusnega kunca; igrati gledališko igro za poskušnjo najprej na deželi
to try the door skušati odpreti vrata
I was afraid he was going to try s.th. wild bal sem se, da bo napravil kako neumnost
you are trying my patience na hudo preskušnjo stavljaš mojo potrpežljivost
the poor light tries my eyes slaba luč mi utruja oči
to try one's luck with s.o. poskusiti svojo srečo pri kom
the widow was sorely tried vdova je mnogo prestala
he tried hard for a job zelo si je prizadeval, da bi dobil (kako) delo (službo)
I tried for a scholarship potegoval sem se za štipendijo
try the ice before you skate figurativno premisli, preden kaj storiš! - tubus -ī, m cev
1. vodna cev, votlo, valjasto, večinoma svinčeno telo, drugačno kot cevi, imenovane canalis in fistula: Col., Plin., Sen. ph., Vitr.; metaf.: modo qui per omnes viscerum tubos ibat Mart.
2. v obrednem jeziku = tuba tuba, troba, tromba, troblja, trobenta: Varr.
3. metaf. žensko spolovilo, nožnica: Mart. - tucker2 [tʌ́kə] prehodni glagol (večinoma tucker out)
utruditi do onemoglosti, popolnoma izčrpati - tum (adv. acc. n. pron. debla *to-; prim. tam, tālis, tot in iste)
I. adv.
1. takrat, tedaj, nato, v tistem času (starejše ondaj); o trenutku v preteklosti;
a) adv. sam: tum pater omnipotens perfregit Olympum O., si tum se cum Catilina coniunxerat Ci.
b) adv. v korelaciji: cum … tum Ci., ubi … tum Ter., postquam … tum S., tum … cum Q., quod tum adsequi non potuerunt, id nunc adsecuti sunt Ci.
2. tedaj, takrat (starejše ondaj), nato, v zvezi z drugimi časi: ambulantes, tum autem residentes Ci., quod si quando accidit, tum fit, ut … Ci., tum, cum tu es iratus, permittis iracundiae dominatum animi tui Ci.; okrepljeno: tum denique Pl., Ci., tum maxime Q., tum vero Ci., tum iste aliquando „age, dic“ inquit Ci.; elipt.: tum Scipio (sc. discit) Ci., tum iste: „quam mihi religionem narras?“ Ci., quid tum Cassius? Ci.
3. metaf. za zaznamovanje vrstnega reda nato, potem, zatem, (na)dalje: Lento, Nucula, tum Antonius Ci.; poseb. pogosto v dvočlenskih in veččlenskih zvezah: primum … tum, primum … deinde … tum, primum … deinde … tum … post (postremo); najdemo še razne druge zveze. —
II. conj.
1. zdaj … zdaj; vsi členi so enakovredni: dissero in utramque partem tum Graece tum Latine Ci., iste tum petere ab illis, tum minari; tum spem, tum metum ostendere (2 + 2 člena) Ci., stellae tum occultantur, tum rursus aperiuntur; tum adeunt, tum recedunt; tum antecedunt; tum subsequuntur; tum celerius moventur, tum tardius, tum omnino ne moventur quidem (2 + 2 + 2 + 3 členi) Ci.
2. occ. in … in še posebej, in … posebej pa, kakor … tako zlasti, če že … potem gotovo (posebej, šele), ne samo … ampak tudi, tako … kot tudi, tako … kot še posebej ipd.; prvi člen kot prorek, ki je manj pomemben: tum … tum autem Ci., tum … tum vero Ci.; večinoma pa cum … tum (v istih pomenih): cum multae res explicatae non sunt, tum perdifficilis quaestio est de naturā deorum Ci. - tuus 3, pron. possessivum (tū; tuus iz *tou̯os nam. *teu̯os; prim. gr. σός, τεός) tvoj; večinoma subjektivno: tuus est servus Pl. idr., pater Ter., imago avi tui Ci., tuā quod nihil refert Ter.; redko objektivno: omnes amicitias in tuā observantiā vincam Plancius in Ci. ep. v pozornosti do tebe, desiderio tuo Ter. iz hrepenenja po tebi, neque neglegentiā tuā neque odio id fecit tuo Ter.; subst.: tuus sum Pl., tetigine tui quidquam? Ter., qui de tuis (tvojcev) unus esset Ci., educ tuos Ci. svoje, svojce, hi te orant tui Ci., tuum tibi reddo Ter., hau nosco tuom (= tuum) Pl. ne poznam tvojega značaja; occ.: tuum est tvoja volja (stvar, navada) je: haud tuum istuc est te vereri Pl., tuum est mihi ignoscere Ter.; meton.: te Syracusani tui (tvoji ljubi Sirakužani) diligunt Ci., pugnasti loco non tuo L. na kraju, ki ti ni bil po godu (ugoden); tako tudi: tempore non tuo Mart., tempore tuo pugnasti L., haec hora est tua Mart. — Tuus s krepi s -pte in -met: tuopte ingenio Pl., sponte non tuāpte Pl., tuopte consilio Pl., tuismet virtutibus Ap.
Opomba: Gen. pl. tuûm (tuôm) = tuorum: Pl. - ūber1 -eris, n (indoev. baza*eu̯Hdh- nabrekniti, nabrekati; od tod indoev. *uHdhmen- in (sor.) *uHdr̥-; prim. skr. ū́dhar (gen. ūdhnáḥ) = gr. οὖϑαρ -ατος = stvnem. ūtar = nem. Euter = ang. udder = sl. vime)
1. vime, (živalski) sesek (sesec), doječe prsi (žensk); večinoma v pl.: Lucr., Lucan., Plin., Val. Max. idr., vitula binos alit ubere fetus V., distentum uber O., refert tenta grex ubera H., Romulus uberibus lupinis inhians Ci., pressari ubera palmis V., ubera praebere O. ali admovere V. dati sesati, ubera ducere O. sesati, piti, dedit ubera nutrix O. je dojila, sua quemque mater uberibus alit T., ab ubere raptus (odstavljen) O.; pren.: distenta musto ubera Col. poet.; preg.: ubi uber, ibi tuber Ap. = vsaka roža ima trnje.
2. meton. (pesn.) rodovitnost, plodnost, obilje, obilica, obilnost: terra potens ubere glebae V. (prim. οὖϑαρ ἀρούρης Hom.), divitis uber agri V., fertilis ubere campus V.; konkr.: vitibus aptius uber V. rodovitna zemlja, denso non segnior ubere Bacchus V. na rodovitnem polju. - ūllus 3, gen. ūllīus, dat. ūllī, pron. indefinitum (demin. ūnus nam. *ūnulus, *ūnlus)
1. adj. (sploh) kateri, kak, neki, (ne)kdo: ullo modo Ter., si ullo modo potero Ci., ulla si tibi iuris perierati poena nocuisset umquam H., dum amnes ulli rumpuntur fontibus V., antequam imperium ullum accipere quivisset S., sine ullo remedio Ci., sine ulla vituperatione Ci. brez kake (= brez sleherne) graje, čisto brez očitka, sine ullo vulnere Ci. brez najmanjše rane, brez sleherne poškodbe; večinoma v nikalnih stavkih ali stavkih z nikalnim pomenom (non ali neque ullus = noben, nobeden, nikak): neque in ullam partem disputo Ci., debebat ullum nummum nemini Ci., an est commodum ullum tum expetendum? neque ullam picturam fuisse, quin conquisierit Ci.
2. (redko) subst. kdo, kaj; klas. le o osebah: nec probante ullo nec vocante L., negat se posse iter ulli per provinciam dare C. pravi, da ne more nikomur dovoliti … ; v pl.: quae tanta societas ullis inter se?; nam. neutr. klas. le ulla res: non opinor rem ullam potuisse mutari C., neque res ulla praetermissa est Ci. in nič se ni opustilo; šele pri L.: nemo ullius (nam. ullius rei) nisi fugae memor.
Opomba: Pesn.: gen. ūllĭus: O., Cat., V. (Catal.); gen. ūllī: Pl.; dat. ullae: Tib. - uls (star. ouls), soobl. ultis, praep. z acc. (prim. ollus = ille, ōlim) onstran, onkraj, na oni strani, na drugi strani (naspr. cis): et uls Tiberim et cis Tiberim Varr., Gell., cis Tiberim et ultis Tiberim Dig. Iz te praep. je nastala komp. obl. *ulter -tra -trum, ohranjena le v abl. sg. f in n ultrā in ultrō. —
C. ultrā
I. adv.
1. dalje, naprej: facultas u. procedendi Auct. b. Afr., u. neque curae neque gaudio locum esse S., u. quo progrediar, quam ut veri videam similia, non habeo Ci.; pesn.: quid u. provehor? V.
2. metaf.
a) (časovno) dalje, nadalje, naprej, v prihodnje, v bodoče: neque u. bellum dilatum est L., haud u. latebras quaerit V., usque ad Accium et u. Q., neque facturam u. T.; komparativna lastnost se kaže v zvezi s quam: non u. quam XXX in dies Cu., nec u. moratus, quam dum auxilia conciret T.
b) (glede na število in mero) dalje, več: nihil u. requiratis Ci., nullum u. periculum vererentur C., serviendum (sc. est) aut imperitandum; nam quid u.? S., quae moenia u. habetis? V. kako zavetje imate sicer še razen tega zidovja?; s quam: nihil u. motum, quam ut turmae ostenderentur L.
c) (komp. pomen je izginil) na ono stran, onstran, onkraj (naspr. citra): dextera nec citra mota nec u. O. ne na to, ne na ono stran, ne nazaj, ne naprej, cis Padum ultraque L. —
II. praep. z acc.
1. zaradi svojega komp. pomena izraža ultra pomikanje naprej čez (nad) kako določeno mejišče = dalje od, naprej od, on(o)stran, onkraj, na oni strani, na drugi strani, on(o)stran: pars citra, pars ultra Taurum est L., u. Silianam villam est villula sordida Ci., u. terminum vagor H.; pogosto (pren.) v nikalnih stavkih izraža, da meja ni bila prekoračena: nec u. minas processum est L., cum libertas non u. vocem excessisset L.; ker ima ultra komp. pomen, se povezuje z abl. mensurae: milibus passuum duobus u. eum C. za 2000 korakov naprej od njega, paulo u. eum locum castra transtulit C.; redkeje z acc. extensionis: nacti portum u. Lissum milia passuum tria C. Ultra se pogosto zapostavlja relativu, redkeje subst.: modus, quem ultra progredi non oportet Ci., fines, quas u. citraque nequit consistere rectum H., quae Euphratem ultra communierat T.
2. (časovno) dlje kot, več kot, čez, nad: u. biennium T., u. Socratem Q. čez Sokratovo dobo.
3. (o številu in meri) čez, nad, preko, več kot, bolj kot: u. eum numerum Auct. b. Alx., u. modum Q., u. legem H., u. fas trepidare H., si u. placitum laudarit V., vires u. sortemque senectae (sc. ferebat labores) V., laboris u. fidem (neverjetno) patiens Suet., u. opiniones omnium Iul. Val. —
B. ultrō, adv. (prim eō, quō)
1. na ono stran, na drugo stran, on(o)stran: u. istum a me Pl. ali u. istunc Pl. proč s tem človekom!, proč z njim!; tako tudi: u. te, amator! Pl.; večinoma v zvezi s citro sem in tja, z obeh strani: u. et citro cursare Ci., commeare u. ac citro Varr., u. citroque transcurrere L., u. citroque mitti C.; tudi asindet. ultro citro Ci., Suet.
2. metaf.
a) povrh(u), vrh(u) tega, poleg tega, celo: etiam me u. accusatum veniunt Ci., his lacrimis vitam damus et miserescimus u. V., morosum u. offendet garrulus H. še bolj (kot je že), vectigalia et u. tributa stalno kurialno besedilo pri L. carina in drugi izdatki iz državne blagajne.
b) sam od sebe, sam po sebi, po svoji volji, svojevoljno, rade volje, radovoljno, prostovoljno, iz lastnega vzgiba, brez vzroka, brez razloga, brez povoda: u. se offerre Ci., u. auxilia mittere S., u. nomina dare L., u. bellum inferre S., si quid petet, u. defer H., u. (povsem nepričakovano) regium insigne sumpsit T. — Ker se je komp. pomen besede izgubil, je nastal dvojni komp. ulterior -ius, adv. ulterius (acc. n.)
1. bolj na óni (drugi) strani ležeč (stoječ, nahajajoč se), on(o)stranski, onkrajen (naspr. citerior): Gallia Ci., Hispania Suet., pars urbis L., ripa V., Cu., Vell., portus Ci.; subst.: pons ulteriora (onostransko ozemlje) adnectit coloniae T.; occ. oddaljenejši, daljši: quis est ulterior? Ter. kdo stoji zadaj?, castella C., equitatus C. v večji razdalji postavljeno, inde abit ulterius O., ulterius (dalje, naprej) nihil est nisi frigus O.; subst.: cum a proximis impetrare non possent, ulteriores temptant C.
2. metaf.
a) (časovno) oddaljenejši (bolj oddaljen), nadaljnji, kot adv. dalje, dlje, več: ulterius ne tende odiis V., haud ulterius tulit O.; pesn.: pudor est ulteriora (kar še sledi) loqui O., ulteriora pudet docuisse O.
b) occ. pretekel, daven, minul: ulteriora (preteklo, davno) mirari, praesentia sequi T.
c) (o stopnji) kaj presegajoč, višji, hujši, več, bolj: semper iuventis ulteriora petit O., rogabat ulterius iusto O., quid ulterius timendum foret? L. — Superl., tvorjen naravnost iz uls, je ultimus 3 „najbolj onostranski“, „najbolj on(o)krajen“
1. (krajevno) najoddaljenejši (najbolj oddaljen), skrajnji, skrajen, najskrajnejši, zadnji (naspr. citimus): luna, quae ultima a caelo (= proti zemlji) est Ci.
a) atrib.: ultimae terrae Ci., N., gentes Ci., orae Pl., Ci., tellus O., ultimis urbis partibus L., praeponens ultima (sc. verba) primis H.; subst. m.: recessum primi ultimis non dabant C. prvi zadnjim; subst. n.: caelum, quod ultimum mundi est Ci. najskrajnejši del, stagni ultima O. meje, ultima signant V. cilj.
b) partitivno = ultima pars (alicuius rei): ultima prona via est O. zadnji del poti, in ultimam provinciam Ci., u. tellus O. rob zemlje, in ultimis aedibus Ter. v najoddaljenejšem delu hiše; tako tudi: in ultimā plateā Pl., in primis finibus tibi se praesto fuisse dicit usque ad ultimos prosecutum Ci. od vstopa na ozemlje do izstopa.
2. metaf.
a) (časovno) najdavnejši, najstarejši, najstarodavnejši, najskrajnejši (naspr. primus): multa ab ultimā antiquitate repetere Ci., ab ultimo principio Ci., initium Corn., pueritiae memoria ultima Ci., ab origine ultimā stirpis Romanae N., sanguinis ultimus (prvi) auctor V.
b) occ. zadnji: regnum, spes L., senatus consultum C., dies V., lapis Pr. nagrobnik, cerae Mart. oporoka, ultimam manum imponere rei O.; partitivno: ultimo mense Iunio Col. ob koncu meseca junija; subst.: ultimum orationis L. konec (sklep, zaključek) govora, ultima quid referam? O., ultima exspectato Ci. zadnje dogodke, pervenire ad ultimum (do skrajne meje) aetatis humanae Sen. ph., in ultimis esse Sen. rh. biti v zadnjem pojemanju, biti v smrtni agoniji, umirati, biti v zadnjih vzdihljajih, biti na koncu; adv. α) ultimē naposled, nazadnje, vendarle, končno: Sen. ph. β) (acc. n.) ultimum zadnjič: Cu., u. domus suas visuri L.; ad ultimum do zadnjega: an exsulem illā aetate … ad ultimum mori iussurum? L.; pogosteje = naposled, nazadnje, vendarle, končno: si, qualis in cives, qualis in socios, talis ad ultimum in liberos esset L. γ) (abl. n.) ultimō naposled, nazadnje, navsezadnje, vendarle, končno: Petr., Suet.
3.
a) (o stopnji) največji, najvišji, najhujši: summum bonum, quod ultimum appello Ci., ultima omina Cu., crudelitas, auxilium L., discrimen ultimum regni L., praeda per ultimum scelus parta Cu., u. supplicium C. smrtna kazen, necessitas ultima T.; pogosto subst. n. ultimum inopiae L. skrajn(j)a revščina (ubožnost), skrajno (skrajnje) pomanjkanje, ultimum in libertate T. skrajna svoboda, ultima audere L. ali experiri L. ali pati Cu., O., L. najskrajnejše, najhujše; adv. α) ultimē (kar) najhuje: verberare aliquem Ap., affectus Ap. v skrajno slabih okoliščinah. β) ad ultimum do skrajn(j)e mere, do skrajnosti, skrajno (skrajnje): fidem ad ultimum praestitit L., ad ultimum demens L.
b) occ. najnižji, najmanjši, najslabši, zadnji: famulus Enn., stirps Vell., uxor Ap. najslabša, principibus placuisse viris non ultima laus est H.; subst.: Mysorum ultimus Ci., labore eum ultimis militum certare L., in ultimis laudum esse L. na najnižji stopnji hvale, in ultimis ponere Plin. - ultrīx -īcis, f (ultor) maščevalka, kaznovalka, starejše osvetníca; z objektnim gen.: civitatis Ci., facinorum Amm.; večinoma atrib. adj. maščevalna, maščujoča (se), kaznujoča: Dirae V. = deae Lucan., Sen. tr., Furiae Cl., curae V. pekoča vest, težeča vest (po storjenem zločinu), težeča zavest o krivdi, flamma V. goreča maščevalnost, undae O., poenae Ambr., hora Sil.; v pl. n.: ultricia tela Stat., ultricia bella Sil.