Franja

extérieur, e [ɛksterjœr] adjectif zunanji; inozemski, figuré tuj; masculin zunanjost; zunanja stran; zunanji svet, inozemstvo; film posnetki zunaj studia

à l'extérieur zunaj
vu de l'extérieur viden, gledan od zunaj
affaires féminin pluriel extérieures (politique) zunanje zadeve
angle masculin extérieur zunanji kot
commerce masculin extérieur, politique féminin extérieure zunanja trgovina, politika
nouvelles féminin pluriel de l'extérieur vesti iz inozemstva
avoir un extérieur négligé biti zanemarjene zunanjosti
juger quelqu'un sur l'extérieur soditi koga po zunanjosti
s'ouvrir à, vers l'extérieur odpirati se na ven

exterior¹ [ekstíəriə] pridevnik (exteriorly prislov)
zunanji; dozdeven
figurativno tuj

exterior to zunaj (česa), od rok

externus 3 (exter, prim. supernus: super)

1. zunanji: cingatur mens corpore externo Ci., ille externus et adventicius tepor Ci., quae (fortuna) domina rerum sit … externarum Ci. zunaj nas, externus hostis C. zunanji = od zunaj pritiskajoči sovražnik, externa bona O.; subst. externa -ōrum, n zunanje stvari, zunanji pojavi : illa externa cum multis cognovimus Ci.; v sg.: externi ne quid valeat H.

2. occ. zunanji = tuj, inozemski: externa religio Ci., scientia peregrina et externa Ci., populus externus, externi populi Ci., domesticis externisque bellis Ci., ab externo hoste atque propinquo sua templa defendunt Ci., externis hostibus victis Ci., superare vel domesticis opibus vel externis auxiliis C., diuturnitate externi mali exarsit intestinum bellum N., externa terra, sedes, gens, externus dux V., orbis Plin., externa bella, verba Q., in peregrinos externosque ritus degenerare Cu., mores externi T.; enalaga: externi thalami V., ali externus amor O. ljubezen do tujca, externa Venus O. ljubezen do tujke, externus timor, terror L. strah pred zunanjim sovražnikom, morum mutatio externa Cu. sprejem tujih šeg. Pogosto subst.
a) externus -ī, m tujec, inozemec: externus quaeritur heres V. tujec za dediča, externi generi V. tujci kot zeti, cum pars … externo potius se applicet quam civi L., externi alienique Vell.; externi tujci = ne k hiši spadajoči: canum … odium in externos Ci.
b) externa -ōrum, n tuje (neutr. sg.) stvari (zadeve): externa libentius … quam domestica recordor Ci., dum in externis moror, incĭdi in rem domesticam Vell. pri zunajitalskih zadevah, ad externa T., adversus externa floruimus T. nasproti tujini, neve externa armis falsis velaret T. sovražnosti (gen. sg.).

extorqueō -ēre -torsī -tortum „izsukati“, od tod

1. (kak ud) izviniti, izpahniti: alicui pollicem Petr., articulum, talum Sen. ph., per longam nervorum contractionem extorti Sen. ph. pohabljeni, prava extortaque puella Iuv. pohabljena, omnibus membris extortus et fractus Plin. iun. kruljav in hrom; subst. pt. pf. extorta -ōrum, n izvinki: P. Veg.; poseb. ude komu na natezalnici izvi(ja)ti = koga natezati, na natezalnici mučiti: immo hercle extorque, nisi ita factumst Ter., in servilem modum lacerati atque extorti L.

2. (iz rok) izviti, iztrgati: arma e manibus iratorum civium Ci., sicam de manibus Ci. izbiti, ferrum, ferrum ignīsque pestiferos, tela, vasa de manibus alicuius Ci., mucronem dextrae V., pedem mensulae Petr., incubantem Italiae Hannibalem Fl.

3. pren. izviti, iztrgati, izpuliti kaj iz koga, izsiliti komu kaj, s silo vzeti (jemati) komu kaj: obsides summa cum contumelia C., imperium atque libertatem, pecunias S., me occidistis, cui sic extorta voluptas H., extorquere alicui regnum L., vitam Lucr., Cu., pecuniam alicui ali ab aliquo Ci., a Caesare … talenta Attica quinquaginta Ci. ep., hoc extorquendum est invito Ci., Macedoniam fratri tuo extorsimus Ci., donum de manibus regiis extorsit Ci., extorquere sententias de manibus iudicum vi quadam orationis Ci., istam vocem clementiae extorquebit res ipsa Ci., extorquere cognitiones verborum ex animis Ci., errorem, veritatem Ci., stipendium L., suffragium populi per vim L., poëmata H., patientiam saepe tranquilissimis pectoribus Sen. ph., consulatum senatui T., convicio alicui libellos Plin. iun., pecuniam per vim heredibus Suet., possessoribus proximas domos Suet. razlastiti; s finalnim stavkom: Eutr., extorsisti, ut faterer Ci. izvil si iz mene, da … , ocius illud extorquebis, ut haec oculo contenta sit uno Iuv.

Opomba: Pf. act.: extorsuit It.; nenavaden supin extorsum navaja Prisc.

extravaguer [-ge] verbe intransitif brezsmiselno govoriti, blesti; čenčati

la fièvre le fait extravaguer od vročine se mu blede

extremo moški spol skrajni konec, skrajna mera; rob; najvišja stopnja; skrajnost

de extremo a extremo od začetka do konca, od enega konca do drugega
en extremo, con extremo, por extremo skrajno, v največji meri, izredno
llegar al extremo iti v skrajnost
en (por) todo extremo v vsakem pogledu
ir (ali pasar) de un extremo a otro iti iz ene skrajnosti v drugo

extumēscō -ere -tumuī (—) (incoh. glag. extumēre) nabuhniti se, napihniti se: extumescentes (smaragdi) Plin., ita irā extumuit Ap. tako mu je greben od jeze zrasel.

exuberante (pre)bujen, prekipevajoč

exuberante de salud prekipevajoč od zdravja

exūberō -āre -āvī -ātum (ex in adj. ūber)

I. intr.

1. iz česa obilno prihajati, teči, razlivati se, z abl. od česa kipeti, vzkipevati, prekipevati: Acc. fr., Mel., Front., aquāī fumidus atque alte spumis exuberat amnis V., (fons) increscens ad medium noctis exuberat Plin., copiis exuberans propriis (Rhenus) Amm.; pren.: ille quasi exuberans fons est Lact.

2. pren.
a) obilen biti, obilnega se (po)kazati, v (iz)obilju pojaviti (pojavljati) se: luxuriā foliorum exuberat umbra V. zaradi bohotnega listja je senca gosta, ex multa eruditione … exuberat … eloquentia T. izvira bujna zgovornost, quia lucrum exuberabat Suet., cuius corpus in tam immodicum modum luxuriasset exuberassetque Gell.
b) z abl. = imeti v izobilju česa, bogat biti česa: quin aut pomis exuberet annus aut fetu pecorum V., tam lato fenore exuberat T., exuberare copiā lactis Lact.

— II. (redko) trans.

1. obilno prinašati, obilno roditi: favorum ceras Col., materia melior vindemiis exuberandis Col.

2. (s priseljevanjem) naseliti: Scythae exuberant Persas (Perzijo) Tert. — Od tod adj. pt. pr. exūberāns -antis obilen, izreden: opus Q., pernicitas Amm. Adv. exūberanter obilno: Cass.

exululō -āre -āvī -ātum zatuliti: Val. Fl., Sil., nactusque silentia ruris exululat O.; od tod pt. pf. exululātus 3
a) = s tuljenjem klican, s tuljenjem zbujen: Cybeleïa mater concinitur Phrygiis exululata modis O.
b) (v depon. pomenu) = zatulivši: Bachē … Edonis exululata iugis O.

exundō -āre -āvī -ātum

I. intr.

1. čez bregove stopiti, čez bregove udariti (udarjati), izli(va)ti se, razli(va)ti se, valiti se kam: fons … exundat Plin., per rivos piscina exundat Col., trunco cruor exundat Sen. tr., solum exundans sanguine Sen. ph., quae (tura balsamaque) … vi tempestatum in adversa litora exundant T., ki jih sila neviht splavlja na … (o plamenu) = kvišku valiti se: flammarum exundat torrens Sil. exundant diviso vertice flammae Stat.; (o človeški duši) = kvišku kipeti: spiritus (morientis) exundans Sil.

2. pren. „prekipevati“ = v obilju se kazati, v obilju se pojaviti (pojavljati), (pre)obilen biti: exundat furor Sen. po ë t., eo detracto, quod exundet Sen. ph., largus et exundans ingenii fons Iuv., ex multa eruditione … exundat … eloquentia T. prekipeva.

— II. (redko) trans. izlivati, kvišku valiti iz česa: exundat fumum piceus caligine vertex Sil. — Od tod adv. komp. exundantius (iz pt. pr.) preobilno: Eccl.

exūtiō -ōnis, f (exuere) izključitev; met. izključenci: a venia (od odpuščanja) Ambr.

F, f šesta črka lat. abecede, glasovno = gr. φ (prim. fama = φήμη, Fabius = Φάβιος). Kot kratica je F = Filius, a tudi, poseb. na nagrobnih spomenikih, = Fecit, npr. V. F. (= vivus fecit); od tod F F. = Fecerunt; potem = Fidelis ali Felix kot ime legij (F. F. = Flavia Fidelis). — F. C. = Faciundum Curavit. — F. I. = Fieri Iussit. — F. L. = Flavius, Flaviā tribū. — FL. P. = Flamen Perpetuus. — FR. ali FRU. = Frumentum, Frumentarius.

faba (narečno haba) -ae, f

1. stročnica bob (Vicia faba Linn.): Ca., Varr., Col., Plin., vere fabis satio (est) V., id durius est fabā et lapillis Cat. Pitagorejci boba niso uživali, po mnenju starodavnikov zaradi njegove neprebavljivosti in napenjanja, ali zato, ker naj bi slabil čute, ali pa, ker bi po Pitagorovem nauku utegnila v njem prebivati duša kakega sorodnika; od tod: faba Pythagorae cognata H. Pitagorova tetka. Flamen Dialis se boba ni smel niti dotakniti, niti ga imenovati, še manj pa jesti: Fabius Pictor ap. Gell., Plin.; preg.: istaec in me cudetur faba Ter. to se mi bi otepalo, in faba reperisse Pl. najti v bobu črva = najti, kar se je iskalo; meton.
a) bobišče: Enn.
b) bobova kaša: Mart.

2. pren. o stvareh, podobnih bobu: faba vitrea (kolekt.) = steklene jagode, bobice (kot uhani): Petr.; fabae caprini fimi = kozjak, kozji bobki: Plin.

Fabaris -is, m Fábaris, sab. rečica, ki se severno od Kur (Cures) izliva v Tibero: V. V sab. obl. Farfarus -ī, m Farfar: O.

Faberius -iī, m Fabérij, Ciceronov dolžnik: Ci. ep. Od tod adj. Faberiānus 3 faberijski, Faberijev: negotium Ci. ep.; subst. Faberiānum -ī, n Faberijevo vaško posestvo: Ci. ep.

Fabius 3 Fábij(ev), ime starega rimskega patricijskega rodu. Po mitu so bili Fabijci Removi družabniki pri Luperkalijah: O., Aur. Najbolj znani so:

1. Q. Fabius Vibulānus Kvint Fabij Vibulan, konzul l. 485 in 482, padel l. 480 v Etruriji: L.

2. njegov brat Caeso Fabius Vibulānus Cezon Fabij Vibulan, konzul l. 484 in 479 ponudil se je, da bi s svojimi sorodniki branil mejo proti Vejem; padel l. 477 s 306 Fabijci ob Kremeri: L.

3. Q. Fabius Vibulānus, edini Fabijec, ki je preživel poraz ob Kremeri, konzul l. 467 in z Apijem Klavdijem član sveta decemvirov: L.

4. Q. Fabius Ambustus Kvint Fabij Ambust; kot poslanec se je l. 391 udeležil boja proti Galcem pri Kluziju in s tem dejanjem povzročil hud poraz ob Aliji: L.

5. Q. Fabius Rulliānus Kvint Fabij Rulijan (posinovljenec iz Rulijevega rodu) se je odlikoval v vojnah s Samniti (od l. 330 do 290): L. Aur.

6. njegov sin Q. Fab. Gurges Kvint Fabij Gurgit (= Potratnik, vzdevek po njegovem potratnem življenju) je bil poveljnik v samnijskih vojnah in je padel, tretjič konzul, l. 265 pri Volzinijih v boju z upornimi sužnji: Fl.

7. Q. Fabius Maximus Verrucōsus Kvint Fabij Maksim Verukoz (=Bradavičnik, zaradi bradavic na obrazu), slavni Hanibalov nasprotnik v 2. punski vojni; s previdnim načinom bojevanja si je prislužil častni vzdevek Cunctator = Obotavljalec, konzul l.233, prodiktator l.217, umrl l.203: Enn. ap. Ci., L., Pr., Plin.

8. Q. Fabius Maximus, njegov sin, konzul l. 213, je osvojil Arpe v Apuliji: L.

9. Q. Fabius Maximus Aemiliānus Kvint Fabij Maksim Emilijan (sin hrabrega Lucija Emilija Pavla, brat Scipiona Emilijana), kot konzul l.145 služil v vojni zoper Viriata, Polibijev prijatelj: Ci., L.

10. njegov sin Q. Fabius Maximus Allobrogicus (Alobroški), učenjak, konzul l.121; premagal je Alobroge v Galiji; kot cenzor je l. 111 iz alobroškega plena na sveti cesti (sacra via) blizu Numove palače (regia) zgradil čudovit slavolok, po njem imenovan: fornix Fabius (Fabii, Fabianus) Ci., Vell., Val. Max., Sen. ph., Q., Fl.

11. Paullus Fabius Maximus Pavel Fabij Maksim, roj. ok. l. 44, konzul l. 11, Ovidijev prijatelj in sorodnik, tudi Horacijev znanec, po svoji ženi Marciji v svaštvu s cesarjem Avgustom, čigar zaupnik je bil v zadnjih dneh: H., O., T.

12. Q. (ali Num.) Fabius Pictor Kvint (Numerij) Fabij Piktor, roj. ok. l. 254 bojeval se je proti Galcem in Hanibalu ter v grščini napisal prvo rimsko zgodovino, ki je služila kot glavni vir Liviju: L., Plin.

13. Fabius Rusticus Fabij Rustik, retor, prijatelj Seneke starejšega, napisal je Neronovo zgodovino: T.

14. M. Fabius Quintilianus, gl. Quīntiliānus.

15. Fabius Persicus Fabij Perzik, konzul l. 32 po Kr., zloglasen razuzdanec: Sen. ph., Iuv. — Kot adj. = fabijski, Fabijev: lex Ci. idr., fornix Fabius Ci. (gl. pod 10), Fabia (tribus) H. fabijsko okrožje, najštevilnejše vaško okrožje. Od tod Fabiānus 3 fabijski, Fabijev: fornix Fabianus Ci., ali arcus Fabianus Sen. ph = fornix Fabius, Fabiani milites N. (pod 7 navedenega Fabija); tudi posinovljensko ime oseb, ki jih je fabijski rod sprejel za svoje, npr. Valerius Fabianus: T.; v pl. subst. Fabianī -ōrum, m ljudje iz fabijskega okrožja: Suet.

Fabrāteria -ae, f Fabratérija, volskovsko mesto, pozneje rimska naselbina: Ci. ep., Iuv., Sil., Prisc. — Od tod adj. Fabrāternus 3 fabraterijski; kot subst. Fabrāternus -ī, m Fabraterijec: Prisc., v pl. Fabrāternī -ōrum, m Fabraterijci, fabraterijski preb.: Ci. ep., L., Plin.

fabricātiō -ōnis, f (fabricārī)

I. act. = izdelovanje, grajenje: Tert., Aug., aedificiorum Vitr.

— II. meton. pass.

1. način izdelovanja, tvorba, ustroj, sestav: hominis Ci.

2. umetni obrat: Vitr.; od tod tudi umetniška sprememba: ne illa quidem traductio in verbo quandam fabricationem habet Ci.

3. izdelek: Aug.

Fabricius 3 Fabricij(ev), ime rimskega rodu iz herniškega Aletrija. Najbolj znan je C. Fabricius Lúscinius Gaj Fabricij Luscin, ki se je ok. l. 306 preselil iz Aletrija v Rim, kjer je bil dvakrat konzul (l. 282 in 278); uspešno se je vojskoval s Pirom in Samniti. Sloveč po zmernosti in zadovoljnosti v uboštvu in kot cenzor strog do rastoče pohlepnosti po srebru je postal vzor starorimske poštenosti: Ci., L. epit., Val. Max., Iuv., Fl., Gell. Od tod Fabriciī možje, kakršen je bil Fabricij: Ci., Sen. rh., Lucan. — Kot adj. fabricijski, Fabricijev: Fabricius pons, most, ki veže Eskulapov otok z rimskim mestom (zdaj Ponte di quattro capi): H. — Od tod Fabriciānus 3 fabricijski, Fabricijev: venenum Ci.