Franja

habitation [-tasjɔ̃] féminin stanovanje, bivališče; naselje; stanovanjska hiša

changer d'habitation preseliti se
bâtiment masculin d'habitation stanovanjska zgradba
construction féminin d'habitation stanovanjska gradnja
droit masculin d'habitation stanovanjska pravica
habitation individuelle en bande continue vrstna hiša
habitation de fonction službeno stanovanje
habitation de fortune zasilno stanovanje
habitations pluriel à bon marché (H. B. M.), à loyer modéré (H. L. M.) cenena stanovanja

Hadriānus -ī, m s celotnim imenom P. Aelius Hadrianus Publij Elij Hadriján, roj. v Rimu l. 76 po Kr., rim. cesar 117 — 138 po Kr.: Eutr., Aur.

Hamilcar (Amilcar) -aris, m Hamílkar (Amílkar), punsko (kartažansko) moško ime, poseb.

1. Hamilcar, Gizgonov (Gisgo) sin, ki se je l. 308 bojeval proti Agatoklu na Siciliji: Ci., Val. Max., Iust.

2. Hamilcar Barcās (ali Barca, punsko Barak = Blisk) Hamilkar Barka (Barak), oče slavnega Hanibala, eden največjih kartažanskih vojskovodij, ki se je v prvi punski vojni častno bojeval na Siciliji, osvojil Numidijo in v l. 237—228 skoraj vso Hispanijo; padel je l. 228 v boju z Vetoni, hispanskim plemenom na področju današnjega Madrida: Ci., N., L., Sil., Iust.

3. Hamilcar, vojskovodja, l. 218 ujet na Malti: L.

4. Hamilcar, vojskovodja v severni Italiji (okrog l. 200), padel na čelu galskih upornikov v boju proti Rimljanom (l. 197): L.

Hannibal (Annibal) -alis, m Hánibal (Ânibal), punsko (kartažansko) moško ime, poseb.

1. Hannibal, okrog l. 265 poveljnik kartažanskega ladjevja pri Lipari, je zastonj skušal osvojiti Mesano, v kateri so se bili prebivalci (Mamertini) uprli, potem pa je branil Agrigent pred Rimljani; kasneje je bil usmrčen na križu: Val. Max.

2. Hannibal z Rodosa, drzen pomorski poveljnik, ki je v prvi punski vojni osvobodil hudo oblegani Lilibej; pri nekem poznejšem poskusu so ga Rimljani ujeli: L.

3. Hannibal, slavni sin Hamilkarja Barke, največji kartažanski vojskovodja, roj. l. 247; kot vrhovni poveljnik si je po l. 221 podvrgel Hispanijo do Ibera, osvojil grško naselbino in rimsko zaveznico Sagunt (l. 218) ter napadel Italijo. Po zmagovitih bitkah ob Ticinu in Trebiji (l. 218) ter ob Trazimenskem jezeru (l. 217) je Rimljane pri Kanah popolnoma porazil (l. 216). L. 207 so ga Kartažani iz Italije poklicali domov. L. 202 ga je Scipion (Afriški) premagal pri Zami v Afriki. L. 195 je pregnan iz Kartagine pribežal k Antiohu Velikemu, po bitki pri Magneziji (l. 190) pa k bitin(ij)skemu kralju Pruziji, ki ga je hotel izdati Rimljanom. Da ne bi prišel svojim sovražnikom v roke, se je (l. 183) zastrupil: Enn., Ci., N., H. idr. Do svoje smrti je ostal zaprisežen sovražnik Rimljanov, od tod apel. Hannibal Hanibal = nespravljiv —, zaklet sovražnik Rimljanov: novus Han. Ci., Mithridates, odio in Romanos Hannibal Vell., alter Hannibal Aur.

Opomba: Gen. Hannibālis: Enn., Varr. ap. Non.

Hannō -ōnis, m Hánon, punsko (kartažansko) moško ime, poseb.

1. Hanon pomorščak je l. 510 našel afriško zahodno obrežje ter v punskem jeziku napisal potopis: Ci., Plin.

2. Hanon Veliki, okrog l. 240 namestnik v Libiji, je Libijce tako izkoriščal in tlačil, da so se mu uprli. Ker svojih sovražnikov ni mogel ugnati, so Kartažani na njegovo mesto izvolili Hamilkarja Barko za poveljnika. Od tod Hanonovo sovraštvo do rodu Barkov. Po bitki pri Zami (l. 202) je z Rimljani sklenil mir: L.

Hasdrubal (Asdrubal) -alis, m Házdrubal, punsko (kartažansko) moško ime, poseb.

1. Mágonov sin, dvanajstkratni vojskovodja, utemeljitelj kartažanske moči, umrl okrog l. 480 na Sardiniji: Iust.

2. Hanonov sin, l. 256 ga je premagal Regul; pozneje je bil poveljnik na Siciliji, a se je l. 250 pri Panormu nesrečno bojeval zoper Metela: Ci.

3. zet Hamilkarja Barke, po čigar smrti (l. 228) je Hispanijo popolnoma podvrgel kartažanski oblasti. Ustanovil je Novo Kartagino ter z Rimljani sklenil pogodbo glede Ibera kot mejne reke; l. 221 ga je umoril maščevalen Hispanec: N., L., Iust.

4. mlajši Hanibalov brat, eden največjih kartažanskih vojskovodij. V drugi punski vojni se je najprej v Hispaniji slavno vojskoval proti Rimljanom; ko ga je nato brat Hanibal (l. 207) poklical na pomoč, je šel z veliko vojsko čez Pireneje in Alpe v Italijo. Ob reki Metavru sta ga rim. konzula Livij Druz in Klavdij Neron premagala po hudi bitki, v kateri je tudi padel: L., H., O., Sil.

5. Gizgonov sin, Sofonibin oče, se je pod Hanibalovim bratom bojeval v Hispaniji (l. 214—207): L.

6. poveljnik v vojni zoper Masiniso in v tretji punski vojni proti Rimljanom, umrl kot ujetnik v Italiji: Ci., L. epit, Val. Max., Fl. — Od tod adj. Hasdrubaliānus 3 Házdrubalov: funus Sid.

Hecataeus -ī, m (Ἑκαταῖος) Hekatáj

1. Miletčan, zgodovinar in zemljepisec okrog l. 549—477: Plin.

2. znamenit umetnik v reliefu (cizelir): Plin.

Hēgēsīnus -ī, m (Ἡγησίνους) Hegezín iz Pergama, platonistični filozof (okrog l. 185), Evandrov učenec in Karneadov učitelj: Ci.

Helicē -ēs, f (Ἑλίκη)

1. Hélika
a) primorsko mesto v Ahaji, ki se je ob potresu l. 373 pogreznilo v morje: O., Sen. ph., Plin.
b) ena izmed Danaid: Hyg.

2. ozvezdje Veliki medved, Veliki voz: Ci., O., Lucan., Val. Fl.; meton. = sever: Sen. tr.

Hellānīcus -ī, m (Ἑλλάνικος) Helaník, grški logograf iz Mitilene okrog l. 450: Ci., Gell.

hēlluō (hēluō, ēlluō) -ōnis, m (hēl(l)uārī, ēl(l)uārī) požrešnež, razkošnež, razuzdanec, razvratnež, zapravljivec: Ter., Ci., Gell.

hēlluor (hēluor, ēl(l)uor) -ārī -ātus sum (morda z nepristnim „h“ iz *ēd-louor, sor. z edō jem, žrem) žreti, razsipno —, razkošno —, potratno živeti, zapravljati: tu meo periculo helluabare Ci., quibuscum iam in exostra helluatur Ci., parum eluatus est? Cat., h. in patrimoniis Gell. vse svoje imetje zapraviti; pren.: quasi helluari libris Ci. naslajati se s knjigami, ille gurges helluatus tecum simul rei publicae sanguine Ci. ki se je … gostil s krvjo državljanov.

helops (el(l)ops) -opis, m (gr. ἕλοψ) morska riba, imenovana čisto lat. acipēnser ali acupēnser (gl. to besedo): Enn., Luc. fr., Varr., O., Col., Plin., Q., Gell. — Kot nom. propr. Helops -opis, m Hélops, neki Kentaver: O.

Helvidius 3 Helvidij(ev), ime rim. rodu; poseb.

1. P. Helvidius Rufus Publij Helvidij Ruf (Rdečelasec), rim. vitez, Kluentijev prijatelj: Ci.

2. Helvidius Priscus Helvidij Prisk, l. 51 po Kr. vojskovodja v Kapadokiji: T.

3. Helvidius Priscus, zet Trazee Petusa (Thrasea Paetus), tribunus plebis l. 56 po Kr.; Neron ga je pregnal iz Italije, za časa Vespazijana pa so ga kot neupogljivega republikanca usmrtili: T., Plin. iun., Iuv., Suet.

Helvius 3 Hélvij(ev), ime rim. plebejskega rodú. Poseb.

1. M. Helvius Mark Helvij, l. 209 vojaški tribun pod Marcelom, padel v boju proti Hanibalu: L.

2. Cn. Helvius Gnej Helvij, vojaški tribun l. 203, padel v boju proti Insubrom: L.

3. C. Helvius, l. 199 Katonov tovariš v pretorstvu, l. 198 upravljal Galijo: L.

4. M. Helvius Blasio Mark Helvij Blázion, l. 198 plebejski edil, potem pretor v Onstranski Hispaniji, kjer je premagal Keltibere pri Iliturgisu (Iliturgis): L.

5. Helvius Mancia Helvij Mánkia, govornik, silno grd mož: Ci., Q.

6. C. Helvius Cinna, gl. Cinna.

7. Helvius Rufus Helvij Ruf, za časa cesarja Tiberija nagrajen z „državnim vencem“ (corona civica), ker je v boju s Takfarino rešil življenje sodržavljanu: T.

8. Helvia Helvija, mati filozofa Seneke: Sen. ph.

hēmīna -ae, f (gr. ἡμῖνα iz ἡμι … pol, prim. sl. „pol-ič“) poliček, četrtinka, merica, kot tekočinska mera = 1/2 sekstarija, kot votla mera = 1/16 sekstarija, približno = 0,44 litra: Gell., Vop., h. vini Ca., Pl., Sen. ph., aquae Cels., Cael., olei et aceti Cels., sanguinis Sen. ph., tritici Cels.; sploh mera: heminae iniquae Pers. krive mere. — Kot nom. propr. Hēmīna -ae, m Hemína, rimski priimek, npr. L. Cassius Hemina Lucij Kasij Hemina, letopisec: Plin., Gell.

Hēraclēa (Hēraclīa) -ae, f

I. (Ἡράκλεια, sc. πόλις) „Heraklovo (Herkulovo) mesto“, Herakléja (Heraklíja), pogostno mestno ime, poseb.

1. mesto v Lukaniji ob reki Siris, tarent(in)ska naselbina, rojstno mesto slikarja Zevksisa (Zeuxis), znamenito po Pirovi bitki proti Rimljanom (l. 280): Ci., L., Mel., Plin., Fl., Front.

2. mesto na jugozahodni sicilski obali s pridevkom Mīnōa (Μινώα) Minosova = Kretska, ker je bila kretska naselbina: Ci., L., Mel.

3. Heraclea s priimkom Trāchīn (Trēchīn), ker se je sprva imenovala Trāchīn (Trēchīn), Trahinska (Trehinska) Herakleja, špartanska naselbina v tesal(ij)ski Ftiotidi pri Termopilah: L., Plin., Iust.

4. Heraclea v Bitiniji ob črnem morju, od tod njen pridevek Pontica (Pontska), miletska naselbina (zdaj Eregli): L., Iust.

5. Heraclea s pridevkom Sinticē ali Sintica ali ex Sintiis (Sintīs) Sint(ij)ska v grško-makedonski pokrajini Sintiki (Sinticē) ob desnem bregu reke Strimona (verjetno v bližini današnjega mesta Neo Petritsi): Ci., L. — Od tod ethnicon
a) grški Hēracleōtēs -ae, m (Ἡρακλεώτης) iz Herakleje, Heraklejec, Herakleot: Menander Varr., Plin., Dionysius ille Her. Ci., tractus Plin.; pl. Hēracleōtae -ārum, m Heraklejci, preb. Pontske Herakleje: Ci. ep., Plin. iun. Adj. Hēracleōticus 3 (Ἡρακλεωτικός) heraklejski: origanum, cancri Plin.
b) lat. Hēracleēnsis (Hēracliēnsis) -is, m iz Herakleje, Heraklejec: Ci.; v pl.: Ci. —

II. Hēraclēa Herakléja, grško žensko ime, npr. hčeri Hierona, Zoipovi soprogi (Zoippus): L.

Hērāclītus -ī, m (Ἡράκλειτος) Heraklít

1. sloviti grški filozof iz Efeza okrog l. 500, pripadnik jonske filozofske šole s priimkom Σκοτεινός Temni: Ci., Lucr., Ap.

2. Heraclitus Tyrius Heraklit iz Tira, grški akademski filozof: Ci.

3. član odposlanstva, ki ga je makedonski kralj Filip poslal k Hanibalu: L.

4. Agatoklov sin: Iust.

Herculāneum -ī, n „Herkulovo svetišče“; kot mestno ime Herkuláneum,

1. mesto nekje v Samniju: L.

2. mesto v Kampaniji jugovzhodno od Neaplja, za časa Tita ob Vezuvovem izbruhu (dne 24. avg. l. 79 po Kr.) popolnoma zasuto, l. 1720 so ga odkrili in izkopali: Sis. ap. Non., L., Vell., Sen. ph., Mel., Plin., Fl. — Od tod adj.
a) Herculānēnsis -e, herkulan(ij)ski: pri Herkulaneu: fundus Ci. ep., litus, oppidum Sen. ph.; subst. n: in Herculanensi Ci. na herkulanskem ozemlju.
b) Herculāneus ali Herculānus 3 herkulanski: Herculanea via Ci. ali Herculana via Fl. ki vodi v Herkulaneum, Herculanea ficus Plin., Cloatius ap. Macr. ali ficus Herculana Ca. (Plin., ki to mesto navaja, piše Herculanea).

Herculēs -is, redko -ī, m (iz gr. Ἡρακλῆς je v italskih narečjih po izpahu samoglasnika „a“ nastala obl. Hercles ali po drugi sklanjatvi Herclus, odkoder voc. Hercle; v lat. se je med c in l vrinil „u“) Hêrkul, v grški mitologiji sin Jupitra in Alkmene, rojen v bojotskih Tebah, soprog Dejanejre, najslavnejši grški junak, poseb. bojotski narodni heroj, vzor moške kreposti. Za svoje sodobnike si je pridobil največje zasluge s tem, da je uničeval divje zveri in roparje. Mikenski kralj Evristej mu je naložil 12 zelo težkih del (Herculis athla, gl. athlon), ki jih je vsa srečno opravil. Bojeval se je baje tudi na Zahodu in Vzhodu ter prišel celo v Indijo. Zaradi njegovih junaških del ga je Jupiter vzel v nebo, uvrstil med bogove in oženil z boginjo Hebo. Tirski in libijski Herkul je istoveten s feniškim Melkartom. Tacit ga enači z germanskimi, drugi pisci z egipčanskimi bogovi. Imeli so ga tudi za delitelja bogastva (gr. πλουτοδότης) in mu zato darovali desetino pridobljenega imetja. Bil je tudi spremljevalec in voditelj Muz (gr. μουσαγέτης): Pl., Varr., Ci., Lucr., H., Cu., Sen. tr. idr. Herculis uxor O., Herculis columnae, gl. columna, Herculis silva (v Nemčiji na vzhodu od Vezere) T., Hercules Musarum Suet. Pogosto voc. kot rotilna beseda = za Herkula, pri Herkulu, za boga, pri bogu, bogme, (za)res, resnično v obl.
a) hercules (Hercules): licet hercules undique omnes terrores impendeant Ci., valde hercules nobis laborandum est Ci., et hercules … nunc oneratum vestris fortunis hostem abire sinitis L., at hercules, munia militae … inpigre toleratis Cu.
b) hercule: at hercule aliquot annos … populus Romanus … maxima parte … imperii caruit Ci., neque ego, hercule, fur, ubi vasa praetereo sapiens argentea H., dignus, hercule, qui nunc quoque tantum … continentiae ferat fructum Cu.
c) hercle: perii hercle Ter., unde isti versus? dicam hercle Ci., absolutus sum novo hercle more Ci., per hercle rem mirandam Gell.; včasih v zvezi z drugimi zagotavljajočimi besedami: certe hercle Pl., Ter., hercle certo Pl., hercle sane ali sane hercle Corn., Ci.
č) meherculēs, mehercule, mehercle (v teh obl. je „me“ morda star. voc. pron. meus ali pa je mehercules, meherc(u)le elipt. izraz za „ita me, Hercules (Hercule, Hercle), iuves“): lubentius dixerim … mehercule quam mehercules Ci., ego mehercules hac sum suspicione percussus Ci., verum mehercule hoc, iudices, dicam Ci., servi mehercule mei si me isto pacto metuerent Ci., exercitus … mehercule magis strenuus quam felix S., pulcre mehercle Ter. — Pl. nom. Herculēs: Varr. fr., Verr. fr., Arn., Aug., gen. Herculum: Tert., dat. ali abl. Herculibus Varr. — Od tod adj.

1. Herculāneus (-ius) 3 herkulski: pars Pl. desetina, ki so jo odmerjali Herkulu, urtica, formicae Plin. največja (največje), nodus Sen. ph., ki ga je zelo težko razvozlati, mater (= nymphaea) Ap. h.; subst. Herculānia -ae, f, bot. = sidērītis: Ap. h.

2. Herculānus 3 herkulski = dolg, velik: pes Gell.

3. Herculeus 3 Herkulov, herkulski: labor H., hospes (= Kroton, ki je Herkula gostoljubno sprejel) O.; od tod urbs hospitis Herculei (= mesto Kroton) O., Herculea urbs O. = kampan(ij)ski Herkulaneum, Trachin O. ki ga je ustanovil Herkul, hostis (= Telephus, Herkulov sin) O., arcus, artus, vires, numen O., gens O., penates Sil., arbor V. (Herkulu posvečen) beli topol, clava Pr., litora Pr. ob kampan(ij)skem Herkulaneu, Oete Lucan., lacerti, tela, sagittae Val. Fl., fragor Val. Fl. veliko, silno, opes Val. Fl. pomoč, auxilia Val. Fl., natus in Herculeo Fabius lare Iuv., arces Mart., astrum Mart. ozvezdje Lev, audacia Iust., sacra Aur. Herkulovo bogoslužje.

4. Herculīnus 3 herkulski: Prisc.