Franja

souverain, e [suvrɛ̃, ɛn] adjectif najvišji, vrhovni; neomejeno vladajoč; suveren; neodvisen; samostojen; figuré nedosežen, vzvišen, vrhunski; juridique nespodbiten

le souverain pontif papež
Etat masculin souverain suverena država
remède masculin souverain zanesljivo zdravilo
Cour féminin souveraine brezprizivno sodišče
une souveraine indifférence skrajna brezbrižnost
habileté féminin souveraine mojstrska spretnost
dans les démocraties, le peuple est souverain v demokraciji je ljudstvo suvereno; masculin, féminin vladar, -ica; suveren; figuré gospodar; masculin angleški zlatnik, sovereign
souverain absolu, constitutionnel absolutni, ustavni vladar

(spōns), spontis, f (prim. stvnem. spanst nagon, mik, vaba, spanu mikati, vabiti, spannu napenjati, gispanst draž, prevara, nem. Gespenst, Spanferkel, widerspenstig, abspenstig) svobodna volja, prosta volja, samovolja, svoja volja, gonilna sila, nagon, gon; klas. se je uporabljal le abl. sg., poleg njega neklas. tudi še gen. sg.

I. abl. sponte

1. po volji koga, z dovoljenjem koga, z dovolitvijo (privolitvijo, pritrditvijo) koga: deditionem magis popularium quam sua sponte fecerat Cu., sponte dei Val. Fl., deorum Lucan., naturae suae Plin. po nagonu (nagibu), Antonii, Caesaris, legatorum, litigatoris T., quod contra instituta Augusti, non sponte principis Alexandriam introisset T.; s praep. ab ali de (po): a sponte, ab eadem sponte, a qua sponte, de sponte eius Varr., de tua sponte Cotta ap. Char.; tudi sine sponte suā Varr.

2. večinoma in klas. le v zvezi s svojilnim zaimkom meā, tuā, suā, nostrā, vestrā sponte
a) po svoji volji, iz svoje volje, svojevoljno, rade volje, radovoljno, iz lastnega nagiba, iz lastnega vzgiba, po svoji glavi, po lastnem vzgibu, sam od sebe, brez tuje pomoči, prostovoljno, samostojno, hotoma, hote, nalašč, namerno, namenoma (naspr. coactus, iussus, rogatus, ab aliquo provocatus, ex necessitate, casu ipd.): Luc. ap. Varr., Ter., Varr., Iust. idr., meā sponte feceram, tuā sponte facere Ci. ep., quod suā sponte pateretur Ci., non suā sponte, sed eorum auxilio Ci., neque id meā sponte (sc. prospexi) Ci. ep. sam od sebe, po svoji pameti, transisse Rhenum sese non suā sponte, sed rogatum et arcessitum a Gallis C., suā sponte expergisci L., venenum suā sponte sumere N., id est … quaesitum, praecipitata esset ab eo uxor an se ipsa suā sponte iecisset Q.; pesn. in poklas. tudi sponte meā, tuā itd.: H., me si fata … paterentur … sponte meā componere curas V., sponte nostrā velut donantes Q.; pesn. in neklas. samo sponte: Cels., Sen. ph., Plin., Suet. idr., Italiam non sponte sequor V., ad terram non sponte fluens V. ne prostovoljno = proti svoji volji, sponte tamen properant alii subducere remos O., nec illum sponte extinctum, verum inmisso percussore T., sponte an oblitus (sc. praetermiserit) ignoro Macr. hote ali pozabivši; metaf. (o neživih subj.) sam od sebe: O., Petr. idr., suā sponte, nulla adhibita vi, consumptus ignis extinguitur Ci., ex loco superiore, qui prope suā sponte in hostem inferebat L., cures: … stellae sponte suā iussaene vagentur H., (sc. arbores) ipsae sponte suā veniunt V., sponte suā quae fiunt in aëre Lucr., quod terra crearat sponte suā Lucr., sponte natis ali Arn. živeti ob samoraslem, hraniti se s samoraslim; poznolat. sponte propriā = suā sponte: sponte se propriā dare (predati se) Amm., nusquam a veritate sponte propriā digredi Amm.
b) na svojo roko, na svojo odgovornost, svojevoljno, sam od sebe, sam po sebi, po svoji moči, sam, samostojno: cum illa civitas cum Poenis suo nomine ac suā sponte bellaret Ci., iniussu populi, tuā sponte iura mutavisti Ci., cum … oppidani autem etiam suā sponte Caesarem recipere conarentur C., his cum suā sponte persuadere non possent C., Romam ipse … rediit, sive ipse sponte suā, … sive senatūs consulto accitus L.; tudi brez zaimka: committere bellum sponte Sil.
c) sam na sebi, sam po sebi, sam zase, (kar) naravnost, prav (o neživih subj.): res, quae suā sponte scelerata est Ci., virtus suā sponte laudabilis Ci., an est aliquid, quod te suā sponte delectet? Ci.
d) prvi, ne da bi imel kak zgled pred seboj (pred očmi), brez vzôra (vzornika): quod Verres suā sponte instituisset Ci. —

II. gen. spontis v zvezi suae spontis (sc. esse) svoje volje (biti), po svoji volji, svojevoljen, samostojen, sam po sebi, sam svoj (biti): homo, qui suae sponte est Cels., sic despondisse animum quoque dicitur ut despondisse filiam, quod suae sponte statuerant finem Varr.; (o neživih subj.): cytisus est … suae sponte Col. samorasla, suae sponte aqua Col. sama od sebe tekoča.

Opomba: Nom. sg. spōns navajata sicer Aus. in Char., a ga ne izpričujeta.

substantiālis -e (substantia)

1. bistven: Eccl.; adv. substantiāliter bistveno: Eccl.

2. samostojen, samosvoj, neodvisen: tutela (duh zaščitnik) Amm., potestates (duhovi) Amm.

substantīvālis -e (substantīvus) samostojen, biten: forma Tert.

substantive [sʌ́bstəntiv]

1. samostalnik
slovnica samostalnik, substantiv
filozofija stvar, bitje

2. pridevnik
samostojen, neodvisen; biten, bistven; znaten; stvaren, dejanski, resničen; trajen
slovnica ki izraža obstajanje

substantivo samostojen

(nombre) substantivo m samostalnik
empleo como substantivo samostalniška raba

substantīvus 3 (substantia) samostojen, samosvoj, neodvisen, samostalen, ki lahko obstaja sam zase: res Tert.; kot poznolat. gram. t.t. verbum substantivum = pomožni glagol, pomožnik sum: Prisc.

suverán -ă (-i, -e)

I. adj.

1. vrhoven, najvišji

2. suveren, neodvisen, samostojen

II. m/f vladar (-ica), suveren

автоно́мний прикм., avtonómni prid., nèodvísen prid., samostójen prid.

независимый neodvisen, samostojen;
независимо от ne glede na
независящий: по независщим обстоятельствам (zast.) zaradi višje sile

незале́жний прикм., nèodvísen prid., samostójen prid.

самості́йний прикм., samostójen prid., nèodvísen prid.

самостоятельный samostojen; neodvisen

bucket-seat [bʌ́kitsi:t] samostalnik
samostojen sedež v javnem prometnem sredstvu

independizarse samostojen postati, osvoboditi se

osamostáliti -òstālīm (se) narediti koga samostojnega, postati samostojen

osamostaljívati -stàljujēm delati koga samostojnega, postajati samostojen

self-development [selfdivéləpmənt] samostalnik
samostojen (spontan) razvoj

separatist [sépərətist]

1. samostalnik
separatist, privrženec separatizma; kdor se želi ločiti, odcepiti od česa ter biti samostojen; secesionist
religija sektaš, disident

2. pridevnik
separatističen

temperamento m

1. ublažitev; brzdanje

2. narava, nrav, čud, značaj:
un temperamento calmo mirna narava

3. absol. močen, samostojen značaj, temperament:
attore senza temperamento netemperamenten igralec