Franja

tonale agg.

1. tonski, zvočen, glasoven

2. glasba tonalen

tonique [tɔnik] adjectif krepilen; grammaire poudarjen, naglašen; musique tonalen, zvočen; masculin krepčilno sredstvo, krepčilo; féminin (= note féminin tonique) osnovni ton; féminin, grammaire (= syllabe féminin tonique) poudarjeni zlog

vibrante

A) agg.

1. jezik zvočen

2. pren. doneč, zvonek

B) f jezik zvočnik

vocal [vóukl]

1. pridevnik (vocally prislov)
izražen z glasom, glasoven; usten, govoren, ki se tiče (človeškega) glasu; pevski, vokalen; zvočen, doneč, zveneč, odmevajoč
fonetika vokaličen
poetično žuboreč; hrupen, glasen, slišen

vocal cords glasilke
vocal auscultation medicina osluškovanje govornih šumov
a vocal communication ustno sporočilo
the vocal organs govorni organi
vocal music vokalna glasba
to become vocal izraziti se z besedami

2. samostalnik (redko)
jezikoslovje samoglasnik, vokal

vōcālis -e (vōx)

1. glas imajoč, z glasom obdarjen, govoreč, oglašajoč se: Varr. idr., ne quem vocalem praeterisse videamur Ci. ki ima (dober) glas, eligeretur vocalissimus aliquis Plin. prav močnega glasu, s prav močnim glasom, nymphe O. blebetajoča, klepetajoča (o odmevu, jeki, jeku), athleta mutus … vocalis evasit Val. Max. je spregovoril, ora O. vedeževalčeva, equus Pr. = Adrastov konj, ki je vedeževal, boves Tib. govoreča, vident … saxum iudicis … vocalemque suā terram Dodonida quercu O., antra Stat. kjer se je vedeževalo.

2. zveneč, zvonek, doneč, glasen, glasovit, zvočen, blagozvočen, milozvočen, miloglasen, blagoglasen: chordae Tib., carmine vocali clarus citharaque Philammon O., Arion O. ali Orpheus H. bogat s pesmimi, pojoči, spevni, aves Plin. pojoče, ranae Plin. kvakajoče, kreketajoče, scarabaei Plin. cvrčeči, svrčeči, črič(k)ajoči, črikajoči, sonus T., Amm. zveneč, čist, jasen, poln (jaren) glas, oratio Varr., verba vocaliora Q. krepkeje zveneče, tria itaque genera … signorum, vocalia (s človeškim glasom), semivocalia (s tubo), muta Veg., quanto vocaliora sint vacua quam plena Sen. ph. Od tod subst.
a) vōcālis -is, f (sc. littera) samoglasnik, vokal: Ci., Corn., Q.
b) vōcālēs -ium, m pevci, glasbeniki, muzikanti, godci, svirači: Lamp., Sid.

3. pesn. = pesmi spodbujajoč, pesmi rojevajoč, pesmi ustvarjajoč, spevoroden, pesniški, pesemski: unda Stat. ali undae Castaliae Stat. = ki povzroči(jo), da tisti, ki iz nje (njih) pijejo, pojejo in postanejo pesniki. — Adv. vōcāliter

1. zveneče, razlegajoč(e) se: cum dicto modico secus progressus [h]ostium accedo et ianuam firmiter opp[r]essulatam pulsare vocaliter incipio Ap.

2. dobesedno, od črke do črke, po glasu in črki, po črki, po besedi: Tert.

voiceful [vɔ́isful] pridevnik
poetično glasen, mnogoglasen; hrumeč; doneč, zvočen, zveneč; odmevajoč (with od)

zvȗčan -čna -o, dol. zvûčnī -ā -ō
1. zveneč: -o ime zveneče, slavno ime; zvučni suglasnici lingv. zveneči soglasniki
2. zvočen: -a barijera = zvučni zid zvočna stena; zvučni film zvočni film

акусти́чний прикм., akústični prid., zvóčen, zvóčni prid.

звукови́й прикм., zvóčen, zvóčni prid.

звуковой zvočen; tonski; fonetičen;
з. фильм zvočni film

зву́чний прикм., zvóčen, zvóčni prid., odméven prid.

звучный zvočen, zveneč, jasen, glasen;
з. звук (gram.) zvočnik

timbre [tɛ̃brə] masculin

1. znamka; (= timbre-poste) poštna znamka; kolek; žig; štampiljka

2. zvonec; zvok; barva glasu ali zvoka

3. populaire glava

timbre de bienfaisance znamka v dobrodelne namene
timbre en caoutchouc štampiljka (iz kavčuka)
timbre antituberculeux protituberkulozna znamka
timbre dateur, à dater žig z datumom
timbre électrique, de bicyclette električni zvonec, zvonec na biciklu
timbre vignette znamka za zalepljenje pisma
timbre humide, sec mokri, suhi žig
droit masculin de timbre kolkovina
collection féminin de timbres zbirka znamk
voix féminin de timbre zvočen glas
avoir le timbre fêlé (figuré) hiti malo trčen, prismojen
apposer, oblitérer un timbre nalepiti, žigosati znamko
faire collection de timbres-poste zbirati poštne znamke
imprimer son timbre vtisniti svoj žig

timbré, e [tɛ̃bre] adjectif žigosan; familier trčen, prismojen; masculin prismoda

bien timbré zvočen
cerveau masculin timbré zmešana glava
papier masculin timbré kolkovan papir

tondo

A) agg.

1. obel, okrogel; pren. okrogel, točen:
cupola tonda okrogla kupola
numero tondo zaokroženo število
voce tonda pren. poln, zvočen glas
a tondo, in tondo v krogu
essere tondo come una palla pren. biti okrogel, debel
fare il conto tondo zaokrožiti račun
sono ventimila lire tonde znese točno dvajset tisoč lir

2. pren. omejen, bedast, zabit; robat:
essere tondo come l'O di Giotto pren. biti zabit

3.
carattere tondo tisk antikva
parentesi tonda okrogli oklepaj

B) m

1. krog; krogla:
mezzo tondo polkrog

2. umet. tondo
scultura a tutto tondo, a tuttotondo obla plastika

3. tisk antikva

4. okrogel predmet

5. okrogel krožniček, podstavek

6. poleno

C) avv. odkrito, jasno:
parlare chiaro e tondo govoriti jasno in glasno

λιγυ-κλαγγής 2 (κλαγγή) poet. zvočen, zvonek, zveneč, čistoglasen.

πολυ-ηχής 2 (ἠχέω) ep. zvočen, zvonek, šumen, bučen, glasno odmevajoč.