triunfador moški spol triumfator, zmagovalec
Überwinder, der, premagovalec, zmagovalec (nad)
vainqueur [vɛ̃kœr] adjectif zmagovalen, zmagovit; masculin zmagovalec
vainqueur de la course zmagovalec dirke
vainqueur de l'Everest zmagovalec gore Everest
sortir vainqueur d'une épreuve, d'une lutte zmagati v tekmi, v borbi
vanquisher [vǽŋkwišə] samostalnik
zmagovalec, osvajalec
vencedor zmagovit; vencedor moški spol zmagovalec
salir vencedor zmagati
salir vencedor por tres goals a dos (šp) zmagati s 3 : 2
victor [víktə]
1. samostalnik
zmagovalec, -lka; osvajalec, -lka; prvi pri tekmovanju
2. pridevnik
zmagovit
the victor troops zmagovite čete
victor -ōris, m (vincere)
1. zmagovalec, zmagalec, premagovalec, premagalec; abs.: H. idr., victor vagus, parere victori, dubii, victos se an victores putarent L., stipendium … , quod victores victis imponere consuerint C., leges … a victoribus dici, accipi a victis Cu.; z objektnim gen.: victor victorum Pl. = največji izmed zmagalcev, omnium gentium Ci., Atheniensium Cu., hostium H.; tudi: belli Pl., Ci., Stat. ali bellorum Ci., L. v vojni (vojnah), victor Africani belli Vell., Sacroviriani belli T. v vojni s Sakrovirom; z abl.: navali certamine victor V., bello civili victor Ci. ali victores T.; z ex (zaradi): octiens ex provocatione victor Plin.; z loc.: Olympiae victor N. (= gr. Ὀλυμπιονίκης); v apoz. pogosto z adj. pomenom) kot zmagovalec, zmagovit: victor exercitus Ci., C., L., N., victores legiones Pl., Sequani C., Etrusci L., Grai O., victor equitatus T., inimicus Ci., maritus L., hostem victorem videre Ci., victores abeunt V., victores discedere Amm., victorem redire Suet., in ludicro … Hercules victor exstitit Vell., victor equus, victores equi V., victor taurus Lucan., galli (bojni petelini, petelini togotniki) victi silere solent, cavere victores Ci.; pesn.: currus O. zmagoslavni voz, aestus Lucan.; enalaga: victorem rettulit illa pedem O. kot zmagovalka.
2. metaf. zmagovalec, zmagalec, premagalec, obvladovalec, obvladalec: Min. idr., victor Sinon V., victor Iuppiter O. (Metam. 2, 437), animus libidinis … victor S., victor propositi H. po dosegi svojega namena (tj. premagavši vse težave na poti), victores committe, Venus Mart. (8, 43, 3) srečna (ker se jima je želja izpolnila). Kot nom. propr. Victor -ōris, m Víktor (Zmagovalec, Zmagoviti) = „Zmago“, npr. Sex. Aurelius Victor Sekst Avrelij Viktor, rimski zgodovinopisec okrog l. 360 po Kr.: Amm.; kot Herkulov vzdevek: Macr.
vincēnte
A) agg.
1. zmagujoč, zmagoslaven
2. izžreban:
biglietto vincente izžrebana srečka
B) m, f zmagovalec, zmagovalka
vincitore
A) m (f -trice) zmagovalec, zmagovalka:
vincitore assoluto absolutni zmagovalec
B) agg. (f -trice) zmagovalen
winner [wínə] samostalnik
dobitnik; zmagovalec
перемо́жець -жця ч., zmagoválec -lca m.
Besieger, der, zmagovalec nad
campeón moški spol bojevnik, borec, junak; prvak, šampion, zmagovalec pri tekmah
campeón de boxeo boksarski prvak
Doppelsieger, der, Sport dvojni zmagovalec
Einzelsieger, der, Sport zmagovalec v eni disciplini
Etappensieger, der, Sport zmagovalec etape
Europapokalsieger, der, Sport zmagovalec evropskega pokala
Francī -ōrum, m Fránki, zveza germ. plemen: Vop., Cl.; sg. (kolekt.) Francus -ī, m Frank: Cl. Od tod
I. adj.
1. Francus 3 frankovski: lingua Hier.
2. Francicus 3 frankovski: vota Ven.; Francicus -ī, m Frankovski, zmagovalec nad Franki, premagalec Frankov, priimek cesarja Proba, ki je premagal Franke: Vop.
3. Franciscus 3 frankovski: Isid. —
II. subst. Francia -ae, f Francija, Frankovsko, frankovsko ozemlje: Aus., Cl.
frȅser m, frȅs m (n. fressen) nizko pog. vrsta šahovske igre, v kateri zmagovalec ostane brez figur, frespartija