Franja

serpentino¹ agg. kačji; kačast; pren. kačji, strupen:
lingua serpentina strupen jezik

shrewish [šrú:iš] pridevnik (shrewishly prislov)
prepirljiv, zloben, zadirčen, jezikav
figurativno strupen

snaky [snéiki] pridevnik (snakily prislov)
kačji, kot kača, podoben kači; vijugast
figurativno potuhnjen, zahrbten, hinavski, strupen
ameriško poln kač

snaky rod Eskulapova palica (z ovijajočo se kačo)

tōssico

A) agg. (m pl. -ci) strupen, toksičen

B) m (pl. -ci)

1. strup (tudi pren.):
amaro come il tossico grenek kot žolč

2. neužitna jed

3. m (f -ca; m pl. -ci) žarg. drogiranec, drogiranka; narkoman, narkomanka

toxic [tɔ́ksik]

1. pridevnik (toxically prislov)
medicina strupen, toksičen, zastrupljen

2. samostalnik
strup, strupena snov

tóxic

I. -ă (-i, -e) adj. strupen, toksičen

II. -e n strup

toxicātus 3 (toxicum) prepojen (napojen) s strupom (strupenim namazom), zastrupljen, strupen: sagitta Ambr.

tóxico strupen

tóxico m strup

toxifère [tɔksifɛr] adjectif vsebujoč strup, strupen

toxique [tɔksik] adjectif strupen; masculin strup

substance féminin, gaz masculin toxique strupena snov, strupen plin

velenifero agg. strupen:
denti veleniferi zool. strupniki

velenoso agg.

1. strupen

2. sovražen, zloben, zahrbten:
lingua velenosa zloben jezik

venēfico agg. (m pl. -ci)

1. strupen; zelo škodljiv

2. poguben, zahrbten

venēnārius 3 (venēnum) strupen, zastrupljen: calix Tert.; subst. venēnārius -iī, m zastrupljevalec, strupar, starejše zavdajalec, otrovnik: Petr., Suet., Ap., Tert.

venenate [vénineit]

1. pridevnik
zastarelo strupen

2. prehodni glagol
zastrupiti

vénéneux, se [venenö, z] adjectif strupen

champignon masculin vénéneux strupena goba
animaux vénéneux masculin pluriel strupene živali (zaužite kot jed)

venēni-fer -fera -ferum (venēnum in ferre) struponosen, strup vsebujoč, strupen, starejše strupovit: palatum O.

venēnō -āre -āvī -ātum (venēnum)

1. zastrupiti (zastrupljati): carnem Ci., spatium caeli Lucr.; pren.: non mea commoda quisquam odio venenat H. ne prizadene.

2. čimžati = barvati: iam tonsiles tapetes ebrii fuco, quos concha purpura imbuens venenavit Cn. Matius ap. Gell. — Od tod

1. adj. pt. pf. venēnātus 3
a) strupen, zastrupljen, starejše strupovit, otroven: Col., Lucr., Sen. ph., Porph., Serv. idr., dentes, anguis O., telum, vipera Ci., sagittae H., nihil est venenatius quam pastinaca Plin., vipera venenatissima Tert.; pren.: iocus O. strupena = skeleča, rezka, munera Antonius ap. Ci. nevarni, kvarni, punctu venenato Ap. z nevarnim …
b) čaroven, čaroben: virga O.

2. subst. pt. pf.
a) venēnāta -ōrum, n (sc. animalia) strupene živali: Plin.
b) venēnātum -ī, n (rdeče) barvano blago (oblačilo): Masurius Sabinus ap. Gell., Serv.

venenose [vénənəs] pridevnik
strupen

venenoso strupen

serpiente venenosa strupena kača
hongos venenosos strupene gobe