Franja

centriste [sɑ̃trist] adjectif pripadajoč (politični) sredini; masculin privrženec sredine, centrumaš

cirrītus 3 (cirrus) čopu pripadajoč: Cloatius ap. Macr.

colonial, e, aux [kɔlɔnjal, njo] adjectif kolonialen, pripadajoč koloniji; masculin kolonialen vojak; kolonist, naseljenec; féminin, (familier) kolonialna pehota

denrées féminin pluriel coloniales kolonialno blago
casque masculin colonial kolonialna, tropska čelada

concorporālis -e isti skupini (celoti) pripadajoč (pripojen): gentes Vulg.; subst. concorporālēs -ium, m sobojevniki, soborci, sovojščaki: Amm.

congentīlis -e istega plemena, istemu plemenu pripadajoč: populi Aug.

cūriālis -e (cūria I. 1.) kurijski, in to

1. isti kuriji (narodnemu oddelku) pripadajoč; kot subst. cūriālis -is, m (= δημότης) soobčan: neque quisquam curialium venit Pl., Theophrastus quidem scribit Cimonem Athenis etiam in suos curiales Laciadas hospitalem fuisse Ci.

2. na kurijsko bogoslužje nanašajoč se, za kurijsko bogoslužje (namenjen) (prim. cūria I., 1. in cūriō 1, 1.): curiales flamines curiarum sacerdotes P. F.

3. (v pozni lat.) cesarskemu dvoru pripadajoč; kot subst. cūriālēs -ium, m (= aulici) dvorni uslužbenci, dvorniki: Amm., Symm.

currūlis -e (currus) vozu (dirki z vozovi) pripadajoč, vozen, za dirko z vozmi: equorum curruli rabie Ap., c. equi Lamp., Vulg., strepitus Fr. — Soobl. curūlis -e; gl. to geslo.

cursōrius 3 (currere) tekanju pripadajoč, tekalen, za tek(anje): Front. Od tod subst. cursōria -ae, f (sc. navis) brzoplovka, poštna ladja: Sid.

cursuālis -e (cursus) tekanju pripadajoč, tekalen, za tek(anje), tekaški, pošten: Amm., Symm., Cod. Th., Cod. I., Cass.

glottique [-tik] adjectif pripadajoč gloti

in-dēbitus 3 (in [priv.], dēbēre) nezaslužen, ne pripadajoč po pravici, nepristoječ: praemia O., regna V.; adv. indēbitē protipravno, nepristojno, ne tako kakor pristoji, ne iz dolžnosti, nezasluženo: Paul., Eccl.; v enakem pomenu tudi indēbitō: Icti.; subst. indēbitum -ī, n nezasluženo, nepripadajoče: Icti.

Mārs, Mārtis, m (star. in pesn. soobl. Māvors, Māvortius, osk. Māmers)

I. Mars, Jupitrov in Junonin sin, sprva božanstvo narave, ki je varovalo polja in črede, eden izmed bogov, imenovanih dii consentes, ki obvladujejo elemente in uravnavajo letne čase (zato se je staro rimsko leto po razdelitvi Marsovega sina Romula začenjalo z marcem [Mārtius], bogu Marsu posvečenim mesecem. Kot staroitalskega boga kmetijstva so ga častili fratres arvales. Mars je tudi zavetnik v vojni, bog vojne in kot Romulov oče praoče Rimljanov. Ko so se ti seznanili z grško mitologijo, so poistovetili Marsa z Aresom; od tedaj v rimskem verstvu prevladuje bojevita moč Marsovega bitja. Tako je lahko C. (Bell. Gall. 6, 17) istovetil galskega boga vojne Heza (Hesus) z latinskim Marsom. Marsu je bilo posvečenih več živali: bik (kot bogu čred), konj (kot bogu vojne), poleg njiju pa še volk in črna žolna; posvečen mu je bil tudi hrast, žrtvovali pa so mu konje in bike: Pl., Ci., L., O., V., H., Macr., P. F. idr. Kot boga poljedelstva in boga čred so ga častili z vzdevkom Mars Silvanus ali M. pater: Ca., kot boga vojne pa z vzdevki M. Gradīvus: L., tudi pater ali rex Gradivus: V. in M. Ultor: Suet. (gl. naštete besede). —

II. meton.

1. vojni (bojni) metež, boj, bitka, spopad: Enn., Hectoreus O. s Hektorjem, parentalis O. bojna igra na čast mrtvemu roditelju, apertus O. boj na planem, Actiacus Plin. pri Akciju, invadere Martem V. začeti boj, Martem accendere cantu V. na boj zanetiti, podnetiti, k boju spodbuditi (spodbujati), razvne(ma)ti, eos (sc. cives) Martis vis perculit, non ira victoriae Ci., suo Marte cadunt O. v boju drug z drugim, v medsebojnem boju (spopadu), femineo Marte cadere O. v boju z žensko; metaf.: Mars forensis O. prepir pred sodiščem, pravda(nje), tožarjenje, veča.

2. način (vrsta) boja ali bojevanja: verecundiae erat equitem suo alienoque Marte pugnare L. = kot konjenik in pešec. Od tod preg.: eam partem explebimus nullis adminiculis (brez tuje pomoči), sed ut dicitur Marte nostro Ci. na svojo roko, sami, brez pomoči, samótež (samotéž), suo Marte res suas recuperavit Ci.

3. bojna sreča, izid boja (bitke, spopada): anceps L., dubius Vell., aequo Marte C., pari Marte Hirt., L., aequato Marte L., incerto Marte T., vario Marte Q., communis belli Mars utramque aciem prostravit L., omnis belli Mars communis Ci. ep.

4. vojna besnost, vojno besnenje: terribili Marte ululare Plin.

5. bojevitost, pogum v boju, hrabrost: si patrii quid Martis habes V., cedant Marti Dorica castra meo O., nec sunt mihi Marte secundi O. in njih hrabrost se ne umakne moji, ni manjša od moje. —

III. metaf. planet (premičnica) Márs: stella Martis Ci., Plin., Hyg., sidus Martis Plin. — Od tod adj. Mārtius 3

1. Mársov, Mársu posvečen: Ap., legio Ci., lupus V., L., proles O. Romul in Rem, miles O. rimski (ker je bil Mars praoče Rimljanov), anguis O. Marsov sin (vse nakaze so po rim. mnenju božjega izvora), Martius mensis (tudi samo Martius) Plin. Marsov mesec, marec, sušec (kot začetek leta posvečen praočetu Marsu), Calendae, Nonae, Idus Martiae Ci. idr., campus Martius Ci., L., Plin. Marsovo polje med severnim Rimom in Tibero, kjer so potekale volitve in je telovadila mladina; pesn.: gramine Martio H. na Marsovem polju.

2. meton. bojevit, vojen, bojevnikov, vojakov, krvav: Penthesilea V., Martius aeris rauci canor V., (h)arena O., Mart. prostor v cirkusu, kjer so se borili gladiatorji, Thebe O. kjer se je veliko bojevalo, Roma O. Marsov ali pa bojeviti, Martio exemplo Plin. po bojevitem zgledu, vulnera V., certamen, bella H. krvav(e), gens ad pulveres Martios erudita Amm. izurjen za vse vojne težave.

3. metaf. Mársov = planeta Marsa: fulgor, quem Martium dicitis Ci. Mārtiālis -e (= Mārtius 1) Mársov: campus O. = campus Martius (toda pri Fest. = plan na griču Celiju), lupi H. Marsu posvečeni, flamen Varr., Val. Max., v pl. samo Martiales Ci. Marsovi svečeniki, ludi Suet. na čast Marsu Ultorju, ki mu je Avgust postavil svetišče.

2. Mársovi legiji pripadajoč: milites Ci. vojaki Marsove legije. Mārtiacus 3 marsovski, vojen, vojaški: stipendia Prisc.

monochronos -on (gr. μονόχρονος) „enočasen“ = istočasen, isti časovni enoti pripadajoč: tempus, elatio M.

organico

A) agg. (m pl. -ci)

1. organski, pripadajoč živi naravi; kem. organski:
acido organico organska kislina
chimica organica organska kemija

2. organski, ki se tiče organov:
difetto organico organska hiba

3. pren. organski, skladen, celovit

B) m (pl. -ci) osebje, personal (v uradih, podjetjih, upravah); voj. sestava

plēbēius 3 (plēbs)

1. iz navadnega (preprostega, revnega) ljudstva, drhali (gen.), sodrge (gen.), plebejski: T., Iuv. idr., homo, familiae Ci., consul, leges, virgo, magistratus, caenum, aedilitas, certamina L., Pudicitia (pooseb.) L., ludi plebeii L. plebejske igre, ki so jih v Rimu vsako leto prirejali plebejski edili, chorus O., stirps Stat.; subst.
a) plēbēius -ī, m, (naspr. patricius), pl. plēbēiī in plebēī (naspr. patricii, patres) neplemenitnik, neplemič, neplemenitaš, plebejec: Petr., palam muttire plebeio piaculum est Enn., pauperem plebeium atque proletarium Ca., cum his plebeios esse coniunctos Ci., adoptatum patricium a plebeio Ci. ep., rogationem tulit … ut plebeii magistratus fierent L., ut e plebeiis pateret summus honos L., dummodo ne quis in plebeio operis publici poenam … excedat Ulp. (Dig.).
b) plēbēia -ae, f neplemenitnica, neplemkinja, neplemenitašinja, plebejka (naspr. patricia): si plebeiam patricius duxerit L.

2. plebejski, navaden, preprost, plebsu (plebejcem, navadnemu ljudstvu) pripadajoč, za plebs (plebejce, navadno ljudstvo) značilen (tipičen) ali primeren, ljudski, prostaški, vulgaren, tudi navaden, nizek, skromen, prav nič poseben, neznaten, nepomemben, vsakdanji, povprečen: sermo Ci., philosophi Ci., purpura plebeia ac paene fusca Ci., praetorium Ci., vestis Lucr., plebeii sanguinis pulli Col., semen Col. (o čebelah), ira, beneficium, panis Sen. ph., domus Sen. tr., vinum, gemma, charta Plin., beta Pers., sanguis, iura Stat., Venus Mart., verbum Gell., humanitas Ap., at albus anser et pictis anas involuta pennis plebeium sapit Petr.

porcellīnus 3 (porcellus) mladim svinjam (prašičkom) pripadajoč, mladih svinj (prašičkov gen.), odojčen, odojkov: caro Th. Prisc.

prīmānus 3 (prīmus) k prvi legiji sodeč, prvi legiji pripadajoč, prvolegijski: P. F., Primanus tribunus apud Catonem est, qui primae legioni tributum scribebat Fest.; subst. prīmāni -ōrum, m vojaki prve legije: T.

prīmārius 3 (prīmus) prvim pripadajoč, eden prvih, prvaški, imeniten, odličen, fin, mogočen, ugleden: parasitus Pl., vir primarius populi Ci. prvak, femina Ter., Ci., locus Ci. prvo mesto, lapis Vulg. temeljni (vkladni) kamen.

prīvō -āre -āvī -ātum (prīvus) pravzaprav „ločiti (ločevati) kaj od česa“; od tod

1. spraviti (spravljati) koga ob kaj, (od)vzeti (jemati) komu kaj, prikrajš(ev)ati koga za kaj; z abl. separationis: Lucr., Gell. idr., aliquem luce, somno Ci., rem publicam exercitu C., urbes viris nobilissimis Ci., privatus vitā Ci., lumine O., fide privare aliquem Stat. vzeti komu vero (upanje); le predklas. z gen. ali acc.: me privasti tui Afr. ap. Non.; subst. pt. pr. prīvantia -ium, n (= gr. στερητικά) kar zanika, zanikajoče, nikalno: Ci.

2. osvoboditi (osvobajati), rešiti (reševati), oprostiti (oproščati) koga česa: Lucr. idr., aliquem dolore, exsilio, molestiā Ci., formidine H. — Od tod adj. pt. pf. prīvātus 3

1. posamezniku ali zasebniku pripadajoč, oseben, zaseben, lasten, svoj, privaten (naspr. publicus, communis): privatus illis census erat brevis, commune magnum H., domus, vita Ci., agri, aedificia C., alicuius horti T., res, quae ipsius erant privatae Ci. njegovo zasebno premoženje, publica fortuna vel privata Sen. ph. usoda, ki usmerja (uravnava, vodi) javne in zasebne zadeve, privata calamitas est Ci. zadeva le mene (ne državo), dolor L., suo privato, non publico consilio C., N. na svojo roko, na lastno pest, za svoje (lastne) namene, brez državnega pooblastila, ne v imenu države, ne z državnim pooblastilom; subst. prīvātum -ī, n (le v zvezi s praep.) svoje, lastno: tributum ex privato conferre L. iz svojega; toda: proripere se ex privato L. z doma, in privato
a) doma: L.
b) na svojih tleh: O.; privatum vendere L. v zasebno (upo)rabo.

2. v času republike = brez javne službe, brez poveljstva; kot subst. prīvātus -ī, m neoblastnik, zasebnik: vir privatus Ci. idr., privati homines Ci. posamezne osebe, imperator nunc privatus Pl. brez poveljstva, Miltiades non videbatur esse posse privatus N. brez poveljstva, privatus an cum potestate Ci., privatus an magistratus Q., reges, augures, privati Ci., Scipio privatus Gracchum interfecit, Catilinam nos consules perferemus? Ci., privatus Varr. posamezna oseba, posameznik; v enakem pomenu tudi pl. privati Varr.; v cesarski dobi necesarski, neknežji, podložen, podložnik (naspr. princeps): Plin. iun., privati hominis nomen supra principis attolere T., spectacula Suet. ne prirejene od cesarja.

3. (po gr. ἴδιος) navaden, preprost: privata ac prope socco digna carmina H.

prorate [prouréit, próureit]

1. neprehodni glagol & prehodni glagol
ameriško sorazmerno razdeliti; preceniti

2. samostalnik
pripadajoča premija, pripadajoč delež