Franja

Zadetki iskanja

  • godailleur [-jœr] masculin požeruh, pijanec
  • goinfre [gwɛ̃frə] masculin hud jedec, požeruh, požrešen človek; zajedavec, prisklednik
  • gomia ženski spol strašilo, bavbav; požeruh; izsesovalec
  • gormandizer [gɔ́:məndaizə] samostalnik
    sladokusec, požeruh
  • goulu, e [gulü] adjectif požrešen, pohlepen (de quelque chose česa); masculin požeruh
  • gourmand, e [gurmɑ̃, d] adjectif ki rad dobro jé; požrešen; sladkosneden, pohlepen (de quelque chose česa); masculin požeruh, sladkosnedež, dober jedec; agronomie divji poganjek, mladika

    être gourmand de quelque chose rad kaj jesti
  • greedy-guts [grí:digʌts] samostalnik
    ednina požeruh
  • gueulard, e [gœlar, d] adjectif, populaire gobezdav; požrešen; masculin gobezdač; požeruh; technique gornja odprtina pri plavžu
  • gumia -ae, m, f (izpos. iz umbr. gomia = lat. gravidus ter sor. z gr. γέμω, γόμος in lat. gemō, gl. gemō) pravzaprav „debelotrebušnik“, od tod sladkosnednež, požeruh, zapravljivec: LUC. AP. CI., AP.
  • gurges -itis, m (prim. skr. giráti požira, gárgara-ḥ žrelo, brezno, krnica, gr. γέργερος grlo, sapnik, γαργαρίζω grgram, βάραϑρον brezno, prepad, žrelo, βορά [kar se požira] = hrana, jed, lat. gurguliō1, vorāre, vorāgō)

    1. vrtinec, tolmun, krnica, jarin: altus, turbidus V., qui gurges aut quae flumina ... ignara belli? H., gurges, curvos sinuatus in arcus O.

    2. sinekdoha: deroči tok, deroči val: Rheni fossa gurgitibus redundans CI., ubi pedes instabilis ac vix vado fidens ..., eques ... equo vel per medios gurgites stabili ... rem gereret L.; pesn. globoka voda, globočina v vodi, reka, jezero, morje: e gurgite ponti CI. POET., rari nantes in gurgite vasto V., summoque hausit de gurgite lymphas V. s površine globokega vodovja, g. Carpathius V., Hiberus V. Zahodno morje, Lethaeus CAT., LACT., Euboicus (= Euripus) O., caeruleus O., ricessūs gurgitis O. globoki zalivi, cum steterint in gurgite montes VAL. FL., amnium ... multo gurgitis tractu fluentium Q., captus flumineo ... de gurgite piscis MART., g. Atlanteus, Tusci gurgites STAT., g. Oceani AMM.

    3. metaf. požirajoče brezno, žrelo, ponòr, prepad, glob(oč)ina: tecto gurgite lapsus O., g. Stygius O. (zaničlj.) kaluža; od tod: in profundissimum libidinum suarum gurgitem divitias suas profundere CI. žrelo, qui ... immensa aliqua vorago est et gurges vitiorum turpitudinumque omnium CI., g. turpitudinis VAL. MAX., pecuniam prandiorum gurgitibus proluere GELL. s pijančevanjem zapravljati.

    4. meton.
    a) požrešnost, požrtnost: vitium gurgitis aetas hominibus auget CI.
    b) požeruh, požrešnež, goltan, razsipnež, zapravljivec: gurges et vorago patrimonii CI. ki si dediščino zapil in zažrl; abs.: quem gurgitem (pijanec)! quam voraginem (požrešnež)! CI., ille gurges exstruit villam CI., ille gurges atque helluo CI., Apicius ... nepotum omnium altissimus gurges PLIN. največji uživač, največji sladkoživec. Kot rim. priimek Gurges -itis, m Gúrgit = „Golt(an)“, „Goltnež“, „Goltavec“, npr.: C. Volcatius Gurges senator PLIN., Gurges Fabius IUV.
  • guttler [gʌ́tlə] samostalnik
    požeruh
  • izjedipògača m slabš. požeruh: medu svatovima se našao susjed, izjedipogača i ispičutura
  • ìzjelica ž (ijek., ek. tudi izelica) slabš.
    1. požeruh: u četi beše na glasu kao najjača izjelica; služavka je uklonila mačka, tešku izelicu
    2. izkoriščevalec, zajedalec: tu knezovi nisu radi kavzi, nit su radi Turci izjelice; neću da budem izelica narodna, da mu sisam srž i da se hranim znojem njegovim
  • ìzješa m, ž (ijek., ek. tudi izeša) slabš. požeruh, požrešnež: -i ništa dosta nije; u nestašu ljudi i izješa sudi
  • klȍpadžija m žarg. jedec, požeruh
  • leccapiatti m, f

    1. prisklednik, prisklednica

    2. požeruh, požeruhinja

    3. parazit; izkoriščevalec, izkoriščevalka
  • leccapōrte m, f invar.

    1. požeruh, požeruhinja

    2. lizun; prilizovalec, prilizovalka
  • leccone

    A) agg. sladkosneden

    B) m

    1. požeruh, sladkosnednež

    2. lizun, prilizovalec
  • lòkmāš -áša m dial. požeruh
  • lurcō2 (star. lurchō: Ap., Serv., Prob.) -ōnis, m (morda izpeljano iz *lurgicos in sor. z gr. λάρυγξ, gen. λάρυγγος grlo, žrelo (iz *(s)lōg-); ljudska etim. izpeljuje besedo iz lūra meh; ni pa ugotovljeno, ali je v prvem zlogu ŭ ali ū) požeruh, požrešnež, požrešnik, žerec, snedež, sneduh, hrustalo, samopašnež, samopašnik; poseb. kot psovka: Luc. ap. Non., Suet., lurco edax Pl.; v obscenem pomenu o pohotnežu: sic praeco lurchonem tractabat dicacule Ap. — Kot priimek Lurcō -ōnis Lúrkon: M. Aufidius Lurcō Mark Avfidij Lurkon, ki je prvi gojil pave: Ci. ep., Varr., Plin. (morda tudi H., Sat. 2, 424). Od tod adj. Lurcōniānus 3 Lúrkonov, lurkónski: Lurconiana condimenta Tert.
Število zadetkov: 115