Franja

cōnfarreō -āre (—) -ātum (cum in farreum libum pirov kolač) na najsvetejši način (svečano) zakon skleniti (sklepati). Ta način je bil najstarejši; darovalo se je kolač iz pirove (far) moke vpričo višjih svečenikov (navzoča sta bila pontifex maximus in flamen Dialis) in desetih prič. Tako sklenjen zakon je bilo mogoče razveljaviti le na enako pobožnem in svetem obredu (diffarreatio); za ločitev zakonov, sklenjenih na druga dva načina, je namreč zadostoval že sporazum med zakoncema: assuetudo confarreandi T., confarreatis parentibus geniti T. rojeni v svečano sklenjenem zakonu, konfareaciji, dum confarreatur Serv. — Soobl.: cōnfarrātūrus matrimonium Ap. nameravajoč (hoteč) skleniti konfareacijski zakon, in pren.: scelerata mysteria, quae dicuntur … cōnfarrāta Hier.

corax -ācis, m (gr. κόραξ)

1. krokar, vran: Hier., Isid.

2. met. (voj.) vran, kljukast zidolom (čisto lat. corvus): Vitr. — Kot nom. propr. Corax -acis, acc. -acem in -aca, m Koraks (Krokar, Vran),

1. Sirakužan, grški retor, odličen in najstarejši pisatelj o govorništvu, državnik v Sirakuzah (po Hier.) okoli l. 476: Ci., Q.; v besedni igri s corax (vran): quare Coracem istum vestrum patiamur nos quidem pullos suos excludere in nido Ci.

2. šalj. ime sužnja: Pl.

3. gora v Etoliji: L.

cūriātus 3 (cūria I. 1.)

1. kurijski, iz kurij sestavljen: comitia curiata Ci., L., Gell. najstarejši, le patricijski narodni zbori, v katerih se je glasovalo po kurijah; izvzemši volitev svečenikov, podeljevanje nadpoveljništva in potrjevanje posinovitev so polagoma vse politične pravice teh zborov prešle na centurijske in tributske narodne oz. ljudske zbore (comicia centuriata in tributa), lictor c. Gell. liktor, ki sklicuje kurijske narodne zbore.

2. v kurijah (kurijskih narodnih zborih) sklenjen (sprejet): lex curiata Ci., L. idr.

dritt- tretji (po vrsti) (der drittälteste tretji najstarejši, der drittgrößte tretji največji)

fils [fis] masculin sin; deček, mladec; potomec; nedoletnik

fils aîné najstarejši sin
fils adoptif posvojeni sin
fils de famille mladenič iz dobre hiše
fils de la maison domači (edini) sin
fils naturel nezakonski sin
le fils de ses œuvres samorastnik, selfmademan
fils à papa (populaire) sin, ki se okorišča s položajem svojega očeta
fils spirituel duhovni sin, učenec; nadaljevalec
les fils du ciel Kitajci

fuō fore fuī (stlat. fūvī), futūrus (prim. osk. [iz debla fu-] fust = erit in fuerit, fufans = erant, fusíd = foret, esset, fuid = fuerit (cj. pf. act.), umbr. [iz debla fu-] fust = erit, fuerit, furent = erunt, futu = esto, gr. [iz debla φυ-] φύω [*φύ-jω iz *bhu-jō] rodim, gr. φύομαι rodim se, nastanem, postanem, rastem, pf. πέ-φυ-κα, φῦμα rastlina, φύσις nastajanje, narava, φῦλον rod).

I. Perfektove obl. in pf. fut. act. futūrus 3 dopolnjujejo glag. esse (gl. sum in prim. glede na razmerje med debloma fu- in es-) Pt. fut. futūrus 3 kot adj. = bodoč, prihodnji (naspr. praesens): tempus Ci., O., res (sg.), malum, utilitas, histrio Ci., signa rerum futurarum Ci., iam futurus rusticus H., villicus Col., casus, socer O., mors O. preteča. Kot subst.

1. futūrum -ī, n bodočnost, prihodnost: in futurum videre L., ignarus facti futurique L., haud ignara futuri V. ki dobro pozna prihodnost, securus futuri O. ne meneč se (brez skrbi) za bodočnost, (naspr.) sollicitus futuri Sen. ph., inque futurum pone metūs O. za prihodnji čas; pogosto pl. futūra -ōrum, n prihodnje reči, prihodnost, bodočnost (naspr. praesentia, instantia): futura prospicere Ci., futura scire O., mallem nescisse futura O., inde futurorum certi … intrant Sicaniam O. poučeni o prihodnosti.

2. futurī -ōrum, m (sc. homines) potomci, potomstvo, poznejši rodovi: ne sim spernenda futuris O.

II. Inf. pr. fore (iz *fu-se, *fu-re) se zlasti v klas. dobi uporablja kot nadomestilo za inf. fut. futūrum (-am -um) esse, futūrōs (-ās -a) esse: nonnulli etiam Caesari renuntiabant, … non fore dicto audientes milites neque propter timorem signa laturos C., abunde magna praesidia nobis in nostra amicitia fore S.; poseb. za izrazi upanja, zanašanja, priseganja: spero aeternam inter nos gratiam fore Ter., cunctisque meum laetabile factum dis fore confido O., iurant sic fore O.; zlasti v zvezi fore ut(i): video te velle in caelum migrare et spero fore, ut contingat id nobis Ci., magnamque in spem veniebat … fore, uti (Ariovistus) pertinacia desisteret C. Tudi za drugimi izrazi: clamabant fore, ut ulciscerentur Ci., non eram nescius fore, ut hic noster labor in varias reprehensiones incurreret Ci., (Ptolemaeus Othoni) persuaserat fore, ut in imperium adscisceretur T. V zvezi z abl. ali gen.: quid fore te credas O. da se zgodi s teboj, iuro omne illius fore O. da bodi vse njegovo. Fore (nam. futurum itd. esse) mora stati v zvezi z deležniki, kadar izraža trajno dejanje v prihodnosti: dico me satis adeptum fore, si nullum in me periculum redundarit Ci., debellatumque mox fore, si adniti paulum voluissent, rebantur (Carthaginienses) L., milites sub pellibus habendos fore L. da jih bo treba držati (imeti) … (habendos esse = da jih je treba [zdaj] imeti … ), laetus, … in illis potissimum angustiis decernendum fore Cu.

III. Cj. impf. forem -ēs -et -ent (iz *fu-sem, *fu-rem itd.) bil bi: vellem, haec vana forent S., gavisa est nomine mater, quod commune foret O., ceu cetera nusquam bella forent V.; zlasti pri participih in v kondicionalnih stavkih: dicit se … venisse quaesitum ab eo, pacem an bellum agitaturus foret S., quod idem sentienti suos sensus aperturi forent N., diutius, quam lege praefinitum foret N., quasi debellatum foret, pergere Cremonam … deposcunt T., credi posset Latonia, si non foret arcus aureus ille O., Tudi v plpf.: impulsu moenia … mota forent O. nisi isset in auras, non exempta foret poenae O.

IV. Druge (starinske in večinoma pesniške) obl. tega glag. so še:

1. cj. pr. fuam (= sim): metuo magis, ne Phoenix tuis factis fuam Pl.; fuās (= sis): L. Andr. ap. Non., amor, mihi amicus ne fuas umquam Pl.; fuat (= sit): Enn. ap. Gell., Pac. ap. Non., Pl., Ter., Carmen vetus ap. L., Fr., Tros Rutulusve fuat, nullo discrimine habebo V.; fuant (= sint): cave tibi ducenti nummi dividiae fuant Pl.

2. pf. fūvī (fūī) in iz njegovega debla (fū-) izpeljane obl. fūverim, fūveram, fūvissem, fūverō: najstarejši predklas. pesniki, nós sumu' Rómaní, qui fū́vimus (po drugih: fūimus) ánte Rudíni Enn. ap. Ci.

Opomba: Isto deblo fu- najdemo še:

1. v glag. fīō (iz *fu-iō), fierī; gl. fio.

2. s prehodom ustnika f v b v zlogih ba in b, bi, bu, s katerimi se tvori ind. impf. in tudi fut. nekaterih glag.: lauda-ba-m, mone-ba-m, lauda-ba-r, mone-ba-r itd.; aie-ba-m, fie-ba-m, i-ba-m, vole-ba-m, nole-ba-m, qui-ba-m, nequi-ba-t, lauda-b-o (iz *lauda-fu-i-o, lauda-b-jo), -bi-s, -bi-t itd., lauda-bu-nt, lauda-b-or itd., mone-b-o, mone-b-or; nadalje v adj. končnicah -bu-ndus (iz *-fu-undus) in -bilis (iz *-fu-ilis), npr.: lauda-bundus, vaga-bundus, mori-bundus, ama-bilis, lauda-bilis.

Galliō -ōnis, m Galion, rim. priimek. Poseb.

1. L. Iunius Gallio Lucij Junij Galion, rim. retor, prijatelj Ovidija in Aneja Seneke starejšega: SEN. RH., Q., T.

2. njegov posinovljenec L. Annaeus Iun. Gallio LUC. Anej Jun. Gal., najstarejši sin Aneja Seneke starejšega, torej brat filozofa Seneke, izvrsten govornik, prokonzul v Ahaji, mož krotkega in blagega značaja; kljub temu ga je ces. Neron dal l. 65 po Kr. usmrtiti: SEN. PH., PLIN., T., VULG.

Gelō(n) -ōnis, m Gélon (Γέλων)

1. Dinomendov sin, poveljnik konjenice pod sicilskim tiranom Hipokratom, po čigar smrti (l. 491) je sam prevzel vlado, sprva v imenu njegovih sinov, pozneje v svojem. Ko so Kartažani pod Hamilkarjem z veliko silo napadli Sicilijo, jih je pri Himeri premagal na kopnem in na morju: L.

2. najstarejši sin Hierona II. (mlajšega), sirakužanskega kralja: L., PLIN., IUST.

gēns, gentis, f (genere = gīgnere; prim. gr. γενεά, jon. γενεή rod, pleme, pokolenje)

I. (v družinskopravnem pomenu)

1. rod, pleme, sorodstvo, tj. zveza (skupek) več po skupnem pokolenju ali rodovnem imenu (nomen gentile ali gentis) in po skupnih bogoslužnih obredih združenih družin ali rodbin (familae, stirpes): gens Manlia CI., Iulia gens L., non communiter modo Corneliae gentis, sed proprie familiae suae (= Scipijonov; Kornelijevem rodu so namreč pripadali Dolabellae, Lentuli, Rufini, Scipiones, Sullae idr.) L., Sulla gentis patriciae nobilis fuit S., patriciae gentis vir L.; sprva se je beseda uporabljala le za patricije, ko pa je bil plebejcem dovoljen conubium s patriciji, tudi za plebejce; od tod: quamvis periurus erit, sine gente H. brez prednikov, nizkega rodu; zaničlj.: gens ista Clodia CI. svojat. Najstarejši patricijski rodovi, ki so pripadali trem prvotnim občinam (okrajem), imenovanim Ramnes, Tities in Luceres, so se imenovali maiores gentes starejši rodovi, plebejski, ki jih je šele kralj Tarkvinij Prisk povzdignil v patricijski stan in pozval v senat, minores gentes mlajši rodovi; po tem so se tudi senatorji ločili v patres maiorum gentium in patres minorum gentium sen., ki jih je Romul, in sen., ki jih je Tarkvinij Prisk pozval v senat = sen. prvega in sen. drugega reda: CI., L., T. Od tod metaf.: dii maiorum gentium in dii minorum gentium CI. starejša-mlajša = višja-nižja božanstva; podobno: Cleanthes, qui quasi maiorum est gentium Stoicus CI. izborne -, izbrane vrste.

2. meton. zarod, potomec: heroes, salvete, deûm gens CAT., vigilasne deûm gens, Aenea? V., Tirynthia gens est (= Fabius) SIL. –

II. (v narodnopravnem pomenu)

1. (o narodih) pleme, narod (= skupek več manjših rodov (nationes) istega pokolenja in jezika): g. Allobrogum, Cilicum, Sabina aut Volsca CI., omnes exterae gentes ac nationes CI. plemena in posamezni rodovi, exterae gentes CI. inozemstvo, Athenienses, quae gens Ionum habetur CI. ki veljajo za jonsko pleme, ius gentium CI. mednarodno pravo, g. Nerviorum, Sueborum C., terruit urbem, terruit gentes H., ita nationis nomen, non gentis evaluisse T.; occ. pl. gentes =
a) tujci, inozemci, barbari: AUCT. B. HISP., duretque gentibus ... odium sui T.
b) pogani, neverniki: ECCL., VULG. Pogosto je partitivni gen. pl. v splošnem pomenu „svet“, večinoma v zvezi z besedami ubi, ubinam, ubicumque, (n)usquam, longe, minime idr.: ubi gentium S. kje na svetu, ubinam gentium sumus? CI. kje na svetu (kje zaboga) pa smo? ubicumque terrarum et gentium CI. kjer koli ljudje prebivajo, abesse longe gentium CI. biti pri zelo oddaljenih narodih (= daleč po svetu), usquam gentium PL. nekje, nusquam gentium TER. nikjer, nec usquam gentium AP. in nikjer, minime gentium TER. za ves svet ne, nikakor ne.

2. meton.
a) občina, srenja (kakega mesta): oppidum, quae gens ... C., omnes eius gentis cives N.
b) kraj, (po)krajina, okraj, okrožje: ei Syriam, Babylonem, Persas integerrimas gentes ad diripiendum tradidisti CI., qui Cataoniam tenebat, quae gens iacet supra Ciliciam N., ipsum in eam gentem iturum L., gentes viduatas esse suis cultoribus ARN. –

III. (redko v naravnopravnem pomenu)

1. rod (= genus, več posameznikov, ki po rojstvu in podobnosti spadajo v eno vrsto): gens humana CI., H.

2. (o živalih) pleme, pasma: quos (equos) in spem statues submittere gentis V., utque luat poenas gens haec (vulpium) O., intestino bello totae gentes (apium) consumuntur COL.

Hēsiodus -ī, m (Ἡσίοδος) Hezíod, ob Homerju najstarejši grški pesnik, roj. (okrog l. 850) v eolski Kimi (Cȳmē, Κύμη), odkoder se je preselil s svojim očetom v bojotsko Askro, zato imenovan Ascraeus (ὁ Ἁσκραῖος): Varr., Ci., O., Q. Spesnil je več didaktičnih epov; poseb.:
a) Ἐργα καὶ ἡμέραι (Opera et dies), nekaka „kmečka pratika“,
b) Θεογονία Rodovnik bogov.
c) Ἀσπὶς Ἡρακλέους (Scutum Herculis). — Od tod adj.

1. Hēsiodīus (-ēus) 3 (Ἡσιόδειος) Heziodov: Sid., illud Hesiodium Ci.

2. Hēsiodicus 3 Heziodov: carmen Serv.

Hibērēs -um, m (Ἴβηρες) in (nav.) Hibērī -ōrum, m Hibêri,

I. preb. hispanske pokrajine Hiberije ob Hiberu (Ebru), najstarejši hispanski prebivalci: numquam … inpacatos a tergo horrebis Hiberos V., Celtae miscentes nomen Hiberis Lucan., in universam Hispaniam M. Varro pervenisse Hiberos … tradit Plin., audiam (te) Hiberum (gen. pl.) narrantem loca Cat.; sinekdoha sg. Hibēr -ēris, m Hibêr, pesn. = Hispanec: me peritus discet Hiber Rhodanique potor H., durus Hiber Lucan., omnis Hiber … imminet ali omnis late cedit Hiber Sil. — Od tod

1. subst.
a) Hibēria -ae, f (Ἰβερία) Hibêrija, Hispanija tostran Herkulovih stebrov, pesn. Hispanija sploh: Vell., Fl., Eutr., Iust., quis ferae bellum curet Hiberiae? H.
b) Hibērīna -ae, f Hiberka, Hispanka: Iuv.

2. adj.
a) Hibēriacus 3 hiberski, pesn. = hispanski: terrae Sil.
b) Hibēricus 3 hiberski, pesn. = hispanski: glans Varr. ap. Gell., funes H. iz bodičevja (= hispanske žukve) spletene, herbae Auct. ap. Q. bodičevje, (hispanske) žukve, mare Col. zahodno morje, ocean, terrae Sid.
c) Hibērus 3 hiberski, pesn. = hispanski: terra Luc., Sil., gurges V. ali flumen O. ali mare Val. Fl. zahodno morje, ocean, ferrugo V., lorica H. iz hispanskega (tarakonskega) železa, iz rudnikov železa ob Hiberu, piscis H. vretenica, lokarda (iz Nove Kartagine in z vzhodne hispanske obale), pastor triplex (= Gerion na otoku Eriteji pri Gadesu); od tod: boves Hiberi ali vaccae Hiberae (= Geryonis) O., Hiberae domus Val. Fl., nodi Hib. Stat., populi M.; subst. Hibērus -ī, m (sc. fluvius) hispanska reka Hiber (zdaj Ebro): Ca. ap. Non., C., L., Mel., Plin., Lucan., Fl., Prisc.

— II. preb. azijske pokrajine Hiberije (gl. spodaj); pl. v obl. Hibērī: L. epit., Plin., Fl., Aur., Eutr., simul Hiberi magnis copiis Armeniam inrumpunt T.; v obl. Hibērēs: Mel. (z acc. Hibēras); sg. Hibēr, -ēris: Armeniae praetentus Hiber Val. Fl.; dat. Hibērō: cui vadis Hibero … coniunx Val. Fl. Od tod subst. Hibēria -ae, f Hiberija, dežela (azijskih) Hiberov južno od Kavkaza (današnja Gruzija): Hiberia … venenorum ferax H., hastatas effudit Hiberia turmas Val. Fl.

Opomba: Soobl. Ibēr … , Iber … , toda v najboljših rokopisih in napisih se bere le Hiber … , Hiber …

Homērus -ī, m (Ὅμηρος) Homêr, starodavnikom najstarejši in najslavnejši grški pesnik, oče epskega pesništva, ki je spesnil znamenita junaška epa Iliado in Odisejo. Pripadal je jonskemu rodu Grkov: Ci., H., O., Q., Stat., Gell. Za nas je Homer (homersko vprašanje!) pesnik (ali bolje: dva), ki je uredil in združil prejšnje (manjše) epe, ki so se ohranjali skozi ustno izročilo. — Od tod

I. subst.

1. Homērida -ae, m (Ὁμηρίδης) homerjevec, posnemovalec Homerja (= κυκλικός): Pl. (?).

2. Homērista -ae, m (gr. ὁμηριστής) deklamator Homerjevih pesmi, rapsod: Petr.

3. Homērocentō -ōnis, m (gr. ὁμηροκέντρον) iz Homerjevih verzov skrpana pesem: Hier.

4. Homēromastīx -īgis, m (gr. ὁμηρομάστιξ) bič (= kritik) Homerja: Vitr. (o Zoilu [Ζώιλος]); metaf. vsak hud ali malenkosten kritik: Plin. Homērōnidēs -ae, m = Homērida: Pl. (?). —

II. adj.

1. Homēricus 3 (Ὁμηρικός) Homerjev, homerski: Q., Iuv., Tert., Agamemnon, Aiax Ci., versus Ci., Petr., carmen Mel., senex (= Nestor) Plin. iun., oratores Aus. pri Homerju.

2. Homērius 3 = Homēricus: scyphus Suet.

K, k = (gr. k), v najstarejši latinščini črka za glas K (C se je takrat uporabljal le za glas G). Ko so pozneje za glas g uvedli posebno znamenje G, je črka C izpodrinila črko K, ki se je ohranila le v nastopnih besedah oz. kraticah:

1. K. = Kaeso (rim. ime), gl. Caesō.

2. K. = Kalumniator, gl. calumniātor; to znamenje so vžigali obrekovalcem.

3. Kalendae, skrajšano K. ali Kal., gl. Calendae.

4. Karthago, Karthāginiēnsis, gl. Carthāginiēnsis (v klasični dobi se pišejo s K le navedene besede).

lēgō -āre -āvī -ātum (lex)

I. naročiti (naročati), naložiti (nalagati) komu kaj: quin potius, quod legatum est tibi negotium, id curas? Pl. —

II. occ.

1. kot držpr. t.t.
a) odposlati (odpošiljati) koga kam kot poslanca (s kakšno nalogo): hominem suae civitatis in primis honestum ac nobilem … legarunt ad Apronium Ci., tres adulescentes in Africam legantur, qui ambos reges adeant S., quos Athenienses Romam ad senatum legaverant Gell.; metaf. komu kaj po poslancih sporočiti (predati): quae verba legaverint Rhodii ad hostium ducem Gell.
b) koga postaviti za legata (podpoveljnika), izvoliti (vzeti) koga za legata (podpoveljnika), imenovati koga za legata (podpoveljnika): Ligarium senatus idem legaverat Ci., ne legaretur A. Gabinius Cn. Pompeio expetenti Ci., Dollabela me sibi legavit Ci. ep., Calpurnius … legat sibi homines nobilīs factiosos S.

2. kot jur. t.t. komu kaj v oporoki volíti ali sporočiti (sporočati), zapustiti (zapuščati) komu kaj v dediščino: legavit uxori mundum omne penumque Luc. ap. Gell., Fabiae pecunia legata est a viro Ci., signa, tabulae, quas populo Caesar unā cum hortis legavit Ci., is, cui omne argentum legatum est Q.; legare alicui aliquid ab aliquo voliti komu kaj tako, da mora to volilo izplačati glavni dedič: ei (sc. uxori) testamento legat grandem pecuniam a filio Ci. veliko vsoto denarja, ki naj jo izplača sin. — Od tod subst.

1. lēgātus -ī, m
a) poslanec: legati ex auctoritate senatus legabantur Ci., legatos deprecatoresque mittere Ci., cum Athenienses ad senatum legatos de suis maximis rebus mitterent Ci., legatos mittere de pace C., L. idr., legatos mittere ad indicendum bellum L., missi magnis de rebus uterque legati H., hinc ubi legati rediere, negata ferentes arma Aetola sibi O.
b) α) legat, podpoveljnik (gr. ὑποστράτηγος) = najvišji pomočnik vojskovodje: summo imperatori legatus, L. Lucullo, fuit (sc. Murena) Ci., in altera parte fluminis A. Titurium Sabinum legatum cum sex cohortibus reliquit C.; ob odsotnosti višjega poveljnika (vojskovodje) je prevzel poveljništvo najstarejši legat kot legatus pro praetore = namestnik vojskovodje: C. Legati so bili možje senatorskega stanu, ki jih je senat izbiral in pošiljal na bojišče (od tod njihov naziv); v času cesarjev je imela vsaka legija svojega legata (legati legionum): legatus legionis in Germaniam missus est Suet., legato legionis … ignominiā notato Suet. V mirnih provincah so bili legati za časa republike le upravni, namestniku podrejeni uradniki brez vojaškega poveljstva: N. idr. legatum sibi legare Ci. β) v cesarski dobi od cesarja v provinco poslani cesarski namestnik. „Legati Caesaris“ so imeli prokonzulsko, ob njih delujoči „legati legionum“ pa propretorsko oblast: at Caesar cognita morte legati, ne provincia sine rectore esset, A. Didium suffecit T., ergo egressi, ego (sc. Agricola) veterum legatorum vos priorum exercituum terminos T., Auli Plauti legati consularis … ductu Suet., legatum … Syriae consularem suppetias ferentem … fugaverant Suet.

2. lēgātum -ī, n zapis v oporoki, volilo: Plin. iun., Suet., Ulp. (Dig.), solutio legatorum Ci., Hortensii legata cognovi Ci. ep., legatum habere in testamento alicuius Petr., legatum peto ex testamento Q.

Opomba: Star. cj. pf. lēgāssit = legaverit: Tab. XII. ap. Ci. et ap. Ictos.

mayor večji; višji; starejši; prileten, v letih; polnoleten; glasba dur

el mayor največji; najstarejši
la mayor parte večina
por la mayor parte večinoma
dos años mayor dve leti starejši (que kot)
altar mayor glavni oltar
cocinero mayor glavni kuhar
mayor de edad polnoleten
edad mayor polnoletnost
estado mayor (voj) generalni štab
misa mayor velika maša
persona mayor starejša, odrasla oseba
por mayor na debelo, en gros
comerciante al por mayor trgovec na debelo, grosist
precio al por mayor en gros cena
echar por mayor pretiravati, širokoustiti se
estar en meses mayores biti v zadnjih mesecih nosečnosti
mis mayores moji predniki

Monobazus -ī, m (Μονόβαζος) Monóbaz, najstarejši sin Monobaza, kralja v Adiabeni (pod nadvlado Partov); l. 59 je nasledil na prestolu mlajšega brata Izata: T.

nātus, le v abl. nātū v zvezi z adj. (nāscī)

1. rojstvo, od tod rast: cupressus natu (po nekaterih izdajah statu) morosa Plin. težko (počasi) ras(t)e.

2. rojstvo = starost, leta; abl. v zvezi s kakim adj. = star: tantus natu (tolik po starosti, letih =) tako star, pater grandis natu H. najstarejši, minimus natu Ci. najmlajši, ne quis minor XXX annis natu legeretur Ci. ne mlajši kot 30 let, ki ima manj kot 30 let; animus gravior natu Ter. resnejši, bolj umirjen, qui annum sextum natu excesserint Cael. — Predklas. pisci pristavljajo adj. atrib.: mater Pausaniae magno natu N. zelo priletna, ostarela, maximo natu filius najstarejši sin, consurgit P. Scaptius de plebe magno natu L. starec.

patrōnus -ī, m (pater)

I. patrón = pokrovitelj, zaščitnik, zastopnik, varuh, zavetnik, branilec, branitelj (naspr. cliens).

1. V najstarejši dobi je imel plemenitaš okoli sebe kopico napol svobodnjakov (clientes), ki jih je zastopal pred sodiščem, ker nesvobodni niso veljali za pravno sposobne. To razmerje je bilo trajno in tudi posvečeno po verski plati, ker se je klient udeleževal družinskih daritev (sacra gentilicia): quot enim clientes circa singulos fuistis patronos, tot nunc adversus unum hostem eritis L.

2. V poznejšem času je patronus od ljudi nižjih stanov (poseb. še od mest in pokrajin) svobodno izmed imenitnih rim. mož voljeni zaščitnik (zastopnik, branilec): coloniae Ci., agri Piceni Ci., ii, qui civitates aut nationes devictas bello in fidem receperunt, earum patroni sunt Ci.; tudi gospodar, patron kakega osvobojenca, ker je osvobojeni suženj ostal pod varstvom svojega gospoda: Ci., corrupti in patronos liberti T. —

II. metaf.

1. branilec, zagovornik, zastopnik pred sodiščem, odvetnik (naspr. accusator): Q., iudicis est semper verum sequi, patroni verissimile defendere Ci., p. causae (pravde) Ci. = odvetnik.

2. sploh branilec, zaščitnik, zastopnik: foederum, iustitiae Ci., plebis L., Iust.

Pelasgī -ōrum, m (Πελασγοί) Pelázgi, po Herodotu najstarejši preb. Grčije: Mel., V.; pesn. sploh = Grki: V., O. — Od tod adj. Pelasgus 3 pelázgijski, pelázgoški, pelázgovski; pesn. = grški: Mars Enn. fr., pubes Pr., genus lauri Plin., Iuno, urbes O. Pelasgicus 3 (Πελασγικός) pelázgijski, pelázgoški, pelázgovski: Argos Plin. Pelasgias -adis, f (Πελασγιάς) pelázgijska, pelázgoška, pelázgovska, pesn. = grška: urbes O. Pelasgis -idis, f (Πελασγίς) pelázgijska, pelázgoška, pelázgovska pesn. = grška (Grkinja, Lezbošanka): Sappho O.

pīlus² -ī, m (prim. pīlum, pīlānus) manípel triarijev; poseb. primus pilus L., C., Suet. (tudi samo pilus Mart.) prvi manipel triarijev, primum pilum ducere C., primi pili centurio C., duo primi pili (sc. centuriones) L. — Od tod prīmīpīlus -ī, m prvi, po činu najstarejši in zato najvišji centurion legije: C.; kot služba = prīmīpīlatus: Cod. Th.