Franja

auceps -cupis, m. (kontr. iz aviceps; avis in capere)

1. ptičar: Pl., Varr., Col., merulis intentus auceps H., non acis aucupibus monstrat, qua parte petatur O.

2. pren. lovec: ne quis nostro hic auceps sermoni si(e)t Pl. da ne bo kdo... lovil najinega pogovora, da mu ne bo prisluškoval, auc. syllabarum Ci. (o odvetniku) zlogolovec, dlakocepec, cepidlaka, peritissimum voluptatum aucupem sapientem esse Ci. fr. da je modrijan, kdor najbolj zna ustreči telesni slasti.

lážen (-žna -o) adj. bugiardo, menzognero, falso; fittizio; finto:
širiti lažne vesti diffondere false notizie
predložiti lažne dokumente esibire documenti falsi
predstaviti se z lažnim imenom presentarsi sotto falso nome
FRAZEOLOŠKA/TERMINOLOŠKA RABA:
arhit. lažno okno finestra finta
publ. lažna demokracija demoplutocrazia
lažna hvala imbonimento
um. lažna monumentalnost pompierismo
iron. lažna naivka santarellina
zool. lažna taca pseudozampa
navt. lažna zastava bandiera ombra
lažni intelektualec intellettualoide
lažni modrijan sofista
lažni prerok pseudoprofeta, falso profeta
pren. lažen sijaj orpello
lažni videz manto, sembianza

magus -ī, m (perz. tuj., prim. gr. μάγος)

1. mag, perzijski modrijan in učenjak, perzijski svečenik: Ap., Amm., Aur., magorum mos est non humare corpora suorum Ci.

2. metaf. čarodej, čarovnik: H., Lucan., cantus artesque magorum O. Kot fem. maga -ae, f čarodejka, čarovnica: Circe maga famosissima Aug. — Kot adj. magus 3 čarodejen, čaroben, čaroven, magičen: ars, artes O., carmen Sen. tr.

sabio pameten, moder, učen; poúčen

perro sabio zdresiran pes
sabio m modrijan, učenjak
el Sabio Salomon

Ἀνάχαρσις, ιος, εως, ὁ skitski modrijan ob Solonovem času.

Ἀριστο-τέλης, ους, ὁ grški modrijan iz Stagire, Aleksandrov učitelj (384 do 322).

Διο-γένης, ους, ὁ grški modrijan iz Sinope ob času Aleksandra Velikega.

Μάγος, ὁ [iranskega izv., starperz. maguš] mag, svečenik pri Medih in Perzijanih. – Magi so se bavili z znanostjo (posebno z zvezdoznanstvom) in z vražami, zato pomeni beseda tudi: a) modrijan, zdravnik, astrolog; b) čarovnik, razlagalec sanj, slepar, vražar.

ὁ, ἡ (dor. ἁ), τό [Et. ὁ iz so, ἡ iz sā; τό lat. is-te, ista, istud, slov. ta, ta, to, nem. der, die, das; at. gen. τοῦ, τῆς itd.; ep. gen. τοῖο, du. gen. dat. τοῖιν, pl. nom. τοί, ταί, gen. fem. τάων, dat. τοῖσι, τῇσι, τῇς; dor. gen. τῶ, τᾶς, dat. fem. τᾷ, acc. τάν; pl. gen. fem. τᾶν, acc. m. τώς] I. pron. demonstr. ta, ta, to, on, ona, ono; 1. a) ὁ μέν … ὁ δέ ta … oni (pa), οἱ μέν … οἱ δέ ti (eni) … oni (drugi) pa, τὰ μέν … τὰ δέ deloma … deloma; b) ὁ δέ ta pa, ἡ δέ ona pa, τοῦ δ' ἔκλυε Φοῖβος Ἀπόλλων slišal ga je pa. 2. a) τὸν καὶ τόν tega in tega, τὸ καὶ τό to in to; b) τοῦ zaradi tega, πρὸ τοῦ nekdaj, svoje dni, ἐκ τοῦ, ep. ἐκ τοῖο od tedaj, odkar; c) τῇ tam, tod, tja, po tej poti τῇ ἵππους ἔχε, tako, na ta način Od. 8, 510; τῇ καὶ τῇ τῆς ὁδοῦ na obeh straneh pota; τῇ μέν … τῇ δέ z ene strani … z druge strani. 3. τῷ zato, zaradi tega, v tem slučaju, potem, nato. 4. τό zato Il. 17, 404. 5. ἐν τοῖς pri sup.: mnogo, nad vse, kar. II. določni spolnik 1. pred samostalniki in lastnimi imeni; pogosto ima pomen: a) oni znani, slavni, omenjeni; Νέστωρ ὁ γέρων znani častitljivi starček; b) zaslužen, potreben, pristojen, običajen, τὰ ἐπιτήδεια λαμβάνω dobim potreben živež; c) = pron. poss. ἐπὶ τὴν ναῦν λαμβάνω vzamem na svojo ladjo, καί μοι δὸς τὴν χεῖρα daj mi svojo roko. 2. spolnik da samostalniško veljavo vsakemu izrazu, pred katerim stoji: a) pred adi., pronom., numer. itd.: ὁ σοφός modrijan, τὸ καλόν lepota, εἰσὶ οἱ λέγοντες so ljudje ki pravijo, τὸ πεζικόν pehota, τὸ ναυτικόν mornarica, τὸ μέλλον bodočnost; b) pred adv. τὰ ἐνθάδε tukajšnje razmere, οἱ νῦν sodobniki, τὰ οἴκοι domače razmere; c) pri gen. ὁ Πολύβου Polibov sin, οἱ ἐκείνου njegovi ljudje, τὸ τοῦ Δημοσθένους slavni Demostenov izrek, τὰ τῶν θεῶν = οἱ θεοί, τὰ τῆς τύχης naredbe usode, τὰ μὲν θεῶν παρέβην zapovedi bogov, τὸ τῶν παίδων kar navadno otroci delajo; d) pri prepoz. izrazih: οἱ ἀμφί (περί) τινος njegovo spremstvo (stranka), οἱ ἐκ τῆς ἀγορᾶς sejmarji, τὰ παρὰ θάλασσαν primorski kraji, τὸ κατ' ἐμὲ z moje strani, kolikor je od mene odvisno; e) pri inf. τὸ νῦν εἶναι za sedaj, διὰ τὸ φιλομαθῆ εἶναι zaradi ukaželjnosti; ἐν τῷ λέγειν v govoru; f) pri celih stavkih: ἐρωτώμενος τὸ Ποδαπὸς εἴη. III. pron. relat. gl. ὅς.

Παρμενίδης, ου, ὁ slavni modrijan iz Eleje (okoli 500 pr. Kr.).

Πῡθ-αγόρας, ου, ὁ modrijan z otoka Sama (okrog 570 – 496); Πυθαγόρειοι njegovi pristaši.

σοφιστής, οῦ, ὁ (σοφίζω) 1. veščak, izvedenec v kaki umetnosti ali znanosti, umetnik, učenjak, λόγων pisatelj; pos. spreten govornik. 2. modrijan, filozof, mislec. 3. sofist: a) mož, ki je za plačilo učil praktične umetnosti ali znanosti; pos. učitelj govorništva in filozofskega razgovora; b) lažimodrijan, širokoustnež, slepar.

Σω-κράτης, ους, ὁ [acc. ην, η] slavni grški modrijan (469-399).

φιλοσοφέω (φιλό-σοφος) ljubim ali iščem modrost, sem prijatelj modroslovja (znanosti, vede), bavim se z vedo (znanostjo), modrujem, sem modrijan, učeno razpravljam, razmišljam o čem, φιλοσοφίαν skrbim za modrost, bavim se z modroslovjem, pt. φιλοσοφῶν kot modrijan; pos. 1. glavo si belim, modrujem. 2. opravljam kaj po gotovih pravilih, izmodrujem, izmislim kaj.

φιλό-σοφος 2 (σοφία) 1. adi. ki ljubi modrost, modrosloven, modrijanski, vedoželjen, znanstven. 2. subst. ὁ modroslovec, modrijan, učenjak, ironično: idealist.