Franja

flammeus 3 (flamma)

1. plameneč, ognjen: orbis Acc. fr., zonae Varr. fr., stellae Ci., vis Lucr. (o blisku), lumina V. blisk, apex O., habitus Col. lev (kot ozvezdje), Mart.; meton. (o barvi) ognjeno rdeč, žareč, bleščeč, svetel: corpora Lucr., vestigia Cat., solis nitor Cat., viola Plin., murex Val. Fl., vestimentum P. F.

2. metaf. ognjevit, isker: versus Enn. ap. Non., lumina O. iskre oči, viri Sid. — Od tod subst. flammeum -ī, n

1. ognjeno rdeče: aliquid flammei Sen. ph.

2. bot. = phlox, ognjeno rdeča vijolica, nam neznana rastlina: Plin.

3.
a) (sc. vēlum) ognjeno rdeča ali živo rumena tančica (koprena) Rimljank, poseb. nevest, nevestina tančica M., Cl., nuptialia flammea Plin., lutea fl. Lucan., flammeum capere Cat., flammea sumere Iuv., puellae caput involvere flammeo Petr., velarunt flammea voltus Mart.; pesn.: flammea conterit Iuv. (ona) obrablja tančice za nevesto = pogosto se moži.
b) rdeča zastava, nataknjena na hiši v znamenje, da je v njej svatba: Caecil. fr.

flōrus 3 (flōrēre) cvetoč, cveten; metaf. bleščeč, krasen, sijajen: Naev. fr., crines Pac. fr., Acc. fr., V., iuba Gell. — Od tod nom. propr. Flōrus -ī, m Flór; poseb. Iūlius Flōrus Julij Flor.

1. pravni izvedenec, govornik in pesnik, Horacijev prijatelj, je spremljal Tiberija na njegovem pohodu l. 20 v Armenijo, l. 11 v Panonijo: H.

2. upornik v Treviru l. 20 po Kr.: T.

3. (Iūlius?) Florus, rim. zgodovinopisec za časa Trajana in Hadrijana; popisal je (večinoma po Liviju) rimsko zgodovino v dveh knjigah (do Avgustove vlade).

fragante (blago) dišeč, vonljiv; bleščeč

coger en fragante, coger in fragranti zasačiti na dejanju

fulgēnte agg. knjižno bleščeč, sijajen

fulgente, fúlgido bleščeč

fulgeō -ēre, pesn.: (Luc. ap. Non., Pomp., Lucr., V., Val. Fl. fulgō -ere) fulsī (iz *fulg-sī), (—) (sor. s flagrō; gl. flagrō)

1. (za)bliskati se, zablisniti (se): Iove ali caelo fulgente Ci. kadar se bliska, fulsere ignes V. zaplameneli so bliski; tudi brezoseb.: si fulserit Ci., ubi primum fulsisset Mel.; metaf. o silnem govorniku: qui (Pericles) si tenui genere uteretur, numquam ab Aristophane poëta fulgere, tonare … dictus esset Ci.

2. metaf.
a) (za)bleščati se, lesketati (se), blesteti, sijati, svetiti se, žareti, migljati: Lucan., Q., Val. Fl., T., Sil., Suet. idr. sol radiis … fulsit Lucr., stellis fulgentibus Lucr., fulgent sidera nautis H., luna fulgebat H., fulget Lucifer, luna fulsit, dies fulget, fulgens caelum O., postquam inter sidera pelex fulsit O.; o kovinah in orožju: tecta ebore et auro fulgentia Ci., nec domus argento fulgenti auroque renidet Lucr., aurato fulgebat Apolline puppis V., cingor fulgentibus armis V., fulgens Capitolium H., ut primo concursu fulsere gladii L., telum cuspide fulget acutā O., velamina fulgentia auro O., aulaea purpurā auroque fulgentia Cu., nisi fulserit anulus Iuv.; o nekovinskih stvareh le pesn. in poklas.: oculi lucidum fulgentes H., picta fulgenti murice vestis V., fulgens Tyrio subtegmine vestis Tib., vestibus non purpurā … fulgentibus Q.; enalaga: (o osebah): hiqui fulgent purpurā Ci., fulgebat altā decurrens aureus arce V. v zlatem okrasju (lišpu), aere caput (gr. acc.) fulgens Mezentius V., pueri bis seni fulgent V. se leskeče (v orožju), illae … , quas fulgere cernis in armis V., exercitus fulget armis Cu., aciem hostium auro purpuraque fulgentem intueri Cu., fulgere in armis Prud.
b) occ. sijajno se izkazati, odlikovati se: Luc. ap. Non., Lucr., Val. Fl. idr., fulgebat enim iam in adulescentulo indoles virtutis N., fulgens imperio … Africae H., virtus intaminatis fulget honoribus H., f. nobili patre Sen. tr., sacerdotio fulgens T., fretus fulgente iuventā Sil., Scipio … multā fulgebat imagine avorum Sil., claritas fulsura Aug. — Od tod adj. pt. pr. fulgēns -entis, adv. komp. fulgentius

1. bleščeč, lesketajoč (se), sijajen: fax Tib., agmen Vell., facies fulgentior Sen. ph., consul fulgentior ostro Sil., sidera fulgentissima Col., quod in caelo fulgentissimum vident Aug., quia (colores) sic fulgentius radiant Plin.

2. metaf. sijajen, odličen: iuvenis fulgentissimus Vell. sijajnih zaslug, fulgentissimum C., Caesaris opus Vell., fulgentissimum … os (sc. Ciceronis) Vell. nadvse sijajna zgovornost, duo fulgentissima cognomina Val. Max., alioqui fulgentius instrui poterat luxuria Plin.

fulgido agg.

1. lesketajoč se, bleščeč:
gemma fulgida bleščeč dragulj

2. pren. sijajen, prodoren, bleščeč:
ingegno fulgido prodoren um

fulgidus 3 (fulgēre) bleščeč, lesketajoč (se), svetel, sijajen: Lamp., Aug., Cl., Ven., lumina Lucr., sol Prud.

fulguroso ki meče žarke, sijoč, bleščeč, lesketajoč se

Glanz- bleščeč

glänzend sijoč, bleščeč (tudi Pflanzenkunde); lesketajoč se; sijajen; Reinfall: kolosalen

golden [góuldən] pridevnik
zlatorumen, zlat, bleščeč; dragocen

golden age zlati časi
golden bridge častni umik
golden balls zlate krogle (znak zastavljalnice)
golden calf zlato tele
golden eye zoologija zimska raca
golden fleece zlato runo
golden mean zlata sredina
golden hours zlati časi
golden opportunity sijajna priložnost
golden pheasant zoologija zlati fazan
golden oriole kobilar, vuga
golden wedding zlata poroka

hellglänzend bleščeč

il-lūminō (in-lūminō) -āre -āvī -ātum (in + lūmen)

1. razsvet(l)iti: Ap., Col., Cass., Stat., ab eo (sole) luna illuminata Ci.

2. occ.
a) blesk —, sijaj dajati: Gell., purpura illuminat omnem vestem Plin.; pogosto illuminatus aliquā re presvetljen —, bleščeč od česa: corona fulgentibus geminis illuminata, Corn.
b) dati komu (luč oči =) vid, dati komu videti: Cypr.

3. metaf.
a) na svetlo postaviti, v pravi luči pokazati, pojasniti, razjasniti: fidem alicuius Vell., quaedam īll. interponendo aliquid sui Q.
b) dati sijaj, proslaviti: Mel., nisi Thebas unum os Pindari illuminaret Vell.
c) kot ret. t. t. da(ja)ti sijaj in jasnost: īll. orationem sententiis Ci. Od tod adj. pt. pf. il-lūminātus (in-lūminātus) 3, adv. -ē razsvetljen, presvetel, jasen (metaf.) krasen: illa illuminatissima caritas Aug., illuminate dicere Ci.

il-lūstris (in-lūstris) -e (in + lūstrāre)

1. razsvetljen, svetel, žareč, bleščeč: Varr., solis candor inlustrior est Ci., habitare inlustribus domīciliis Ci., i. lumen Ci., iucundi atque inlustres dies Ci.

2. metaf.
a) v oči bijoč, razločen, razviden, jasen, očiten, nazoren: omnia, quae dicam, erunt inlustria Ci., inlustre exemplum veteris sanctitatis Ci., quis de eius dignitate inlustrius dixit? Ci., Claudius … illustrissime descripsit Gell.
b) znan, slaven: Suet., Vell., Eutr., nullum non modo inlustre, sed ne notum quidem factum Ci., avus nulla inlustri laude celebratus Ci., nomen inlustre Ci., clara et inl. oratio T., ill. proelium N., tam inl. civitas Ci.; occ. zloglasen, razvpit: inlustriora furta Ci., maxime inlustre periurium Ci.
c) imeniten, veljaven, spoštovan, čislan: N., Varr., Vell., equites et divitiis et genere illustres L., ex familia vetere et inlustri Ci., fortis atque inl. vir Ci., Diocles homo inl. et nobilis Ci., inlustri loco natus C.; subst.: quis audeat inlustrem adgredi? Ci. imenitnika.
č) izvrsten, odličen, znamenit, pomemben: ex aliqua inlustri accusatione Ci., haec causa tam inl. Ci., nulla res illustrior C. večjega pomena, adulescens inlustri ingenio, industriā, gratiā accusatur Ci., inl. statua T. — Soobl. masc. illūster: Val. Max.

joyante bleščeč(svila)

lampābilis -e (lampāre) sveteč, svetel, bleščeč: Cass.

lampante agg. bleščeč, lesketajoč se; pren. jasen, očiten:
olio lampante svetilno olje

límpido jasen, bister, čist; sijajen, bleščeč

lucent [l(j)ú:snt] pridevnik
sijajen, bleščeč, svetel, prozoren