Franja

Critolāus -ī, m (Κριτόλαος) Kritolaj,

1. peripatetik, l. 155 atenski poslanec v Rimu skupaj s peripatetikom Karneadom in stoikom Diogenom: Ci., Gell., Tert.

2. vojskovodja ahajske zveze l. 147: Ci., L. epit., Fl.

3. neki Sicilec iz Hene: Ci.

Cylōn -ōnis, m (Κύλων) Kilon, Atenec, Alkmeonov potomec, olimpijski zmagovalec, zet megarskega tirana Teagena (Theagenes), ki se je hotel l. 612 v Atenah polastiti tiranije; ko se mu to ni posrečilo, je z bratom pobegnil. — Od tod adj. Cylōnius 3 kilonski: Cylonium scelus (Κυλώνιον ali Κυλώνειον ἄγος) Ci. kilonska blaznost (krivda). Po Kilonovem begu so se namreč njegovi privrženci zatekli v zavetišče žrtvenikov boginje Atene in Erinij na atenski trdnjavi; Atenci so jih kljub temu brezbožno usmrtili, čeprav so jim prej obljubili prost odhod. Da bi to krvavo krivdo poravnali, so poklicali Epimenida, najslavnejšega vedeža tiste dobe.

Dāmōn -ōnis, m (Δάμων) Damon,

1. sloviti pitagorejec v Sirakuzah, Fintijev (Phintias) prijatelj: Ci., Val. Max.

2. slavni atenski glasbenik, Sokratov učitelj: Ci., N.

3. neki pastir: V.

Dēmādēs -is, acc. -ēn, m (Δημᾱ́δης) Demad, slavni atenski državnik in govornik, Demostenov nasprotnik: Ci., N., Q.

Dēmosthenēs -is in -ī, acc. -em in -ēn, m (Δημοσϑένης) Demosten,

1. atenski vojskovodja v peloponeški vojni, z Nikio (Nicia[s], Νικίας) vodja vojnega pohoda na Sicilijo; oba so Sirakužani ujeli in l. 413 usmrtili: Ci.

2. Demostenov sin, slavni atenski državnik in govornik iz občine Pajanije (Παιανία), roj. l. 384, umrl l. 322: Ci., N. idr. Od tod adj. Dēmosthenicus 3 Demostenov, demostenski: Aus. Adv. Dēmosthenicē demostensko: Prisc.

Dracō -ōnis, m (Δράκων) Drakon, okrutni atenski zakonodajalec, arhont l. 624: Ci., Gell.

Erechthe͡us -eī, m (Ἐρεχϑεύς) Erehtej, atenski heroj, Zemljin sin; vzgojila ga je Atena; zato ji je na Akropoli sezidal svetišče (Ἐρέχϑειον); oče Pandiona in mnogih drugih otrok: Ci., O., Iust. Od tod adj. Erechthēus 3 (gr. Ἐρέχϑειος) Erehtejev: arces O. = Atene, litus Val. Fl.; patronim
a) Erechthīdae -ārum, m (οἱ Ἐρεχϑεῖδαι) Erehtidi , Erehtejevi potomci, apel. = Atenci: O.
b) Erechthis -idis, f Erehtida, Erehtejeva hči (= Procris, Orithya): O.

Eumarus -ī, m (εὔμαρος) Evmar, atenski slikar: Plin.

Eumolpus -ī, m (gr. εὔμολπος lepo pojoč) samogovoreče ime pevca in svečenika, ki je bil po mitu traški naseljenec v Atiki, ustanovitelj Demetrinega bogoslužja in elevzinskih misterijev: O. Od tod patronim: Eumolpidae -ārum, m (Εὐμολπίδαι) Evmolpidi, atenski rod svečenikov, baje Evmolpovih potomcev: Ci., N., T.

Eurymedōn -ontis, acc. -onta, m (Εὐρυμέδων) Evrimedont,

1. Favnov sin: Stat.

2. atenski vojskovodja v peloponeški vojni: Iust.

3. pamfilijska reka; ob njenem ustju je Kimon l. 469 premagal Perzijce: L., Mel., Amm., Prisc.

exter in exterus -tera -terum (pravzaprav komp. k ex; prim. inter: in)

I. poz. (v nom. sg. masc. zelo redek) zunanji = tuj, inozemski: exterae civitates, exterae nationes et gentes Ci., nationes C., Lact., gentes Cels., Suet., vis, res extera Lucr., extera quaerere regna V. v tujini, heres exter Dig.; subst. exterus -i, m = inozemec, tujec: emancipatus aut exterus Icti., apud exteros Plin.; subst. neutr. pl.: extera Europae Plin. zunanji deli = skrajne meje, extera corporum Plin.

— II. komp. exterior -ius, gen. -iōris, bolj zunanji, bolj zunaj, zunanji (vselej ob dvojnosti subjektov): orbis Ci., collis, vallum, munitiones C., pares munitiones contra exteriorem hostem perfecit C. proti zunanjemu sovražniku (= proti sovražniku, ki oklepa oblegance), ne tamen illi tu comes exterior … .. ire recuses H. iti mu kot spremljevalec ob levici, spremljeti ga ob levici, exterius sitae urbes O., intrinsecus et exterius Col.

— III. superl. extimus (extumus) 3 (prim. intimus: in) najzunanjejši, najskrajnejši: Varr., Fr. idr. pozni pisci, quorum (orbium) unus est caelestis, extumus Ci., extima membrorum circum caesura Lucr., extimus mons, extimae gentes, promunturium oceani extumum Plin.; subst. neutr. pl. = najskrajnejši deli, skrajna meja: Apuliae extuma Plin., extima Galliarum, limitum Amm. Večinoma v obl. extrēmus 3 (iz extrā; prim. suprēmus: suprā)

1. (krajevno) najskrajnejši, najbolj oddaljen, zadnji: extrema pars nominis, quaestionis Ci., in extremis atque ultimis gentibus Ci., extremum oppidum Allobrogum C., cum iam extremi essent in prospectu C. zadnje vrste, primos et extremos tribunos locare S. na čelo in na konec postaviti, extremi addenset acies V. zadnje bojne vrste pritiskajo na prve, primi et extremi H. prednje in zadnje vrste, virtute, ingenio extremi primorum H., extremis usque priores H. zadnji med prvimi, pa vendar pred zadnjimi, occupet extremum scabies H. = zadnjega vzemi vrag, si quem tellus extrema submovet oceano V.; subst. extrēmum -ī, n zadnje, najskrajnejši del, najskrajnejši kraj, konec: quod (caelum) extremum atque ultumum mundi est Ci., beluarum hoc quidem extremum Ci., quod finitum est, habet extremum Ci., ad extremum Ci. ob koncu (pisanja), telum hastili … tereti praeterquam ad extremum L., citerioris provinciae extremum C., extremum montis S., in extremum O. do konca, in extremum mundi Sen. ph., gulae extremum Plin.; v pl.: extrema pelagi V., ali agri, finium, agminis L., Africae Plin., Galliae Fl.; predik. (partitivno) česa zadnji del, najskrajnejši del, konec česa: extremus pons, extremi Remorum fines, extremae fossae C. konec mosta, ozemlja, jarkov, in extremis lingulis promunturiisque C., extrema impedimenta C. zadnji del prtljage, in hac insula extrema Ci., extrema India Ci. ali Africa S. najdaljnejša Indija, Afrika, extremos ad Indos H. do najdaljnejših Indov, extremus Tanais H., extremi hominum Morini V. ki stanujejo na skrajnjem zahodu, extremi orbes clipei V. rob, cuspis extrema O. ost sulice, extremis ut dicitur attigisse Ci. s konci prstov, extremus vinitor V. ki je prišel na konec vinograda = ki je s svojim delom pri koncu, extremus imber V. konec dežja, ignis V. pojemajoči ogenj, extremis in vicis H. v zakotnih vaseh, in extrema oratione Ci. proti koncu govora, in extremo libro tertio ali in codicis extrema cera Ci. ali in extrema fere parte epistulae Ci. ep. ob koncu tretje knjige, ob robu voščene (pisalne) deščice, ob koncu pisma.

2. (časovno) zadnji, (po)slednji, skrajni: dies Varr., extremis diebus consulatus mei, mensis extremis anni Februarius, extrema vox servi morientis, extremus conspectus liberorum Ci., extremo tempore diei Hirt. = zvečer, haec extrema fuit aetas imperatorum Atheniensium N. zadnja doba, v kateri so se odlikovali atenski poveljniki, extremus dominorum T.; pren.: extremum spiritum edere Ci. zadnjikrat vzdihniti, extremo spiritu exsanguis Ci. ob zadnjem dihu, multarum deliciarum comes est extrema saltatio Ci. je nazadnje ples; kot subst. neutr. v sg. in pl. konec: extremum habet oratio mea Ci., extremum aetatis, diei S., noctis Sil., extremo anni L. konec leta, ad extremum H. nazadnje; principiis cognitis facilius extrema intellegetis Ci., Dido ferro extrema secuta V. smrt, extrema imperii T. konec, razpad; occ. predik. (partitivno) končen, iztekajoč se, konec česa: extrema et prima luna Varr., extremā pueritiā miles fuit Ci., bellum Pompeius extrema hieme apparavit Ci. konec zime, manus extrema non accessit operibus eius Ci. „zadnja roka“ = dovršenost, ad extremam orationem C. na koncu govora, extrema aetate S. v visoki starosti, ad extremam aetatem N. do konca življenja, extremo bello Peloponnesio N. proti koncu … vojne, extremo tempore N. slednjič, končno, extremis temporibus magnum in odium pervenit civium suorum N. v zadnjem času svojega političnega delovanja, extrema hiems V. konec zime, extremo anno V., L. konec leta, extrema in morte V. = v jamo viseč.

3. pren. (po stopnji) zadnji, najskrajnejši = kar se le v najhujši sili stori ali uporabi: res ad extremum perducta casum, hic extremus perorandi locus, salus nostra spe extremā pendet Ci., in extrema spe salutis C., extremum illud senatūs consultum: videant consules … C., hoc extremae dementiae est S.; subst. neutr.: defendenda usque ad extremum Ci. do zadnjega, cum extrema conceditis Ci., ad extremum tenax O. do skrajnosti, extrema periculorum L. skrajne nevarnosti; occ.
a) najskrajnejši = najhujši, največji, najnevarnejši: extremum discrimen Ci., Cu., plaga illa extrema, extrema defensio, extremo summoque supplicio Ci., extremum bonorum, malorum Ci. največja dobrina, največje zlo, in extremis suis rebus C. v najhujši sili, extrema fortuna C. najhujša sila, extremam famem sustentare C., extremum auxilium C. skrajni, zadnji pripomoček, extrema fata V.; subst. neutr.: hoc reservato ad extremum consilio C. za najhujši primer, omnes suas fortunas in extremo sitas S. v največji nevarnosti, per omnia extrema V. najhujše, najnevarnejše, extrema pati V. smrt, famem ferrumque et extrema pati T., ad extrema perventum est Cu. ali ventum ad extrema, nisi … T. do skrajnega, vitam ipsam ad extremum adductam T. v skrajno (največjo) nevarnost, plura de extremis loqui pars ignaviae est T., extrema metuere Suet.; z gen.: quae captarum urbium extrema sunt, patiebantur L: konec, quotiens in extrema periculorum ventum L. v največje nevarnosti, compellere ad extrema deditionis Fl.
b) najslabši, najhudobnejši: haud Ligurum extremus L., extremi ingenii est, qui … L. čisto topoglav je, povsem nesposoben je, extrema mancipia Sen. ph., extrema alimenta vitae T., sortis extremae iuvenis Iust.

4. adv. obl.
a) acc. neutr. sg. extrēmum, pesn. tudi acc. neutr. pl. extrēma = zadnjič, slednjič: extremum adfari V., adloquor extremum maestos abiturus amicos O., luctibus extremum … tabuit O., illum exspirantem atque extrema gementem linquunt V.
b) redkeje abl. sg. neutr. extrēmō naposled, nazadnje: Suet., Dig., extremo Hannibalem imperatorem fecerunt N., prius … dein … extremo Ci.

Opomba: Iz superl. extrēmus so pozni pisci napravili nov komp. extrēmius: Ap., Tert., in superl. extrēmissimi: Tert.

Īphicratēs -is acc. -en abl. -e, m (Ἰφικράτης) Ifikrát, gr. moško ime; znan je poseb. Ifikrat, atenski vojskovodja okrog l. 400—350; spremenil je način grškega vojskovanja, tako da so se lahko čete mnogo hitreje premikale po bojišču: N., Iust. — Od tod adj. Īphicratēnsis -e, Ifikratov: N.

Klejsten samostalnik
zgodovina (atenski državnik) ▸ Kleiszthenész [athéni államférfi]

Lachēs -ētis, m (Λάχης) Láhes (gen. Lahéta)

1. Melampov sin, atenski vojskovodja v peloponeški vojni, padel pri Mantineji l. 418: Ci., Iust.

2. oseba pri: Ter.

Lāmachus -ī, m (Λάμαχος) Lámah, atenski vojskovodja v peloponeški vojni, padel l. 414 pred Sirakuzami: N.

Leptinēs -is, m (Λεπτίνης) Leptín,

1. atenski državnik; njegovemu nasvetu, naj se omejijo oprostitve od državnih davkov, se je l. 356 uprl Demosten v enem svojih najznamenitejših govorov: Ci.

2. matematik na dvoru sirskega kralja Selevka: Val. Max.

Lycūrgus -ī, m (Λυκοῦργος) Likúrg

1. mitološki kralj traških Edoncev, Driantov sin, ki ga je Dioniz (Bakh) kaznoval z blaznostjo, ker je svojim podanikom prepovedal Dionizovo (Bakhovo) bogoslužje in dal zato tudi uničiti vse vinske trte: O., Pr., Hyg.

2. Feretov sin (Pherēs), nemejski kralj: Stat.

3. Alejev in Neajrin sin, Ankajev oče, kralj v Arkadiji: O. Od tod patron. Lycūrgīdēs (Lycoorgīdēs) -ae, m (*Λυκουργείδης, Λυκοοργείδης) Likurgíd = Likurgov sin Ankaj (Ancaeus): O.

4. špartanski zakonodajalec (okrog l. 880), Evnomov sin: Ci., L., Vell., Q., Iust.

5. atenski govornik in zakladnik, Demostenov sodobnik in prijatelj, pošten in značajen mož, znan po svoji strogosti, umrl okrog l. 325: Ci., Q.; apel. Lycurgus Likúrg = strog grajavec (šiba) izprijenih državljanov: Lycurgos invenisse se praedicabat et Cassios, columina iustitiae prisca Amm. Od tod Lycūrgēī -ōrum, m (Λυκούργειοι) likúrgovci, Likúrgovi pristaši, apel. = strogi grajavci (šibe) izprijenih državljanov: nosmet ipsi, qui Lycurgei a principio fuissemus, cotidie demitigamur Ci. ep. jaz sam, ki sem v začetku nastopil kot drugi Likurg.

6. špartanski kralj: Iust. (29, 1, 6).

Lȳsiās¹ -ae, m (Λυσίας) Lísias, 1. Kefalov sin, Atenec, atenski govornik, Sokratov sodobnik: Ci., Q., Iust., Gell. Od tod adj. Lȳsiacus 3 (Λυσιακός) Lízijev, lízijevski: gracilitas Q..

2. neki zdravnik: Cels.

3. grški kipar: Plin.

Menesthĕs -eī in -eos, acc. -ea, m (Μενεσϑεύς) Menestéj

1. sin Ifikrata in ene od hčera kralja Kotisa: N.

2. Diomedov voznik: Stat.

3. atenski kralj, Petejev sin, predstavnik in vodja Atencev v trojanski vojni: Iust.

Metō³ ali Metōn -ōnis, m (Μέτων) Méton, atenski zvezdoznanec, ki je vpeljal devetnajstletni ciklus (let), da bi izenačil sončno in mesečno leto oz. sončno in mesečevo krožnico: Aus.; od tod s šalj. namigom na nekega zapoznelega plačnika Metona: quando iste Metonis annus veniet? Ci. ep.