Franja

ἐν-τῠπάς adv. ep. prav tesno zavit v plašč (tako, da se poznajo udje in glava) ἐν χλαίνῃ κεκαλυμμένος.

ἐπιπόρπωμα, ατος, τό vrhnja obleka, ki je bila na rami speta z zaponko (πόρπη), potni plašč.

ἐρύω, εἰρύω ep. ion. poet. [Et. iz ϝερύω, ῥυμός, ῥυτήρ. – Obl. fut. ἐρύσω, ep. ἐρύσσω in ἐρύω, aor. εἴρυσ(σ)α, cj. 1 pl. ἐρύσσομεν, imp. εἴρυσον; aor. med. εἰρυσ(σ)άμην in ἐρυσ(σ)άμην; pf. pass. in med. εἴρυμαι, 3 pl. εἰρύαται, plpf. 3 sg. εἴρυτο, 3 pl. εἰρύατο in εἴρυντο]. I. act. 1. a) vlečem, vlačim, rinem, trgam, ἔγχος potegnem, izderem, νευρήν, τόξον napnem, ἐκ κεφαλῆς potegnem črez glavo, πλίνθους delam opeko, νῆα εἰς ἅλα δῖαν, ἅλαδε potisnem ladjo v morje, ἤπειρόνδε, ἐπ' ἠπείροιο potegnem na suho, νῆες ὁδὸν εἰρύαται potegnili so ladje na pot; b) potegnem iz česa τὶ ἔκ τινος, ὑπό τι potegnem doli pod kaj, ἀνά τι potegnem kvišku ob čem. 2. a) potegnem proč (s silo), odtrgam, potegnem k sebi, iztrgam, νεκρούς (mrtvece, da jih ne bi sovražniki oropali ali sovražne padle vojake, da jih oplenim); b) vlačim (semtertja), potegnem, τινὰ χλαίνης za plašč, ποδός za nogo, περὶ σῆμα vlačim okrog gomile; trgam (o pticah in psih). II. med. 1. potegnem, izderem zase (svojo stvar), ξίφος, ἄορ, μάχαιραν, φάσγανον, δόρυ ἐξ ὠτειλῆς, snamem z ražnjev πάντα, τόξον napnem svoj lok, νῆας potegnem v morje (da se odpeljem). 2. potegnem k sebi, rešim, iztrgam (sovražnikom) νέκυν, νεκρόν. 3. odtehtam, χρυσῷ z zlatom.

ῑ̔μάτιον, τό [Et. ion. εἱμάτιον iz ϝεσ-μα-τιον, gl. ἕννυμι] 1. vrhnja obleka, plašč, oblačilo, odeja. 2. ion. cedilno platno, cedilnik.

λώπη, ἡ ogrinjalo, odelo, plašč.

περιβολή, ἡ (περι-βάλλω) 1. objem, objetje, εἰκὸς χειρῶν περιβολὰς λαβεῖν naravno je (spodobi se), da se objamejo. 2. obdajanje, obseg οἰκίης, obkoljenje, περιβολὴν ποιοῦμαι naredim krog (kot, ovinek), τοῦ χωρίου ὀξεῖαν καὶ γωνιώδη τὴν περιβολὴν ἔχοντος ker je tvorila pokrajina (obrežje) oster kot. 3. prizadevanje za, hrepenenje po ἀρχῆς. 4. a) ogrinjalo, obleka, plašč; b) zavitek, ovitek (nit, ki je okrog pisma ovita in s pečatom pritrjena).

πορφύρα, ἡ 1. bager, škrlat, škrlatna barva; škrlatnik. 2. škrlatni plašč, škrlatna obleka, škrlatna preproga.

σπειρίον, τό lahka (letna) obleka, plašč.

τρίβων, ωνος, ὁ, ἡ 1. adi. izurjen, vajen, premeten, zvit, τινός, τί česa, v čem, λόγων spreten govornik. 2. subst. ὁ ponošen (oguljen) plašč.

φαιλόνης, φαινόλης ου, ὁ potni plašč (lat. paenula).

φᾶρος, ους, τό ep., φάρος poet. 1. velik kos tkanine ali platna; platneno ogrinjalo, (mrtvaški) prt, odeja. 2. plašč, obleka. 3. jadrovina, jadro. 4. pajčolan.

χιτών, ῶνος, ὁ, ion. κιθών [Et. semitska izpos., aramejsko kithuna; odtod lat. tunica (iz ktun-ica)] 1. volnata, platnena spodnja obleka za moške in ženske (lat. tunica), srajca (brez rokavov); bila je včasih dolga, včasih kratka, prepasana s pasom. 2. a) obleka, halja; usnjata, s kovinskimi ploščicami obložena vojaška suknja, oklep; b) podšiv, urbasi (pri obuvalu). 3. stena, οἱ τειχέων κιθῶνες sezidan branik, obrambno zidovje, λάινος kamenit plašč.

χλαῖνα, ἡ, ion. χλαίνη 1. vrhnja obleka, plašč, ogrinjalo. 2. odeja, preproga, pregrinjalo.

χλαμύς, ύδος, ἡ vrhnja obleka, široko ogrinjalo, plašč, vojaški plašč, škrlaten plašč, obleka višjih državnih uradnikov NT.

χλανίδιον, τό ion. majhen plašč, plašček.

χλανίς, ίδος, ἡ dragocena vrhnja obleka, dragocen plašč višjih uradnikov.

ветер m veter;
сквозной в. prepih;
у него в. в голове lahkomiseln je;
в. свистит у него в карманах (vulg.) suh je, brez denarja je;
бросать слова на ветер govoriti v prazno, tjavdan;
ветром занесло iz neznanih vzrokov se je zgodilo;
нос по ветру (идти куда в. дует) obračati plašč po vetru;
шинель подбитая ветром suknja brez podloge; vetrnjak, lahkomiselnež

внакидку
одеть пальто в. vreči si plašč čez ramena

кожух m kmečki kožuh; (teh.) omot, pokrov, tok;
к. доменной пёчи zunanje stene pri plavžu;
к. пулемёта hladilnik (pri strojnici);
к. машины plašč (pri stroju)

мех m

1. pl.
мехи krzno, kožuhovina;
на меху s krznom podložen;
пальто на рыбьем меху plašč s tenko, slabo podlogo;

2. pl.
мехи meh (kovaški)