Franja

Athēnodōrus -ī, m (Ἀϑηνόδωρος) Atenodor, gr. moško ime. Poseb.

1. Sandonov sin (ὁ Σανδώνιος), stoik iz Tarza, Pozejdonijev učenec na Rodosu. Učil je v epirski Apoloniji, kjer ga je Oktavijan poslušal in ga vzel s seboj v Rim za prijatelja in svetovalca; v Rimu je najbrž vzgajal Oktavijanovega nečaka, poznejšega ces. Klavdija. Pozneje se je vrnil v Tarz, kjer je izboljšal mestne zakone: Ci. ep., Sen. ph., Suet.

2. gr. vojskovodja, ki se je uprl zoper Aleksandra Vel.: Cu.

3. retor: Q.

4. kipar pribl. v času 94. olimpiade: Plin.

5. kipar: Plin.

Atīlius 3 Atilij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb.

1. A. Atilius Cālātīnus Avel Atilij Kalatin, konz. l.258 in 254, diktator l.250, poveljnik v prvi punski vojni: Ci., L. epit., Front.

2. M. At. Rēgulus, gl. Rēgulus.

3. C. At. Serrānus Gaviānus Gaj Atilij Seran Gavijan, kvestor l.63 in Ciceronov (konzulov) prijatelj, toda pozneje (l.57) kot tr. pl. njegov nasprotnik: Ci.

4. M. At. Mark Atilij, dramatik, ki je prirejal gr. tragedije in komedije za rim. oder, sodobnik Lucija Akcija: Varr., Ci., Suet.

5. L. At. Lucij Atilij, pravnik v 6. st. po ust. Rima: Dig.; kot adj.: lex Atilia Ulp., G. Atilijev (= po ljudskem tribunu Gaju Atiliju) zakon o varuštvu. — Od tod adj. Atīliānus 3 Atilijev: praedia Ci. ep. (= po ljudskem tribunu Gaju Atiliju), virtus Val. Max. (= po Marku Atiliju Regulu), tutor G. (= po Atilijevem zakonu določen).

Ātīnius 3 Atinij(ev), ime rim. rodu; poseb. znan je C. Atinius Labeo Mecerio Gaj Atinij Labeon Mecerion, tr. pl. l.130, nasprotnik Kvinta Cecilija Metela: Ci., L., Plin.; kot adj.: lex Atinia Ci. Atinijev (= po tribunu Gaju Atiniju) zakon (o sprejemu ljudskih tribunov v senat), plebiscitum Varr. ap. Gell., ulmus Col., Plin. dolgostebelni brest.

Atius 3 (prim. Atys) Acij(ev), ime rim. rodu: V.; najbolj znana sta:

1. M. Atius Balbus Mark Acij Balb, Avgustov ded: Ci., Suet.

2. Atia Acija, hči prejšnjega, Avgustova mati: Vell., Suet.

Atlās, rok. tudi Atlāns, -antis, acc. v prozi večinoma -antem, pesn. včasih tudi -anta, voc. Atlā, m (Ἄτλας) Atlas, Atlant, Titan, sin Titana Japeta in Klimene (ali Azije), Menetijev, Prometejev in Epimetejev brat, ljubitelj zvezdoslovja; Plejona mu je rodila sedmero Plejad, Ajtra (Aethra Αἴϑρα) sedem (ali pet po Hyg.) Hijad, Hesperida pa Hesperidke; bil je tudi oče Nimfe Kalipso. Po Hom. je bog, ki drži nebeške stebre, nebo in zemljo narazen, po Hes. pa nosi nebo samo z glavo in utrujenimi rokami, baje za kazen, ker se je bil udeležil titanskega boja. Po poznejšem mitu mavretanski kralj, ki ga je Perzej spremenil z Meduzino glavo v kamen (ali goro), ker mu je bil odrekel gostoljubnost: Ci., O. Od tod Atlās Atlant, visoko Atlantsko gorovje v Mavretaniji, na katerem naj bi po mitu slonelo nebo: V., O., Hyg., Vitr.; apel. = dolgin: Iuv. (ironično o nekem pritlikavcu). — Od tod

I. adj.

1. Atlantēus 3 (Ἀτλάντειος)
a) Atlantov (= Titana Atlanta): Pleiades O.
b) atlantski (= ki se tiče Atlantskega gorovja), zahodnoafriški, libijski: finis H., gurges Stat., Oceanus Cl. Atlantsko morje, populi Amm. ob vznožju Atlanta.

2. Atlantiacus 3 = Atlantēus b): litus Sil., profundum Aus.

3. Atlanticus 3 (Ἀτλαντικός) = Atlantiacus: mare Ci., Mel., Plin. ali aequor H., Mel. ali Oceanus Mel., Plin. Atlantsko morje, Cambolectri Plin. mestna občina v Narbonski Galiji, accola, regna Sil., munera Mart. iz atlantskega (citrovega) lesa.

4. Atlantis -idis, f atlantska, zahodnoafriška, libijska: silva Lucan. citrov gozd, citrovje.

— II. subst.

1. Atlantēs -um, m (Ἄτλαντες) Atlanti,
a) iz zemlje rojeni velikani, tudi Gigantes: Naev. ap. Prisc.
b) ljudstvo v notranji Afriki: Mel., Plin. (z acc. Atlantas).

2. Atlantia -ae, f Atlantija, star. ime za Etiopijo: Plin.

3. Atlantion -iī, n atlas, prvo vratno vretence, ki nosi celotno breme glave in drugih vratnih vretenc (po Atlantu): Plin.

4. Atlantis -idis, f Atlantida, Atlantski otok, bajni otok v Atlantskem morju nasproti Atlantskega gorovja; po Platonu naj bi se ta otok pogreznil v morje: Plin.; v novejšem času ga imajo za Ameriko ali za del po potresu pogreznjene vzhodne Indije ali za potopljeni otok, katerega ostanki so morda Kapverdski otoki.

5. patronim
a) Atlantiadēs -ae, m (Ἀτλαντιάδης) Atlantid, Atlantov potomec: α) Mercurius, sin Atlantove hčere Plejade Maje: O., M. (z acc. Atlantiadem). β) Hermaphroditus, Merkurjev in Venerin sin: O.
b) Atlantias -adis, f (Ἀτλαντιάς) Atlantida, Atlantova hči: sorores Sil. Plejade.
c) Atlantis -idis in -idos, acc. -idem in -ida, f (Ἀτλαντίς) Atlantida, Atlantova hči; v sg. α) Electra, ena izmed Plejad: nymphe, Electra O. β) Calypso: Tib.; v pl. Atlantidēs -um, f Atlantide, Plejade in Hijade kot ozvezdje: V., Col., Hyg., Vitr.
č) Atlantius -iī, m Atlantij, Atlantov potomec: Hyg.

Atthis (Attis) -idis, acc. pl. -idas, f (Ἀτϑίς)

1. adj. atiška, atenska: matres Mart., virgines Serv., lingua Ap.

2. subst. f
a) = Attica: Lucr., Mel., Sid.
b) = Atenka, Atenčanka: Stat., Atthidum chorus Sen. tr.; met. = slavček: Mart. (I, 53, 9), lastovica: Mart. (V, 67, 2, s pl. Atthides), ker sta se hčeri atenskega kralja Pandiona Filomela in Prokna po mitu spremenili prva v slavčka, druga pa v lastovico. Kot nom. propr. Atida, ime Sapfine prijateljice: O.

Attius 3 Atij(ev), ime rim. rodu. Poseb.

1. T. Attius Labienus Tit Atij Labien, tr. pl. l. 63, Cezarjev legat v Galiji; kot namestnik v Galiji togati od l. 50 je l. 49 stopil na Pompejevo stran in padel pri Mundi: Ci., C.

2. P. Attius Varus Publij Atij Var, pompejevec, l. 49 je poskušal ubraniti Cezarju Picensko; v Afriki je bil premagan od Kuriona, padel je pri Mundi: Ci., C., Lucan. — Od tod adj. Attiānus 3 Atijev: legiones Ci., milites C. — Prim. Accius.

Atys (Attys) -yos, acc. -yn, voc. -y, abl. -ye, m (Ἄτ(τ)υς) Atis,

1. Herkulov in Omfalin sin, oče Tirena (Tyrrhenus) in Lida (Lydus), praoče tirenskih in lidijskih kraljev: T.

2. Trojanec, baje praoče Acijevega rodu (gens Atia), iz katerega je bila Avgustova mati: V., L. Od tega imena je treba ločiti ime Attis (gl. Attis).

Aufidius 3 Avfidij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb.

1. Cn. Aufidius Gnej Avfidij, tr. pl. l. 114, pretor l. 108, napisal je rim. zgodovino v gr. jeziku; v starosti je oslepel, vendar še deloval kot politik in znanstvenik: Ci., Plin.

2. njegov posinovljenec Cn. Auf. Orestes Aurelianus Gnej Avfidij Orest Avrelijan, konz. l. 71: Ci.

3. M. Auf. Lurco (= Požrešnik) Mark Avfidij Lurkon, kot tr. pl. l. 61 je sprožil zakon de ambitu, ki pa ni obveljal; začel je kot prvi pitati pave, s čimer si je prislužil mnogo denarja: Ci. ep., Varr., Plin.; najbrž tega istega Avf. omenjajo H. (Sat. II, 4, 24: Aufidius forti miscebat mella Falerno) kot požrešnika, Ci. (Pro Flacco 4, 10: iratus Flacco dixit M. Lurco) kot pričo v Flakovi pravdi, Suet. (Calig. 23) kot Livijinega deda.

4. T. Auf. Tit Avfidij, rim. govornik srednje mere: Ci.

5. Sex. Auf. Sekst Avfidij, rim. vitez: Ci. ep.

6. Auf. Luscus Avfidij Lusk, najvišji oblastnik (pretor) v Fundih, prej pisec, zelo nečimrn človek: Fundos Aufidio Lusco praetore libenter linquimus, insani ridentes praemia scribae H. (Fundi so bili v Horacijevem času municipij s polnim rim. državljanstvom ter so si zato sami volili svoje oblastnike).

7. Auf. Bassus Avfidij Bas, zgodovinopisec v Avgustovem in Tiberijevem času, napisal je zgodovino rim. državljanskih vojn in zgodovino rim. vojn v Germaniji (to je nadaljeval Plinij st.) Sen. rh., Sen. ph., Plin., Plin. iun., Q., T. — Od tod adj. Aufidiānus 3 Avfidijev (= Seksta Avfidija): nomen Ci. ep.

Aufīlēna -ae, f Avfilena, rim. žensko ime: Cat.

Aufīlēnus -ī, m Avfilen, rim. moško ime: Cat.

Augē -ēs, f (Αὔγη) Avga, gr. žensko ime,

1. Alejeva in Neerina hči, ki je Herkulu rodila Telefa: O., Hyg., Sen. tr.

2. ena izmed Hor: Hyg.

augustus 3, adv. -e (augēre)

1. posvečen, svet; kot adv. = spoštljivo: augusto augurio postquam inclita condita Roma est Enn. ap. Varr., locus Ci., Eleusin sancta illa et augusta Ci., sanctus augustusque fons Ci., templum augustum, augustissimum L. sveto, presveto, augusta vocantur templa sacerdotum rite dicata manu O., fanum L., sedes V., arae augustiores Plin. iun., quos (deos) auguste omnes sancteque veneramur Ci. s sveto spoštljivostjo, quod de religione dici possit augustius Ci. s svetejšo spoštljivostjo.

2. pren. častitljiv, veličasten, veličanstven, vzvišen: habitus formaque viri aliquantum amplior augustiorque humanā L., ornatus habitusque humano augustior L., augustissima vestis L., habitu se augustiorem... fecit L. Od tod Augustus -ī, m (gr. Σεβαστός) Častitljivi, Veličastni, Vzvišeni, častni naslov Gaja Julija Cezarja Oktavijana, nadel mu ga je senat ob začetku njegove samovlade dne 17. I. l. 27 po nasvetu Lucija Munacija Planka: T., Suet., Fl.; preg.: Augusto felicior, Traiano melior Eutr. Iz naslova je nastal naziv s pomenom „presvetli“, „cesar“, „cesarost“, „cesarsko veličanstvo“, „cesarska visokost“ (prim. Caesar = „cesar“, nem. „ Kaiser“, Carolus = „kralj“): Iuppiter arces temperat aetherias...: terra sub Augusto O. Ta naslov je prešel na vse poznejše rim. cesarje: Vell.; po cesarju Probu tudi perpetuus Augustus: Eutr.; pozneje še semper Augustus, po naše = „ vselej nosilec vladarstva“; v pl.: Magnos et Felices et Augustos diximus Sen. ph. enega smo imenovali Velikega, drugega Srečnega, tretjega Presvetlega. Kot fem. Augusta -ae Avgusta = „presvetla“, „cesarica“, „cesarsko veličanstvo“, „cesarska visokost“, naslov najprej Avgustove soproge Livije: T., potem sploh cesarskih soprog, mater, hčera in sester: Iuv., Plin. iun., Suet., (Vitellius) matrem complexus Augustae nomine honoravit T. — Od tod

I. adj.

1. Augustus 3 Avgustov, avgustovski, avgustejski, cesarski: Vell., pax O. od Avgusta povrnjen, na novo pridobljen, domus Augusta O. cesarska hiša (rodovina), cesarski rod, nomen, numen O., mensis Augustus Iuv. (prej mensis Sextīlis) mesec avgust, t.j. veliki srpan, imenovan po cesarju Avgustu: Kalendae Col., Plin., Idus Mart., aula Mart., laurus Plin., ficus Macr.; subst. Augusta -ae, f (sc. urbs) Avgusta, ime več mest, ki so jih ces. Avgust ali njegovi nasledniki ustanovili ali na novo naselili, npr. Augusta Taurinorum Tavrinska Avgusta (zdaj Torino): Plin., T., Augusta Praetoria ali Praetoria Augusta Pretorska Avgusta (zdaj Aosta v gornji Italiji): Plin., Augusta Treverorum Treverska Avgusta (zdaj Trier): Mel., Augusta Vindelicorum Vindeliška Avgusta (zdaj Augsburg), tudi samo Augusta: Ven., Caesarēa Augusta: Aus. ali Caesaraugusta -ae, f: Mel., Plin. Cesarska Avgusta (zdaj Saragossa) v tarakonski Hispaniji.

2. Augustālis -e Avgustov, avgustovski, avgustejski, cesarski: ludi Augustales T. igre, ki so se obhajale dne 12. X. Avgustu na čast, sodales Augustales T., Suet. ali sacerdotes Augustales, tudi samo Augustales T. svečeniška združba 25 članov, ki jo je ustanovil Tiberij Avgustu na čast, seviri Augustales Petr., tudi samo Augustales Porph. svečeniška združba 6 članov, ki jo je ustanovil Avgust za čaščenje larov in penatov na križpotjih, poseb. v municipijih in naselbinah, praefectus Augustalis, tudi samo Augustalis Icti. cesarski namestnik v Egiptu, maiestas Augustalis Dig., Cod. I. cesarsko veličanstvo; subst. Augustālēs -ium, m avgustali, legijam dodeljeni, legijski dodeljenci: Veg.

3. Augustānus 3 Avgustov, avgustovski, avgustejski: colonia Ulp. (Dig.); subst. Augustānī -ōrum, m Avguščani, preb. mest z nazivom „Avgusta“: Plin.

4. Augustēnsis -e avgustovski, avgustejski, po Avgustu imenovan: civitas Cod. Th.

5. Augustēus 3 Avgustov, avgustovski, avgustejski: marmor Plin., Isid. neka vrsta egipt. marmora, charta (= regia) Isid.

6. Augustiānus 3 avgustovski, avgustejski, cesarski: census Tert.; subst. Augustiānī -ōrum, m (sc. equites) avgustejci, cesarjanci, rim. vitezi, ki jih je izbral ces. Neron, da so mu ploskali, kadar je nastopil v gledališču: Suet., equites Romani cognomento Augustianorum T.

7. Augustīnus 3 Avgustov, avgustovski, avgustejski: currus Suet.

— II. subst. Augustālitās -ātis, f dostojanstvo cesarskega namestnika v Egiptu: Cod. Th.

Aulus (okrajšano

A.) -ī, m Avel, Avlus, rim. osebno ime.

Aurēlius 3 (prim. aurōra) Avrelij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb.

1. C. Aurelius Cotta Gaj Avrelij Kota, konz. l. 252 in 248, znameniti poveljnik na Siciliji v prvi punski vojni: Val. Max.

2. M. Aurelius Cotta Mark Avrelij Kota; opravljal je več oblastniških služb v času druge punske vojne in bil poslanec pri mak. kralju Filipu III.; umrl je l. 201: L.

3. C. Aurelius Cotta, konz. l. 200; vodil je rim. vojsko zoper gornjeitalske Galce, ki jih je Hamilkar naščuval k vojni zoper Rimljane; ni si priboril posebne slave, ker je sovražnike že pred njegovim prihodom porazil pretor Furij: L.

4. L. Aurelius Cotta Lucij Avrelij Kota, tr. pl. l. 154, konz. l. 144, znani lakomnež (in ves zadolžen), kateremu je bil hud nasprotnik Scipion Emilijan: Ci., Val. Max.

5. L. Aurelius Cotta, tr. pl. l. 95, govornik, ki ga je Ciceron grajal zaradi grobega jezika, ki se je nagibal k starinskosti Ci.

6. C. Aurelius Cotta, roj. okoli l. 124, prijatelj ljudskega tribuna Livija Druza, po čigar usmrtitvi l. 91 je odšel v pregnanstvo in se vrnil l. 82. Kot konz. l. 75 je predlagal, naj se odpravi Sulov zakon, ki je bivšim ljudskim tribunom prepovedoval prevzemati druga oblastništva. Umrl je nenadno l. 74 kot prokonz. v Galiji. Ciceron hvali njegovo zgovornost in ga navaja kot govornika v svojih knjigah De oratore, kot akademika pa v 3. knjigi De natura deorum: Ci.

7. prejšnjega brat M. Aurelius Cotta je l. 74 poveljeval pod Lukulom v vojni zoper Mitridata, a je bil na morju in na kopnem pri Halkedonu premagan. Potem ko se je vrnil v Rim, je tožil svojega kvestorja Opija zaradi podkupovanja, Ciceron pa ga je zagovarjal; pozneje je bil Avrelij sam obsojen zaradi izsiljevanja v Bitiniji: Val. Max.

8. obeh prejšnjih brat L. Aurelius Cotta; kot pretor l. 70 je sprožil zakon, da smejo poleg senatorjev tudi vitezi in tribuni aerarii biti sodniki v civilnih in zaglavnih pravdah; l. 66 je tožil za prihodnje leto izvoljena konzula de ambitu, zaradi česar sta bila odstavljena, sam pa je dosegel l. 65 konzulstvo, l. 64 pa cenzorstvo. Bil je Ciceronov prijatelj, pozneje Cezarjev privrženec; svoja zadnja leta je preživel v samoti: Ci., S., Suet.

9. M. Aurelius Scaurus Mark Avrelij Skaver, l. 105 premagan in ujet od Cimbrov v Galiji, potem usmrčen, ker je pred njihovim kraljem Bojorigom slavil nepremagljivost Rimljanov; Ciceron ga hvali kot govornika: Ci., Vell., T.

10. M. Aurelius Cotta Messalinus Mark Avrelij Kota Mesalin, sin slavnega govornika Mesale; Avrelijev rod ga je posinovil in sprejel v rod njegove matere; bil je Ovidijev prijatelj in Tiberijev privrženec ter je živel zelo razkošno in razuzdano, zaradi česar je obubožal: T.; enemu njegovih sinov je ces. Neron odmeril letni dohodek: T. — Kot adj.: via Aurelia Avrelijeva cesta, imenovana po graditelju (nekem sicer neznanem Avreliju) je držala od Janikulskih vrat (porta Ianiculensis) do Pize, pozneje do Arelate: Ci., lex Aurelia
a) iudicaria Avrelijev (pod 8. omenjenega pretorja L. Avrelija) zakon o sodstvu: Ci.
b) de ambitu (zakon neznanega predlagatelja): Ci. ep., Forum Aurelium Avrelijev trg, etrursko mestece ob Avrelijevi cesti nedaleč od starega tarkvinskega mesta (Tarquinii): Ci., Aurelium tribunal na rim. forumu: Ci.

Aurunculēius 3 Avrunkulej(ev), ime rim. rodu; znan je L. Aurunculeius Cotta Lucij Avrunkulej Kota, Cezarjev podpoveljnik, ki je padel v bitki zoper Ambioriga: C.

Ausonēs -um, m Avzon(c)i, skupno ime italskih rodov ob zahodni obali srednje in spodnje Italije: L., Plin.; pesn. sinekdoha Italci: Stat. Od tod subst. Ausona -ae, f Avzona, prastaro avzonsko mesto: L.; adj.
a) Ausonius 3 avzonski, spodnjeitalski: salis Ausonii lustrandum navibus aequor V. ob brutijski in kampanjski obali, mare Varr. fr., Plin. ob južni obali Italije; pesn. sinekdoha italijanski, latinski, rimski: Ausonia Teucros considere terra V., Thybris V., Pelorum O., os Mart. rim. zgovornost. — Kot rim. priimek, npr. Decimus Magnus Ausonius Decim Veliki Avzonij (Avzonski), slovničar, retor in duhovit pesnik v 4. st. po Kr.
b) Ausonis -idis, f avzonska, pesn. sinekdoha italska, italij(an)ska, rimska: ora O., aquae Sil., matres Cl.; subst. Ausonia -ae, f (sc. terra) Avzonija, spodnja Italija: V., O.; pesn. sinekdoha Italija: V., O.; Ausoniī -ōrum, m Avzon(c)i, Spodnjeitalci: V.; pesn. sinekdoha Italci: V.; po patronim. imenih tvorjeni subst. Ausonidae -dûm, m Avzon(c)i: Camers ditissimus agri qui fuit Ausonidum V.; pesn. sinekdoha Italci, Latinci, Rimljani: procedit legio Ausonidum: V.

auspex -spicis, m, redkeje (pesn.) f (avis in specere)

1. ptičegled(ec), ki vedežuje iz ptičjega leta, oglašanja in zobanja (starejše ime za avgura): providus H., latores et auspices legis curiatae Ci. ep. o Cezarju, ki je kot konz. predlagal ta zakon, in o Pompeju, ki je kot avgur k temu priredil avspicije; o ptičih, ki dajejo znamenja: hi (galli gallinacei) victoriarum omnium auspices Plin. naznanjevalci.

2. pren.
a) voditelj, varuh, zavetnik, zaščitnik: nil desperandum Teucro duce et auspice Teucro H., te auspice O., auspice Phoebo Stat., divis (dis) auspicibus V., auspicibus deis O., auspices operum coeptorum V. pospeševalci, auspice Musā H. = adiuvante Musā.
b) zakonski posrednik (o osebi, ki je posredovala pri sklepanju zakona, prejemanju dote, prirejanju svatovščine idr.: Ci. idr., velut auspicibus nobilissimis populis deductas esse L., illam audisse auspicum verba T.
c) (o rečeh) ugodno znamenje dajajoč, ugoden: auspice dextrā Sen. tr.

Autrōnius 3 Avtronij(ev), ime rim. rodu. Poseb. znan je P. Autronius Paetus Publij Avtronij Pet(us), Katilinov tovariš, kot consul designatus l. 65 obsojen zaradi kupovanja glasov: Ci. (ta ga omenja tudi kot govornika), S.; pl. Autronii Ci. apel. = ljudje Avtronijeve vrste. Od tod adj. Autrōniānus 3 Avtronijev: domus Ci. ep.

Avīlius (Avillius) -iī, m Avilij, rim. lastno ime (praenomen): Ci.