Franja

iluminát m (lat. illuminatus) iluminat, član tajnog društva od 16. do 18. v.

immunité [imünite] féminin, médecine, politique imuniteta; odpornost proti okuženju; nedotakljivost (npr. tujih diplomatov); pravica do posebnih privilegijev, svoboščina

immunité diplomatique, parlementaire diplomatska, parlamentarna imuniteta
immunité fiscale oprostitev dajatev, davkov, neobdavčenost

impartir [ɛ̃partir] verbe transitif do-, po-deliti; dovoliti

impartir un délai dovoliti odlog

im-petō (in-petō) -ere -petītus

1. iti nad koga, lotiti se koga, napasti koga: Varr., impetis Haemonio maiorem Scorpion arcu Lucan., os hastā i. Sil., cedentem i. Stat.

2. metaf.
a) priti do koga —, obrniti se na koga s prošnjo: Amm.
b) (ob)dolžiti koga; od tod subst. pt. pf. impetiti Cass. obdolženci.

impudīcitia -ae, f (impudīcus) nečistost, sramodejnost, poseb. nečisto dečkoljubstvo = nečisto nagnjenje do dečkov, pedofilija (naspr. libidines nečisto ženoljubje = nečisto nagnjenje do žensk, nečistovanje z ženskami): Pl., T., Suet., Sen. rh. idr., primum in Caesarem maledicta congessit depromta ex recordatione impudicitiae et stuprorum suorum Ci.

in-comprehēnsibilis -e

1. ki ga ni moč prijeti ali doseči, neprijemljiv, nezgrabljiv, nedosegljiv (nedosežen): Macr., parvitas arenae Col., constare ex comprehensibili et incomprehensibili Tert.

2. metaf.
a) (v razgovoru) neizpodbiten, ki mu ni priti do živega: in disputando inc. et lubricus Plin. iun. (podoba, vzeta od borilca).
b) (razumu) nedosegljiv, nedosežen, nerazumljiv, nedoumen, nedoumljiv: Cels., praecepta Q., iudicia Vulg.
c) (z dejanjem) nedosežen ali neobsežen, neomejen, neskončen, neizmeren, brezmeren: vita, opus (naloga), arbitrium (samovoljnost) Sen. ph.; od tod adv. incomprehēnsibiliter nedosež(e)no, metaf. nerazumljivo, nedoumno: Eccl.

incunabula [inkjunǽbjulə] samostalnik
množina inkunabula, tiskane knjige do l. 1500; začetki, začetna stopnja

indemnisable [ɛ̃dɛmnizabl] adjectif upravičen do odškodnine

indifférent, e [-rɑ̃, t] adjectif brezbrižen, mlačen do; nezanimiv, indiferenten; postranski, nevažen, nepomemben, irelevanten

faire l'indifférent delati se brezbrižnega
cela m'est indifférent to mi je vseeno
chose féminin indifférente postranska stvar

infante moški spol otrok do 7 let; infant (kraljevi princ)

infeudation [infjudéišən] samostalnik
zgodovina podelitev pravice do desetine; podelitev fevda

infeudation of tithes dajanje desetine posvetnim ljudem

influence² [ínfluəns] prehodni glagol
vplivati, imeti vpliv; pripraviti koga do česa (for s.th.)

ingress [íngres] samostalnik
vstop, vstopanje (into v)
pristop, pravica do pristopa; dotok (obiskovalcev); vhod, vhodna vrata

in-gurgitō -āre -āvī -ātum (in, gurges)

1. (v vrtinec) zagnati (zaganjati), pahniti, vreči, zvrniti, izli(va)ti, vli(va)ti v kaj: merum ventri suo Ap., se caeno i. Lact. (o prašičih), Rhodanus paludi sese ingurgitat nomine Lemanno Amm., humor ex his non universus ingurgitans (ne curkoma (= v vrtincu) vdirajoča … ) … sed quomodo sititur destillans Plin.; pren.: te in tot flagitia numquam ingurgitasses Ci., in viri copias se ing. Ci. do vratu plavati v njegovem bogastvu.

2. utopiti (utapljati), potopiti (potapljati) koga v pijači in jedi kakor v kak vrtinec, dati mu piti in jesti: ing. singulos crebris poculis Ap., ingenium crebris poculis Gell. svojo pamet utopiti v … ; refl.: se ing. želodec si napolniti, do sitega se najesti in napiti: crudi se rursus ingurgitant Ci. se napijejo, se in vinum Pl., se vino Lact.; med.: temeto ingurgitatus Macr., anus ingurgitata Petr.; pren.: qui (Ennius) degustandum ex philosophia censet, non in eam ingurgitandum Gell. se z njo tako rekoč upijaniti.

inhabitancy [inhǽbitənsi] samostalnik
bivanje, bivališče; pravica do bivanja

inhaltsbezogen v odnosu do vsebine, nanašajoč se na vsebino

inheritable [inhéritəbl] pridevnik
podedljiv, nasledstven, ki ima pravico do nasledstva

inhospitalario negostoljuben, sovražen do tujcev; pust (dežela)

in-inventibilis -e (in [priv.], invenīre) ki ga ni mogoče doumeti, nedoumljiv, umu nedosegljiv, čemur ni mogoče priti do dna: Tert.

inkunábula ž (lat. incunabula) inkunabula, primjerak (-mer-) knjige iz prvog doba štampe, do početka 16. v.