Franja

žálen mourning

žálna obleka mourning dress (oziroma suit); widow's weeds pl
nositi žálno obleko to wear mourning
žálni okvir mourning border
žálni (črno obrobljeni) pisemski papir mourning paper
žálna koračnica funeral march
žálni trak mourning band, crape
žálna glasba funeral music
žálni flor mourning crape (ali crepe)
žálni pajčolan mourning veil
žálni rob black edge
žálni govor funeral oration
žálna zastava black flag
žálna igra tragedy
žálna barva mourning colour
žálni oder catafalque
žálni sprevod funeral procession

žálen de deuil, funèbre

žalni dan jour moški spol de deuil
žalni flor crêpe moški spol (de deuil)
žalna glasba musique ženski spol funèbre
žalna igra tragédie ženski spol
žalna koračnica marche ženski spol funèbre
žalna obleka deuil moški spol
žalni pajčolan voile moški spol de deuil
žalni papir papier moški spol de deuil
žalno petje chant moški spol funèbre
žalni rob bordure ženski spol de deuil
žalni trak (brassard moški spol de) crêpe moški spol
žalna zastava s florom (na pol droga) drapeau moški spol en berne

žálen de luto; fúnebre

žalni dan (flor, obleka, trak) día m (crespón m, vestido m, brazal m) de luto
žalni pajčolan velo m de luto
žalni govor (petje, glasba, koračnica, papir) oración f (canto m, música f, marcha f, papel m) fúnebre
žalna igra tragedia f
žalni rob orla f negra
žalna zastava s florom (na pol droga) bandera f enlutada (a media asta)

žaln|i (-a, -o) Trauer- (govor die Trauerrede, die Traueransprache, rob der Trauerrand, barva die Trauerfarbe, koračnica der Trauermarsch, maša der Trauergottesdienst, obleka die Trauerkleidung, slovesnost die Trauerfeier, der Trauerakt)
pismo z žalnim robom der Trauerbrief

ἄκρος 3 (ἀκίς) I. adj. 1. skrajni, vnanji, vrhnji, najvišji, rtast, šiljast; ἄκρῳ Ὀλύμπῳ na najvišjem vrhu Olimpa; ἐπ' ἄκρων ὁδοιπορέω stopam po prstih, šopirim se, ὕδωρ površje vode; ἐπ' ἄκρῳ ῥυμῷ na koncu ojes, ἄκρη πόλις gorenji del mesta, μυελός osrčje; χείρ, πόδες, δάκτυλοι konec roke, prsti; sup. ἀκρότατος prav na vrhu. 2. pozen, νύξ; opolnoči ἄκρας νυκτός. 3. vzvišen, odličen, izvrsten, vrl (μάντις, τοξότης itd.), τὰ πολέμια vrl vojak, ψυχὴν οὐκ ἄκρος ne posebno hraber; ἄκρος γίγνομαι odlikujem se, hrabro se držim. II. subst. τὸ ἄκρον vrh, vršec, glava, rob, površje, nos, rt, breg; skrajno krilo bojnega reda; NT ἀπ' ἄκρου γῆς ἕως ἄκρου οὐρανοῦ od kraja do kraja sveta. – adv. ἄκρον, ἄκρα zgoraj, ἀκρότατον zelo visoko.

ἀνδρᾰ́-ποδον, τό (ἀνήρ, πούς t. j. del plena, ki hodi po človeških nogah) ep. [dat. pl. ἀνδραπόδεσσι] 1. suženj, rob, hlapec. 2. malopridnež, podlež.

ἄν-τυξ, υγος, ἡ 1. rob, okroglina, okrogli rob ščita; naslon, okrogla stranica (obod) voza, voz. 2. kobilica (lire).

ἐσχατιά, ἡ, ion. -ιή (ἔσχ-ατος) skrajni del, kraj, rob, krajna stran, meja; od mesta oddaljeno posestvo; πολέμοιο zadnje čete.

ἔσχ-ατος 3 [Et. od ἐσκο- iz eg'hs-qo-; prim. ἐξ] 1. kraj. skrajni, (naj)zadnji, najbolj oddaljen ἔσχατοι ἀνδρῶν, τὰ ἔσχατα meja, vrh, τοῦ ἄστεως skrajni del, rob mesta, ἐξ ἐσχάτων ἐς ἔσχατα od enega konca do drugega, od konca do kraja, ἐπ' ἐσχάτου na koncu NT, ἔσχατα γαίης konec sveta; ἔσχατοι τῆς ἀρχῆς ἦσαν stanovali so na skrajni meji države, ἐσχάτη πυρά vrh grmade, ἔσχαται σάρκες ki je popolnoma notri, meso v sredini. 2. čas. soslednji, zadnji, ἡ ἐσχάτη ἡμέρα poslednji (sodnji) dan (dies novissima) NT, (τὸ) ἔσχατον poslednjič, naposled, ἐς τὸ ἔσχατον (διακαρτερῶ) do zadnjega. 3. pren. skrajni, najvišji, najhujši: pos. neutr. pl. τὰ ἔσχατα (ἐσχατώτατα) πάσχω pretrpim (utrpim) najhujše (smrt), ἔσχατ' ἐσχάτων κακά najhujše sramotitve ali psovke, τὰ ἔσχατ' αἰκίζομαι zelo grdo ravnam s kom, zelo pestim koga, τὰ ἔσχατα λέγω zelo grdo zmerjam, ὑπὲρ τῶν ἐσχάτων ἀγών borba za obstanek, boj na življenje in smrt, ἐς τὸ ἔσχατον v najvišji meri; ἐς τὸ ἔσχατον ἀφῖγμαι sem v skrajni sili ἐπ' ἔσχατα, ἐπ' ἔσχατον βαίνω grem do skrajne meje, τινός česa, ἐπὶ τὸ ἔσχατον τοῦ ἀγῶνος ἔρχομαι storim vse, kar je mogoče, napnem vse žile. – adv. ἐσχάτως do skrajnosti, silno, zelo NT, ἐσχάτως ἔχω umiram, sem v zadnjih dihljajih NT.

θριγκός, ὁ ep. poet. gornji rob zida, okrajek, zobčast nadzidek, napustek na zidu; vrh δόμων.

ἴτυς, υος, ἡ [Et. odtod lat. izpos. vitus, slov. s-vit-ek; lat. vieo, ēre, slov. viti, vijem, venec; nem. winden, Wand, gršk. ἰτέ(ϝ)α, οἶσος iz ϝοιτυος] okroglina: 1. kolesni obod, platišče. 2. obroč, ščitov rob, ščit.

κεράννῡμι, ep. vzpor. obl. κεραίω, κεράω [Et. kor. k'erā(i), mešati. – Obl. aor. ἐκέρασα, med. -άσατο, pass. pf. κέκρᾱμαι, aor. ἐκράθην, ἐκεράσθην; ep. pr. imper. κεράασθε, impf. κερόωντο, cj. pr. κέρωνται, aor. act. in med. κέρασσα in -σσατο, pf. pass. κεκράανται, plpf. κεκράαντο, pf. NT κεκέρασμαι. – ep. ion. vzpor. obl. κιρνάω, κίρνημι, 2 sg. κίρνης, 3 κιρνᾷ, impf. ἐκίρνα, κίρνη, pt. κιρνάς] 1. act. in pass. a) mešam τί τινι, zmešam (vino z vodo), prilivam πρός τι (vinu vodo), blažim, napravljam vino lahkejše, napravljam vodo za kopel toplejšo, κρητῆρα natakam (mešano vino); b) združujem, spajam, φωνὴ μεταξὺ τῆς τε Χαλκιδέων καὶ Δωρίδος ἐκράθη njih jezik je bil mešanica halkidejske in dorske govorice, ἐπειδὰν ταῦτα καλῶς καὶ μετρίως κραθῇ πρὸς ἄλληλα kadar se to lepo v pravem razmerju med seboj zmeša; κεκραμέναι ὧραι vrstitev letnih časov; c) o mešanju in spajanju zlata: χρυσῷ δ' ἐπὶ χείλεα κεκράανται rob je z zlatom obrobljen. 2. med. zmešam (napolnim) sebi, za sebe.

κεφαλή, ἡ, dor. -λά [Et. iz ghebh -, nem. Giebel (got. gibla; stvn. gebal, glava). – ep. gen. dat. κεφαλῆφι]. 1. glava, ἐπὶ κεφαλήν na glavo, strmoglavo, κὰκ κεφαλῆς z glave, od konca do kraja, κατὰ κεφαλήν od zgoraj, ἐς πόδας ἐκ κεφαλῆς od glave do nog; pren. a) glava (glavna oseba), gospodar; b) življenje τὴν κεφαλὴν παρατίθεμαι; c) opisuje osebo: κακὴ κεφαλή hudobnež, lopov. 2. o stvareh: najvišji, skrajnji del, vrh, kraj, rob, konec; ποταμοῦ izvir, τάφρου rob; γωνίας ogelni kamen NT; κεφαλὴν ἐπιτίθημι dovršujem.

κράσ-πεδον, τό [Et. κρας (gl. κρᾱτός) + πέδον] NT rob, obšiv, krajec (obleke), rob, obronek (gore), krilo (vojske); pl. konci, ἄκροισι λαίφους κρασπέδοις s skrajnimi robovi jader = s spetimi jadri.

κρημνός, ὁ (κρεμάννυμι) reber, strmina, pobočje, obronek, brdo, hrib, rob.

κύκλος, ὁ [Et. idevr. q^weq^wlo-s, kor. q^wel vrteti se, slov. kolo, koleno; sor. gršk. πέλομαι] pl. οἱ κύκλοι in τὰ κύκλα 1. krog, kolobar, okrožje, obod, okroglina, (ἐν) κύκλῳ v krogu, krog in krog česa τινός, περί τι, ὁ κύκλῳ ἀγρός polje na okrog, τὰ κύκλῳ okolica, οἱ κύκλῳ βασιλεῖς (sosednji) kralji krog in krog. 2. a) rob (na ščitu); b) solnčni, mesečni krog; c) kolo; d) ὀμμάτων oko; e) ὁ ἄνω κύκλος nebo, nebesni svod; f) okrogel zid okrog mesta, obzidje, ograja. 3. krog (zborovalcev), zbor, τυραννικός krog knezov, δόλιος krog, ki ga napravijo lovci okrog zasledovane živali. 4. krožitev, vrtenje v krogu; ὡς κύκλος τῶν ἀνθρωπηίων πρηγμάτων ἐστί da se človeška sreča vrti v krogu.

ὅρος, ου, ὁ, ion. οὖρος [Et. iz ϝορϝος od ϝερύω, gl. ἐρύομαι] 1. meja, mejnik, mejni kol, rob, ozemlje, dežela. 2. (ob)rok, konec, namera. 3. opredelba, določitev pojma, definicija.

ὀφρύς, ύος, ἡ [Et. slov. obrvi, nem. Augen-braue. – Obl. acc. pl. ὀφρῦς, -ύας]. 1. obrv; nav. pl. obrvi, čelo; pren. prevzetnost, ponos. 2. vrh, hrib, rob, reber.

ὄχθη, ἡ ὄχθος, ὁ strm rob, (strm) breg reke, visoko obrežje, višava, breg, hrib, grič.

πεῖραρ¹, ατος, τό ep. [Et. iz περ-ϝ r̥-, kor. per; gl. πείρω] 1. kraj, rob, konec, meja γαίης, πόντου. 2. pren. a) dovršitev, odločitev, izid, πεῖραρ αἱρέομαι grem po razsodbo, razsodi se mi; b) glavna stvar, ἑκάστου πείρατ' ἔειπεν vse mu je natančno razložil; c) τέχνης umetno orodje, sredstvo, pomoček.