Franja

incollatrice f tehn. stroj, aparat za lepljenje

incompetent² [inkɔ́mpitənt] samostalnik
nesposobnež
ameriško, pravno kdor ni sposoben za opravljanje kakšnega poklica

incōnsultus, abl. -ū, m (in [priv.], cōnsulēre) opustitev vprašanja za (na)svet: inconsultu meo Pl. ne da bi mene vprašal za (na)svet.

inculture [ɛ̃kültür] féminin, agronomie nemožnost obdelovanja; figuré pomanjkanje zmožnosti za duševni razvoj

incunabolista m, f (m pl. -ti) strokovnjak, strokovnjakinja za inkunabule

indebted [indétid] pridevnik
dolžen, zadolžen (to komu, for za)
zavezan za kaj (to komu)

indéfiniment [-finimɑ̃] adverbe neomejeno, za nedoločen čas

Indiaman [índiəmən] samostalnik
trgovska ladja za promet z Indijo

Indian agent [índiəneidžənt] samostalnik
ameriško vladni uradnik za zvezo z indijanskimi plemeni

Indian hemp [índiənhemp] samostalnik
botanika indijska konoplja; ameriški strup za pse

indiare

A) v. tr. (pres. indio) knjižno razglasiti, razglašati za Boga

B) ➞ indiarsi v. rifl. (pres. mi indio) knjižno utopiti, utapljati se v Bogu

indicatif, ive [-tif, iv] adjectif kažoč, znanilen; masculin znanilnik, znak, podatek, označba; grammaire povedni naklon; (radio) znak za pavzo; (telefon) klicni znak

à titre indicatif je vous signale que ... za vašo vednost vas opozarjam, da ...

indicium -iī, n (indicāre)

1. naznanilo, ovadba, izpoved, izjava, razodetek: C., S., Cu., Q., Suet. idr., indicium facere Pl., Ter., nullus umquam de Sulla nuntius ad me, nullum indicium, nullae litterae pervenerunt Ci., ea res est Helvetiis per indicium enuntiata C.; poseb. pred sodniki: facit ipse indicium Ci. naznani, ovadi, tu ad senatum indicia periculorum adtulisti Ci.; pogosto: ad vos indicia detuli Ci., T.; tudi: tibi edituri sunt indicium scribae mei Ci., indicium profiteri S., T., Auct. b. Alx., Cu., Suet., Plin. iun. ali offerre T. ali deferre Cu. = svojo izpoved ponuditi, hoteti izpovedati (izpoved opraviti), hoteti nastopiti kot glavna priča, (zlasti da bi dosegel nekaznovanost); s subjektnim gen.: Tarquinii indicium falsum videtur S.; z objektnim gen.: fit coniurationis indicium in senatu Ci.

2. meton.
a) dovolitev izpovedati oz. izpoved(i) opraviti (pred sodniki), dovoljenje za ovadbo sokrivcev: quapropter si tibi indicium postulas dari Ci. ep.
b) ovadnina: partem indicii accipere Ci., edictum conscripserunt cum poena et indicio Ci. (?), indicium alicui dare Icti.

3. metaf. znak, znamenje, dokaz(ilo): indicium edere Varr., Lucr., nullum indicium libidinis Ci., quae solent esse vestigia et indicia veneni Ci., Mercurii statuam Africanus non solum suae victoriae, sed etiam illorum fidei … monumentum atque indicium dedit Ci., indicia communis exitii indagavi, patefeci Ci., certius i. voluntatis Ci., indicia sceleris, virtutis Ci., quae domus erat indicio tui dominatūs Ci. je bila v dokaz = je izdajala; prim.: ei rei indicio sunt XVI volumina epistolarum N. in indicio esse de aliquo Ter.; od tod tudi z ACI ali odvisnim vprašalnim stavkom: Ter., N.

indictable [indáitəbl] pridevnik
pravno tožljiv; spoznan za krivega

indictable offence kaznivo dejanje

indiction [indíkšən] samostalnik
razglas, objava
zgodovina odlok o osnovi za zemljiški davek; proračunsko obdobje petnajstih let

indīgnor -ārī -ātus sum (indīgnus) imeti (šteti, smatrati) kaj za nedostojno ali nevredno = zaradi česa se (nad čim) (raz)srditi, (raz)gneviti, (raz)jeziti, vznevoljiti, ne(je)voljen biti, hudovati. Sklada se z obj.: Stat., Val. Fl., id factum multi indignabantur N., i. vicem suam L., casum indignabar amici V.; od tod tudi pass. indīgnandus 3 nad komer (čimer) se človek mora vzne(je)voljiti, ne(je)volje vreden, ki zasluži ne(je)voljo, nad katerim se je treba jeziti: Val. Fl., vestis lecto non indignanda O. nad katero se postelji ni treba jeziti; pren.: pontem indignatus Araxes V. noče nositi, ne trpi; z dopolnilom: nimium ait me indignari de tabulis Ci., i. de iugulatione Auct. b. Hisp.; nam. dē s samim abl.: Val. Fl. ali z dat.: Dig.; s kavzalnim stavkom: V., indignantes milites, quod … L.; v časovni obl.: indignor, quandoque … dormitat Homerus H.; v pogojni obl.: Sulpicius in Ci. ep., rex indignatus, si una gens posset efficere Cu.; ret. z inf.: H., Q., Iuv., Lucan., Stat., non indignabere vinci O. ali z ACI: Suet., indignabimini aerarium expilari S., indignari coepit regem evocari C.

2. kot poznolat. medic. t. t. bolezensko razdražiti se, vneti se: Cael. — Od tod adj. pt. pr. indīgnāns -antis ne(je)voljen, vznejevoljen, ogorčen, razsrjen, hud, gneven, nestrpen: Stat., Val. Fl., verba indignantia linguae defuerunt O., ursos … indignantes ferre domum solebat O., venti freta indignantia miscent O., venti indignantes V., i. pectus O.; poklas. z dopolnilom v gen.: (mullorum) genus indignantissimum servitutis Col.; od tod adv. indīgnanter ne(je)voljno: Amm.

indipendentismo m polit. zavzemanje za neodvisnost; avtonomizem

indirizzatrice f stroj za naslavljanje, adresiranje

indisposer [-ze] verbe transitif povzročiti nerazpoloženost; ozlovoljiti, napraviti nerazpoloženega, čemernega, nataknjenega, nedovzetnega za kaj

in-docibilis -e nedovzeten za učenje, trdoglav, nepoúčen: Cass., Ambr. in pozni Eccl.