Franja

veselic|a ženski spol (-e …) ljudska: das Volksfest, das Schützenfest, der Feuerwehrball; (zabava) die Lustbarkeit (tudi figurativno)

veseli|ti se (-m se) razveseliti se sich freuen (česa über), seine Freude haben an, Vergnügen finden an; (z veseljem pričakovati)
veseliti se na sich freuen auf
na vso moč se veseliti sich diebisch freuen
veseliti se skupaj z nekom an (jemandes) Freude teilnehmen/teilhaben, seine Freude teilen mit
glasno se veseliti frohlocken (tudi biblično), jubeln
veseli me es freut mich, es ist mir ein Vergnügen …

veselj|e¹ [ê] srednji spol (-a …)

1. (radost) die Freude (ob snidenju Wiedersehensfreude)
veliko veselje das Entzücken, die Entzückung
veselje in žalost Lust und Leid, Freud und Leid
na moje veliko veselje zu meiner großen Freude, zu meiner Entzückung
od veselja vor Freude
jokati od veselja Freudentränen vergießen
kriki veselja das Freudengeschrei, der Jubel
vzklikniti od veselja einen Freudenschrei ausstoßen
poskočiti od veselja einen Freudensprung machen
prekipevati od veselja sprühen vor Freude
sijoč od veselja freudenstrahlend
skakati od veselja Freudensprünge machen

2. (zabava) das Vergnügen, der Spaß

3. (zadovoljstvo) das Vergnügen (tudi v vljudnostnih frazah)
z veseljem mit Freude, mit Vergnügen, gerne
z veseljem pričakovati sich freuen auf
|
imeti veselje z seine Freude/seinen Spaß/sein Vergnügen haben mit
ni nobeno veselj (das ist) kein reines Vergnügen
pokvariti veselje komu (jemandem) die Suppe versalzen, den Spaß verderben
iz čistega veselja aus reinem Vergnügen
biti v veselje komu (jemandem) Spaß machen, seine Freude haben an (ich habe meine Freude …)
vsako tele ima svoje veselje jedes Tierchen hat sein Pläsierchen

vesīca, po dobrih rokopisih tudi vensīca ali vessīca -ae, f (sor. s skr. vastiḥ sečnik, sečni mehur, vaniṣṭhúḥ danka, lat. venter [iz *u̯end-tr-,*u̯en-tr- ali *u̯n̥d-ri-, *u̯end-ri-], stvnem. wan(a)st, wenist = nem. Wanst vamp)

I.

1. sečnik, sečni mehur: Cels., Sen. ph., Plin., Hier. idr., nolo in vesicam quod eat, in ventrem volo Pl., vesicae morbi Ci., exonerare vesicam Petr. puščati vodo, urinirati, mokriti, olajšati se, scati.

2. posušen (in napihnjen) mehur: Sen. ph. idr., ceu spiritus oris vesicam tendere solet O., displosa sonat quantum vesica H.; rabljen v razne namene:
a) v zdravilstvu: inflatis vesicis bubulis locum pulsare Cels.
b) kot mošnja (za denar): Varr.
c) kot čepica za lase: Mart.
d) kot svetilka: Mart.
e) kot zaščitna maska v tovarnah za pridobivanje cinobra (živosrebrove svetlice): laxa vesica Plin.

3. metaf. = žensko spolovilo: Iuv. —

II.

1. kot bula ali (novo)tvorba
a) maščobni mehurček na zgornji trepalnici: Col.
b) vročinski mehurček na koži, izpuščaj, prišč: Plin.

2. pren. nadutost, nabreklost, pompoznost, bombastičnost govora: a nostris procul est omnis vesica libellis Mart.

vesolj|e [ó] srednji spol (-a …) das All, Weltall, der Weltraum; der Kosmos (tudi figurativno)
raziskovanje vesolja die Raumforschung

veste [vɛst] féminin jopič, suknjič; populaire neuspeh, fiasko

veste en cuir usnjen jopič
veste-blouson féminin športni kratek jopič
ôter sa veste sleči suknjič
(familier) retourner sa veste spremeniti svoje mišljenje, preiti v drugo politično stranko
(populaire) ramasser une veste (à une élection) doživeti neuspeh (na volitvah) (tudi: remporter, prendre une veste)

vestibuln|i (-a, -o) (tudi anatomija) Vestibül-

vestīgium -iī, n (etim. in razvoj pomena nista natančno pojasnjena; morda iz indoev. kor. *steigh- iti, vzpenjati se; prim. gr. στείχω, got. steigan = stvnem. stīgan = nem. steigen)

1. sled (človeške noge), stopinja: Vitr. idr., hac socci video vestigium in pulvere Pl., vestigia pedum O., hominis vestigio animadverso Plin., currentium pes, etiamsi non moratur, facit vestigium Q., vestigium facere in foro Ci. stopiti na … , iti na … , vestigium facere in possessione (pren.) Ci. nastopiti lastništvo nad posestvom, prevzeti posestvo (prim.: ex eo loco (sc. posestva), ubi impresserit vestigium, deici neminem posse Ci.), vestigia premere V. obstati, vestigia figere V. korakati, vestigia alicuius sequi O., tudi vestigiis aliquem sequi L. ali consequi ubirati (pobirati) stopinje za kom, slediti komu, zasledovati koga, biti komu za petami, vestigiis instare L., Fl. (gl. īnstō), vestigia legere Val. Fl. iti po sledi, vestigia retro observata legit V. gre po … sledeh nazaj, vestigia in omnes ferentia partes L.; pren.: vestigiis ingredi patris Ci. ali patris vestigia premere T. ubirati stopinje za očetom, slediti očetu, posnemati očeta, delovati po očetovem zgledu; tako tudi: vestigiis alicuius insistere Ci., fraternis vestigiis insistere Sen. rh., alicuius insistere vestigiis Q., alicuius vestigia persequi ali aliquem ipsius vestigiis persequi Ci.; occ. živalska sled: vestigia ungulae Ci., vestigia certa ferae O., presso legit vestigia (sc. iuvencae) gressu O., quarum (sc. alcium) ex vestigiis cum est animadversum a venatoribus, quo se recipere consuerint C., scrutari vestigia Plin.

2. metaf. kaka drugačna sled, sledi, sledovi: in lectulo decumanae mulieris vestigia videre recentia Ci., frons non calamistri notata vestigiis Ci., tergum foedum recentibus vestigiis verberum L., manifesta rotae vestigia O., vestigia veteris formae O., Iovis O, muri Cu., flammae V.; occ.
a) znak, znamenje: vestigia avaritiae, imperii Ci., sceleris Ci., V., fraudis V., amoris Q., vestigiis proelii ingredi C.
b) v pl. razvaline, razbitki, razbitine, ruševine, ostanki, ruíne: Amm., in vestigiis huius urbis Ci., laceri vestigia currūs O.

3. meton.
a) stopinja = korak, stopaj: Stat. idr., vestigia ponere graviter Ci. trdo stopati, ubicumque posuit vestigium Ci. je stopil, pedum vestigia ponit in undis O., cum ponit uterque in locuplete domo vestigia H., quam (sc. nivem) nec vestigia duri calcavere pedis O., vestigia facere illā O. iti, vestigia vertere ali torquere V. obrniti se, vestigia referre V. nazaj iti, vestigia flectere ad locum O., labant vestigia prima V., Daedalus caeca regens vestigia filo V., palam professi nusquam inde nisi in patriam vestigium esse moturos Cu. da se ne premaknejo nikamor … , negans e re publica esse vestigium abscedi ab Hannibale L. le za korak se oddaljiti od Hanibala = pustiti Hanibala iz vida (izpred oči), glacie vestigium non recipiente L. ker je led izpodrival stopanje, ker led ni omogočal trdnega koraka.
b) podplat, stopalo, starejše plésna: qui adversis vestigiis stent contra nostra vestigia Ci. = naši protinožci, naši antipodi, tenuit vestigia tellus O., quo sit homini spatium a vestigio ad verticem Plin. od podplatov do temena, od nog do glave; sinekdoha noge (= ima pars pedis najspodnejši del goleni): candida vestigia Cat., in undis talo tenus vestigia tingit O., vestigia alba primi pedis V. beli bi(n)clji, prednje (konjske) noge, vestigia nuda sinistri instituēre pedis V. z golo levo nogo stojijo v boju, vestigia perforata Sen. tr., rupta Sen. tr., Stat., ursi vestigium carnosum Plin. šapa, taca, vestigiis fixis steterunt Amm., adfusi vestigiis Augusti Amm.
c) mesto, na katerem kdo stoji ali je stal, stojišče, lokacija, kraj, točka, starejše stajališče: vestigium illud ipsum, in quo ille … institisset Ci., eodem vestigio manere L. ali haerere vestigio suo L., nusquam te vestigio moveris L. ne gani se (z mesta), in suo vestigio mori malle quam fugere L.; metaf. mesto (stopinja) v času, hip, (določen) čas, trenutek: eodem et loci vestigio et temporis Ci., salutem in illo temporis vestigio positam arbitrabantur C., vestigio temporis, in illo vestigio temporis C., ut urbs … capta eodem vestigio videretur C. obenem, hkrati, e (ex) vestigio Sulpicius in Ci. ep., C. ali in vestigio C. z mesta, takoj, precej, nemudoma; pleonast.: repente e vestigio Ci.; plaga uno vestigio adlevatur Col. v en mah, na en mah.

vestiō -īre -īvī (-iī) -ītum (vestis)

1. obleči (oblačiti), opraviti (opravljati), starejše ope(nja)ti: Pl., Plin., Q., Iuv., Mart., Ap. idr., exercitus nostros vestivit, aluit, armavit Ci., aspere vestitus purpura plebeia, homines … male vestiti Ci., minus bene vestitus N., te bis Afro murice tinctae vestiunt lanae (volnena oblačila) H., purpurā vestiri vult Sen. ph., quaere, quem vestias (sc. purpura) Amm. = narediš za cesarja, etiam ora vestiti Mel. tudi na obrazu zagrnjeni, tudi z zagrnjenim obrazom; sarkast.: Vatinii strumam sacerdotii διβάφῳ vestiant Ci. ep.; pass. vestiri med. = obleči (oblačiti) se: vestiri in foro honeste mos erat Ca. ap. Gell., lino alii vestiuntur aut lanis, alii … pellibus Mela; act. vestire refl. = obleči (oblačiti) se: vestio levius (sc. me) Ap., sic et in proximo civitas vestiebat Tert.

2. metaf. ode(va)ti, pokri(va)ti, obda(ja)ti: O., Pr., Petr., Col., Plin., Plin. iun., Sen. tr. idr., natura oculos membranis tenuissimis vestivit Ci., sepulcrum vestitum vepribus Ci., trabes aggere (s sipo) vestire C., montes vestiti Ci. ali montes vestiti silvis L. ali vite hederaque vestiti montes Iust. obrasle, oleā magnum vestire Taburnum V. zasaditi, terra viridi se gramine vestit V., qui (sc. trunci) ubi multa fronde vestiti sunt, operiunt terram Cu., tum mihi prima genas vestibat (gl. opombo spodaj) flore (z mahom, s puhom) iuventas V., iuventas … molli vestit languine malas Lucr., animantes … aliae villis vestitae Ci., sandyx … vestiet agnos V., ebur atria vestit Lucan. zajema, agros ossibus vestire Lucan., uterque … hausta vestitur arena Stat., effluit imber spumeus et magno puppem procul aequore vestit Val. Fl. oblije, ingenti tellurem umbra vestit Athos Stat., campos aether lumine vestit purpureo V., quem perpetuo vestivit lumine Titan Ci. (Arat.); occ. (o)krasiti, (o)lepšati, (o)dičiti: tabulis templi parietes vestiebantur Ci., inventa vestire et ornare oratione Ci., gloria quem … vestit H., res, quae illo verborum habitu vestiuntur Q.

Opomba: Sinkop. impf. vestibat = vestiebat V.; inf. pr. pass. vestirier = vestiri Prud.; pt. pf. v komp. in superl.: neque unā pelle vestitior fuit Ap., id pecus ex omnibus animalibus vestitissimum Col.

vetō -āre, vetuī, vetitum (stlat. votō -āre, votuī, votitum: Pl.) (prim. gr. οὐκ ἐτός ne brez razloga, ἐτώσιος [iz Ƒετώσιος] zastonjski, neuspešen, brezuspešen; vetare torej = „obrezuspešiti (obrezuspeševati)“) od tod ne dovoliti (dovoljevati), ne dopustiti (dopuščati), ovreti (ovirati), zavreti (zavirati), preprečiti (preprečevati), ne pustiti (puščati), prepovedati (prepovedovati), braniti (ubraniti, zabraniti, prebraniti) ipd. (naspr. iubere)

1. act.; abs.: lex iubet aut vetat Ci., Q., sed vetant leges Iovis H., si vetet auspicium O., res ipsa vetat O., ventos audite vetantes O. ovirajoče, neugodne; poseb. veto kot držpr. t.t. o ugovoru tribunov, pretorjev, augurjev, haruspeksov (haruspikov): Ter., Dig. idr., ne iuvet vox ista „veto“ L., ius vetandi Ci., ne vetare aut intercedere fas cuiquam tribunorum esset Suet.; s stvarnim obj.: ecquid est, quod populus iubere aut vetare non posset? Ci., istud vetat lex Ci.; pesn.: bella vetare V., maiora vetare O.; obj. z inf.: O., Mart., Sen. rh. idr., ratio vetat intueri molestias Ci., lex recte facere iubet, vetat delinquere Ci., tabulae peccare vetantes H., plerique vetare amplius mentionem paucis facere L., vetant mirari V.; z ACI act., kadar je izražena oseba, ki se ji kaj prepoveduje, z ACI pass., kadar ta oseba ni izražena: V., Pr., Plin., Q. idr., lex peregrinum vetat in murum ascendere Ci., vallo legatos Caesar discedere vetuerat C., vetat eum mirari L., vetuit quemquam ad eum admitti N., quamquam ridentem dicere verum quid vetat? H., Graecos facerem … versiculos, vetuit me (dostavi: versiculos facere) … Quirinus H., vetuit eos violari N. je prepovedal storiti jim kaj hudega, castra muniri vetuit C., Velia lex eum, qui provocasset, virgis caedi necarique vetuit L.; le pesn. s finalnim stavkom: vetabo, qui sacrum vulgarit, sub isdem sit trabibus H. preprečil bom, da ne bo … , sis mihi lenta, veto Tib., (sc. Alexander) edicto vetuit, ne quis se praeter Apellem pingeret H., nam veto, quominus securi percutiatur Sen. rh., nemo vetat, quin … emas Pl.; z acc. personae in abl. rei: quos vetat igne Creon Stat. ki jim prepoveduje grmado, senatum militiā vetare Aur. senata ne pripustiti k vojaški službi, senatu ne dovoliti vojaške službe.

2. pass.; abs.: cum a tribuno vetaretur Ci. ko je tribun izrekel svoj „veto“; s subj. (ki pa ni izražen, če je kak osebni pron.): Q., acta agimus, quod (acc.) vetamur vetere proverbio Ci., quippe vetor fatis V., vetustissimi mortalium nihil per metum vetabantur T., fossam praeduxit, qua incerta Oceani vetarentur T. naj bi se prepovedovale, naj bi bile prepovedane; od tod tudi: vetitae terrae O., nil illis vetitum est O. nimajo nič (takega), kar bi bilo prepovedano, ludere vetitā legibus aleā H., factum vetitum Plin.; z inf. kot subj.: ait esse vetitum accedere Ter., sanguinem arae obfundere vetitum est T.; z NCI: senatus sententiam dicere vetabatur Ci., Nolani muros adire vetiti L., quo factum est, ut a praefecto morum Hasdrubal cum eo vetaretur esse N., senatores vetiti … ingredi Aegyptum T.; pesn. in poklas. z dat. personae: vetitum est sceleri nihil O., cur Dialibus id vetitum? T. — Od tod subst. pt. pf. vetitum -ī, n

1. prepovedano (naspr. licitum): Macr., Amm. idr., nitimur in vetitum semper cupimusque negata O., de vetito quisque parabat opes O., in vetitis Venerem numerant O.

2. prepoved: Suet. idr., iussa vetita (sc. populi) Tab. XII ap. Ci., iussa ac vetita populorum Ci., quae contra vetitum discordia? V.

Opomba: Vulg. obl.: pf. act.: vetavit Pers., Serv., vetastis It.; pf. pass.: vetatus est It., vetati sunt Vulg. — Podaljšana soobl. vetuō -āre: Petr.

vetus, veteris (prim. skr. -vatsá-, vatsará- leto, gr. ἔτος [iz Ƒέτος] leto, ἐτήσιος leten, hetitsko witiš leto, starejše sl. vetek star, lit. vẽtušas star, prileten, lat. vetulus, vetustus; od tod imena [prvotno] enoletnih živali: skr. vatsáḥ enoletna žival, junec, letnjak, tele, govedo, vatsakaḥ teletce, teliček, lat. veterīnus, veterīnae, vitulus, vitula (prim. tudi Italia), got. wiþrus jarček, jagnje, bacek, stvnem. widar = nem. Widder oven, jarec)

1. mnogo let imajoč, prileten, (že) star, ostarel, osivel, postaren, postaran, mator (naspr. mlad): Pl., homo, poëta Ter., senatores L., imperatores duo veteres N., parentes V., veteres senes Tib. ali veteres et senes T. stari (in) o(b)nemogli ljudje, senectus H. ali aetas vetus Tib. siva starost, ostarelost, matorost; veteres boves (naspr. novelli) Varr., pecudes Varr., gallinae (naspr. iuvencae) Plin., Col.

2. star (ne nov), (že) dolgo obstajajoč, dolgoleten, včasih = dosedanji (naspr. novus, recens): Pl., Ter. idr., senator vetus et gravis aetate L., vetus amicus et hospes Ci., veteres aegri Plin. že dolgo časa bolni ljudje, vetus hospitium Ci. pred davnim (davnimi časi) ustanovljeno (vetustum hospitium = že dolgo obstajajoče), vetus Valeriae gentis laus, vetus institutum, mos Ci., vetus est, quod dicam Ci. stara reč je, veteres necessitudines Ci. ep., vetus amicitia Ci., N., colonias deducere novas, renovare veteres Ci., vectigalia vetera et nova Ci., vetus consuetudo S., Q., nobilitas S., oppidum Ci., urbs O., Antemna veterior est quam Roma Ca. ap. Prisc., Veteres campi L. Stare poljane (kraj v Lukaniji), vinum vetus Ci., Lact., veteres naves C., vetus casa, silva, cruor O., veterrima laurus V., vetus panis, veteres clavi Plin.; poseb. miles vetus Ci., L. ali veteres milites C., L. star(i) vojak(i) = vojak, ki že dolgo služi ali je dolgo služil, vojaki, ki že dolgo služijo ali so dolgo služili; od tod pogosto = izkušen(i) vojak(i), veteran(i); tako tudi vetus exercitus L. ali veteres exercitus C., L., legiones L., Auct. b. Alx., centuriones L.; occ. star = izkušen, izurjen, izvéden, izvežban, prekaljen, spreten, vešč, rutiniran: accusator, gladiator, histrio, imperator, sicarius Ci.; z gen. = izkušen, izurjen, izveden, izurjen, prekaljen, spreten, rutiniran v čem, pri čem, na kakem področju, poznavajoč kaj, vešč česa, obvladujoč kaj: laborum Sil., operis ac laboris, belli, militiae, regnandi T., Vogesi vetus et penitus infixum erat arma Romana vitandi T. staro in globoko zakoreninjeno Vogezovo načelo je bilo izogibati se rimskemu orožju; z in z abl.: vetus in astutia Don. osivel v … ; z inf.: vetus bellare Sil.

3. star (naspr. novus, recens), sedanji, nekdanji, daven, zdavnji, prejšnji, starodaven: quaestus Pl., omne tempus non ad oblivionem veteris belli, sed ad comparationem novi contulit Ci., vetera bella Ci., statuae veterum hominum deiectae Ci., credendum est veteribus et priscis, ut aiunt, viris Ci. možem iz starih časov in, kot se reče, iz starodavnosti, veteres (starih navad (šeg) se držeči) et sancti viri S. fr., veteres auctores (naspr. recentes auctores) T., veterrimi poetae Ci. prav iz starodavnosti, iz davnine, exemplum imperii veteris Ci., vetus delictum L., veteres reges, Sabini, vetera mala V. stare korenine, in veterem revoluta figuram V., vindicare veterem iniuriam Ph., vetus vinum Col., Plin.; pri T. je vetus pogosto tisto, kar je bilo pred bitko pri Akciju (l. 31): aetas T. nekdanji čas, davnina, veteris populi Romani prospera vel adversa claris scriptoribus memorata sunt; temporibusque Augusti dicendis non defuere decora ingenia T. — Od tod subst.
a) veterēs -um, m starodavniki, stari, predniki: maiores nostri, veteres illi Ci., Saturninus aut quisquam illorum veterum Ci. mož iz starih časov (starodavnosti); šele poklas. = stari (starodavni) pisatelji: putavere nostri veteres Plin., omnes veteres et Cicero praecipue Q., orationes veterum et novorum Q., hoc sibi illi veteres persuaserant T. klasiki, antiqui veteres Fr. starodavni Grki. Kot nom. propr. Veterēs -um, f (sc. tabernae) stare menjalniške barake na južnem delu Foruma: sub Veteribus Pl., Varr., Ci., Plin., pone Veteres L. Kot priimek, npr. C. Antistius Vetus Gaj Antistij Vetus (Veter), Cezarjev zaupnik, l. 57. kot tribunus plebis Ciceronov pristaš v sporu s Klodijem: Ci. ep.; L. Antistius Vetus Lucij Antistij Vetus (Veter), konzul l. 55 po Kr. skupaj z Neronom, pozneje poveljnik v Germaniji: T.
b) vetera -um, n staro, nekdanje, preteklo, preteklost, nekdanjost, starína, stare reči (stvari, zadeve), stari dogodki (pripetljaji, prigodki), stara zgodovina ipd.: vetera vaticinamini Pl. stare, davno znane reči, vetera scrutari Ci. stare bajke, si vetera mihi ignota (sc. sunt) Ci. prejšnji (stari) dogodki, vetera odisse, nova exoptare S., vetera novis antehabeo T., vetera semper in laude, praesentia in fastidio esse T., vetera et antiqua mirari T. postarano in starinsko, nescio an venerint in manus vestras haec vetera T. ti stari spisi, vetera omittere Ci. ep., S. kar je (nekdaj) bilo, (kar je) preteklo.

Opomba: Prvotna obl. veter -eris: Enn. ap. Prisc., Acc. ap. Prisc.; abl. sg. nav. vetere, le pri Iuv. in Stat. veterī; nom. pl. n. vetera -um; komp. le star. veterior, sicer vetustior (od adj. vetustus); superl. veterrimus, poklas. vetustissimus.

vetustus 3, adv. -ē (vetus)

1. star (ne mlad), mnogo let imajoč, prileten, ostarel, postaren, postaran, mator: vetustissimus ex eis … censoriis L., qui vetustissimum liberorum eius accirent T., cornicum saecla vetusta Lucr.; o neživih subj.: seminis optimum crocinum nec anniculo vetustius Plin.

2. star (ne nov), že dolgo obstajajoč, dolgoleten: Col., Suet. idr., vinum Pl. starano, uležano, hospitium Ci. ep. (prim. vetus hospitium pod vetus), opinio Ci., vetustissima disciplina L., vetusta gens V., lucus O., oppidum H., ligna H. suha, nomen, possessio, asyli ius T.

3. star = starodaven, nekdanji, daven, zdavnji, prejšnji: vetusto nobilis ab Lamo H. plemeniti potomec starodavnega Lama, vetustiores scriptores L., vetustissimi auctores Q. ali subst. samo vetustissimi Prisc., vetustissima tempora Q., instrumentum imperii … vetustissimum Suet. najstarejše dogodke obsegajoče (vsebujoče) listine; subst. n. pl. vetusta Ci. davno preteklo, davno minulo (naspr. recentia pravkar preteklo, pravkar minulo).

4. starinski, starovinski, starodaven, zaradi starosti častitljiv: more vetusto O., vetusta occultaque sacrificia Ci., templum vetustum Cereris V., vetustior et horridior ille (sc. orator Laelius) Ci. bolj starinski, bolj arhaičen, probe (vzorno) ac vetuste loqui Gell. (staro)klasično.

Opomba: Komp. vetustior -ius in superl. vetustissimus 3 nadomeščata obenem tudi komp. stopnji adj. vetus (gl. opombo pod vetus).

vēxillārius -iī, m (vēxillum)

1. praporščak, zastavonosec, zastavonoša, zastavnik: L., T.; metaf. načelnik, vodja razbojniške čete: sublimis ille vexillarius noster Lamachus Ap.

2. pl. vēxilāriī -ōrum, m veksilárijci (= praporniki)
a) pod enim praporjem združen oddelek stalne vojske, (praporni) odred, odposlan s posebno, le začasno nalogo: ut vexillarios e legionibus ducemque deligerent T.
b) v času cesarjev so vexillarii ali natančneje vexilla veteranorum oddelek veteranov, ki so doslužili 20 oz. 16 let vojaške službe, vendar iz nje še niso bili odpuščeni, ampak le poslani na začasni dopust = veterani veksilárijci, veterani praporniki, veterani dopustniki, ki so bili tudi nekaki rezervisti (prihranjenci), rezervne enote: Veg., Vell. idr., tris praetorias cohortes et mille vexillarios … veterano exercitui obicere T., legio sexta et tredecim vexillariorum milia sequebantur T.

vēxillum -ī, n (demin. vēlum, gl. to besedo)

1. vojaški prapor, vojaška zastava, znamenje manip(u)lov, poseb. pa konjeniških čet: Fl., Amm. idr., manipuli vexilla convellunt T., vexillum equitum L., hoc veteres non probunt milites, quos sub vexillo una profectos docuimus C.; prapor, nataknjen pri vojaških naborih: num umquam perditis cinibus vexillum tollere Ci. „vzdigniti prapor“ = dvigniti (vzdigniti) se s praporjem, odriniti; pren.: submittere modeste fortunae vexilla suae Stat. „zastave (praporje) … spustiti (spuščati), povesiti (povešati) = ne prevze(ma)ti se.

2. occ. rdeči prapor, s katerim je poveljnik na kopnem ali na morju dajal znamenje za napad ali odhod (odplutje), signalni prapor: Auct. b. Hisp. idr., vexillo signum dare C., vexillo sublato significare, ut … Auct. b. Alx., Caesari … vexillum proponendum (sc. erat) C. Cezar je moral dati izpostaviti (natakniti) signalni prapor, se, si id fieri vellet, vexillo insignis T.

3. meton. k enemu praporu sodeče moštvo, oddelek, enota, četa: vexillum centum octoginta sex homines erant L., accedunt utrimque pio vexilla tumultu Stat., equitum vexilla T., praemissis Gallorum cohortibus (pehote) et Germanorum vexillis T. konjeniški oddelki (konjeniška krdela), vexillum tironum T. oddelek novincev (skupaj idočih k legijam, med katere naj se porazdelijo); pogosto = vexillarii b) (gl. vēxillāriī) veterani veksilárijci, veterani praporniki: vexilla legionum, vexilla veteranorum, vexilla primae legionis, e legionibus aliis vexilla T.; pa tudi = vexillarii a) veksilárijci praporniki, (praporni) odred: vexilla delectorum ex Illyrico et Aegypto T.

vezanj|e srednji spol (-a …)

1. das Binden (tudi knjig)
lepilno vezanje die Klebebindung

2. (privezovanje) das Aufbinden; (zvezovanje) z vrvjo: die Schnürung, človeka: die Fesselung

3. kemija die Bindung; die Kupplung; vode, ionov: die Anlagerung

4. beton ipd.: das Abbinden
sredstvo za podaljšanje vezanja der Abbindeverzögerer

5.
vezanje v šop (fokusiranje) fizika die Bündelung

6.
vezanje maloprodajnih cen die Preisbindung

vgrízniti mordre dans quelque chose

v jezik se vgrizniti se mordre la langue (tudi figurativno)
vgrizniti v kislo jabolko (figurativno) avaler la pilule (ali le morceau)

vgrízniti morder

vgrizniti se v jezik morderse la lengua (tudi fig)
vgrizniti v kislo jabolko (fig) fam tragarse la píldora; hacer de tripas corazón

via (stlat. vea (Varr.)) -ae, f (indoev. kor. *u̯ei̯ā iti k čemu, na kaj, hlepeti po čem, (po)želeti; prim. skr. vīthiḥ, vīthī vrsta, cesta, pot, lat. vēnārī, osk. víú = lat. via, umbr. [abl.] vea, via = lat. viā)

1. (velika) cesta, pot, ki je delo človeških rok in je namenjena vožnji in hoji: O., V., Lucr., Val. Fl. idr., militaris via Ci., L., Dig. ali via solemnis Amm. vojna cesta, velika cesta, kakršne so bile npr. Appia via Apijeva cesta, ki je bila zgrajena prva (l. 315 jo je dal zgraditi cenzor Apij Klavdij Slepi), vodila pa je najprej iz Rima v Kapuo, pozneje pa so jo speljali vse do Brundizija: Ci., L.; Flaminia via ali via Flaminia Flaminijeva cesta (l. 220 jo je dal zgraditi cenzor Gaj Flaminij), ki je vodila v Arimin: Ci., L., O., T., Suet., Iuv.; nadaljevali sta jo viae Aemiliae Emilijevi cesti, od katerih je prvo, ki je vodila iz Arimina v Akvilejo, l. 187 zgradil konzul Mark Emilij Lepid, drugo, ki je vodila preko Pize in Lune v Ligurijo, pa Mark Emilij Skaver (Scaurus): via Aemilia ali Aemilia via L., Plin., Mart., samo Aemilia: Galba in Ci. ep., Mart.; Aurelia via (vetus stara) Avrelijeva cesta, ki je vodila od Janikulskih vrat v Pizo, pozneje do Arelate, zgraditi pa jo je dal neki sicer neznani Avrelij: Ci.; via Aurelia nova nova Avrelijeva cesta, ki je vodila kot stranska pot od Avrelijevih vrat do stare Avrelijeve ceste; Latina via Lacijska (Latinska) cesta, ki je vodila od Latinskih vrat v dolino reke Liris: L., Suet.; via Tiburtina Tiburska cesta, ki je vodila od Eskvilinskih vrat v Tibur: Sen. ph.; Salaria via Solna cesta (tako imenovana zato, ker so po njej hodili Sabinci na morje po sol), ki je vodila od Kolinskih (Holmskih) vrat v Reate: Varr., L., Plin., Suet., T., Eutr.; tudi samo Salaria: Ci., Mart.; viam munire Ci. (z)graditi (narediti, delati) cesto, vias sternere silice (tlakovati), glareā extra urbem substruere marginareque L., declinare de via ad dexteram Ci., paulum ex via excedebat C. se je oddaljeval od poti, luminibus extinctis decedere viā Suet. zaiti s poti, decedere alicui viā Pl., Suet. umakniti (umikati) se komu zaradi časti, dare viam alicui L. umakniti se komu, popustiti pred kom, dare alicui viam per fundum suum Ci. ep. dovoliti komu pot … , in viam se dare Ci. ep. napotiti se, upotiti se, viae se committere (commendare) Ci. ep. podati se na pot (potovanje), viam insistere Ter. ali inire Ci., Val. Fl. ali invadere V. nastopiti pot, stopiti na pot, kreniti po poti, viā omnes irent L. naravnost po poti (naspr. deverti viā), tu abi … tuam viam Pl. pojdi po svoji poti, pojdi svojo pot, ad me rectā habet rectam viam Pl. proti meni gre naravnost po ravni poti, nemo ire quemquam publicā prohibet viā Pl. (dvoumno), maris et viae conficere iter Ap. potovanje (po morju in po poti na kopnem =) po suhem in po morju; preg.: qui sibi semitam non sapiunt, alteri monstrant viam Enn. ap. Ci., de via in semitam degredi Pl., totā viā errare Pl. popolnoma se motiti.

2. occ.
a) cesta v mestu, ulica: Ter. idr., Pompeius … fossas transversas viis (sc. oppidi) praeducit C., strata viarum V. tlakovane ceste, Sacra (sacra) via Varr., Ci., Suet. ali via Sacra H., Suet. Sveta cesta v Rimu, ki je vodila z Velije (od Karin) preko Foruma na Kapitol(ij); tako ime je dobila, ker so ob njej opravljali razne svete obrede, po njej so se pomikali tudi zmagoslavni sprevodi iz mesta k svetišču na Kapitolu, kjer so se vojskovodje triumfatorji zahvaljevali Jupitru za zmago in mu žrtvovali.
b) taborska cesta, taborska ulica: castra … angustiis viarum … contrahit C.
c) hodnik v gledališču: Mart., Tert.

3. metaf.
a) pot: extra anni solisque vias V. izven (zunaj) obratnikov (povratnikov), tellus viam in Tartara fecit O. je odprla pot v Tartar, je naredila Tartar dostopen, quam viam ad superos habet? Sen. tr. kako se hoče vrniti na zgornji svet (= iz podzemlja)?, aquarum viae O. vodotoki, struge, kanali (vodotoči, vodotočine), nec reperire viam atque evolvere posset in mare se Xanthus V., Alpheum fama est … egisse vias subter mare V. da je naravnal svoj tek, per quasdam a medio intestino usque ad portas iecoris … ductas et directas vias Ci. (o požiralniku), vocis via O. pot glasu = grlo, vitales viae et respiramina O. ali spirandi viae O. pota dihanja, sopenja = dušnik, sapnik, volans … arsit arundo signavitque viam flammis V.; abstr.: viam ingredi Ci., L., Q. ali inire Ci. nastopiti pot, stopiti na pot, ubrati pot, podati se, viam aperire potentiae, luxuriae Vell., mortis ali leti via O., V. pot v smrt; v aliteraciji: ad gloriam virtutis viā grassari S., vitae via Ci., invia virtuti nulla est via O., fit via vi V. s silo si krčijo pot; occ. prava pot: redire in viam Ter. (= redire in veram viam Pl.) = spametovati se, de via decedere Ci., utor viā Ci. ubiram pravo (srednjo) pot, hodim po pravi (srednji) pot
b) raza, reža, razpoka: alite finditur in solidum cuneis via V.
c) trak, proga v (na) kakem oblačilu: vestes … quas femina Coa texuit auratas disposuitque vias Tib.

4. meton. pot = (po)potovanje, hoja, vožnja, pohod, hod, marš: in via Ter., inter vias Pl., Ter. ali inter viam Ci. ep. (?) med potom (potjo), spotoma, de via languere Ci. bolehati (biti onemogel) od potovanja, fessus de via Ci., viae labor O., viae causa O. prihoda, thesauri auxilium viae V., temptamus viam V., viam facere Pl., O. potovati, boreas suadet viam O. odriniti, tridui viam procedere C. za tri dni hoda se pomakniti naprej, multorum dierum viam progredi Ci., unam tibi viam et perpetuam esse vellent Ci. da bi želeli, da se nikdar ne povrneš, ferte viam vento facilem V.; rectā viā Pl., Ter., O., Sen. ph. naravnost, rectā viā in pistrinum proficisci Ter., rectā viā narrare Ter. naravnost, gladko povedati, primā viā Pl. ob začetku poti = takoj od začetka; pesn.: via maris O. vožnja po morju, lassus maris et viarum H. truden od potovanja (sit potovanja) po suhem in po morju; tako tudi: odio maris atque viarum H., taedio viarum ac maris T.

5. metaf.
a) pot = priložnost, prilika, sredstvo, pripomoček, pomoček: habeo certam viam et rationem Ci., viam fraudis inire L., via domandi V., via prima salutis, Vesta duces, si qua via est V., qua est via proxima leto V. kjer je smrti odprta najbližja pot, nulla viam fortuna regit V. ne uravnava korakov = ne pospeši poskusa.
b) pot = način, postopek, postopanje, ravnanje, metoda: patrum Ter., aliā aggrediemur viā Ter., legatos eādem viā aggressus est S., per omnes vias leti L., litigandi vias tradere Ci., colendi via V., via curandi, medendi Cels., vitae via Ci., H., Sen. ph., Lact., rectam vitae viam sequi Ci., via vivendi Ci., utraque (sc. lex) suā viā it Sen. ph. gre svojo pot; adv. abl. viā po pravem postopku, po pravi metodi, metodično, pravilno, v pravem redu: Ter. idr., viā dicere, progredi Ci., ratione et viā procedat oratio Ci., in omnibus, quae ratione docentur et viā Ci., via quadam et ratione Ci.

Opomba: Star. gen. sg. viās: Enn. ap. Prisc.; viāī: Enn., Lucr.

vibrō -āre -āvī -ātum (indoev. baza *u̯ei̯b- viti, sor. z *u̯ei̯p-; prim. skr. vēpatē, vēpati (on) se trese, trepeče, lit. vyĩbur-iu, vyĩbur-ti, vyĩbur-oju, vyĩbur-oti mahati, udarjati (s čim), stvnem. wipf zagon, zamah, koleb, wipfil = nem. Wipfel vrh drevesa, krošnje, stvnem. weibon kolebati, zibati se, biti nemiren, nem. wippen)

I. trans.

1. spraviti (spravljati) v (tresoče) gibanje, (za)tresti, vreči (metati), mahniti (mahati), (za)vihteti, zaviti (zavijati), (za)sukati, obrniti (obračati), zamahniti (zamahovati), (zavibrirati ipd.: Sen. tr., Cl. idr., hastam, hastas ante pugnas Ci., tela Cu., vibrantes dextris tela L., vibrata fulmina iactat O., sustinentium humeris vibratus T. „kvišku zamahnjen“ = vzdignjen; occ. zavihteti in zagnati (zaganjati), (za)degati, vreči (metati), (za)lučati, (za)vihteti: iaculum vibrare, spicula per auras vibrata O., hastam manu vibrare Cu., vibratus ab aethere fulgor cum sonitu venit V., huic fulmina vibrat Iuppiter Cl.; med.: iaculum (neka kača) ex arborum ramis vibrari Plin. da se zaganja z vej; pren.: truces vibrare iambos Cat. metati, lučati, spuščati, tela mortem vibrantia Amm. s smrtjo grozeče (preteče), smrtonosne.

2. metaf.
a) „povzročiti (povzročati) majanje, tresenje, nihanje, guganje ipd.“ = (za)gibati, zagnati (zaganjati) kaj, da se trese, (z)drmati, (za)majati, razmajati, (s)tresti, stres(a)ti, pretres(a)ti, (za)nihati, (za)gugati, (za)zibati ipd.: linguas vibrans draco Val. Fl., vibratā linguā C. s tresočim se jezikom, serpens squalidum crista caput vibrans Sen. tr., vibrari pallentia membra O., viscera vibrantur T., tremor vibrat ossa Cl., vibrabant flamina vestes O. so povzročili, da je obleka plahutala, so se igrali z obleko, vibrare urbem Amm. (o potresu); med. vibrari tresti se: vibrari membra videres O.
b) dati (dajati) čemu svetleti, povzročiti (narediti, storiti), da kaj sveti (se svetlika, se blešči, se lesketa, svetli) ipd.: vibrata flammis aequora Val. Fl. oddajajoče tresočo se (migljajočo, migetajočo) svetlobo, bleščeče se, lux oculorum vibrata Amm. iskreča se, tremulos umeris gaudent vibrare colores Cl. omogočiti barvam, da so svetle = da se … barve svetijo.
c) (s)kodrati, nakodrati: crines vibrati V., capillus vibratus Plin., calamistris vibrare caesariem Arn. —

II. intr.

1. (s)tresti se, trzniti (trzati), utripniti (utripati), (za)drhteti, (za)drncati, (po)migati, (po)migljati, (za)migotati, (za)kolebati, (za)vibrirati, (za)nihati, (za)gugati se: tres vibrant linguae O. se sukljajo, migljajo, migotajo, linguā vibrante Lucr. (o kači), supercilio vidi vibrante loquentes O., nervi vibrantes Sen. ph., clipeum … vibranti medium cuspis transverberat ictu V. (ker se kopjišče še trese zaradi sunka), vibravit lancea Sil., terrae motus non simplici modo quatitur, sed tremit vibratque Plin.

2. metaf.
a) migljati, bleščati se, bliščati (se), lesketati se, svetleti, svetiti se, svetlikati se, iskriti se, bliskati se, poblis(k)niti (pobliskovati, pobliskavati), (vz)plamteti, utripniti (utripati), (po)migljati, plamikati, jezljati, (za)plapolati, švigniti (švigati) ipd.: tela … lato vibrantia fero O., gladio vibranti V., ensis vibrat Val. Fl., vibrantia signa Fl., vibrabat ab ore ignis Sil., vibrant incendia Sil., ignibus Ide vibrat Val. Fl., ardor vibravit in undis Cl., mare, qua a sole collucet, vibrat Ci., fundit (sc. sapphirus) autem aspectu leniter blandum neque in oculos, ut carbunculi, vibrantem Plin.; pren. (o govoru): cuius (sc. Demosthenis) non tam vibrarent fulmina, nisi … Ci., oratio incitata et vibrans Ci. krepek, jedrnat, vznesen; tako tudi sententiae vibrantes Petr. ali breves vibrantesque sententiae Q.; od tod adj. pt. pf. v komp.: iambus flammis fulminis vibratior Aus. krepkejši.
b) (o glasu) glasiti se, doneti, zveneti, razlegati se, odmevati: sonat vox et vibrat in auribus meis Sen. ph., sonus lusciniae vibrans Plin., querela adhuc vibrante Val. Max.

vīcēsimānī (vīcēnsimānī) -ōrum, m (vīcē(n)simus; vīcē(n)sima sc. legiō) dvájsetniki, vojaki dvajsete legije: T.; tako tudi vexillarii vicesimani T. dvajsete legije.