Franja

inculquer [ɛ̃külke] verbe transitif zabičiti; familier v glavo vbiti ali vliti

in-cumbō -ere -cubuī -cubiturus

1. leči (uleči se) v, na kaj, nad ali ob kaj, nasloniti se, skloniti se na(d) ali ob kaj: O., Petr., Q. idr., remis incumbere V., L., Cu. upirati se v vesla = hitro veslati, equus incumbit eiecto (equiti) V. pade na … , incubuitque toro V., Damon incumbens olivae V. oprt na palico, incubuit in eum, a quo tenebatur Cu. naslonil se je; od tod pesn. silex incumbit ad amnem V. se nagiblje k padcu, laurus incumbens arae V. nagnjena čez žrtvenik, ki se nagiblje … , visi čez … , fato i. V. pospešiti.

2. occ.
a) (na meč) nasaditi se, — nabosti se: incumbere in gladium Ci. ali gladio Corn., Val. Max. ali ferro O., Ph., Val. Max. ali i. gladium i. Pl.
b) (sovražno) z vso težo (silo) v (na) koga zagnati se, na koga navaliti, pritisniti (pritiskati): (Camilla) insequitur incumbens eminus hastā V., Romani suo pondere incumbentes in hostem L., i. in litus Cu., sagittariis i. T.; samo zase: a fronte i. T.; pren.: tempestas silvis incubuit V. nevihta je z vso silo navalila (se vrgla) na gozdove, magna vis venti in mare incubuit Q., ventus incubuit Iust., incubuere maria Plin. so se vri(ni)la v deželo, Pergamum incubuit sibi Sen. ph. se je zrušil, febrium cohors terris incubuit H. je navalila, pritisnila, saevior armis luxuria incubuit Iuv., invidia mihi incumbit T. leži težko na meni, me tlači, ut iam inclinato iudici reliqua incumbat oratio Ci., nunc, nunc incumbere tempus O., tu eo maxime incumbis Ci., huc incumbe Ci.

3. metaf.
a) (o osebah) poprijeti se česa, lotiti se česa, prizadevati si, truditi se, zavzemati se poganjati se, skrbeti, brigati se za kaj, posvetiti se čemu: huc incumbat orator Q., quocumque incubuerit orator Ci. na katero koli stran se trudi = kakršen koli vtis hoče narediti (ustvariti); z ad: qua re incumbite ad salutem rei p. Ci., i. omni studio ad id bellum Cu., ad rem publicam conservandam Ci., ad ulciscendas iniurias Ci.; z in: incumbite in causam Ci., in id bellum C., in Caesaris cupiditates Ci. pospeševati jih, streči jim; z dat.: toto pectore novae cogitationi i. T., aratris i. V. lotiti se oranja; z acc. pron. n.: haec incumbe Ci.; od tod tudi (pesn.): i. haustus Palladios Stat.; pesn. z inf.: incumbent … sarcire ruinas V.; osamel je sklad s finalnim stavkom: L.; occ.
b) (v nazoru ali občutju) nagibati (naklanjati) se: inclinatio incumbit ad virum bonum Ci., eodem incumbunt municipia Ci.; podobno: incubuit mens … dolori O. se je vdala.
c) (o dolžnosti): vezati koga, prist(oj)ati komu: iudici incumbit officium Icti., haec incumbit nobis necessitas, ut … Aug.

incurrir zabresti (v), nakopati si, dati se zavesti v

incurrir en un descuido napako zakriviti
incurrir en falta pregrešiti se
incurrir en una multa nakopati si globo
incurrir en murmuraciones (ljudem) v zobe priti
incurrir en odio nakopati si sovraštvo
incurrir en responsabilidad nakopati si odgovornost

in-currō -ere -currī (redko -cucurrī) -cursum est

1. (nalašč) teči v, dirjati v kaj: incurristi amens in columnas Ci. (preg.) „zaletel si se z glavo v zid“; abs.: torrentes praecipiti, alveo incurrunt Cu. dero. Od tod pren.: agri in Campanum publicum incurrebant Ci. so se raztezala v … , segala v …

2. (kot voj. t. t.) (s)teči, (z)dirjati proti komu, napasti koga, navaliti na koga: suos iam incurrentes tubā revocāvit N. ko so že hoteli napasti, ko so že tekli proti sovražniku; v starejši dobi z dat.: i. Romanis T., Mauris S., levi armaturae hostium L.; od tod pren. tudi: armentis incurrunt ursi O.; nam. dat. in z acc.: in nos Cu., in confertissimos hostes S., in Romanos L.; pren.: in hanc rei p. navem classes incurrunt Ci.; metaf.: z besedami napasti (napadati), zaletavati se v koga, precejati, obdel(ov)ati koga: in tribunos i. L., i. in alterius famam Ci.; poklas. trans.: Ap., tota vi novissimos incurrunt T., eos a tergo i. S. fr., hostium latus i. L.; occ. (v kako deželo) vdreti, udariti z vojsko: i. in agrum, in Macedoniam L.

3. (slučajno) zadeti, naleteti na koga, srečati koga, prestreči koga: qui in me ipsum incurrit Ci.; abs.: quis est tam Lynceus, qui nusquam incurrat Ci. da bi nikjer ne naletel; pren.: neque quemquam offendet oratio mea, nisi qui se ita obtulerit, ut in eum non invasisse (namenoma), sed incucurrisse (slučajno) videar Ci.; o osebah: incurrere in oculos Ci. v oči priti, v oči pasti; o stvareh: ea in oculos incurrunt Ci. ali oculis i. Sen. ph. v oči biti (udarjati); trans.: deus videntium sensus incurrit Ap.

4. metaf.
a) o času in dogodkih: dogoditi (zgoditi) se, pripetiti se, nastopiti, zadeti: Icti., incurrit tempus Ci., id incurrit in eum diem Ci. pride, pade na ta dan, casus in sapientem potest incurrere Ci.; z dat.: i. circensibus Suet.
b) (v kako stanje) zaleteti se, zagaziti, zabloditi, zaiti, priti, zabresti, pasti, zapasti (čemu): per errorem in fraudem i. Ci., non desino incurrere in crimen Ci., in perniciem Cu., hic labor in reprehensionem incurrit Ci. zapade graji, hi quaestus in odia hominum incurrunt Ci. zapadejo sovraštvu, postanejo predmet sovraštva; poznolat. trans.: Icti., Arn., Lamp., i. crimen loquacitatis Lact. Pri poznejših piscih najdemo še številne prenesene pomene:
c) komu pasti, pripasti (pripadati), v (na) del(ež) priti: doleo aurum, quod in istum incurrit Aug.
č) pregrešiti se, grešiti zoper kaj: in quod praeceptum incurro Aug.
d) trans. vsiliti (vsiljevati) se komu: ingratos quoque memoria cum ipso munere incurrit Sen. ph.

in-cutiō -cutere -cussī -cussum (in, quatere)

1. udariti (udarjati) na (ob) kaj, suniti (suvati), dregniti (dregati) v kaj: Q., incutere scipionem in caput L., arietem muro L., alicui colaphum i. Iuv. zaušnico dati (primazati) komu; pass.: flagellorum ictus nudis ossibus incussi Cu., puppibus prorae incutiuntur Cu., incussae trabes T.; meton.: incussi articuli Plin. z udarcem poškodovani; pren.: i. mentem Val. Fl. pretresti.

2. occ. (kaj na koga) vreči, zagnati, zadreviti, metati: tormentis faces et hastas i. T., tela saxaque i. T., imber grandinem incutiens Cu. prinašajoč točo; pren. = zabrusiti komu kaj: rigidas minas i. O., nuntium alicui i. L.

3. metaf. (čustva) vdahniti, vzbuditi (vzbujati), povzročiti (povzročati), navdati koga s čim, spraviti ga v kaj: Enn. fr., Iust.., Lucr., Vell., Fl., ingentem omnibus curam i. Cu., formidinem, sollicitudinem Cu., timorem Ci., metum L., religionem animo i. L., urbis desiderium H., pudorem H., negotium Ci.; prim. incute vim ventis V. podeli jim, i. alicui morbum Pl.

independent² [indipéndənt] samostalnik
neodvisnež, -nica; kdor ne prizna cerkvene oblasti; kdor ni v nobeni politični stranki

Indian gift [índiəngift] samostalnik
ameriško, pogovorno darilo v pričakovanju povratnega darila

indiare

A) v. tr. (pres. indio) knjižno razglasiti, razglašati za Boga

B) ➞ indiarsi v. rifl. (pres. mi indio) knjižno utopiti, utapljati se v Bogu

indicātīvus 3 (indicāre) (na)znanilen, kazalen: i. modus ali samo subst. indicātīvus -ī, m znanilnik, povedni naklon, indikativ: Don., Prisc.; adv. indicātīvē povedno, v povednem naklonu, po povedi: Prisc.

indictiō -ōnis, f (indīcere)

1. napoved, oglas: i. funeris Fest., belli Fl.

2. occ.
a) napoved, naložitev (opravil in dajatev) davščine: operarum muneris Icti.; meton. (naloženi) izredni davek, naklada: Plin. iun., Lact. idr.
b) doba 15 let v štetju časa: Cod. Th.

Indiensthaltung, die, Heerwesen, Militär držanje v bojni pripravljenosti

indiges² -is (indigēre) potreben, v potrebi (pomanjkanju): Pac.

indīgnātiō -ōnis, f (indīgnārī)

1. ne(je)volja, gnev, ogorčenost: Cu., T., Iuv., Suet. idr., ut ora vertat huc et huc euntium … indignatio Ci., indignationem movere L.; z objektnim gen.: indignatione … vinculorum Hirt. iz nevolje nad …

2. meton.
a) (v pl.) pojavi (izbruhi) ne(je)volje: Sen. rh., Arn., publicae indignationes L.
b) (kot ret. t. t.): vzbujanje nevolje v govoru: Q., indignatio est oratio, per quam conficitur, ut in aliquem hominem magnum odium aut in rem gravis offensio concitetur Ci.
c) kar vzbuja nevoljo, nespodobnost: Q.

3. metaf. (poznolat. medic. t. t.) bolezenska razdraženost, razburjenost, vnetje: iecinorum Plin. Val., taedio et indignatione stomachi Don.

indiscriminately [indiskríminitli] prislov
na slepo srečo, tja v tri dni

indiskutabel indiskutabilen, zunaj (vsake) razprave; nemogoč, ki ne pride v poštev

indisporre^* v. tr. (pres. indispongo) spraviti, spravljati v slabo voljo; vznejevoljiti, razdražiti

indispose [indispóuz] prehodni glagol
onesposobiti (for za)
vznejevoljiti, spraviti v slabo voljo (towards proti)
odvrniti (from od)

in-dispositus 3, adv. -ē (in [priv.], dispōnere)

1. neurejen, brez reda (pravila), v neredu, zmešan: apud Vitellium omnia (erant) indisposita T.

2. o osebah: nerazpoložen, nepripravljen: me valde indispositum invenit (tractoria) Aug. (ep. 59 in.). — Adv. indispositē neredno, neurejeno, brez reda, brez pravila: muta animalia perturbate et ind. moventur Sen. ph.

indispuesto pretekli deležnik od indisponer; bolehav; ki mu je slabo; ki je v neprijateljstvu z

sentirse indispuesto slabo se počutiti

in-dīvīsus 3 (in, dīvidere) nerazdeljen: equi, qui ungulas indivisas habent Varr. nepreklan; metaf. nerazdeljen, skupen: Iust., o rerum media indivisaque magnis fratribus Stat., honos Sil., negotium Amm.; pro indiviso nerazdeljeno =

1. v enakih delih, enakomerno, enoliko: Plin., Sen. ph.

2. skupno: Ca., possidere Plin. Adv. indīvīsē nerazdeljeno, skupno: pozni Eccl.