Franja

tilia -ae, f (morda sor. z gr. πτελέα brest in stvnem. fëlwa, fëlawa vrba?)

1. lipa: Col., Plin. idr., tiliae lēves V. z gladkim lubjem, gladkolubne, tiliae molles O. z mehkim lesom mehkoles(n)e, V.

2. meton. v pl. lipovo lubje, lipovo ličje, vezi iz lipovega lubja: Plin.

tīrō -ōnis, m

1. vojaški novinec ali novak, mlad vojak, neizurjen vojak, rekrut, ki gre prvič v vojno (naspr. vetus miles, veterānus): Auct. b. Afr., Suet. idr., legio tironum C., aetas tironum Ci., tirones ab sedecim annis milites scribebat L.; atrib.: miles Auct. b. Afr., tirones milites Ci., exercitus tiro L., Ci. ep. nova (neizurjena, neizkušena) vojska.

2. metaf. novinec, začetnik, vajenec, učenec: Q. idr., tiro et indoctus Sen. ph., Apuleium esse hominem exercitatione tironem Ci. neizurjen, neizvežban, Ci., nullā in re tironem ac rudem Ci., tirones gladiatorum Suet. ali (atrib.) tirones gladiatores Auct. b. Afr.; o ljubezni: multa tironi non patienda feret O.; o živalih: tironem (sc. bovem) cum veterano adiungant Varr.; tiro se imenuje tudi mlad človek, ki stopi prvič v javno življenje in dobi moško togo (toga virīlis), prav tako pa tudi govornik, ki prvič nastopi. — Kot nom. propr. Tirō -ōnis, m Tíro(n), poseb. M. Tullius Tiro Mark Tulij Tiro(n), Ciceronov osvobojenec, iznajditelj in začetnik rimske stenografije (hitropisa, tesnopisa); za potrebe te je uvedel vrsto stenografskih znamenj, ki jih po njem imenujemo notae Tironianae: Ci. ep., Q., Gell. — Od tod adj. Tīrōniānus 3 Tirónov, tirónski, tironijánski: cura, liber Gell.

Titīnius (ne Titinnius) 3 Titínij(ev), ime rimskega rodu. Poseb. znana sta

1. C. Titinius Gaj Titinij, rimski komediograf ok. l. 170: Varr.

2. Cn. Octavius Titinius Capito Gnej Oktavij Titinij Kapito(n), državnik in znanstvenik za časa Domicijana in Trajana: Plin. iun.

Tolōsa -ae, f Tolóza (zdaj Vielle-Toulouse), bogato trgovinsko mesto na ozemlju Tektosagov (v Narbonski Galiji) ob Garumni (zdaj Garonne): C., Ci., Mel., Mart., Aus. — Od tod adj.
a) Tolōsānus 3 tolóški, tolozánski: Gell., Iust., aurum Ci. (ki ga je konzul Kvint Servilij Cepio(n) naropal v Tolozi); pl. subst. Tolōsānī -ōrum, m Tolozán(c)i, preb. Toloze: Plin.
b) Tolosās -ātis tolóški: Mart.; pl. subst. Tolōsātēs -ium, m Tolozán(c)i, Tolozáti, preb. Toloze: C.
c) Tolōsēnsis -e tolóški: lacus Iust.

torneo moški spol turnir, viteška igra; šport tekmovanje

torneo de ten(n)is teniški turnir
torneo de ajedrez šahovski turnir

torpeō -ēre -uī (indoev. baza. *(s)terep- [razširjena iz kor. *(s)ter-; prim. sterilis] biti otrpel; prim. lit. tirpstù postati trd, otrdeti, let. tirpt postati trd, otrdeti, sl. otrpniti, trpeti, stvnem. dërb = nem. derb, stvnem. sterban = nem. sterben)

1. (telesno) biti otrpel, biti odrevenel, biti trd, biti otrdel, biti tog, biti neokreten, biti negiben (drevén), biti premrl, biti okamenel, biti skrepenel, biti okrepenel, biti zledenel itd.: Q., Plin., Sil., Iuv., Suet. idr., corpora rigentia gelu torpebant L., simillima saxo torpet O., torpentes rigore nervi L., locus hieme frigore torpens Col. okrepenel, mrtev, hiems frigore torpens Cl., plagae torpentes Cl. mrzli pasovi, circum amnis torpens Stat. ali torpens lyra Sen. tr. negibna.

2. metaf. (duševno) biti brezčuten, biti neobčutljiv, biti neobčuten, biti top, biti omrtvel, biti (u)vel, biti (o)mrtvičen, biti omamljen, biti ohromljen, biti paraliziran, biti trd, biti otrdel, strmeti itd.: qui aderant metu torpentibus L. trdi od strahu, timeo, totus torpeo Pl. ves trd sem od strahu, quid torpentes subito obstupuistis Achivi? Ci. poet. kaj stojite kakor okameneli?, torpes tabellā Pausiacā H. strmiš pred Pavzijevo (Pavziasovo) podobo; od tod: torpent ingenia desidiosae iuventutis Sen. rh., torpet vox L. glas zastaja, glas zamira, torpent consilia L. (tvoji) naklepi so mrtvični (ohromljeni), ne znaš si pomagati; occ. biti nedelaven, biti nedejaven, biti neaktiven, biti len (leniv, lenoben, lenokrven), biti mrtev: deum sic feriatum volumus cessatione (v brezdelju) torpere Ci., ut ignava animalia iacent torpentque T. lenobno ležijo (ἑ`ν διὰ δυοῖν), torpent regna veterno V. leno spijo, torpere ultra et polluendam perdendamque rem publicam relinquere sopor et ignavia (topost in strahopetnost) videretur T., an dextrae torpent L. so onemogle, hostiles torpuere discursūs Amm. so ponehala.

Trebellius 3 Trebélij(ev), ime rimskega rodu. Poseb. znana sta

1. Trebellius Maximus Trebelij Maksim, Neronov sodobnik: T.

2. Trebellius Pollio Trebelij Polio(n), zgodovinopisec v 4. stol. po Kr. — Od tod adj. Trebelliānus 3 trebélijski, trebelijánski, sklenjen (sprejet) v času Trebelijevega konzulovanja (konzulata): senatūs consultum Icti.; tudi samo Trebelliānum -ī, n: Paul.

trīcēsimānī (trīcēnsimānī) -ōrum, m (trīcē(n)simus) vojaki tridesete legije, tridesetáki: Amm.

tri-furcifer -erī, m (ter in furcifer) pravi obešenjak, pravi falot, največji malopridnež, prava baraba, slepar prve vrste: tu n' trifurcifer mihi audes inclementer dicere? Pl., fateor, ego trifurcifer sum, tu's homo adprime probus Pl.

trójka (-e) f

1. pog. (numero) tre:
na tej progi vozi trojka questa linea è servita dal (tram, autobus) n. 3
žarg., med. izpuliti trojko (podočnik) cavare un canino

2. šol. buono (7)

3. terzetto, trio

4. (ruske sani, kočija) troika

5. igre terna

6. alp. scalata, ascesa di III grado

7. igre tre (nelle licitazioni coi tarocchi)

8. šport. (pri umetnostenem drsanju) tre giri

Tūberō² -ōnis, m Túbero(n)

I. priimek veje Elijevega (Ajlijevega) rodu; poseb. znani so

1. Q. Aelius Tubero Kvint Elij Tubero(n), stoik, nasprotnik Tiberija Grakha: Ci.; pl. Tuberones T. možje, kakršen je bil Tubero(n).

2. L. Tubero Lucij Tubero(n), zgodovinopisec, legat Kvinta Cicerona v Aziji: C., Ci. ep., Gell.

3. Q. Aelius Tubero Kvint Elij Tubero(n), sin Lucija Tuberona, Ligarijev tožitelj, zgodovinopisec: Ci., L., Q., Suet. —

II. reka v Indiji: Mel.

tympanotriba -ae, m (gr. τυμπανοτρίβης) timpaníst, pavkíst, bóbničar (bobníčar), bobnar, Kibelin svečenik; od tod apel. kot psovka za mehkužneža: Prisc., tu n' † pertilli doni causa holerum atque escarum et poscarum m[o]ec[h]um malacum, cincinnatum, umbraticolum, tympanotribam amas hominem non nauci? Pl.

Tyndareus -eī (in Tyndarus -ī: Hyg., Lact.), m (Τυνδάρεος) Tindárej, sin Ojbala (Oebalus), kralj v Sparti; po izgonu iz Sparte se je poročil z Ledo, ki mu je rodila Kastorja, Poluksa, Heleno in Klitajm(n)estro: Acc. fr., Pac. fr., Ci., V., O. idr., Tyndarei gener (= Agamemnon) O. — Od tod

1. patron.
a) Tyndaridēs -ae, m (Τυνδαρίδης) Tindaríd, Tindarejev potomec (sin): Val. Fl., Tyndaridae Ci., H. ali Tyndaridae gemini O. ali Tyndaridae fratres O. = Kastor in Poluks; pren.: fortissima Tyndaridarum H. (o neki osvobojenki) najsrčnejša izmed Tindarejevega rodu = prava, pravcata Klitajm(n)estra.
b) Tyndaris -idis in -idos, acc. -ida, f (Τυνδαρίς) Tindarída, Tindarejeva potomka (hči); o Heleni: V., O.; o Klitajm(n)estri: O.

2. adj. Tyndarius 3 Tindárejev, tindárijski: fratres Val. Fl. brata Tindarida = Kastor in Poluks; pl. subst. Tyndariī -ōrum, m pesn. Tindárijci = Spartánci: Sil.

ūn-dē = ūnus in dē eden (ena, eno) do … , eden (ena, eno) manj kot … ; uporablja se za tvorbo glavnih, vrstilnih, delilnih in prislovnih, z „devet“ sestavljenih števnikov, npr. ūndēvīgintī (= eden do dvajsetih) = 19, ūndētrīgintā = 29, ūndēquadrāgintā = 39, ūndēquinquāgintā = 49, ūndēsexāgintā = 59, ūndēseptuāgintā = 69, ūndēoctōgintā = 79, ūndēnōnāgintā = 89, ūndēcentum Plin. = 99; ūndēvīcēsimus 3 = devetnajsti, ūndētrīcēsimus 3 = devetindvajseti, ūndēquadrāgēsimus 3 = devetintrideseti, ūndēquinquāgēsimus 3 = devetinštirideseti, ūndēsexāgēsimus 3 = devetinpetdeseti, ūndēseptuāgēsimus 3 = devetinšestdeseti, ūndēoctōgēsimus 3 = devetinsedemdeseti, ūndēnōnāgēsimus 3 = devetinosemdeseti, ūndēcentēsimus 3 = devetindevetdeseti; ūndēvīcēnī (-ae -a) po devetnajst: Q.; ūndētrīcēnī (-ae -a) po devetindvajset: Macr.; ūndēquadrāgiē(n)s devetintridesetkrat: Plin.

ūn-et-vīcē(n)simus 3 (ūnus et vīcē(n)simus) enaindvajseti: legio T. — Od tod ūnetvīcē(n)simānī -ōrum, m enaindvájsetniki, vojaki 21. legije: Auct. b. Alx., T.

Utica -ae, f Útika, mesto v Afriki severno od Kartagine, tirska kolonija: Ci., C., N., H. idr. — Od tod adj. Uticēnsis -e útiški: ager L., Cato Plin. Kato(n) Utiški, Kato(n) Utičan (Mark Porcij Kato(n) mlajši, ki je pri Utiki naredil samomor); subst. Uticensēs -ium, m Utičáni, preb. Utike: C., Auct. b. Afr.

Valerius (prvotno Valesius) 3 (valēre) Valêrij(ev), ime rimskega patricijskega rodu, od katerega so najbolj znani

1. P. Valerius Poplicola (Publicola) Publij Valerij Poplikola (Publikola), ki je pomagal pregnati zadnjega kralja Tarkvinija in njegov rod: L., Valeri genus H. potomec Valerija (Publikole).

2. L. Valerius Poplicola Potītus Lucij Valerij Poplikola Potit, l. 449. konzul z Markom Horacijem; skupaj z njim je dal zakonske predloge za leges Valeriae — Horatiae: L.

3. L. Valerius Publicola Lucij Valerij Publikola, petkrat tribunus militum consulari potestate, je v času te svoje častne službe l. 406 premagal Volske, v naslednjih letih pa Vejce, Volske (drugič) in Faliske: L.

4. M. Valerius Corvus Mark Valerij Korv (Vran), rimski bojni junak (ok. 370—270), šestkrat konzul: Ci., L.

5. M. Valerius Maximus Messal(l)a Mark Valerij Maksim Mesala, konzul l. 263, se je odlikoval v prvi punski vojni: L.

6. M. Valerius Laevīnus Mark Valerij Levin se je odlikoval v drugi punski vojni: L.

7. Q. Valerius Antias Kvint Valerij Ancijec (= iz Ancija), analist (letopisec) iz obdobja bratov Grakh; nanj se je močno opiral Livij: L.

8. L. Valerius Flaccus Lucij Valerij Flak, Marijev privrženec, konzul s Cino l. 86; usmrtil ga je njegov legat Fimbrij: L. epit.

9. njegovega istoimenega sina, pretorja l. 63., je Cicero(n) l. 59 uspešno zagovarjal pred obtožbo zaradi izsiljevanja: S., Ci.

10. Valerius Cato Valerij Kato(n), slovničar in pesnik iz obdobja Sule: Suet.

11. M. Valerius Messal(l)a Corvīnus Mark Valerij Mesala Korvin, v državljanski vojni najprej Brutov in Kasijev privrženec, potem Antonijev, naposled Oktavijanov, zelo izobražen mož, znamenit govornik, prijatelj in pokrovitelj Ovidija, Tibula in drugih pesnikov: O., Suet.

12. C. Valerius Flaccus Gaj Valerij Flak, pesnik iz obdobja Flavijcev, avtor epopeje z naslovom Argonautica: Q.

13. M. Valerius Martiālis, gl. Martiālis -is.

14. Valeria Messal(l)īna Valerija Mesalina, zloglasna soproga cesarja Klavdija: T., Iuv., Suet. — Iz tega slavnega patricijskega rodu pa ni Valerius Maximus Valerij Maksim, zgodovinopisec Tiberijevega obdobja, avtor dela Factorum et dictorum memorabilium libri novem. — Kot adj. Valêrijev: gens Ci., Tabula Valeria Ci. kraj na glavnem rimskem trgu blizu Hostilijeve kurije, imenovan po stenski sliki, ki je prikazovala osvojitev mesta Mesana (osvojil jo je Mark Valerij Maksim Mesala (prim. 5), zbirališče menjalcev; leges Valeriae L. gl. 2. — Od tod Valeriānus 3 Valêrijev, valêrijski, valerijánski: milites L. ki jih je vodil vojaški tribun Lucij Valerij Publikola (gl. 3.), legiones S. ap. Prisc., praedatores S. ap. Non.; subst. Valeriānī -ōrum, m (sc. milites) valêrijevci, vojaki vojaškega tribuna L. Valerija Publikole (gl. 3.): L.

Varrō¹ -ōnis, m (vārus) Váro(n), rimski priimek, poseb. Terencijevega in Licinijevega rodu (gl. Terentius in Mūrēna); pl. Varones T. možje kakor (Lucij Licinij) Varon (Murena). — Od tod adj. Varrōniānus 3 Varónov, varonijánski: milites L. vojaki konzula Gaja Terencija Varona (pri Kanah), comoediae Gell. = 21 Plavtovih komedij, ki jim je Mark Terencij Varo(n) priznal pristnost.

Vāticānus 3 vatikánski: collis P. F. ali mons H., Iuv. Vatikanski grič, Vatikanski hrib, tudi (kot subst.) Vāticānus -ī, m (Plin., T., Porph.) Vatikán, eden od sedmih rimskih gričev, ki stoji na desnem bregu Tibere severno od Janikula, od katerega ga loči globel vallis Vaticana T., montes Vaticani Ci. ep. Vatikanski grič s svojo okolico, ager Vaticanus Ci., Gell. ali campus Vaticanus Ci. ep. Vatikanska poljana (Vatikanska ravnica), ki je rodila prav slabo vino; od tod Vaticani vappa cadi Mart. in Vaticana (vatikansko vino) bibere Mart.; Vaticanus circus Plin. Vatikanski cirkus, ki ga je cesar Nero(n) dal zgraditi v globeli med Vatikanom in Janikulom. Od tod subst. Vāticānus -ī, m Vatikán, bog zaščitnik Vatikanskega hriba: Varr. ap. Gell., Aug.

Opomba: Mart. in Iuv. merita Vātīcānus.

Vatīnius 3 Vatínij(ev), ime rimskega rodu. Poseb. znana sta:

1. P. Vatinius Publij Vatinij, Cezarjev privrženec in legat, ki se ga je Cicero(n) kot priče v sodnem procesu proti Sestiju loteval s tako ogorčenostjo, da je prešla v pregovor (odium Vatinianum); s posebnim govorom je uspešno nastopil tudi proti Vatiniju: Ci.; pl. Vatinii Sen. ph. možje kakor Vatinij. Kot adj.: lex Vatinia Ci., Suet. Od tod adj. Vatīniānus 3 Vatínijev, vatínijski, vatinijánski; preg. (gl. zgoraj): odium Vatinianum Cat., Sen. ph. kakor se črti Vatinij, crimina Cat. kakršne so letele zoper Vatinija.

2. Vatinius Vatinij, neki čevljar iz Beneventa, ovaduh, Neronov dvorni šaljivec, izdelovalec posebnih čaš (s štirimi grbi ali nosovi): T., sutoris calicem … Vatinii accipe Mart.; meton. Vatinii (= calices Vatinii) Mart.